1. No category

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ
REPUBLIKE SLOVENIJE
SLOVENCI.SI
julij 2011
Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 4
Intervju
Slovenci v Kanadi
Prof. dr. Matjaž Klemenčič:
Samostojna Slovenija – tudi
zasluga naših rojakov
Aktivnosti jim
ne manjka
Dr. France Arhar
Država ni
kriva za vse!
Perpetuum Jazzile
Na ameriški
turneji
Laura Fekonja
Poučevanje
v tujini
1000 let blejskega gradu
Grad kot metulj na beli skali
Tam, kjer je stvarnik premišljeno in v užitek sestavljal mozaik zemeljske lepote, se igral z zeleno in modro barvo ter med
seboj pomešal gozdove, reke, jezera in planine, je sredi Slovenije ustvaril nezamenljivo podobo pokrajine, ki jo pozna cel svet –
Bled. Prepoznaven po jezeru z otočkom in nepozaben zaradi gradu. Veličastnega gradu z razgledom, kot metulj razprtih kril
pripetem na 130 metrov visoko skalo nad jezerom, kjer se v vsej svoji lepoti samovšečno spogleduje s Triglavom in mežika
Karavankam svoj nebesedni perpetuum mobile: »In takšna je podoba raja!«
K
jer so Julijske Alpe razprle
svojo
kraljevsko
kuliso
visokih vrhov, ostrih skalnih
grebenov in globokih alpskih
dolin, in kjer je Sava med svoja dva kraka (Sava
Dolinka in Sava Bohinka) ujela jezero, se je pod
visoko previsno skalo z gradom ugnezdil kraj,
ki je danes poznan po vsem svetu. Slavo Bleda
in bivšega Veldesa so ustvarjali romarji, potem
turisti, ki so zaupali zdravilcu, švicarskemu
Arnoldu Rikliju, pa kronane in aristokratske
glave, diplomati, predsedniki in njihove prve
dame, oficirji, umetniki vseh vrst, pisatelji,
filmski igralci in filmske dive, agencije turizma
na vseh celinah pa v zadnjem času na svoje
kataloge najlepših destinacij sveta, z veseljem
pripenjajo fotografijo Bleda; z jezerom in
cerkvico na otočku in gradom na skali. Kraljestvo
urbane ambientalne postavitve pred kraljestvom
brezbrežne narave s svojim legendarnim
junakom – Zlatorogom v ozadju.
Iz zgodovine
Pisni viri govore o najstarejšem gradu na
Slovenskem in darovnica nemškega kralja
Henrika II. Briksenškemu škofu Albuinu in
njegovi škofiji, ki nosi datum 22. maj 1011, to
potrjuje. Castellum Veldes se imenuje in Valvasor
je v Slavi Vojvodine Kranjske (1689) zapisal, da
mu je ime verjetno prinesla pečina, na kateri
stoji, v nemščini imenovana Felsen.
Briksenški škofje niso nikdar živeli na Bledu
in so iz skoraj 300 km oddaljenega Briksna
prihajali zelo redko. Blejsko posest so upravljali
ministeriali, oskrbniki in gradiščani po grajskem
fevdnem pravu. Kasneje so briksenški škofje svojo
posest dajali v zakup. Na vrsto so prišli glavarji,
za njimi plemiči in potem meščani. Nekateri so
stanovali na Bledu, drugi so upravljali posest
s pomočjo oskrbnikov. Prav zaradi številnih
menjav lastnikov in upravljalcev se na gradu
ni ohranila avtentična oprema z zgodovinsko
vrednostjo. Danes z grajskim kulturnim
spomenikom gospodari in ga v spomin časa
varuje Zavod za kulturo Bled.
Čez tisoč let
Tisočletnica gradu je zdaj okvir velike prenove
grajskega objekta. Prenovljena je glavna
pešpot na grad, nove so stopnice na kamniti
vstopni obok, pa površine obeh teras in mnogo
drugih za varno in udobno doživljanje gradu
potrebnih malenkosti. Z veliko pozornosti pa
je pripravljen tudi vsebinski program, ki vabi na
užitek spoznavanja preteklosti gradu in okolja,
dediščine pisane besede na Slovenskem, užitek
spoznavanja vinske kulture, poduk o zeliščih in
nenazadnje v grajsko restavracijo, eno najlepših
v Sloveniji.
Vredno obiska
Muzej
Prinaša pregled kraja skozi čas in z opremo
ilustrira bivalno kulturo v različnih obdobjih.
Grajska klet
Ponuja degustacijo cele palete vin iz kleti Vina
Dornberk iz Zalošč (tudi iz hrastovih sodov),
obiskovalci pa si v spomin lahko napolnijo
steklenico ter jo lastnoročno začepijo in povoskajo,
prav tako, kot so to počeli v starih časih.
Grajska tiskarna
Postavljena je v spomin na grajskega zakupnika
Herbarda Auersperga Turjaškega, junaka iz
turških bojev, in na, v času njegovega zakupništva
gradu, tukajšnje močno grajsko protestantsko
oporišče (junija 1561 se je tod mudil tudi
avtor prvih dveh slovenskih knjig, Katekizma
in Abecedarija, Primož Trubar). V njej stoji
rekonstrukcija Gutenbergove lesene tiskarske
stiskalnice, s katero tiskar demonstrira tiskanje
na ročno izdelan papir z zgodovinskimi klišeji in
svinčenimi črkami.
Galerija Stolp
Galerija je umeščena v del grajskega stolpa in
namenjena različnim razstavam.
Zeliščna galerija
Multivizija
Restavracija
Animacija skupine Viteza Gašperja
Lambergarja
Zavod za kulturo Bled, tel. +386 4 572 97 82,
blejski.grad@kbled.si, www.blejski-grad.si
PRVA STRAN
Naredimo pogumne
korake naprej
VSEBINA
20 let samostojne Slovenije
4
6
8
Dobrodošli doma
Prof. dr. Matjaž Klemenčič: Samostojna Slovenija – tudi zasluga
naših rojakov
Slovenci v Kanadi: Aktivnosti jim ne manjka!
Poslovne strani
10
France Arhar: Država ni kriva za vse!
Kultura
12
14
16
Perpetuum Jazzile: Vokalna poslastica iz Slovenije na turneji
New York odkril slovenskega slikarja
Vokalna skupina Plamen: Marijine »nitke življenja«
Slovenci smo narod
trdega dela in
vztrajnega boja.
Zgodovina Sloveniji
ni poklanjala daril.
Tudi neodvisnost in
samostojnost smo
dosegli z lastnim
prizadevanjem,
tveganjem in
žrtvami. Priprava
za osamosvojitev
je bilo civilno
družbeno vretje,
prežeto z močjo ideje
človekovih pravic.
Knjižna polica
Osamosvojitev je bila nujna in je postala resničnost zaradi
zaščite človekovih pravic vseh ljudi na našem ozemlju, zaradi
zavarovanja ljudi pred agresijo in nevarnostjo širitve vojne in
kot pot za odpiranje nove razvojne perspektive. Vse to se je
izkazalo kot nujno in dosegljivo.
Mladi
Pred 20 leti smo se zavezali demokraciji, svobodi,
spoštovanju človekovega dostojanstva in pravic, spoštovanju
manjšin in priseljencev, odprtosti in sodelovanju z drugimi.
Kot ključni temelj osamosvajanja pogosto navajamo
enotnost. Res je, politična enotnost je bila izjemnega
pomena, a spomnil bi rad, da je bila dosežena demokratično,
upoštevala je pluralizem, usklajevanje takrat tako različnih
političnih dejavnikov.
19
19
20
Slovenska nacionalna enciklopedija Slovenija
Astronavtka Sunita L Williams, državljanka vesolja
Laura Fekonja: Poučevanje slovenščine v tujini –
neprecenljiva izkušnja
Izobraževanje in zanost
26
Zmago Prelec: Znanost ne sme biti sama sebi namen
Takratna politična volja je spoštovala tudi civilno družbo in
njene pobude, ki so odpirale prostor za dialog in nove ideje.
Tudi danes potrebujemo močnejše angažiranje civilne družbe
in njenih pobud, ki so najboljše zdravilo proti malodušju v
družbi. Seveda je potrebna kritična samorefleksija, vendar ne
malodušje!
Med nami
27
29
30
32
Slovenski zdravniki pred novimi izzivi
Razstava Slovenci v Londonu 1991 94
Skrb za mlade
21. Draga mladih
Bodimo realni, nismo ustvarili malo. Danes se živi bolje,
kot se je živelo pred dvema desetletjema, odprle so se
nove perspektive, tudi če jih zaradi gospodarske krize težje
prepoznavamo. Kriza je razgalila številne pomanjkljivosti in
napake, ki so z nami že dolgo. Danes imamo priložnost in
dolžnost, da vse te pomanjkljivosti odpravimo, vzpostavimo
učinkovite mehanizme pravne države, zagotovimo
solidarnost in spodbudimo ustvarjalnost, podjetnost in
državljanski pogum. Pred dvajsetimi leti so bile dovoljene
sanje, danes potrebujemo predvsem verodostojne analize
stanja in inovativne premisleke, kako naprej.
Zamejski dnevnik
33
34
35
37
Bralna značka
Za zdaj brez dvojezične topografije
Negotova usoda Radia dva
Skupna primorska prihodnost
Doživimo slovenijo
38
40
42
Posestvo Pule: Eleganca brezčasnosti
Ljubljana, ljubljena…
Bela krajina
Šport
44
45
Legendarni Brane Oblak
Primož Brezec: To poletje ima prednost družina
Slovenija danes
Slovenci.si
Vodja projekta
Marko Stijepić
marko.stijepic@sloveniatimes.com
Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.
Glavna in odgovorna urednica
Blanka Markovič Kocen
blanka.markovic.kocen@sloveniatimes.net
Uredništvo
Trg MDB 12
1000 Ljubljana
Slovenija
Tel: +386 (0)1 520 50 84
E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net
Spletna stran: www.slovenci.si
Lektura
Blanka Markovič Kocen
Oblikovanje in prelom
Maja Kaplan
maja@sloveniatimes.net
Svet in Slovenija v njem sta v procesu spreminjanja. Najti in
določiti moramo naše mesto v teh spremembah, izboljšati
moramo kakovost vsega, kar ustvarjamo, materialnega in
duhovnega. Določimo torej premišljene prednostne cilje in
poiščimo v sebi vse najboljše za njihovo uresničevanje!
Bodimo samozavestni. Današnje preizkušnje niso najtežje v
naši zgodovini, so pa takšne, da zahtevajo resen premislek
in več odločnosti. Uporabimo čas in pamet, ki sta na voljo.
Naredimo pogumne korake naprej. Prepričan sem, da bo
nam, Slovencem od tu in od vsepovsod, te korake lažje
narediti skupaj. Vesel sem, da bomo 20 let
naše ljube domovine praznovali skupaj, tu,
Slovenija danes izhaja vsak mesec
kjer smo doma. Srečanje »Dobrodošli doma«
Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja
1. julija v Ljubljani združuje Slovence z vsega
Naklada: 3000 izvodov
Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija
sveta. Obudimo vezi in si sezimo v roke. Drage
Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri
Slovenke in Slovenci, želim vam veselo srečanje,
Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.
ISSN 2232-3473
nova spoznanja ter, nenazadnje, prijetno bivanje
Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za
doma.
Slovence v zamejstvu in po svetu

REPUBLIKA SLOVENIJA
URAD VLADE RS ZA SLOVENCE
V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
Dr. Danilo Tük, predsednik RS
3
20 let samostojne slovenije
Vseslovensko srečanje
Foto: U. Hočevar
Dobrodošli doma
Spremljevalni
Program
Okrogla miza
Položaj Slovencev po svetu
29. 6. ob 15h, SAZU, atrij
Nevladne organizacije, Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu
Razstava
Dela s Slikarskih kolonij SIM
1. 7. ob 19.30, Mestna hiša
Združenje SIM
Razstave
»Slovenci po svetu v času
osamosvajanja«
Program
1. julij 2011
Prešernov trg
17:00
Slovensko rudarsko pevsko društvo
Jadran Merlebach (Francija)
17:30
Slovensko katoliško pevsko in kulturno
društvo Slomšek (Belgija)
18:00
Rast Argentina (Argentina)
18:30
Pevski zbor Društva Slovencev
Subotica Triglav (Srbija)
Mešani pevski zbor Slovenskega
kulturnega društva Triglav Split (Hrvaška)
Folklorna skupina društva Slovenija
Berlin (Nemčija)
17:30
Društvo Kinoatelje (Italija) - Pogledi
skozi železno zaveso (slo/it, 22’) filmska projekcija
18:00
Bališ (Avstrija)
19:00
19:00
Izseljensko društvo Slovenija v svetu
(SLO)- projekcija razstave »Slovenci
po svetu v času osamosvajanja«
19:30
20:30
Uradni del osrednje prireditve
21:00
Sounds of Slovenia/Sozvočja Slovenije
+ Juan Vasle (SLO)
Pogačarjev trg
15:30
Združeni pevski zbor iz Stuttgarta,
Augsburga, Ulma in Ravensburga
(Nemčija)
16:00
Slovensko kulturno društvo Gorski
Kotar (Hrvaška)
16:30
Društvo Slovencev Kredarica (Srbija)
17:00
Slovensko kulturno društvo Lipa
München (Nemčija)
17:30
Instrumentalna skupina zbora Davorin
Jenko Društva Triglav Banja Luka (BiH)
18:00
Leseni vejnati rogovi Jožeta Setničarja
iz Kresnic in ETNO glasbena skupina
Leseni rogisti / Marjan Zgonc (SLO)
18:30
Folklorna skupina Triglav Stuttgart
(Nemčija)
19:00
Ansambel Skala + Oktet Sotočje (SLO)
20:00
BK evolution (Italija)
Magistrat
16:30
4
Pihalni orkester Bežigrad (SLO)
Trubarjev antikvariat
16:30
Fantovski pevski zbor Mi smo mi
Cleveland (ZDA)
17:00
Otroški pevski zbor Nagelj Varaždin
(Hrvaška)
17:30
Mešani pevski zbor Encijan
Slovenskega kulturnega društva Istra
Pulj (Hrvaška)
18:00
Društvo Slovencev Kredarica (Srbija)
18:30
Camerata Slovenica Slovenskega
kulturnega društva Cankar Sarajevo (BiH)
19:00
Volk Folk Ilirska Bistrica (SLO)
19:30
Pevski zbor Sabotin (Italija)
Ulična prizorišča
16:30
Pihalni orkester Bežigrad (SLO)
18:30
Nastop beneškega gledališča (Italija)
19:00
Slovensko kulturno društvo Lipa
München / Folklorna skupina Triglav
Stuttgart (Nemčija)
19:30
Lutkovni krožek Pivka (SLO)
20:00
Nastop beneškega gledališča (Italija)
Organizator si pridržuje pravico do možnosti
spremembe programa.
30. 6. - 16. 7., Državni zbor RS, NUK
Odprtje razstave bo 30.6. ob 11.45 v Državnem
zboru. Razstava bo istočasno na ogled pred
veliko čitalnico v NUK od 1. do 16. julija.
Izseljensko društvo SVS
Simboli/ Símbolos
21. 6. - 3.7., KUD France Prešeren, Muzej
novejše zgodovine (Cekinov grad)
Fernando Jereb
Moja, tvoja, naša Slovenija
25. 5.- 25. 8., Krakovski nasip
UKOM
Predstavitve
Voden ogled knjižnice
1. 7. ob 11h, Narodna in univerzitetna knjižnica
NUK; zbirno mesto pritličje pred prodajalno
»Slovenci po svetu tudi na spletu«
1. 7. ob 12h, NUK; sejna soba, 1. nad.
Predstavitev prvih dveh slovenskih izseljenskih
publikacij, Meddobja in Zbornika Svobodne Slovenije,
ki sta v celoti dostopni na portalu Digitalne knjižnice
Slovenije (dLib.si). Narodna in univerzitetna knjižnica
Odprta vrata Zbirke tiskov
Slovencev zunaj Slovenije
1. 7. od 9h do 15h, NUK, soba 206, 2. nad.
Narodna in univerzitetna knjižnica
Narodna galerija
1. 7. ob 9h in 10h
Brezplačen vstop in vodenje
Botanični vrt in tropski vrt
1. 7.
Brezplačen vstop z brošuro Dobrodošli doma
20 let samostojne slovenije
Muzej novejše zgodovine
Odlikovanja
1.7. ob 15h
Brezplačen ogled in vodenje
Türk z odlikovanji opozoril
tudi na manjšine
Projekcije
Pogledi skozi železno zaveso
(slo/it, 22’)
1.7., Prešernov trg
Kinoatelje
V priponki
1. 7., Trubarjeva hiša literature
Kinoatelje
Slovenci po svetu v času
osamosvajanja
1. 7., Prešernov trg
Izseljensko društvo SVS
Predstava
Predstava za otroke in odrasle
»ČudaLuža«
1.7. ob 17h, KUD France Prešeren
Društvo matematikov, fizikov in astronomov
Koper
Šport
4. nogometni turnir ekip
Slovencev po svetu
21. - 24. 7., Stadion ŽAK
Izseljensko društvo SVS
Prireditev
Nedelja Slovencev po svetu
3. 7., Po celi Sloveniji
Rafaelova družba
21. Draga mladih
8. - 10. 7., Socialna akademija, Ljubljana
»Čutim Slovenijo? Slovenija pred 20 leti,
Slovenija danes in Slovenija čez 20 let«.
Rafaelova družba
Praznični dan, namenjen prav vsem Slovencem, se bo zvečer v velikem slogu zaključil na
Prešernovem trgu, kjer bo potekala osrednja slovesnost. Po pozdravnih nagovorih bo
sledil multimedijski nastop Sounds of Slovenia/
Sozvočja Slovenije, multimedijski spektakel, ki
združuje skupino vrhunskih glasbenic in glasbenikov, uveljavljenih kot odličnih solistov, hkrati
pa igrajo in pojejo v različnih zasedbah (Katalena,
Jararaja, Magnifico, Siddharta, Elevators, Fake
Orchestra, Brina, Katice, Big Band RTV Slovenija
itd.). Projekt pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča predstavlja
slovensko ljudsko izročilo v sodobnih in živih priredbah. Slovenska ljudska glasba je spomin iz
davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost
slovenskih pokrajin, s koncertom pa želimo pokazati, kaj pomeni bogastvo razlik in kako pomembna je raznolikost, ne samo v kulturnem, temveč
tudi v gospodarskem in političnem svetu.
Predsednik Danilo Türk je z redom za zasluge sredi maja odlikoval Mihaela Glavana, Zdravka
Likarja in Ernesta Ružiča in s tem v času pred 20. obletnico samostojnosti opozoril na našo
kulturno dediščino, skupnost v zamejstvu in mednarodno sodelovanje.
Slavist Mihael Glavan je priznanje prejel za izjemen prispevek k promociji slovenske pisne
kulturne dediščine doma in v tujini. Med drugim je pripravil faksimile in ponatise Brižinskih
spomenikov, prvih knjig iz obdobja reformacije in novejših Prešernovih Poezij.
Za izjemno delo na področju naravne, kulturne in zgodovinske dediščine, za delo med Slovenci
v Benečiji ter za ohranjanje vezi z zamejskimi Slovenci je bil odlikovan Zdravko Likar. Predsednik
je na slovesnosti v obrazložitvi izpostavil predvsem Likarjev projekt gradnje muzeja 1. svetovne
vojne v Kobaridu in njegovo vidno vlogo pri urejanju Poti miru od Loga pod Mangrtom do
Mengor. Ob tem je predlagal vzpostavitev Evropske poti miru na celotnem območju Soške fronte.
Ernest Ružič, med drugim tudi dolgoletni dopisnik osrednje revije za Slovence v zamejstvu in
po svetu, je odlikovanje prejel za razvoj in ohranjanje Slovencev na Madžarskem ter ustvarjanje
plodnih stikov in sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko. S svojim novinarskim in publicističnim
delom je bistveno prispeval k boljši informiranosti širše javnosti o problematiki manjšin, pri
čemer je Türk opozoril, da danes ne moremo biti zadovoljni s stopnjo uresničevanja pravic
Slovencev na Madžarskem. (B.M.K.)
Posvet
Mladi v čezmejnih
gospodarskih procesih
Vključevanje mladih v čezmejne
gospodarske procese, eden
izmed ključnih projektov v
okviru Strategije Vlade RS o
gospodarskem sodelovanju
med Slovenijo in avtohtono
slovensko narodno skupnostjo
v sosednjih državah do leta
2020, je bilo tema majskega
posveta, ki ga je v Ljubljani
organiziral urad za Slovence
v zamejstvu in po svetu v
sodelovanju s Slovenskim deželno gospodarskim združenjem iz Trsta. Srednjeročni cilj posveta
je vzpostaviti sistem čezmejnih delovnih praks in izmenjav v Sloveniji in sosednjih državah, kar
bo predvsem olajšalo zaposlovanje mladih. »Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi,«
je v svojem nagovoru izpostavil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš
in dodal, da se Slovenci premalo zavedamo sprememb in se ne spreminjamo radi, čeprav so
spremembe v tem času nujne, kar velja tudi za gospodarstvo in gospodarsko sodelovanje v celoti. Omenjena strategija, ki bo povezala državne institucije, podjetja, zbornice, manjšinska združenja,
diplomatska in konzularna predstavništva, je trenutno v medresorskem usklajevanju. (B.M.K.)
Republika Češka
Praznično ob jubileju Slovenije
Veleposlaništvo Slovenije v Češki republiki je 6. junija v prostorih Nove scene Narodnega
gledališča v Pragi pripravilo koncert slovenskega pevskega zbora Perpetuum Jazzile.
Koncertu v počastitev dvajsete obletnice samostojnosti Republike Slovenije je sledil sprejem za
okoli 300 povabljenih gostov, med katerimi je bil kot častni gost Milan Štěch, predsednik Senata
Parlamenta Češke republike. Sprejema, na katerem so lahko obiskovalci okušali slovenske dobrote
in vina, so se udeležili še številni tuji veleposlaniki in drugi člani diplomatskega zbora, predstavniki
češkega političnega, znanstvenega, gospodarskega in kulturnega življenja ter Slovenke in Slovenci,
ki živijo in delajo v Češki republiki. Visoke goste je zabaval slovenski zbor Perpetuum Jazzile, ki je
češko prestolnico obiskal v okviru svoje evropske turneje. Pri dogodku je sodelovala tudi Slovenska
turistična organizacija, ki je zbranim predstavila Slovenijo in njeno turistično ponudbo, še poseben
poudarek pa so namenili slovenski kulinariki. (P.V.)
5
20 let samostojne slovenije
Vloga zamejcev in izseljencev pri osamosvajanju Slovenije
Samostojna Slovenija
– tudi zasluga
naših rojakov
»Zgodba o osamosvajanju Slovenije bi lahko bila drugačna, če ne bi
v njej uspešno sodelovali tudi slovenski izseljenci,« je prepričan
dr. Matjaž Klemenčič, profesor zgodovine na mariborski filozofski
fakulteti, ki je velik del svojega znanstvenega dela posvetil
zgodovini slovenskih izseljencev in manjšin.
Blanka Markovič Kocen
K
ot izjemnega poznavalca te problematike
in zavzetega zbiralca
virov o prizadevanjih
slovenskih izseljencev in zamejcev
za priznanje slovenske samostojnosti smo dr. Klemenčiča povabili
k pogovoru pred pomembno obletnico.
Kako so se Slovenci v zamejstvu in
po svetu vključevali v prizadevanja
za mednarodno priznanje Slovenije – vaša splošna ocena?
Naši rojaki so bili pri tem zelo
uspešni. Organizirali so se že takrat,
ko smo Slovenci začeli s procesi demokratizacije. Že od leta 1989 smo
imeli le posamezne organizacije,
ki so delovale v tem smislu, da bi
pomagale pri slovenskih prizadevanjih za demokratizacijo in
tudi za osamosvojitev. Govorimo
pa tudi organizacij v drugih deželah,
kjer živijo slovenski izseljenci, ki
so, razen v ZDA, že začele z organiziranjem slovenskega kongresa,
delovale pa so tudi v okviru svojih
struktur in političnih organizacij
po vsem svetu. To je bila osnova,
da so lahko leta 1990 in tudi 1991 ustanavljali posebne organizacije,
namenjene temu, da so zbirale materialno pomoč in zlasti pridobivale
politično podporo v procesu osamosvajanja Slovenije.
Opravili ste ogromno zgodovinsko
delo. Kako in koliko časa ste zbirali
gradivo za Vire o demokratizaciji
in osamosvojitvi Slovenije, Del 4,
Slovenci v zamejstvu in po svetu ter
mednarodno priznanje Slovenije?
Če merite samo na četrti del
Virov o demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije, o katerih go-
Junija 1991 je bil v Clevelandu ustanovljen celo
poseben odbor, United Americans For Slovenia.
predvsem o organizacijah v ZDA
in Avstraliji, ki so bile deloma tudi
politično usmerjene. To pomeni, da
so organizacije iz tako imenovane
desne politične opcije podpirale
zlasti Slovensko demokratsko zvezo
in Slovenske krščanske demokrate.
Torej gre ključni pomen pri
uspešnosti omenjenih prizadevanj
pripisati organizacijam?
Predvsem gre za to, da so te
organizacije obstajale že prej. Na
voljo je bila cela mreža slovenskoameriških, slovensko-argentinskih
in slovensko-avstralskih organizacij
6
voriva, smo seveda v sodelovanju
z nekaterimi sodelavci Inštituta za
narodnostna vprašanja v Ljubljani
to počeli kakih štiri do pet let. Pri
tem smo zajeli ne le Slovence v
izseljenstvu, ampak tudi zamejske
Slovence, to je Slovence v Furlaniji-Julijski krajini v Italiji, Slovence
na Koroškem in Štajerskem v
Avstriji ter Slovence iz Porabja na
Madžarskem. Po izdaji omenjenih
virov pa sem ob pisanju obsežne
knjige o koroških Slovencih po
drugi svetovni vojni (Die Kärntner
Slowenen und die Zweite Republik: zwischen Assimilierungsdruck
20 let samostojne slovenije
und dem Einsatz für die Umsetzung der Minderheitenrechte)
naletel na obsežno gradivo, ki ga
je hranil Karel Smolle, nekdanji
vodja Biroja Republike Slovenije v
Avstriji. Ta biro je tedaj predstavljal eno od pomembnejših vozlišč
diplomatskih aktivnosti Slovenije
v Avstriji, zlasti med osamosvojitveno vojno in v prvih tednih po
njej.
S kakšnimi občutki so naši rojaki
spremljali razpadanje Jugoslavije?
Slovenci, Hrvati, Makedonci,
Bošnjaki in drugi so bili organizirani oziroma so se pred začetkom
teh procesov delili predvsem po
političnem ključu, torej so deloma
podpirali komunistični režim, deloma so bili proti njemu, vmes so bile
tudi nianse. Delitve na tej osnovi so
obstajale, še preden so se Slovenci
začeli osamosvajati.
Vsi so bili za demokracijo, demokratizacijo, medtem ko je še sredi
50-ih let 20. stoletja SLS v emigraciji
imela v svojem programu zapisano,
da je najbolj naravna oblika življenja
Slovencev v združevanju na slovanskem jugu. To so dejstva in ne moremo govoriti o nekih davnih željah za
samostojno slovensko državo, tudi
med izseljenci ne, razen dela tedanje slovenske politične emigracije,
Dokumentov iz prav vseh držav,
kjer živijo Slovenci, verjetno niste
uspeli zbrati. Katera območja so
izostala in zakaj?
Dokumente smo zbrali iz večine
držav, v katerih so živeli Slovenci,
rečem lahko tudi, da smo jih zbrali večino, vendar pa bi se še kaj
našlo. Še posebej v državah, kjer
živi manjša slovenska skupnost,
premajhno pozornost pa smo tedaj
posvetili zlasti zahodnoevropskim
državam (z izjemo Velike Britanije).
Kje so bili Slovenci najbolj aktivni
v akciji za priznanje samostojnosti
Slovenije?
Najbolj aktivni so bili v tem, da so
pisali pisma svojim kongresnikom,
ljudem, ki so potem prepričevali
svoje znance, prijatelje na visokih
položajih o smiselnosti, da Slovenija postane samostojna država.
O tem, da je pač JLA napadla Slovenijo…. Pri teh dejavnostih so bili
dokaj uspešni. Argentina, denimo,
je priznala Republiko Slovenijo kot
neodvisno državo že pred 15. januarjem 1992. V prepričevanje evropskih kolegov so se vključili tudi posamezni politiki, ki so jih naši politiki,
zamejski ali izseljenski, prepričali v
to. Zelo odkrito moramo povedati,
da so bili zlasti aktivni tisti politiki, ki
so pač bili slovenskega rodu. Konec
Vsi so bili za demokracijo, demokratizacijo,
medtem ko je še sredi 50-ih let 20. stoletja SLS
v emigraciji imela v svojem programu zapisano,
da je najbolj naravna oblika življenja Slovencev v
združevanju na slovanskem jugu.
združene okrog časopisa Slovenska
država, ki je izhajal v Kanadi, a je zajemal krog svojih somišljenikov po
vsem svetu.
Kdo so bili ljudje (slovenskega
rodu), ki so pisali politikom v svojih državah in zahtevali priznanje
Slovenije kot samostojne in neodvisne države?
Ko je prišlo do osamosvajanja,
zlasti po 25. juniju 1991, so bili to na
primer v ZDA v bistvu predstavniki organizacij, o katerih govorimo,
zlasti Slovenske narodno-podporne jednote, Kranjske slovenske
katoliške jednote oziroma Ameriškoslovenske katoliške jednote, kot se
zdaj imenuje. Ne smemo pa pozabiti
niti na posameznike iz vrst preostalih šestih podpornih slovenskih organizacij ter politikov slovenskega
rodu, med njimi tudi kongresnikov
in senatorjev. Naj poudarim, da je bil
junija 1991 v Clevelandu ustanovljen
celo poseben odbor, United Americans For Slovenia. Podobno je bilo
značilno tudi za druge priseljenske
države, zlasti za Kanado in Avstralijo.
koncev smo imeli kar tri kongresnike in dva člana ameriškega Senata! Pri tem gre tudi za to, da so
Slovenci lahko nevtralizirali dejavnosti tistih, ki so delovali proti osamosvojitvi, med njimi kongresnica
iz Marylanda, Helen Delich Bent-
Prof. dr. Matjaž Klemenčič: »Ministrstvo za visoko šolstvo in znanost bi moralo
proučevanje vprašanj Slovencev zunaj Slovenije, tako v sosednjih državah kot v
izseljenstvu, uvrstiti med prioritete. V šolah na vseh stopnjah pa bi morali temu
posvetiti več pozornosti«.
ameriški Kongres. ZDA s tedanjim
predsednikom Bushem pa so se
kljub temu obotavljale. Kako to
komentirate?
Obotavljale so se pač zato, ker
je bil to del svetovne politike. Primaren pomen teh dejavnosti je bil
tudi v tem, da so Slovenci prispevali
k svojemu samozavedanju in dokaj
uspešno zaustavljali procese asimilacije, amerikanizacije, avstralizacije in podobno.
Ko je do priznanja slovenske samostojnosti naposled prišlo – kako so
Slovenci v zamejstvu in po svetu
praznovali?
Praznovali so na najrazličnejše
Slovenci so lahko nevtralizirali dejavnosti tistih,
ki so delovali proti osamosvojitvi. Primaren
pomen teh dejavnosti je bil tudi v tem, da so
Slovenci prispevali k svojemu samozavedanju in
dokaj uspešno zaustavljali procese asimilacije,
amerikanizacije, avstralizacije in podobno.
leyjeva, ki se je že takrat razglašala
za ambasadorko »srbske stvari« v
Ameriki. Zgodba bi bila lahko tudi
drugačna, če ne bi pri tem uspešno
sodelovali tudi izseljenci!
Na tisoče pisem, klicev, peticij,
razglednic, telefaksov z izraženo
podporo Sloveniji so prebivalci ZDA naslovili na Belo hišo ter
načine. V svojih državah so prirejali
bankete z govori in vsem tistim, kar
sodi zraven. Udeležilo se jih je okoli
500 tisoč ljudi.
Kaj vas je pri vašem raziskovalnem
delu najbolj presenetilo – v pozitivnem in negativnem smislu?
Presenetilo me ni nič, ker to, zlasti z ameriškimi Slovenci, počnem že
30 let. V času osamosvajanja so bile
delitve za nekaj časa pozabljene.
S čim se zdaj ukvarjate prof.
Klemenčič?
Nastaja nova knjiga o Slovencih v
Pueblu, v Koloradu. Napisal sem že
knjigo o njih na podlagi življenjepisa
enega od pionirjev v Pueblu, s
pomočjo njegovega sorodnika (Jim
Pugel and Other Slovenian Pioneers of Pueblo, Colorado). To je bil
življenjepis strica tistega, s katerim
sem delal v Pueblu, kjer sem bil en
semester gostujoči profesor na
tamkajšnji univerzi. Zdaj delam pravo znanstveno analizo o Slovencih v
Pueblu, pri čemer manjkajo samo
še zadnji popravki.
Kako osebno gledate na zgodbo o
slovenskih izseljencih?
Opažam veliko premalo razumevanja s strani ustreznih slovenskih ministrstev in agencij. Če namreč
gradiva ne bomo zbirali in objavljali
sedaj, bo vse skupaj utonilo v pozabo.
Res je, da se v ZDA ta gradiva pa tudi
zavest o obstoju slovenske skupnosti kot takšne, čeprav s svojstvenimi
definicijami, ohranja, a vprašanje
časa je, kako dolgo bo še tako. Po mojem prepričanju bi moralo ministrstvo
visoko šolstvo in znanost preučevanje
vprašanj Slovencev zunaj Slovenije, tako v sosednjih državah kot v
izseljenstvu, uvrstiti med prioritete.
V šolah na vseh stopnjah pa bi morali
temu posvetiti več pozornosti.
7
20 let samostojne slovenije
Slovenci v Kanadi
Aktivnosti jim
ne manjka
Državni sekretar na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu dr.
Boris Jesih je zadnje majske in prve junijske dni obiskal slovensko
skupnost v Kanadi, kjer se je seznanil z delovanjem tamkajšnjih
slovenskih organizacij, srečal pa se je tudi z nekaterimi uspešnimi
slovenskimi podjetniki in učitelji slovenskega jezika.
»
Blanka Markovič Kocen
Vtisi so zelo globoki in bom
verjetno potreboval še nekaj
časa, da jih bom popolnoma
uredil,« je po vrnitvi v domovino med drugim dejal dr. Jesih, ki
je v Kanado odpotoval na povabilo
tamkajšnjih slovenskih društev in
v organizaciji Veleposlaništva Republike Slovenije v Ottawi. Šlo je
za zelo intenziven obisk, saj se je
v tednu dni srečal s skoraj vsemi
najpomembnejšimi društvi in organizacijami Slovencev, ki živijo v Kanadi. Teh je po Jesihovih besedah vedno
več, njihovo število se je po zadnjem
popisu prebivalstva povečalo kar za
8.000 in znaša nekaj čez 36.000. Dr.
Jesih se je kanadskim Slovencem zahvalil za podporo in prizadevanja v
času osamosvajanja Slovenije.
Mnogi se nameravajo
vrniti
»V Torontu smo bili v okviru tega
obiska dvakrat, obiskali pa smo še
Slovence v Winnipegu v provinci
Manitobo, v Calgaryju in Vancouvru,« je potek svojega obiska opisal
državni sekretar. Poleg splošnih
vprašanj, s katerimi se ubadajo
naši rojaki, so se ga dotaknile, kot
pravi, predvsem številne osebne
usode ljudi, ki so iz različnih razlogov odšli v Kanado iskat novo
priložnost, bodisi zaradi političnih
razlogov, številni pa »s trebuhom
za kruhom«. »Odhajali so za leto,
dve, ostali so celo življenje,« pripoveduje dr. Jesih in dodaja, da so
mu številni Slovenci povedali, da
bi se prvo leto vrnili, vendar za to
niso imeli možnosti. Na njegovo veliko presenečenje pa je srečal nekaj
ljudi, ki so izrazili namen, da se bodo
vrnili. Državni sekretar ob tem ugotavlja, da se Slovenci iz Kanade vse
pogosteje vračajo v Slovenijo kot
obiskovalci ali turisti, kar dokazuje,
da so si z leti ustvarili standard, ki
jim to omogoča.
8
Dr. Jesih se je Slovencem v Kanadi zahvalil za podporo in prizadevanja v času
osamosvajanja Slovenije.
Lastni društveni
prostori, kampi in celo
cerkev
Raziskav o tem, od kod je največ
Slovencev v Kanadi, sicer ni, po Jesihovem prepričanju pa jih je največ
iz Prekmurja in Bele Krajine. »Gre
predvsem za ekonomske migrante,
ki v Kanadi tvorijo zelo aktivne skupnosti,« je med drugim povedal
in dodal, da imajo zelo urejeno
društveno življenje. »Velika večina
ima izredno lepe društvene prostore v svoji lasti. Prav tako imajo,
kar je v Severni Ameriki zelo priljubljeno, tako imenovana letovišča,
parke, poletne kampe, kjer se
srečujejo, si organizirajo piknike... In
tudi ti kampi so v njihovi lasti.« Jesih
ob tem poudarja, da so večino denarja za omenjene nakupe prispevali Slovenci sami. V Winnipegu so
si celo kupili cerkev, v kateri imajo
vsako nedeljo bogoslužje v slovenskem jeziku, po tem pa druženje v
kletnih prostorih, kot je to običaj v
Ameriki in Kanadi.
Prizadevni učitelji
Kot najbolj aktualno in vsebinsko
vprašanje izpostavlja poučevanje
slovenščine, ki v Kanadi poteka v
sobotnih šolah slovenskega jezika.
»Slovenija vseskozi izobražuje tudi
učitelje, ki poučujejo v teh šolah,
običajno vezanih na cerkvene institucije,« pojasnjuje dr. Jesih, ki
je obiskal dve taki šoli, in sicer v
Torontu in Hamiltonu. Pohvalil je
prizadevnost tamkajšnjih učiteljic
in učiteljev, ki večinoma delujejo
na prostovoljni bazi in za svoje delo
niso plačani.
trarne. Podjetja zaposlujejo med
50 in 150 delavcev in so tako po
strokovnosti kot po prepoznavnosti na kanadskem trgu med vodilnimi. Državni sekretar Jesih je podjetnikom med drugim predstavil
Strategijo sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih
državah na področju gospodarstva
do leta 2020, ki bi jo želel urad za
Slovence v zamejstvu in po svetu
razširiti tudi na druge države, kjer
živijo Slovenci. »Prvi pomemben korak bi bil zbiranje podatkov o slovenskih podjetnikih, ki živijo in delujejo
po svetu,« je poudaril in dodal, da v
Kanadi močno primanjkuje delovne
sile. Tako bi v podjetju WollWood,
denimo, potrebovali mizarje iz Slovenije. »Priložnosti je torej precej. V Kanadi deluje tudi Kanadskoslovenska gospodarska zbornica in
verjetno je žogica na obeh straneh,
tudi na naši, da ugotovimo, kakšne
so možnosti gospodarskega sodelovanja prek Slovencev, ki so gospodarsko uspešni v Kanadi in tudi drugod,« ugotavlja državni sekretar.
Možnosti
gospodarskega
sodelovanja
V
spremstvu
veleposlanika
Tomaža Kunstlja si je državni sekretar v Torontu in okolici ogledal
štiri podjetja, katerih lastniki so
slovenskega rodu, in pri tem predstavil možnosti sodelovanja s podjetji v Sloveniji. Obiskal je podjetja
WollWood, kjer izdelujejo notranjo
opremo poslovnih prostorov in
hotelov, Top Grade Molds Ltd. za
proizvodnjo komponent za brizganje plastike, Kodarin Industries,
kjer izdelujejo turbine, ter Blue
Sky Process Solutions za proizvodnjo gibljivih zglobov za sončne elek-
V Winnipegu so si Slovenci kupili
cerkev, v kateri imajo vsako nedeljo
bogoslužje v slovenskem jeziku.
WWW.DVAJSET.SI
POSLOVNE STRANI
France Arhar,
najboljši finančnik leta 2010
Država
ni kriva
za vse!
Nekdanji guverner Banke
Slovenije, nekdanji kandidat za
predsednika države in zdajšnji
predsednik uprave Unicredit
banke, dr. France Arhar, je bil
na finančnem sejmu Kapital
vnovič imenovan za slovenskega
finančnika leta. Dober finančnik
mora po njegovem mnenju znati
držati besedo in jo izpolniti v
celoti in ob času.
Blanka Markovič Kocen
»Človek pridobiva
izkušnje s prakso, na
podlagi empirike,
lastne šole. Ta ima
pravzaprav največjo
vrednost in je dejansko
nepozabljiva.«
Kaj pomeni biti prvi mož tuje banke v primerjavi z vodenjem domače
banke?
Resnici na ljubo težko naredim
primerjave, ker razen Banke Slovenije nimam izkušenj z vodenjem
domačih bank. Mislim pa, da je razlika v tem, da je uprava v tuji banki
dejansko v celoti odgovorna nadzornim svetom, medtem ko se v
domačih bankah ob znanih zgodbah
dogajajo stvari, ki so tuje delniškim
družbam: na dnevno poslovanje
želijo vplivati različni subjekti, ki
uradno nimajo svojega mesta v
banki, nimajo tudi nobene odgovornosti, imajo pa seveda željo, da bi
s takim ali drugačnim vplivom prišli
do določenih rešitev ali, če hočete,
do določenih koristi. Pri marsikateri
Izvedeli smo
Nekdanji guverner Banke Slovenije in zdajšnji prvi mož Unicredit banke
si je za svojo prvo plačo kupili mešalec za beton. Brez zadrege pove, da
je bil pač vedno navajen delati. »Moj pokojni oče je bil zidar, zato sem
med študijem ves čas delal, izpite opravljal junija, potem sem tri mesece
počitnic po 12, 13 ur zidal,« pojasnjuje. Arhar pravi, da ga fizično delo
sprošča. »To je lahko tudi delo na vrtu. Kakršnokoli delo z naravo ponuja
največje zadovoljstvo, narava je največji dajalec in če človek lahko »odklopi«, si ob takem delu lahko napolniš baterije.«
France Arhar je zapriseženi Notranjec. Tudi če se v službi v Ljubljani zadrži
do poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih ur, se vselej vrača domov. Potem
pa zjutraj peš v 11. nadstropje stolpnice v BTC-ju, kjer ima pisarno.
10
delniški družbi je še vedno vprašljiva
tudi celotna sestava nadzornega
sveta z vidika profesionalnosti. V
tujih bankah so v nadzornem svetu dejansko finančniki, bančniki iz
različnih držav. Razprava med upravo in nadzorniki je zato usmerjena h konkretnim vprašanjem.
Z drugimi besedami, moč argumenta ima odločilen vpliv. Korporativno upravljanje je torej šibka
točka našega celotnega sistema. Ne
morem se znebiti vtisa, da bi želeli
o nekaterih zadevah upravljanja v
delniških družbah odločati vsi. Tako
kot v bivšem sistemu družbenega
samoupravljanja…
Letos ste bili imenovani za
najboljšega finančnika na sejmu
Kapital. Kakšne pa so odlike dobrega finančnika?
Prepričan sem, da je prva zahteva
zelo preprosta: držati besedo. Ko
daš obljubo, prej večkrat premisli,
kajti dano besedo moraš izpolniti
v celoti in ob času. Bančništvo, ki
mu pravimo finančno posredništvo,
ima na eni strani nalogo vzpostaviti zaupanje med tistimi, ki se
sprašujejo, komu bi denar zaupali.
Tukaj se banka pričenja, pri virih.
In na drugi strani, bančna skrivnost
ali umetnost je v oceni tveganja za
prihodnost. Preteklost namreč ni
vprašanje, vedno je vprašanje prihodnost in daljše je to obdobje,
težja je naloga. Sedanja kriza kaže
na to, da je bil vidik tovrstne analize
tveganja v kipečem gospodarstvu
marsikje potisnjen na stran, niso ga
jemali resno in posledično je danes
toliko slabih kreditov v bankah, da je
celotni bančni sistem sklenil preteklo leto z izgubo.
Kaj vas najbolj razočara, razžalosti?
Najbolj me razočara človek, v
katerega stoodstotno verjamem,
pa tega zaupanja ne upraviči.
Če te razočara tak človek, se ti v
tvoje prepričanje sesuje… To je
razočaranje. Zgodilo se mi je lani,
vendar, glede na to, da v celoti
spoštujem standarde bančne zaupnosti, imen ne pripovedujem.
Nekdo, ki ima velik ugled, je preprosto ‘izginil v pesku’. Vedno največ povedo dejanja. Teorija je sicer nujno
potrebna, človek pridobiva izkušnje
s prakso, na podlagi empirike. Ta
empirika ali, kot temu pravimo,
lastna šola ima pravzaprav največjo
vrednost in je dejansko nepozabljiva. Marsikaj iz teorije pozabimo….
S katerimi ukrepi bi izboljšali stanje slovenskega gospodarstva?
POSLOVNE STRANI
drugih držav bo to okrevanje po mojem prepričanju vsaj srednjeročno
obdobje. To pomeni vsaj še pet let.
Pred časom vas je zaneslo v politiko. Kakšni so bili motivi?
Zelo preprosti. Leta 2002, na
prvih predsedniških volitvah po
dveh Kučanovih mandatih, sem imel po anketah višji delež pozitivnih glasov kot pokojni predsednik Drnovšek. Potem je prišla na
dan znana zgodba s plačo, ki si je
nisem vzel sam, pač pa mi jo je
določil nadzorni svet. In s to zgodbo so pač prepričali ljudi. Glede na
dejstvo, da sem bil deset let guverner in je imela centralna banka
kot institucija takrat najvišje zaupanje, sem se nekako poistovetil
s tem pojmom. In preprosto povedano, če temu ne bi bilo tako, verjemite mi, se ne bi odločil. Deset
let sem imel namreč s politiki veliko opravka, tako z vlado in s parlamentom. Dobro sem vedel, kaj in
kako se dogaja, kaj je slabo in kaj
dobro. Vedno sem imel namen narediti kaj več in boljše. In cela vrsta
ljudi mi je izrekla pozitivno mnenje.
Ali lahko napoveste, kdaj bo Slovenija izšla iz krize?
Na podlagi empirike nekaterih
»Nekako se ne moremo
znebiti vtisa, da bi
želeli o nekaterih
zadevah upravljanja
v delniških družbah
odločati vsi.«
»Kriza in sedanji
dogodki kažejo na to,
da bi družba kot celota
morala biti v večji meri
poštena.«
Foto: BOBO
Razlikovati moramo več dejavnikov. Samo del jih je na strani
države kot oblasti. Država ni za
vse kriva! Če iščemo krivdo samo
pri tretjem, sami pa nič ne naredimo, ravnamo nekorektno, neobjektivno. Drugi del dejavnikov je na
strani trga, če s tem izrazom poimenujem podjetja, posameznike…
Kriza in sedanji dogodki dokazujejo,
da bi družba kot celota morala biti
bolj poštena, kajti cela vrsta dogodkov kaže, v kakšno tveganje, v
kakšen hazard so šli posamezniki.
Ti se seveda opravičujejo, češ da
so pač pogoji na trgu tako ravnanje
omogočali. Na finančnem področju
to prav gotovo drži. Če vzamem kot
izhodiščno leto 2007, ko so v Sloveniji padli vsi rekordi, kar zadeva
finančno posredništvo, gospodarsko rast, rast kreditov, pričakovanj,
rast dobička itd. Doživeli smo neko
kulminacijo, spremenili svoja vrednostna pričakovanja, menili smo,
da si neuspešen, če je bila tvoja
rast, recimo, dolgoletno rastoče
povprečje. To je bila vsekakor prelomnica in sam se sprašujem, kako
bi se zgodba v Sloveniji končala,
če 15. sept. 2008 ne bi propadla
ameriška banka Lehman Brothers.
Slovenija se je namreč šele takrat
soočila s pravo krizo.
Vas politika še mika?
Pošteno povedano, ob tistem,
kar sem videl, doživel v volilni kampanji, se sprašujem, kaj pa je tega
meni treba. Da sploh ne govorim
o financah! Vse tisto, kar se prikazuje, v glavnem sploh ni res. Stroški
za to kampanjo…. Skratka, brez te
izkušnje bi bil na tem področju zelo
velik idealist.
»Če iščemo krivdo
samo pri tretjem, sami
pa nič ne naredimo,
ravnamo nekorektno in
neobjektivno.«
France Arhar, predsednik uprave Unicredit banke: »Ko daš obljubo, prej večkrat premisli, kajti dano besedo moraš izpolniti v
celoti in ob času.«
11
kultura
Perpetuum Jazzile
Vokalna poslastica iz
Slovenije na turneji
Število ustvarjalnih vrhuncev zbora Perpetuum Jazzile iz leta v
leto narašča. Po poti znamenite priredbe Africe gresta tudi priredbi
Avsenikovih del.
P
erpetuum Jazzile je edini
džez zbor v Sloveniji. Njihova glasba je prepletena
z ritmično brazilsko bosso
novo, swingom, posegajo pa tudi
po gospelu, funku in popu. Zbor je
dolgo časa deloval pod vodstvom
Marka Tirana pod imenom Gaudeamus, leta 2001 je umetniško
vodenje prevzel Tomaž Kozlevčar,
sicer pevec znane slovenske vokalne skupine New Swing Quartet, ki
je zbor povedel v globlje in bolj prepoznavne vode džezovske in popularne glasbe. V začetku letošnjega
leta je taktirko prevzel Šved Peder
Karlsson.
Zbor je preboj v svetovne
glasbene vode dosegel s priredbo
skladbe Africa skupine Toto. Priredba je navdušila tudi avtorja skladbe,
zanjo so dobili Viktorja za posebne
dosežke, posnetek pesmi na spletnem portalu Youtube si je ogledalo že več deset milijonov ljudi. Po
podobni poti gre tudi njihova priredba dveh Avsenikovih skladb.
Zbor se trenutno mudi na turneji po Severni Ameriki, pred tem so
uspešno zaključili evropsko turnejo, v sklopu katere so na povabilo
slovenskih veleposlaništev v Berlinu, Pragi in Zagrebu zapeli na
praznovanjih ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije. O uspehih in
načrtih zbora je tik pred odhodom
na evropske in ameriške glasbene
odre spregovoril Jan Trost.
12
Foto: Irena Herak Usenik
Patricija Virtič
Že več let zapored napolnite Gallussovo dvorano, ki je s 1545 sedeži
največja dvorana Cankarjevega
doma. Pravzaprav se je vaš koncert
Vokal Xtravaganzza »raztegnil« na
več dni, vstopnice za koncerte pa
so razprodane že več mesecev vnaprej. Nekoč je veljalo, da je Vokal
Xtravaganzza vrhunec vašega vsakoletnega ustvarjanja – to še drži?
Ob tolikšnem številu koncertov še
prinaša izzive?
Izzivov nam v Perpetuum Jazzile (PJ) nikoli ne zmanjka! In res je,
Vokal Xtravaganzza (VX) v Cankarjevem domu nam še vedno predstavlja enega vrhuncev vsakoletnega ustvarjanja – razlika je le v tem,
da je število teh vrhuncev iz leta v
leto večje. Na VX vsako leto predstavimo nov repertoar, ki ga pilimo
mesece pred jesenskim nastopom,
obenem pa v goste premierno povabimo svetovno priznano vokalno
zasedbo. Po dosedanjih The Real
Sixpack, Mansound, Bolyki Brothers
in The Real Group bodo letos gosti
prav tako Švedi – Vocal Six.
Koliko koncertov in nastopov letno
sploh imate?
Lani 74. Letos smo že pri tridesetem.
Čeprav smo Slovenci Perpetuum
Jazzile poznali pred uspehom s
skladbo Africa, je bil prav posnetek pesmi iz Vokal Xtravaganzze
tisti, s katerim ste osvojili svet. Ste
pričakovali takšen odziv? Ste stavili
prav na to skladbo?
Niti ne. Pričakovali smo nek preboj v tujino med ljubitelje tovrstne
glasbe po svetu, niti v sanjah pa nismo upali na tak uspeh, kakršnega
Africa še vedno žanje.
Ste sploh pričakovali, da boste na
ta način (s pomočjo Youtuba) prodrli na svetovno glasbeno sceno?
Youtube je krasno promocijsko
orodje, ki omogoči marsikateremu
glasbeniku brezplačen prodor do
novih fanov in tržišč, do koder s
klasičnimi prijemi ne bi mogli (oz.
bi taka pot trajala zelo zelo dolgo).
Nam je očitno uspelo.
Vidite internet kot možnost samopromocije? Vaša spletna stran je
vedno ažurna, vidimo vas lahko na
Myspace-u, Youtubu, Facebooku,
pišete svoj blog …
Nedvomno je za glasbenike danes
internet ključno promocijsko orodje. Tega se v PJ zavedamo že nekaj
let, odkar smo ažurno prisotni na
različnih web kanalih. Primarni sta
zagotovo pred kratkim prenovljeni
spletna in Facebook stran, na kateri
imamo že preko 45.000 prijateljev z
vsega sveta (približno 50 odstotkov
iz tujine). Preko interneta se prodajajo nosilci glasbe, naročajo koncerti, organizirajo turneje, sklepajo
posli in poznanstva itd. Menim,
da potencial interneta zelo dobro
izkoriščamo, še vedno pa ga imamo
ogromno neizkoriščenega - in na
tem bomo delali tudi v prihodnje.
Bliža se turneja čez lužo, ki pa ne
bo vaše prvo gostovanje – pred leti
ste že obiskali Latinsko Ameriko.
Katere države, kraje boste obiskali
letos in kako dolgo bo turneja trajala?
Prva severnoameriška turneja je
za vsakega glasbenika prelomna,
saj vstop na tako ogromen glasbeni
trg ni mačji kašelj. Letošnja, ki bo
primarno promocijske narave, nas
bo popeljala v New York, Nashville,
kultura
Razmišljate o profesionalizaciji
zbora?
Razmišljanja obstajajo, a je v
realnosti žal tako velik korak še
nedosegljiv. Finančno smo neodvisni – pomeni, da nimamo velikih
sponzorjev, ki bi nas financirali, kar
samo povečuje uspehe zadnjih nekaj let, obenem pa se zavedamo, da
so večje finančne injekcije gonilo
razvoja, ki bi nam lahko pomagale
k še hitrejši rasti in dosegu še višjih
ciljev.
Po mnogih letih sodelovanja ste
se razšli z dolgoletnim umetniškim
vodjem Tomažem Kozlevčarjem.
Vaše številne uspešnice so nastale
pod njegovo taktirko. Je bil razhod
sporazumen? Boste ohranili sodelovanje?
S Tomažem smo prišli do točke,
ko sodelovanje ni več prinašalo
dodane vrednosti, ki bi si je PJ želel.
Razhajanja so se pojavila predvsem
v načinih dela, zato smo morali
soočiti pričakovanja obeh strani in
si priznati, da je razhod najboljša
rešitev.
Vajeti zbora je prevzel švedski virtuoz Peder Karlsson. Šestindvajset
let je bil član a cappella skupine
The Real Group, ene najvplivnejših
Karlsson ostaja na Švedskem,
obiskal vas bo le na nekaj vajah
mesečno. Pomembno vlogo pri
vodenju zbora je tako prevzela altistka in solistka ansambla Sandra
Feketija (letos je kot spremljevalna
pevka zastopala tudi Slovenijo na
tekmovanju za pesem Evrovizije).
Ta nova ureditev predvideva še
večjo disciplino pevcev …
Res je. Če bi se dalo, bi Pedra
uvozili in ga imeli na vsaki vaji, a žal
to ni realistično. Sandra deluje kot
njegova desna roka, tako da nam
na vajah predaja njegova navodila
in napotke. Sistema smo se neverjetno hitro navadili in nam ne predstavlja niti najmanjšega problema.
Uvedli smo tudi posebno spletno
učilnico, kjer lahko pevci najdemo
ves potreben učni material, forume
za diskusije, analiziranje ...
Glasbeni poznavalci so nad velikim
metom, ki vam je uspel s pridobitvijo novega umetniškega vodje,
navdušeni, drugi so začudeni, da
primernega vodje niste našli na
slovenskih tleh. Ste načrtno izbirali
nekoga iz tujine?
Da, vedeli smo, da želimo svetovno priznanega umetnika, ki bo znal
v nas prepoznati in iz nas potegniti
najboljše, to primerjati na svetovnem tržišču popularne a cappella
glasbe, ki ga mora seveda odlično
PJ ti hočeš-nočeš mora postati prva postranska stvar v življenju,
sicer je kakovostno sodelovanje skoraj nemogoče.
poznati, in nas tja tudi ustrezno
pozicionirati – torej, izpostaviti tiste
lastnosti, v katerih smo vrhunski,
in izboljšati tiste, kjer so izboljšave
nujno potrebne. Na slovenskih tleh
takšnega strokovnjaka žal nismo
prepoznali.
Zborovodja takšnega kova zagotovo odpira vrata na svetovne
glasbene odre. So na vidiku še
kakšni odmevnejši nastopi, morda
sodelovanja s tujimi glasbeniki?
aranžmajih, večletnem razvoju tonske ekipe in nastopa PJ nasploh,
načinih in organizaciji sistema itd.
Kako pa je z iskanjem novih članov?
Zbor je kar številčen, vaše avdicije
pa vsako leto zbudijo veliko zanimanja. Še sprejemate nove pevce?
Kakšne lastnosti iščete pri novih
kandidatih?
Vedno bomo veseli novih kakovostnih pevskih moči. Letno se nam
na avdicije prijavi nekaj sto novih
Foto: Irena Herak Usenik
Zbor še vedno deluje ljubiteljsko,
kar pomeni, da vsi člani pojejo
»prostovoljno«, brez plačila. Kako
uspete usklajevati družine, službe,
šolanje z vedno več nastopi in koncerti?
Z ogromno predanosti, odrekanja in dobre volje. PJ ti hočeš-nočeš
mora postati prva postranska stvar
v življenju, sicer je kakovostno
sodelovanje skoraj nemogoče. A
zaenkrat nas je takšnih glasbenih
entuziastov očitno še dovolj.
a cappella zasedb vseh časov. Kako
je prišlo do sodelovanja?
S Pedrom smo stopili v stik, ko
smo s Tomažem začeli pogovore o
zaključevanju sodelovanja. Vedeli
smo, da je Peder lani zaključil svojo
več kot bogato pevsko pot s TRG
in da se je posvetil poučevanju ter
širjenju svojih izkušenj in znanja.
Po začetnem poslovnem »otipavanju« so sledili konkretni dogovori,
obojestransko navdušenje pa je kaj
hitro preraslo v konkretno sodelovanje – in moramo priznati, da je
res vrhunsko!!!
Foto: Irena Herak Usenik
Cleveland, Pittsburg, Millwaukee in
Toronto, trajala pa bo 14 dni. Upamo, da se kmalu tja tudi vrnemo.
Konkurenca je eno od gonil razvoja, ki bi jo z veseljem pozdravili.
Zaenkrat imamo zelo veliko dela
»sami s seboj« - veliko delamo na
različnih tehnikah petja, na intenzivnosti, na medsebojnem zavedanju in poslušanju, barvanju glasov ... Skratka na področjih, kjer je
bilo do sedaj nekoliko manj pozornosti. Svetovni odri in sodelovanja
bodo prišla sama od sebe. No, prvo
takšno bo že letos poleti s hrvaškim
zvezdnikom Tonyjem Cetinskim v
puljski Areni.
Kljub temu, da je Slovenija dežela
zborov, ste edini džez zbor v Sloveniji. Bi si želeli še kakšnega?
Konkurenca je eno od gonil razvoja, ki bi jo z veseljem pozdravili.
Trenutno je ni na vidiku, saj s svojim načinom večglasnega petja,
tehnično izjemno naprednega
ozvočevanja in atraktivnega celostnega nastopa utiramo novo pot v
glasbenem šovbiznisu.
Je v Sloveniji dovolj dobrih pevcev,
da bi lahko ustanovili še en takšen
zbor, kot je Perpetuum Jazzile?
Absolutno!
Slovenija
ima
ogromno odličnih pevcev. A naše
konkurenčne prednosti se skrivajo
v neprecenljivih izkušnjah pevcev,
vse bolj atraktivnih in kompleksnih
pevcev, a v svoje vrste res spustimo le najboljše. Raven zahtevnosti
smo v zadnjih letih morali dvigniti,
saj je bil naval prevelik. Lastnosti, ki
jih iščemo in zahtevamo, so predvsem odlična harmonska predstava, ritem, intonančna točnost,
zmožnost glasovnega barvanja in
prilagajanja.
Osvojili ste Slovenijo, svet – posnetke vaših koncertov si je ogledalo milijone ljudi. Kakšni so načrti?
Kakšni so izzivi, s katerimi bi se
želeli spopasti? Kakšne so smernice zbora v prihodnje?
Nekako se bomo trudili prenesti
»virtualni« uspeh v realnost. Trenutno skupaj z novim umetniškim vodjo
in novimi idejami s polno paro pripravljamo koncept za bližnjo in daljno prihodnost. Načrti nikakor niso
skromni, nanašajo pa se predvsem
na tujino. Seveda turneje preko meja
prinašajo določene omejitve, predvsem v obliki dopustov oz. počitnic,
ki jih člani zbora v ta namen potrebujemo. Usklajevanje zasebnih in zborovskih obveznosti bo gotovo eden
večjih izzivov. Nikakor pa ne bomo
pozabili domačega občinstva, saj za
letošnjo jesen pripravljamo tudi koncertno turnejo po Sloveniji.
13
kultura
Miro Zupančič
New York odkril
slovenskega slikarja
Slovenski umetniki v New Yorku - 2. del
Ivan Cimerman
V New Yorku živeči slikar Miro Zupančič
se 2010. v Celju prvič sreča z deli
rojaka Karla Mehleta (na portretu
Božidarja Jakca) in Mehletovo hčerko
Virginijo Mehle Majerič
Tujina me je privlačila
zaradi osebnega
umetniškega razvoja in
vplivov na osebno rast.
14
P
otem ko smo v prejšnji
številki popisali žalostno
newyorško usodo in
predstavili
neizpeto
umetniško dušo Karla Mehleta,
tokrat predstavljamo spodbudno
ameriško zgodbo njegovega rojaka
Mira Zupančiča, ki se je v New Yorku sočasno prebijal iz anonimnosti.
Miro Zupančič se v New York, kjer
ustvarja še danes, priseli 1963., a
Slovenca, ožja rojaka v srcu velemesta, nikoli nista vedela drug za
drugega! Mira Zupančiča, ki si je pri
Sveti Emi pri Rogaški Slatini z ženo
Marinko kupil staro hišo, sem (avtor)
pripeljal na dom Mehletove hčerke
Virginije v Celju. Ves začuden nad
kakovostjo del Karla Mehleta in njegovim genialnim talentom ter izvirno umetniško močjo je občudoval
miniature v olju, gvašu in akvarelih
ter pokojnemu soustvarjalcu izrekel
visoko, laskavo strokovno priznanje.
Miro Zupančič nam je opisal svojo
umetniško pot.
Postal bom umetnik!
»Rojen sem bil 5. maja 1937 v
vasi Turje pri Rimskih Toplicah na
manjši kmetiji z mlinom in žago.
Že kot majhen deček sem s starimi
žeblji, barvic nisem imel, izpraskal
v staro omaro prve podobe. Oče
me je pošteno premikastil! Nato
sem začel z ogljem iz peči risati
po stenah, največ v našem mlinu,
kjer sem bil najraje. Na podstrešju
sem našel škatle od čevljev, na katere sem risal. Z velikimi žeblji sem
na steno pribijal svoje prve umetnine. Ko sem bil star tri, štiri leta,
sem se odločil: postal bom umetnik! Navdih sem iskal v naravi, s
hriba Turjeka občudoval Karavanke
in Savinjske Alpe in se spraševal:
kakšen neki je svet tam onkraj, za
visokimi gorami?
Moja prva velika slika prikazuje
našo hišo, mlin in žago. Narisal sem
portrete bližnjih in veliko sličic v spominske knjige sošolcev v Šmarjeti.
Učitelj Lojze Kozelj me je začel spodbujati. Kot dijak celjske obrtniške
šole sem se vključil v Umetniško
društvo F. Prešerna in Umetniško
društvo v Mariboru. Duhovnik dr.
Ferdinand Kolednik me je spodbujal
na umetniški poti, naročil ilustracije
za nekaj knjig in me podpiral pri mojem akademskem študiju v Avstriji.
Leta 1957 sem se vpisal na Kunst-
schule der Stadt Linz in diplomiral iz
slikarstva, delno iz grafike.
Služil sem si svoj kruh, bili so težki
časi, takrat ni bilo mogoče študirati
v Sloveniji, saj povojne oblasti niso
imele posluha za umetnost..Bil je čas
industrializacije dežele, ki se je (žal!)
otresala kmetijstva in se podrejala
Beogradu. Tujina me je privlačila
zaradi osebnega umetniškega razvoja in vplivov na osebno rast. Odpirala so se mi široka obzorja, bogatil
sem se z novimi znanji z vsega sveta. Realistične motive sem obogatil
z naravo, ožjim okoljem, z oljem na
platno, perorisbo, gvašem. Zelo veliko sem obnavljal, restavriral in uporabljal naravne barve za freske.«
Linz je Zupančič zapustil pri petindvajsetih, z diplomo v žepu. Pot ga
je vodila na Dunaj, od tod v Rim in
mesta velikih italijanskih umetnikov.
V Firencah in Padovi so mu ponudili
celo mesto učitelja, a ga je vleklo
dalje, v širši svet. V Evropi je bil to
čas ruskega vpliva, ameriške delitve na bloke, čas berlinskega zidu,
hladne vojne. Avgusta 1968 so Rusi
okupirali Češkoslovaško. Zupančič
pravi, da so tudi na akademiji v
Linzu odmevali dogodki, revolucija
na Madžarskem. Avstrijci so se tujcev otepali, češ da imajo dovolj svojih študentov. »Šele tretje leto, ko
so Avstrijci spoznali, kaj znam, pa so
me že zaprosili, če hočem ostati,«
pripoveduje umetnik.
»Pozneje, leta 1963, v New Yorku
ni bilo dosti drugače. Atentatorji so
KULTURA
Dovolj! sem rekel
lepega dne po šestih
mesecih. V New
York, srce umetnosti
pojdem!«
Razstava v ljubljanski Galeriji Družina, sept. 2003. Z leve: Katarina Habe, Eva Hren, Marija Trampuž Kavčič, Miro in Marinka
Zupančič.
Akademski slikar Miro Zupančič, naš
drugi »celjski junak« iz New Yorka, je
razstavljal v septembru 2000 v Galeriji
Krka v Ljubljani. Prva z desne žena
Marinka, tretja hči Metka, četrti Miro
Zupančič
mesto Ljubljano, obudil domotožje,
Jože Vodlan pa je naslikal Bohinj, balzam za rodoljubne gorenjske duše...
In sem malal pra-slovenske motive: kozolce, Bled, Triglav, noše,
plesalke, folkloro, kulise za vaške
igre… Dovolj! sem rekel lepega dne
po šestih mesecih. V New York, srce
umetnosti pojdem!«
V New Yorku,
umetniškem središču
sveta, do danes
»V New Yorku ni lahko začeti pot
umetnika, saj se sprva počutiš kot
smet v vetru. Bila je jesen. Poleti
sem si že ogledal prostore za konvencijo akademikov Društva Sava.
V obnovljeni dvorani sem razstavil
šest velikih slik. Povabili smo še vse
znane Slovence iz različnih delov
sveta in jeseni 1963. v New Yorku
odprli prvo kolektivno, danes bi
dejali globalno razstavo slovenskih
umetnikov! Katalog je bil natisnjen
v slovenskem in angleškem jeziku, kar je Američane opozorilo na
slovenščino, naš materni jezik, in
Slovenijo. Dokazali smo, da nismo
Avstrijci, temveč samonikli Slovenci
v svojo kulturo in jezikom, razseljeni
tudi po vseh državah Amerike! New
York Times in drugi časopisi so objavili odlično kritiko, prodali smo
večino slik.«
Foto: Ivan Cimerman
Prva razstava v
Sloveniji
Prvo samostojno razstavo v Sloveniji je imel Zupančič septembra
2000 v Ljubljani, v galeriji Krka. Razstave, ki jih je bilo po različnih
krajih Slovenije do danes že več kot
20, kažejo na univerzalnega, vsestransko nadarjenega umetnika, ki
je začrtal vidne sledi v slovensko
(izseljensko), a tudi v ameriško likovno, slikarsko ustvarjalnost. Spoznali
so ustvarjalno moč maloštevilnega
slovenskega naroda in odtlej radi
odkrivajo Slovenijo v osrčju Evrope.
Ob razstavi v TR3, avgusta 2005,
na Trgu osvoboditve v Ljubljani, je
umetnostni zgodovinar in pisatelj
Jože Hudeček povedal: »Velika
značajna in umetniška vrednost
slikarja Mira Zupančiča je tudi v
tem, da se je vrnil domov in obogatil
svoje okolje, ki ga doslej ni poznalo.
Slovenstvo lahko prepoznamo po
tistih mojstrih, ustvarjalcih, ki živijo
v tujini, in so kljub temu ostali tisto, kar so v svojem najglobljem bistvu bili - pred odhodom iz domovine - ali pa so postali celo boljši.
Miro Zupančič je prišel v Ameriko
z evropskim slikarskim izročilom in
ugledno šolo in ni nikoli podlegel
načelom ameriških ustvarjalcev, ki
so bili takrat še daleč od evropske
slikarske tradicije. Nikoli ni poskušal
biti senzacionalist, ki prodaja svoja
dela na borzah in se spogleduje z javnostjo. Ostal je zvest samemu sebi
in ustvaril dela s trajno vrednostjo.«
Eden je bil New York za slikarja Karla Mehleta, drugi za Mira
Zupančiča. Dvoje poti rojakov, ki se
nista nikoli srečala - v istem mestu,
ob istem času! Ena goreča strast po
izpovedi, odkrivanju, iskanju. Kdo
med izvedenci bo pravično ocenil
umetniško vrednost njunih del?
Foto: Ivan Cimerman
ubili predsednika Johna F. Kennedyja in tujci iz vseh dežel sveta so bili na
seznamu sumljivih. Z newyorškega
letališča sem se odpravil k teti v
Cleveland. Ko iščem delo in povem,
da sem restavrator, so bili polpismeni Američani navdušeni: restaurant –restavracija, gostinstvo!
A tudi v slovenskih klubih in
društvih ni bilo mnogo bolje. Ko
sem v restavraciji ob mizi nekemu
poslovnežu povedal, da sem slikar,
umetnik, je vstal in odšel, rekoč: ΄No
business!΄ Tri mesece sem izdeloval
rinke za bajonete, dele za letala, brusil, poliral v serijski proizvodnji, ki je
goltala moči. Nato sem šel v drugo
tovarno, katere lastnika sta bila Slovenec in Poljak. Groza! Bilo je še
slabše. Moja prva tedenska plača v
Ameriki je znašala 60 dolarjev.
Teta mi je odstopila garažo za
slikarski atelje. Podnevi sem delal v
tovarni, ponoči pa slikal.« Po šestih
mesecih Zupančičevega bivanja v
Clevelandu so slikarji, Slovenci, priredili prvo skupno razstavo v Baragovem domu. Dobil je prvo naročilo,
zastonj je poslikal slovensko pristavo. Ustvaril je veliko »sgrafito«,
Jože Hudeček: »Velika
značajna in umetniška
vrednost slikarja Mira
Zupančiča je tudi v
tem, da se je vrnil
domov in obogatil
svoje okolje, ki ga
doslej ni poznalo.
Miro Zupančič s soprogo ob obisku Slovenske izseljenske matice v družbi z izjemnim
slikarjem – akvarelistom Antonom Zaicom, rojenim v Domžalah, živečim v Nemčiji.
15
KULTURA
Vokalna skupina Plamen
Marijine »nitke
življenja«
Lepo in mirno je teklo življenje Ahačičevih v predvojnem Tržiču,
potem pa je prišla svetovna vihra in glasbeno družino za štiri leta
odnesla v Valjevo v Srbiji. Po vrnitvi se je hči Marija posvetila šoli in
nato študiju na ljubljanski glasbeni akademiji, dokler…
Jože Galič
Z
Pevke v državnem zboru s predsednikom RS dr. Danilom Türkom
a mlado pevko je bilo prelomno leto 1956, ko so jo
na avdiciji izbrali Avseniki.
Še danes ostaja nepozabna njena interpretacija znamenite
uspešnice Tam, kjer murke cveto,
Marija pa je približno v tem času uspela tudi kot pevska solistka v radijskem orkestru Bojana Adamiča.
Naslednja prelomnica mlade
Tržičanke je bilo leto 1960, ko se je po
treh letih zakona podala za možem
v Kanado. Študirala je na univerzi
Mc Gill v Montrealu in diplomirala
na njenem likovno-pedagoškem
oddelku, obenem pa na kanadski
televiziji predstavljala slovensko pesem. Z njo in s privlačnimi diapozitivi je ničkolikokrat nastopila na
predstavitvah slovenske kulture
in glasbene tradicije po dobršnem
delu Kanade.
Po selitvi v Toronto je ustanovila ter več let pripravljala in vodila radijsko oddajo Glas kanadskih
Slovencev, vmes pa veliko pela in
tudi snemala. Rada se spominja
koncerta v ameriški Minnesoti, kjer
jo je poslušalo dvanajst tisoč ljudi,
ponosna je na leta 1980 izdano
16
ploščo njenih avtorskih in 1986.
slovenskih narodnih pesmi.
Plamen v Kanadi s
slovensko pesmijo
in besedo
Tisto, kar jo še danes – tako se
zdi – najbolj osrečuje pri njenem
sobivanju z glasbo, pa se je rodilo
pred dvajsetimi leti ob praznovan-
ju kanadskega priznanja samostojne Slovenije: delo in nastopi z
Dekliškim zborom oziroma (danes
so skoraj vsa dekleta že mlade
mamice) Vokalno skupino Plamen!
Rosemary Fotivec Stadulski se
takole spominja začetkov delovanja zbora: »Štiri mlada dekleta smo
pod Marijinim vodstvom začela
uresničevati svoje sanje – petje
pesmi iz slovenskega izročila. Prvih
sedem let je imel sestav, ki se je
sčasoma razširil na dvanajst članic,
vaje kar pri Mariji doma. Čas za
delo z zborom smo vseskozi usklajevale s študijem, službo in v zadnjih letih tudi z življenjem naših
mladih družin. A nam še zdaj ni
težko prihajati vsako sredo iz precej oddaljenih krajev, saj neizmerno
uživamo pri petju slovenskih pesmi!
Marija Ahačič je ženska z neverjetno karizmo, nadarjena osebnost, ki
nas resnično zna voditi. Pod njenim umetniškim vodstvom se je naš
program s slovenskih in kanadskih
ljudskih pesmi razširil še na duhovno glasbo in sodobnejše popularne
skladbe. Nekatere od njih popestrimo s klavirsko spremljavo, številne
celo s koreografijo.«
Dekletom iz skupine Plamen še zdaj ni težko prihajati vsako sredo iz precej
oddaljenih krajev, saj neizmerno uživajo pri petju slovenskih pesmi!
Plamen se lahko pohvali z zares zavidanja vredno koncertno kariero,
katere prvi vrhunec je bil leta 1997
zelo odmeven nastop na kanadski nacionalni televiziji in stoječe
ovacije številnih poslušalcev na
Konvenciji Torontske ženske lige v
prestolnici Ontaria. Leta 2000 je bil
zbor izbran izmed 126 glasbenimi
skupinami za nastop v kanadskem
parlamentu v Ottawi, kjer so ga
na tako imenovanem Breakfast
Prayer Meetingu poslušali kanadski poslanci in tuji diplomati. Prvič v
zgodovini kanadskega hrama demokracije sta se v uradnem delu
kakšnega kulturnega programa
slišali slovenska beseda in slovenska pesem!
Letos vnovič na
gostovanje v Sloveniji
Vokalna skupina Plamen je gostovala tudi že pri Slovencih v Avstraliji ter doslej kar trikrat v Sloveniji. Da, doslej, kajti letos avgusta
prihajajo dekleta na obisk domovine svojih staršev in starih staršev
že četrtič! 18. avgusta bo zbor koncertiral na ptujskem gradu, dan
pozneje na gradu v Sevnici, mini
turnejo pa bo zaključil 20. avgusta
v Marijinem Tržiču.
»Brez pomoči urada za Slovence
v zamejstvu in po svetu ter pokroviteljev iz Kanade bi bilo takšno turnejo seveda nemogoče izvesti,« pravi
Marija Ahačič Pollak, ki je za svoje
dolgoletno delo na področju kulture
pred leti prejela tudi visoko državno
priznanje v domovini.
Marija polovico leta običajno
preživi v Kanadi, drugo polovico pa
v Sloveniji, kjer se srečuje s starimi
znanci in prijatelji, poje v zanimivi
skupini Dame domače glasbe in –
piše knjige o nitkah življenja zanimivih osebnosti. »Dolge naj bodo te
nitke veselja, kratke pa nitke gorja,«
ji z verzi njene pesmi želimo rojaki s
te in one strani oceana!
KULTURA
Film
Festival v Novi Gorici
Beneški
Slovenci v EP
Povezovanje Slovencev prek Evropskega
parlamenta (EP) se je nadaljevalo, ko so
bili na povabilo evropskih poslancev iz
Slovenije, Italije in Avstrije na obisku v
Bruslju predstavniki Slovencev avstrijske
Koroške, Beneške Slovenije in Belgije.
Blanka Markovič Kocen
Nagrada teatru
Šentjanž
Festival mladinskih gledaliških skupin Slovenije
je letos v Novi Gorici postregel s klasičnimi
teksti in avtorskimi projekti, ki zajemajo
problematiko odraščajočega človeka in odražajo
čas, v katerem živimo. Ustvarjalci so tako
preko del razmišljali o identiteti, o virtualnem
svetu, o umeščenosti in ustrojenosti v svetu ter
nenazadnje o svoji intimi.
Nagrada za najboljšo predstavo v celoti je šla
letos v roke gledališki skupini onstran Slovenije,
Teatru Šentjanž iz Šentjanža v Rožu, medtem ko
so preostale nagrade so ostale v Sloveniji.
S to nagrado so Šentjanžani v konkurenci z
gledališkimi skupinami iz Slovenije dokazali,
da se lahko z njimi kosajo na isti ravni in po
kakovosti za njimi ne zaostajajo. Predstava »Jack
ali skodelica kave« je lep dokaz, da je z dobro
izbranim, s strokovno usposobljenim kadrom,
s podporo staršev, učiteljev in domačega
kulturnega društva mogoče doseči zavidanja
vredne uspehe. Uveljaviti se na dobri slovenski
gledališki sceni niso mačje solze. Dosežek pa
je še toliko večjega pomena, saj je v Sloveniji
gledališka vzgoja v šoli in zunaj nje precej bolj
razvita kot na avstrijskem Koroškem. (B.M.K.)
Festival Lent
V
eč kot sto Slovencev in Italijanov si na
povabilo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta in evropske poslanke
iz Furlanije-Julijske krajine v Italiji
Debore Serracchiani ogledalo film z naslovom
“San sanju da pride an dan...’’ Predvajanja se je
udeležila tudi evropska poslanka iz Slovenije dr.
Romana Jordan Cizelj.
»Pozdravljam Benečane, Rezijane, Koroške
in belgijske Slovence. Takega obiska Evropski
parlament še ni doživel!« je zbrane nagovoril Lojze Peterle, evropski poslanec Evropske
ljudske stranke - krščanskih demokratov iz
Slovenije in dodal: »Beneški Slovenci so morali
po drugi svetovni vojni v tisočih zapustiti
domove. Vesel sem, da bomo danes lahko
Maribor bliže
obiskovalcem
spoznali njihovo izseljensko zgodbo. Vem, da
so kot rudarji v Belgiji ohranili svojo beneško
slovensko zavest in ostali povezani s svojo
domovino.«
Dokumentarec z naslovom »Sen sanju
da pride an dan« opisuje sanje vsakega
emigranta, ki želi, da bi se enkrat vrnil in
ponovno služil kruh v svojem domačem
kraju. »Film prikazuje življenjske zgodbe 12
Benečanov, ki so po drugi svetovni vojni
emigrirali v Belgijo na delo v rudnikih.
Pomembno je ohraniti spomin, saj so ti ljudje
takrat na začetku gradili Evropo,« je še dodala
Repinčeva. Predvajanja dokumentarca se je
udeležilo osem Beneških Slovenk in Slovencev
nastopajočih v filmu. (B.M.K.)
Trilok Gurtu
Letošnji festival Lent bo med 24. junijem in
9. julijem ponudil okoli 450 prireditev, ki so
jih po besedah direktorja Narodnega doma
Maribor Vladimirja Rukavine skušali še bolj
kot doslej približati obiskovalcem, pozorneje
pa so poskrbeli tudi za boljšo koordinacijo
festivalskih prireditev. Organizator je namreč
spremenil urnike dogodkov na posameznih
odrih, tako da si je v enem večeru moč ogledati
več prireditev. Med novostmi, ki jih prinaša
letošnji, že 19. Lent po vrsti, je festival ulične
prehrane Sladolent. Šest vrhunskih slovenskih
kuharjev v »dobrojedskih predstavah« ustvarja
in ponuja nove slovenske jedi, pripravljene prav
za festival, in prehrano na ulici v okviru Evropske
prestolnice kulture 2012. Lent, ki ni le največji
slovenski festival, ampak sodi med največje
poletne festivale v Evropi, je lani obiskalo več
kot pol milijona obiskovalcev, podoben obisk pa
si organizator obeta tudi letos (B. M. K.)
17
kultura
Kulturni kažipot
Koncert
MePZ Tone Tomšič Ljubljana
1. 7. ob 20.30, Koncert Grad, Slovenska Bistrica
Akademski pevski zbor Tone Tomšič je slovenski
mešani pevski zbor, ki deluje vse od leta 1946.
Sedež zbora je v Ljubljani, njegovi člani pa so
povečini študentje Univerze v Ljubljani. Vseh 80
let, kolikor deluje, sodi med najpomembnejše
usmerjevalce slovenskega zborovskega petja.
Festival
Rock Otočec
Od 1.7. do 3. 7. , Jasa na Otočcu, Grajska cesta,
Otočec
Tudi letošnja izvedba festivala Rock Otočec
bo potekala na idilični lokaciji ob reki Krki.
Organizatorji so za dogodek zagotovili program,
ki se ponaša z najpomembnejšimi glasbenimi
skupinami glede na vse dosedanje Rock Otočce.
Nastopilo bo pet tujih in prek 30 slovenskih skupin.
Mednarodni festival pihalnih orkestrov “Loka
jo piha” poteka že tretje leto zapored. Orkestri,
ki prihajajo iz različnih koncev Evrope, se
bodo predstavili s koračnicami ter koncertnim
programom.
Predstava
Knezi Celja: Skrivnost gradu
Ojstrica - Legenda o Frideriku
in Veroniki
Ples
Ulični plesni dogodek “Plesne
fuzije ob Dravi” na festivalu
Lent
16. mednarodni glasbeni festival
Od 1. 7. do 31. 7., Bled
Koncerti klasične, jazz in cross over glasbe.
1. in 2. 7., Marezige
Marezijazz, največji srednjeevropski festival big
bandov, ki vsako leto ponese na obalo najboljše
izvajalce orkestralnega jazza pri nas. Na odru se
bodo v dveh dneh predstavili vrhunski slovenski
izvajalci, med katerimi izstopa zlasti Big band
Radiotelevizije Slovenije, Big band Dom, Big
band Krško ter številni drugi. Vzporedno s
festivalom bo potekal jazz seminar Zgrabi
zvok, na katerem bodo predavali vrhunski
mednarodno priznani Slovenski jazz glasbeniki.
Festival
3. Mednarodni festival pihalnih
orkestrov “Loka jo piha”
2. 7. ob 18.00, Mestni trg in okolica, Škofja Loka
Nastopajo skupine in društva z idejno zanimivim
programom v raznovrstnih ustvarjalnih pristopih
in slogovnih prepletanjih. Priložnost za večjo
plesno-glasbeno prepoznavnost in kreativna
druženja.
Tomaž Pandur: Somrak bogov /
La Caida de los Dioses
12. 7., Križanke, Trg francoske revolucije 1,
Ljubljana
Somrak bogov je zgodba o padcu in propadu
nemške aristokratske družine, ki ima v lasti
mogočno jeklarno. Dogaja se na začetku Tretjega
rajha, v času zgodovinskih dogodkov, kot je bil
požig Reichstaga. Essenbeckovi po eni strani
podpirajo, po drugi pa prezirajo Hitlerjevo
stranko, zato se po umoru glave družine
spustijo v krvavo bitko za moč. Ta nedvomno
eden najboljših filmov v filmski zgodovini je del
Viscontijeve Nemške trilogije, skupaj s Smrtjo
v Benetkah in Ludvikom. Tomaž Pandur se
navdušuje nad filmom, gledališčem in tudi opero.
Zato si je zadal, da v svoji šesti predstavi v Španiji
uprizori projekt, ki ga je imel vedno v mislih.
Popelje nas še dlje od filma, saj nam želi pokazati,
da je Viscontijev diskurz po 40 letih z vsem, kar
se pravkar dogaja, s krizo na gospodarskem,
političnem in socialnem področju.
Razstava
Koncert
Simfonični orkester RTV
Slovenija
5. 7. ob 20.00, Slovenska filharmonija,
Ljubljana
Anja Bukovec in Terrafolk
7. 7., ob 20.30, Stari grad Celje
Festival
Metal Camp 2011
Od 11. do 16. 7., Tolmin
Slovenski Metal Camp festival danes uživa
unikaten status med uveljavljenimi tovrstnimi
festivali po svetu. S povsem svojo energijo
in karizmo ponuja edine prave “all inclusive”
metal počitnice: koktejli na plaži, plavanje
v turkizni Soči, brezplačno kampiranje med
mogočnimi gorami, nastope izbranih metal
skupin svetovnega kova in neskončne možnosti
18
Gledališče
Zgodovinska drama o eni najprepoznavnejših
plemiških rodbin na slovenskih tleh v srednjem
veku, Celjskih knezih, uprizorjena na Celjskem
gradu.
Festival
Marezijazz in Zgrabi zvok
za raziskovanje ene najlepših festivalskih lokacij
na planetu!
2. 7. 2011, 21.00, Stari grad Celje
4. 7., ob 21. 30, Mariborska tržnica
Festival
(P. V.)
Osamosvojitev Slovenije in
filatelistično zbiranje
do 28. 8., Narodni muzej Slovenije, Prešernova
20, Ljubljana
Narodni muzej Slovenije ob 20. obletnici
osamosvojitve Republike Slovenije s
filatelističnim in drugim gradivom predstavlja
prelomne dogodke v zgodovini slovenskega
naroda, s katerimi so se uresničile stoletne
sanje naših prednikov. Z nastankom neodvisne
in samostojne Slovenije, ki ga zaznamuje izid
prve slovenske znamke z motivom Plečnikovega
parlamenta z dne 26. junija 1991, se je začelo
obdobje samostojne slovenske poštne in
filatelistične zgodovine.
Razstavljeno gradivo iz slovenskih muzejev,
arhivov in zasebnih zbirk predstavlja
zaokroženo zgodbo slovenske osamosvojitve
na filatelističnem oziroma poštnem področju:
od leta 1990, ko so se začeli nepovrnljivi
osamosvojitveni procesi, pa vse do prve
obletnice sprejema Republike Slovenije v
Organizacijo združenih narodov maja 1993.
KNJIŽNA POLICA
Knjižne novosti Eve Petrič
Ena knjiga, trije jeziki
Tri naslovnice iz moje serije Latin Geisha:
Slovenska in angleška
izdaja romana Vsi so
jedli suši iz serije Latin
Geisha mlade slovenske
multimedijske umetnice
in pisateljice Eve Petrič
sta ugledali luč sveta
2009. Makedonska se
jima je pridružila v Skopju
na aprilskem knjižnem
sejmu.
»Odziv na moj Vsi so jedli suši me je v Skopju
zelo prijetno presenetil, a tudi zaskrbel pred
mojo razstavo (One size fits all) v KIC Kulturno
informacijskem centru Skopje,« je povedala
avtorica. Prvič se namreč predstavlja s serijo
manjših del. »Vseeno sem na letalu morala
plačati overweight,« dodaja. »A tolažim se z
mislijo, da večje ni vedno boljše.«
In kam po razstavi? V Buenos Aires, kjer bo Eva
na knjižnem sejmu podpisovala svojo Škatlo brez
kože, lebdečo, ki jo je v španskem prevodu Una
caja sin piel, flotando izdala založba Ediciones B.
»In seveda bom svojemu sušiju poskusila priskrbeti še četrti jezik - četrta
slika že čaka,« dodaja nadvse aktivna umetnica. (B.M.K.)
Astronavtka Sunita L. Williams
Državljanka vesolja
V zbirki Velikani ustvarjalnosti,
ki jo izdaja Slovenska
znanstvena fundacija in katere
namen je javnosti predstaviti
raziskovalce, izumitelje,
mislece, vizionarje …, skratka
osebnosti, na katere smo
lahko upravičeno ponosni
in ki so slovenskega rodu, je
izšla druga knjiga z naslovom
Astronavtka Sunita L. Williams,
državljanka vesolja.
»Sunita je izredna ženska,
popolnoma preskromna
za svoje dosežke,« jo je na
predstavitvi knjige opisal
soavtor knjige dr. Dušan Petrač,
tudi sam več desetletij Nasin
raziskovalec in vrhunski strokovnjak na področju vesoljske tehnike. Dr.
Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije in drugi soavtor, pa
dodaja: »Zelo malo ljudi ima možnost, da se odpravi v vesolje, da opravi
določeno misijo. Gre za pomembno stvar, ki je ne opraviš zase, ampak za
človeštvo. In v tej peščici je tudi Sunita, astronavtka slovenskega rodu.«
Sunita, katere predniki po mamini strani izvirajo iz vasi Leše pri Tržiču, kjer
so uredili in si je moč ogledati tudi njeno spominsko sobo, še vedno slovi
za žensko rekorderko, ki je doslej največ časa preživela v vesolju - in sicer
kar 194 dni, 18 ur in 2 minuti.
»Ko si v vesolju, na večino trivialnih stvari pozabiš. Vidiš le planet in
njegovo lepoto, različne barve in razpoke. Naša dolžnost je, da kar v
največji meri ohranimo planet, ne le za naše zanamce, za človeški rod,
temveč tudi za druge vrste, ki bivajo na njem,« je dejala Sunita v intervjuju,
ki je med drugim objavljen v tudi z zasebnimi družinskimi fotografijami
obogateni knjigi. (Ana Mrzlikar)
Slovenska nacionalna enciklopedija
Slovenika
Ob 20-letnici samostojnosti
bomo Slovenci novembra letos
dobili slovensko nacionalno
enciklopedijo z imenom
Slovenika.
I
Tomaž Štefe
zšla bo v dveh knjigah, pri
čemer bodo v prvem zvezku gesla od A do M, v drugem pa od N do Ž. Trpežna
vezava z usnjenim hrbtom zagotavlja knjigama dolgoletno uporabnost. Naslov Slovenika bo v
globokem, metalnem tisku. Črka
S iz Prešernovega rokopisa pa
simbolizira slovensko identiteto, zajeto v Sloveniki.
Vsebina gesel
V obe knjigi z okoli 1600
stranmi bo vključenih okrog
8000 geselskih člankov in
okrog 2000 enot slikovnega
gradiva. Kot se za enciklopedijo spodobi, bodo gesla vsebinsko tako raznolika, kot je raznoliko življenje. Na tem mestu jih
opisujemo kot vsebinske sklope,
pri čemer je jasno, da v enciklopediji niso razvrščena v sklope, ampak po abecedi. Segala bodo od
prvih dokazov človeškega bivanja
na slovenskem ozemlju, naselitve
Keltov, Rimljanov in Slovanov (ki
kot staroselci zelo verjetno že od
nekdaj živijo na tem prostoru),
preko življenja v frankovski državi
in habsburški monarhiji do 1. svetovne vojne, Države Slovencev,
Hrvatov in Srbov, Kraljevine Jugoslavije, 2. svetovne vojne in SFRJ
ter do plebiscita, samostojne Slovenije in Slovencev po svetu.
Zelo številna so gesla na temo
naravnih značilnosti naše zelo
raznolike dežele in posebnosti,
kakršne so kraji, mesta, pokrajine,
občine, gore, reke, jezera, jame,
rastlinstvo, živalstvo, vreme itd.
Obsežen sklop predstavljajo gesla
na temo veliki posamezniki slovenskega in neslovenskega rodu,
pomembne zgodovinske osebnosti, državniki, znanstveniki in izumitelji, rektorji evropskih univerz,
zdravniki in svetovalci vladarjev,
pisatelji, likovni, glasbeni in drugi
umetniki, športniki, izjemni misijonarji in dobrodelniki itd.
Vsebinsko so za našo narodno
bit zelo pomembna gesla o sloven-
ski
kulturi in umetnosti. Vključujejo vse v našem
prostoru navzoče umetnostne
zvrsti: slikarstvo, kiparstvo, stavbarstvo, arhitekturo, književnost
in jezik, glasbo, gledališče, medije,
umetno obrt, ljudsko umetnost
in izročilo … Posebno skupino gesel predstavljajo gesla o slovenski
znanosti in tehniki, ki obravnavajo
zdravstvo, rudarstvo, fužinarstvo,
železarstvo, železnice, avtomobilizem, promet, elektroindustrijo,
dosežke gospodarstva, tehnologije …
Zaradi vsega tega Slovenika ni le
najcelovitejše spričevalo slovenske identitete, temveč tudi zrcalo
najsodobnejših dosežkov slovenskih znanstvenih ved. Sodobna
in pregledna notranja postavitev
besedila in likovnega gradiva zagotavlja hitro in enostavno iskanje,
simbolični poudarki pa praktični
uporabi dodajajo pridih prestiža.
Pri pripravi slovenske nacionalne enciklopedije je sodelovalo več
sto priznanih strokovnjakov s posameznih področij, deset notranjih
urednikov (z Martinom Ivaničem
kot glavnim urednikom) in strokovni uredniški odbor s predsednikom,
akademikom prof. dr. Matjažem
Kmeclom, ki ob tem ugotavlja, da
je slovenski narod najmanjši narod
z nacionalno enciklopedijo.
19
mladi
Laura Fekonja
Poučevanje
slovenščine v tujini neprecenljiva izkušnja
Laura Fekonja, 29-letna Slovenka, že štiri leta in pol poučuje
slovenščino na Masarykovi univerzi v Brnu na Češkem, kjer poleg
poučevanja skrbi za prepoznavnost Slovenije in slovenščine.
M
Ana Mrzlikar
asarykova univerza v
Brnu je druga največja
univerza na Češkem in
vodilna visokošolska
institucija na Moravskem. Trenutno jo sestavlja devet fakultet
z več kot 200 oddelki, inštituti in
klinikami. Priznana je kot ena od
najpomembnejših izobraževalnih in
raziskovalnih institucij na Češkem
in se med srednjeevropskimi univerzami ponaša z visokim ugledom. Leta 1919 ustanovljena univerza igra pomembno vlogo tudi v
družbenem in kulturnem življenju
Južnomoravske regije na Češkem.
Slovensko-češko
sodelovanje
med univerzami je že tradicionalno
zelo dobro in trdno, pripoveduje
Laura Fekonja, 29-letna Slovenka, ki že štiri leta in pol poučuje
slovenščino na Masarykovi univerzi
v Brnu na Češkem, kar se odraža na
več načinov. »Na Češkem, predvsem
v Pragi, je veliko rednih študentov iz
Slovenije, ki se odločajo predvsem
za smeri, ki jih v Sloveniji ni, kot je
na primer lutkarstvo, ali pa za smeri,
ki so tukaj preverjeno izjemno dobre – film in gledališče. Potem gre
za medfakultetne projekte, razne
konference, slovarje, skupno raziskovanje … Za dobro sodelovanje
skrbijo tudi redne izmenjave profesorjev, saj veliko slovenskih profesorjev s fakultet prihaja na gostovanja na Češko in obratno.
Predstojnik oddelka za slavistiko
v Brnu, prof. Ivo Pospišil, na primer, redno sodeluje z Inštitutom
za slovensko literaturo in literarne
vede ZRC SAZU, izjemno dobro
sodelujejo tudi ljubljanski in brnski dialektologi itd. In nenazadnje,
vsi lektorati slovenščine po svetu,
vključno z brnskim (trenutno jih je
že 58), so pravzaprav rezultat dobrega meduniverzitetnega sode-
20
lovanja, na kar sem kot slovenistka
in kot Slovenka izjemno ponosna.
Upam ter želim si, da bo lektoratov slovenščine in tovrstnega sodelovanja v prihodnje še več,« pove
Laura.
Ugotavlja tudi, da sta si univerzitetna sistema na Češkem in v Sloveniji precej podobna. Kljub temu
pa se ji zdi zanimivo, kako hitro so
na Češkem v primerjavi z nami uvedli bolonjsko reformo: »Na filozofski fakulteti Masarykove univerze imajo že ves čas, odkar sem
tukaj, bolonjski sistem – torej tri
leta bakalarskega študija in dve leti
magistrskega, in imeli so ga že kar
nekaj časa pred mojim prihodom!
Masarykova univerza pa je zelo napredna tudi s svojim odličnim informacijskim sistemom, preko katerega smo vsi povezani in v katerem
lahko tako učitelji kot tudi študentje
izvemo čisto vse relevantne informacije o študiju, študijskih predmetih, dogodkih na univerzi …«
Na Masarykovi univerzi študira
veliko število tujih študentov, tako
rednih kot tistih, ki pridejo v Brno na
študijsko izmenjavo. »Med slovenskimi študenti številčno prevladujejo ti drugi,« pravi Laura, »sicer pa
v Brnu veliko tujih študentov redno
študira na primer medicino, in sicer
iz dveh razlogov: prvi je, da je celoten študij mogoč v angleščini, drugi
pa, da je brnska medicinska fakulteta priznana in velja za dobro.«
Zakaj ravno Brno?
Laura je odraščala v neokrnjeni naravi, v prelepih Slovenskih
Goricah, v kraju Negova. Srednjo
šolo je obiskovala v Mariboru, po
zaključeni maturi pa se je vpisala na
filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer
je uspešno doštudirala slovenski
jezik in književnost.
To, da je šla delat v tujino, je
bilo naključje. »Ker sem se že v
času študija učila češko in sem bila
dvakrat tudi na študijski izmenjavi v
Pragi, sem si rekla, da bi šla, če bi
se kdaj ponudila priložnost, delat na
Češko, in sicer v Brno. Glede na to,
da sem bila prej dvakrat na izmenjavi v Pragi, je to sicer nenavadno, a
Brno me je enostavno bolj prevzelo
in navdahnilo, tako da sem si rekla, tukaj pa bi z veseljem delala in
živela.« In ker je priložnost prišla ob
pravem času, jo je z navdušenjem in
hvaležnostjo sprejela.
Ker je Češka razmeroma blizu
Slovenije, se ji vzdrževanje stikov
z družino ni zdelo težavno. Domov
se Laura vrača poleti, na daljše
počitnice, pozimi za praznike in
vmes, če je priložnost. »Trenutki,
ko čutiš domotožje, se seveda pojavijo, a pravzaprav jih ni bilo veliko
in nikoli nisem razmišljala o tem, da
bi vse skupaj pustila. Ko se za nekaj
odločim, za tem stojim in vztrajam,«
pravi. Stike z domačimi pa ji je v času
bivanja v tujini nedvomno olajšala
in poenostavila tudi sodobna tehnika: splet, skype, e-pošta …
»Sicer pa poznam samo dva
Slovenca, ki živita v Brnu. Eden je
starejši gospod, ki je poročen s
Čehinjo in občasno pride na naše
literarne večere, drugi pa je mlajši
fant, ki je v Brnu šele dve leti in dela
za mednarodno podjetje – tudi on
večkrat obišče naše kulturne dogodke.«
Laura in njenih 30
študentov
Laura poučuje prvi, tretji in četrti
letnik slovenistov. Do sedaj se je
namreč slovenščina odpirala vsaki
dve leti, od jeseni pa se bo vsako leto.
Slovenščino študirajo študentje, ki
so večinoma Čehi, nekaj pa jih je
tudi iz sosednje Slovaške. Študentov
slovenščine je okrog 30. Laura pravi, da češki študentje hitro osvojijo
slovenščino do te mere, da jo obvladajo na komunikacijski ravni, kar
pomeni, da se lahko precej hitro
pogovarjajo o vsakdanjih temah in
se, če pridejo v Slovenijo, znajdejo.
Težje in veliko več truda pa je treba vložiti, če si želijo znati slovensko odlično. »To pravzaprav uspe le
redkim, tisti, ki pa jim, postanejo navadno odlični prevajalci. V Brnu so
trenutno kar trije vidnejši: dr. Petr
Mainuš, Libor Doležan in Zdenĕk
Rejda, ki predstavljajo pomemben
most med obema kulturama.«
Tudi sama se je v tem času zadovoljivo naučila češčine. Češko je sicer znala, še preden je prišla delat v
Brno, tako da je svoje znanje jezika
potem le izboljševala in »pilila«.
Tudi s češkimi prijatelji, seveda!
Ker je Laura zelo mlada profesorica, pravi, da jo je čisto na začetku
malce skrbelo, ali ji bo uspelo imeti s
študenti prijateljski, a vendar profesionalen in ustrezen odnos. »Kmalu
se je izkazalo, da je bil strah odveč,
saj smo vzpostavili izjemno lep in dober odnos. In ker sem tako navajena
že iz svojih študentskih let, vikanje
pa obstaja tudi v češčini, se ga tudi
mi obojestransko poslužujemo. Ko
pa študentje zaključijo s študijem,
se seveda začnemo tikati.«
In kako se počuti
Slovenka v tujini?
»To, da sem Slovenka v tujini, se
mi ne zdi nič posebnega. Počutim
se dobro, verjetno ravno zato, ker
delam to, kar me resnično veseli in
zanima in delo pa mi daje možnost
tako za profesionalno kot tudi za
osebnostno rast. Zame je tudi zelo
pomembno, da sem zaposlena v
Foto: osebni arhiv, Masarykova univerza (muni.
cz)
mladi
Večina študentov slovenščine na Masarykovi univerzi v Brnu na Češkem v času
študija večkrat obišče Slovenijo. Prihajajo na študijske izmenjave, skupinsko v okviru
strokovnih ekskurzij in zelo pogosto tudi poleti (s prijatelji, z družino) na daljše
počitnice. »Nad Sloveniji so večinoma navdušeni, najbolj pa jih navadno prevzamejo
gore in čudovita narava, ki je imamo v Sloveniji resnično v izobilju,« pravi Laura.
Sloveniji, kar olajša marsikaj. Zaposlena sem na Filozofski fakulteti
Univerze v Ljubljani, na Centru za
slovenščino kot drugi/tuji jezik,
program Slovenščina na tujih univerzah – sodelavci na Centru in na
programu STU odlično skrbijo za
nas – zato moje delo tukaj poteka
dobro. Kot učiteljica slovenščine na
tuji univerzi pa poleg poučevanja
počnem še marsikaj. Pogosto organiziram literarne večere - v Brnu
smo tako med drugim gostili Draga
Jančarja, Gorana Vojnovića, Gregorja Podlogarja, Primoža Čučnika,
koncerte - tukaj so bili Katalena in
Vlado Kreslin, strokovne ekskurzije
v Slovenijo, kulinarične večere ipd.
V okviru teh dogodkov imam veliko čast in privilegij, da spoznavam
izjemne Slovence,« pove.
Učitelji slovenščine na tujih univerzah se namreč v veliki meri poleg svoje osnovne dejavnosti (tj.
poučevanja slovenščine) ukvarjajo
z marsičim. »Če rečem posplošeno,
skrbimo za čim večjo prepoznavnost
Slovenije in slovenščine. Menim, da
smo pri tem zelo uspešni, za kar smo
hvaležni naši slovenski alma materi,
torej filozofski fakulteti, sodelavcem
programa Slovenščina na tujih univerzah ter seveda univerzam gostiteljicam, ki nam pri uspešni izvedbi
teh dejavnosti – vsaka pač glede na
svoje zmožnosti – pomagajo«.
Laura življenje jemlje tako, kot
se ponuja in nima kakih načrtov že
za deset let naprej. Zato tega, kako
dolgo namerava ostati v tujini, ne
more napovedati in predvideti.
Kriza se pozna, a živi
se vseeno lepo
“Na Češkem živijo ljudje po moji
oceni precej dobro. Življenje je
sproščeno in je precej stvari, ki nam
olajšajo življenje tukaj: izjemno dobro je organiziran na primer javni
prevoz, saj povsod po Češkem lahko
brez težav in poceni prideš kamorkoli
– tudi v najbolj oddaljeno vas. Javni
prevoz je organiziran tako, da so vozni redi vlakov in avtobusov usklajeni.
Če torej nekam pripotuješ z vlakom,
imaš gotovo več kot deset minut na
voljo za povezavo z avtobusom.
Tudi na Češkem se kriza pozna, a
na splošno se še vedno živi dobro.
Ljudje so zelo navajeni hoditi ven
jest, kaj spit in se družit. Pogosto
se zgodi, da med tednom v kakšni
gostilni ali lokalu ni mogoče dobiti
mesta, kamor bi se usedel”.
Še enkrat bi se
odločila enako
»Poučevanje slovenščine v tujini je neprecenljiva izkušnja, saj
mi je dala možnost, da bolje spoznam sebe, svojo kulturo, svoj prvi
jezik in da to znanje, ki ga imam kot
diplomirana slovenistka in obenem
rojena govorka slovenščine, predam naprej. Na sploh je čudovito,
ko začnemo sebe opazovati skozi
prizmo drugega – tudi s tem, ko
osvajamo drugi jezik, spoznamo,
kakšno je drugo dojemanje sveta
in lažje razumemo tudi svoje. Taka
izkušnja je zelo dobra in koristna
tudi zato, ker te izjemno okrepi –
sama sem postala veliko močnejša,
samozavestnejša in kar se mi zdi
še najbolj dragoceno – bolj odprta
in dojemljiva tudi za druge soljudi.
Spoznala sem tudi, da je moč – ne
glede na to, kje smo – povsod najti
dobre in zanimive ljudi«.
Na vprašanje, ali bi se še enkrat
odločila enako, odgovarja: nedvomno.
Laura jeseni za eno leto odhaja v
Zagreb, kjer bo na tamkajšnji filozofski fakulteti poučevala slovenščino.
Prepričana je, da se nam, dokler
smo mladi, ni treba pretirano vezati
na kraje, ker nas to zgolj omejuje.
“Novega okolja in delovnih izzivov
se zelo veselim in če se bom tam
počutila pol tako dobro kot v Brnu,
bom povsem zadovoljna (smeh)”.
21
NE PREZRITE
Rodoslovje
Iskanje sorodnikov
Nadaljevanje dela v arhivu
Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo
V
dosedanjih nadaljevanjih
smo začeli z dokumentiranjem podatkov o svojih
prednikih. To je osnovni
tip rodovnika. Pri tem delu smo
začeli z zapisovanjem lastnega vedenja, nadaljevali s tem, kar smo lahko pridobili od živečih sorodnikov,
iz domačega arhiva, z nagrobnih
spomenikov in morda še na kakšen
priročen način. Če z zbranim nismo
bili zadovoljni, smo se morali podati
v arhiv.
S pomočjo arhivskih zapisov v
matičnih knjigah smo lahko svoje
prednike dokumentirali za pet, deset, morda celo petnajst generacij.
Če smo imeli srečo, smo pri tem delu
naleteli na rodovnik, ki ga je naredil
kdo od sorodnikov. Področje njegovih in naših raziskav se stika in prekriva. Kot bi zlatokop našel zlato žilo. V
rodoslovju bi morda temu lahko rekli, da smo našli zlato korenino.
Ker z vsako naslednjo raziskano
generacijo podvojimo število dokumentiranih prednikov v prejšnji generaciji, se nam z vsako naslednjo tudi
podvoji število priimkov, s katerimi
smo v sorodu. S takim podvajanjem
pa se začnemo približevati trditvi, da
smo tako ali tako vsi v sorodu.
Sorodstvo tako
in drugače
Pojem sorodnika je ohlapna kategorija. Zna kdo postaviti mejo
med ožjim in širšim sorodstvom?
Prej ali slej smo res vsi v sorodu.
Strogo vzeto, smo sorodniki samo,
če imamo skupne prednike. Temu
pravimo krvno sorodstvo. Mož in
žena v tem smislu nista sorodnika,
še manj sta sorodnika svaka in/ali
svakinji. Pa tudi krvno sorodstvo po
treh, štirih generacijah ‘zvodeni’ in
utone v pozabo. V takem primeru
tudi rek ‘kri ni voda’ izgubi svojo
veljavo. Dokazovanje sorodstva na
veliko daljavo, merjeno z generacijami in koleni, je samo še nekakšna
zanimiva rodoslovna zgodovina in
zemljepis.
Zlata korenina
in zlata veja
Po tem uvodu lahko dosedanje
dokumentiranje prednikov v vseh
smereh razširimo na ostalo sorod-
22
stvo. V družini je navadno več kot
en otrok. Večina teh otrok ima svoje družine in potomce. Vsak od njih
ima enako pravico, da je vključen
v sorodstveno evidenco. Kot so se
nam med predniki pojavljali novi
priimki, se nam s porokami pojavljajo med drugimi sorodniki. Verjetnost združevanja že narejenih
rodovnikov se še bolj poveča. Če
smo pri dokumentiranju prednikov
uporabili izraz zlata korenina, bi
med sorodniki lahko govorili o zlati
veji, saj vemo, da se rodovniki pogosto grafično predstavljajo kot
drevesa s koreninami in vejami.
Če pri dokumentiranju prednikov
nismo delali omejitev, jih tudi pri
dokumentiranju sorodnikov ne
bomo. Sorodstva torej ne bomo
omejevali. Nasprotno. Iskali bomo
priložnosti za odkrivanje zlatih korenin in zlatih vej. Za kaj takega pa
je največ priložnosti med tistimi, ki
ta ‘drevesa’ že imajo dokumentirana. Taki se zbirajo v rodoslovnem
društvu. O tem več prihodnjič.
ne prezrite
Kozolci kot simbol slovenstva
Muzej kozolcev dobiva
končno podobo
V Šentrupertu na Dolenjskem rase edinstven muzej kozolcev na
prostem. Projekt naj bi bil zaključen septembra 2012.
Blanka Markovič Kocen
»
Z muzejem na prostem - kozolci želimo na eni strani
rešiti kulturnozgodovinsko
dediščino, kot jo predstavljajo kozolci v Sloveniji, na drugi
strani pa gre za projekt, ki ima tudi
turistični, gospodarski in strokovni
pomen,« pravi direktor projekta Peter Geršič. “Za nami je pomembna
faza izbora kozolcev, ki bodo preseljeni v muzej na prostem. Strokovna skupina je izbrala objekte,
ki so po različnih kriterijih primerni
za selitev in bodo v muzeju predstavljali tako zgodovinski razvoj kozolca v naših krajih ter tudi različne
načine njihove tradicionalne uporabe. Zdaj nas čaka še temeljita
analiza izbranih kozolcev, priprava
dokumentacije, ki bo omogočala
fazo njihove prestavitve v muzej.
Kozolce bodo mojstri v tem delu
razstavili, sledila bo premestitev,
nato znova sestavljanje na mestu
muzeja v Šentrupertu, pri čemer
pričakujemo tudi precej obnovitvenih del, restavracije kozolcev.”
650 kozolcev
presenetilo celo
strokovnjake
Kozolci so brez dvoma slovenska posebnost. Samo na območju
kako se kozolec gradi, če je mogoče
kakšen kozolec dobiti…. Ljudje so
sporočali, da se jim kozolec podira
in spraševali, ali jim lahko pomagamo oziroma, če nas zanima.« Projekt pa ne ohranja samo slovenske
kulturnozgodovinske
dediščine,
temveč odpira zelo široke in zanimive teme, tudi povezane z lesom,
ki v zadnjem času vnovič pridobiva
na vrednosti. »Tudi ko govorimo o
ekologiji, zelo hitro pomislimo na
les,« dodaja Geršič in opozarja na
zelo dolgo zgodovino predelave lesa
v Sloveniji.
Mojstri za kozolce
Topler, velik kozolec z več okni, je imel precej različnih, tudi družabno funkcijo.
Mirnske doline so našteli nekaj več
kot 650 kozolcev različnih tipov,
med katerimi po številu prednjačijo
toplarji. Odkritje je preseglo
pričakovanja strokovnjakov, ki so
v popisu sodelovali. Po besedah
direktorja projekta je prav na tem
območju največja koncentracija kozolcev v Sloveniji, kar je tudi eden
od razlogov za postavitev tega muzeja na prostem.»V Sloveniji se
je kozolec zelo razvijal skozi čas.
Vsak pa je imel svojo zgodbo,« pove
Geršič in poudarja, da želijo v muzeju na prostem z 19 kozolci prikazati
razvojno pot tega za Slovenijo tako
značilnega objekta. »Najprej so
bili kozolci zelo preproste sušilne
naprave, potem se je razvoj nadaljeval s tako imenovanim enojnim kozolcem in enojnim kozolcem
s plaščem, na koncu pa pridemo do
ljudem najbolj znanega toplerja, velikega kozolca z več okni, ki je imel
že precej različnih funkcij. Pod njim
se je dogajalo tudi družabno, socialno življenje, ki je skoraj vsakemu
kozolcu vdahnilo svojo zgodbo,«
razlaga sogovornik. Projekt Muzej
na prostem – kozolci sofinancirata
občina Šentrupert in Služba Vlade
RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Po Geršičevih besedah je odziv javnosti na prve informacije o projektu zelo dober, celo
presenetljiv. »Sprejeli smo veliko
telefonskih klicev, povpraševanj o
projektu in dodatnih informacijah,
V projektu sodelujejo tudi mojstri,
ki še znajo razstaviti in tudi ustrezno
sestaviti kozolec, pri čemer je treba
poudariti, da gre za zelo zahtevne
operacije. Stari, pravilno sestavljeni kozolci, namreč nimajo nobenega
železnega spojnega dela. Vse konstrukcijske povezave so narejene
izključno iz lesa. Končna različica videza muzeja je sicer že pripravljena,
a jo sproti prilagajajo zaradi ugotovitev stroke in izbranih kozolcev.
Snovalci muzeja si namreč želijo, da
bi imel čim bolj naravno obliko, da bi
kozolci dajali, kolikor je to mogoče,
vtis, da so umeščeni v okolje v svoji
pravi funkciji in niso nekakšni spomeniki, zgolj postavljeni na kupu. V
okviru muzeja na prostem bodo sicer
stekle tudi aktivnosti, ki bodo usmerjene v ohranjanje objektov na mestu
njihovega nastanka.
Bralci, ljubitelji in zbiralci kozolcev lahko k projektu prispevajo
z informacijami, ali pa le-te od
snovalcev muzeja pridobijo.
K boljšemu razvoju projekta
lahko prispevajo tudi z različnimi
zgodbami o kozolcih, ki bodo
objektom vdahnile življenje.
Informacije lahko sporočite ali
pridobite na spodnjem naslovu:
Občina Šentrupert
Šentrupert 33, 8232 Šentrupert
info@sentrupert.si
23
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Poletne šole in seminarji
Poletje je čas za učenje
V poletnih mesecih bodo na več lokacijah potekale poletne šole
in seminarji, ki mlade spodbujajo k učenju slovenščine, hkrati pa
omogočajo doživete počitnice v Sloveniji.
Patricija Virtič
18. poletni tečaj
slovenskega jezika na
Obali
Mladinska poletna
šola slovenskega
jezika v Ljubljani
Za mladostnike, stare od 13 do
17 let, Center za slovenščino kot
drugi/tuji jezik v prestolnici med
4. in 15. julijem že peto leto organizira Mladinsko poletno šolo slovenskega jezika. Dopoldan se bodo
udeleženci učili slovenskega jezika
(20 ur tedensko), v popoldanskem
in večernem času bo potekal tudi
brezplačni spremljevalni program,
ki bo namenjen spoznavanju slovenske kulture, zgodovine in sodobne
stvarnosti, poskrbeli pa bodo tudi
za obilico športnih in sprostitvenih
dejavnosti. Tudi ta tečaj se bo pričel
z uvrstitvenim testom.
Kontakt: center-slo@ff.uni-lj.si
Prestolnica bo gostila
30. poletno šola
slovenskega jezika 2011
Med 4. in 29. julijem bo v Ljubljani
potekala jubilejna, že trideseta Poletna šola slovenskega jezika, ki jo
pripravlja Center za slovenščino kot
drugi/tuji jezik Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani. Slušatelji, stari
od 18. let naprej, se lahko udeležijo
dvo- ali štiritedenskega tečaja. Na
tečaju bodo poučevali izkušeni lektorji z Univerze v Ljubljani. Pred
začetkom tečaja bodo udeležence
preizkusili v znanju slovenskega jezika in jih glede na rezultat razvrstili
v eno od začetnih, nadaljevalnih ali
izpopolnjevalnih skupin, ki bodo
štele od 8 do 12 študentov. Zainteresirani se lahko odločijo tudi za
dodatni izbirni popoldanski tečaj.
Poleg jezikovnega tečaja bo potekal
tudi pester spremljevalni program,
ki je namenjen spoznavanju slovenske kulture in zgodovine, obenem pa pomeni neposreden stik
s slovenščino in njenimi govorci v
naravnem jezikovnem okolju, zunaj
razreda. Udeleženci bodo odšli na
celodnevno ekskurzijo v zanimive in
kulturno bogate predele Slovenije
ter tako spoznali tamkajšnje naravne
znamenitosti. Nedelje bodo proste,
kar udeleženci navadno izkoristijo
za obisk prijateljev in sorodnikov ali
ogled turističnih znamenitosti.
Ministrstvo za šolstvo in šport ter
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu sta za udeležence
obeh poletnih šol v Ljubljani namenila tudi štipendije.
Kontakt: center-slo@ff.uni-lj.si
V Zgornji Savinjski
dolini učenje
slovenščine tudi za
otroke
Poletna šola slovenščine, namenjena otrokom slovenskega rodu,
starim od 7. do 17. let, ki živijo v tujini,
bo potekala od 23. julija do 6. avgusta v Ljubnem ob Savinji. Organizira jo
Zavod Republike Slovenije za šolstvo
v sodelovanju z Osnovno šolo Ljubno
ob Savinji, financira pa ministrstvo
za šolstvo in šport. Udeleženci, lani
jih je bilo kar 64, prebivajo pri svojih vrstnikih ali na ekološki kmetiji.
Program je zasnovan tako, da se
otroci in mladostniki dopoldne učijo
slovenščino, v popoldanskem času
Osnovna šola Ljubno ob Savinji zanje organizira izlete, ekskurzije ter
oglede znamenitosti Ljubnega in
okolice, del življenja poletne šole pa
so tudi vodene družabne in športne
dejavnosti na prostem ali v športih
centrih.
Kontakt: Rajko Pinter
(rajko.pintar@guest.arnes.si)
Foto: Dunja Wedam
Pod okriljem Univerze na Primorskem bo v Kopru med 18. in 31.
julijem potekal tečaj slovenskega
jezika z naslovom »Halo, tukaj slovenski Mediteran«. Štirideseturni
tečaj bo trajal dva tedna, razdeljen
je na sklopa spoznavanja jezikovnih
struktur in konverzacije. Popoldanski čas bo popestren z delavnicami
in predavanji o slovenski folklori,
ljudski glasbi, slovenski književnosti,
gledališču in filmu, v večernem
delu pa si bodo udeleženci ogledali
filmske in gledališke predstave ter
se srečali s slovenskimi pisatelji,
režiserji in igralci. Poletni tečaji slovenskega jezika so namenjeni vsem,
ki bi se radi naučili slovenskega
jezika ali svoje znanje slovenščine
še izpopolnili, spoznali Slovenijo in
njeno kulturo. Primeren je tako za
popolne začetnike kot tiste, ki osnove slovenskega jezika že poznajo,
zaželeno pa je, da so udeleženci
stari najmanj 15 let. Tečajniki se
bodo odpravili tudi na ekskurzijo po
Sloveniji in z ladjo po slovenskih obmorskih mestih.
Kontaktna oseba: Mojca Butinar
Mužina (mojca.butinar@fhs.upr.si).
Branje je za stare in mlade v parkih Ljubljane
24
IZOBRAŽEVANJE in znanost
Slovenščina na daljavo
Do znanja slovenščine
kar iz naslanjača
S programom Slovenščina na daljavo se lahko naučite slovenskega
jezika, ne da bi obiskali Slovenijo ali kakšen jezikovni tečaj
slovenščine. Za učenje potrebujete le računalnik s povezavo do
svetovnega spleta, uporaba programa pa je brezplačna.
Patricija Virtič
Na spletu brezplačno
dostopen že od
leta 2006
Slovenščina na daljavo je
brezplačno dostopen internetni
tečaj, ki je nastal v sodelovanju
Centra za slovenščino, Fakultete
za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ministrstva za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo ter urada za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
Tečaj je namenjen samostojnemu
učenju slovenščine kot tujega jezika, zaživel je leta 2006. Nastal je kot
rezultat ciljnega raziskovalnega projekta, katerega nosilec je bil Center
za slovenščino kot drugi/tuji jezik
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Primeren za začetnike
in izpopolnjevalce
Jezikovni tečaj je razdeljen na
tri težavnostne stopnje (začetniki,
nadaljevalci, izpopolnjevalci), razvija pa različne jezikovne spret-
nem naslovu www.e-slovenscina.si.
Pred prvo uporabo je potrebna registracija. Po prejemu gesla se lahko
vaše učenje začne. Tanja Jerman iz
Centra za slovenščino priporoča, da
najprej rešite uvrstitveni test, s katerim boste lažje določili raven znanja slovenščine. Rezultat testa vas bo
uvrstil med začetnike, nadaljevalce
ali izpopolnjevalce. V posameznih
enotah si lahko s pomočjo Študijskih
orodij izberete katerokoli študijsko
pot, priporočena pa je tista, ki ustreza vašemu predznanju. »Tečaj
nima obveznega zaporedja učenja,
tečajnik se sam odloči, katero temo
na kateri stopnji bo preučeval. Obstaja sicer priporočen vrstni red, a
na koncu je tečajnik tisti, ki si začrta
svojo učno pot,« pojasni Jermanova.
Prijava omogoča, da ima tečajnik
pregled nad že preučenimi temami.
Ob naslednji prijavi lahko nadaljuje
tam, kjer je končal.
nosti (poslušanje, branje, pisanje).
Sestavljen je iz šestih vsebinskih
sklopov: osebna identiteta; osebna
razmerja; hrana, pijača, nakupovanje; zdravje in higiena; promet in potovanja; delo in poklic. Vsaka tema
vključuje avdio in video posnetke,
branje različnih besedil ter pisanje,
vsako od teh dejavnosti pa dopolnjujejo vaje, ki so mediju didaktično
in estetsko prilagojene in na podlagi katerih uporabnik lahko sproti
preverja svoje znanje. »To je eden
izmed modernejših pripomočkov
za učenje slovenščine, dostopen je
vsakomur, njegova posebna vrednost pa je, da je veliko gradiva tudi
v avdio-video obliki, kar je tečajniku
pri učenju izgovorjave v veliko
pomoč,« je pojasnila Tanja Jerman
iz Centra za slovenščino.
venskim izseljencem in njihovim potomcem, študentom na študijskih
izmenjavah, prevajalcem … Predstavlja priložnost za vse, ki jim
slovenščina ni prvi jezik, da se
na preprost, široko dostopen in
prijeten način začnejo učiti ali
poskušajo svoje znanje izpopolniti.
»Tečaj je komunikacijsko naravnan,
v ospredju so dialogi in besedišče,
ne vsebuje pa slovnice. Namenjen je predvsem vsakodnevnemu
sporazumevanju,« doda Jermanova. Tečajnik iz tujine, ki bi predelal
vse teme na vseh stopnjah, bi se lahko brez težav sporazumeval s slovensko govorečimi, je še prepričana.
Otrokom je namenjen poseben
kotiček, kjer se lahko ti naučijo slovenskih besed za številke, barve,
živali in pisarniške pripomočke.
Za mlade po letih in
mlade po srcu
Tečajnik si svoj učni
načrt izdela sam
Tečaj je namenjen tujim govorcem v Sloveniji in na tujem, slo-
Internetni tečaj Slovenščina na
daljavo je prosto dostopen na splet-
Poleg jezikovnega
tečaja tudi poznavanje
Slovenije
Spletno mesto je aktivno že vrsto
let, obisk strani pa je, kljub padcu
po prvotnem navdušenju, še vedno
zadovoljiv. »Še vedno nam kateri
izmed tečajnikov na naših preostalih tečajih in šolah slovenskega jezika pove, da se je slovenščine začel
učiti prav prek tega programa,«
poudari Jermanova, ki priznava,
da je program potreben prenove:
»Program bi želeli nadgraditi in
dopolniti, to je potrebno in tega se
seveda zavedamo, a za takšen projekt potrebujemo finančna sredstva, ki pa jih trenutno nimamo.«
Celoten sistem Slovenščina na
daljavo poleg jezikovnega tečaja
ponuja tudi informacije o Sloveniji
in slovenščini, na voljo pa so tudi
vzorčni testi za preverjanje znanja
slovenščine po veljavnem sistemu
testiranja v Sloveniji.
25
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Zmago Prelec
Znanost ne sme biti
sama sebi namen
»Povezava znanosti in prakse je zelo učinkovita in v življenju nujna.«
Ana Mrzlikar
Foto: osebni arhiv
Z
mago Prelec je slovenski
strokovnjak in znanstvenik s področja energetike,
ki živi in dela na Reki na
Hrvaškem. »Tehnika me je zanimala že od otroških dni, tako da vpis
na srednjo strojno šolo sploh ni bil
vprašanje. Pomembno pa se mi je
zdelo tudi dejstvo, da je takrat na
Reki že obstajala tudi fakulteta za
strojništvo.« Po končanemu dodiplomskem študiju se je poleg
redne službe v INA Rafineriji Rijeka,
kjer je bil zaposlen dobrih 29 let,
odločil tudi za znanstveno kariero.
Potem ko je leta 1984 doktoriral
iz strojništva, je postal tudi redni
profesor na tehnični fakulteti. »Lahko rečem, da sem imel vzporedno
priložnost, če ne celo privilegij, da
svoje osvojeno znanje in izkušnje
prenašam na obe strani: izkušnje
iz gospodarstva na študente,
teoretično znanje pa na sodelavce
v praksi. Mislim, da je bila takšna
povezava znanosti in prakse zelo
učinkovita in je v življenju nujna. To
je pravzaprav tisto, česar dandanes
v naših okoliščinah precej primanjkuje. Kritike, da so znanstveniki in
gospodarstvo premalo povezani,
so resnične in upravičene, kar pa za
nobeno stran ni dobro. Na takšen
način gospodarstvo počasi izgublja zaupanje v domači znanstveni potencial in se zato raje odloči
za povzemanje oziroma nakup že
dokončanih zunanjih rešitev in
proizvodov, znanstveniki pa se vse
manj ukvarjajo z realnimi problemi,
ki bi jih lahko reševali v gospodarstvu. S tem pa izgubita obe strani,«
je prepričan Zmago Prelec.
Zmago Prelec, strokovnjak in znanstvenik s področja energetike in varstva okolja, ki
živi na Reki: »Znanost, ki ne išče in ne najde svoje potrditve in uporabe v praksi, ni
prava znanost, ker takšna postane sama sebi namen«.
Življenje na Reki
Ko je po drugi svetovni vojni Jugoslavija spodbujala selitve - v tovarnah v povojni obnovi so namreč
potrebovali precej novih delovnih
moči - sta se tudi mama Marija in
oče Jože odločila, da si boljše pogoje za življenje najdeta v mestu, ki je
nudilo več možnosti za delo. Takrat
štiriletni Zmago se je iz osrčja
Brkinov, iz vasi Barke, z družino preselil na Reko.
V tem mestu je že pred drugo
svetovno vojno živelo precej slovenskih družin, po vojni pa se je
njihovo število še povečalo. Pouk
v osnovnih šolah je vse do leta
Zmago Prelec o varovanju okolja in ceni energije v prihodnosti: »Za
nobeno vrsto energije ne moremo več trditi, da je poceni in še posebno
ne, da je poleg tega še neškodljiva za okolje. Obdobja nizke cene
energije je bilo konec pred več kot 38 leti, od prve svetovne energetske
krize leta 1973 v takratni politični krizi na Bližnjem vzhodu. Od takrat
naprej razne politične krize ali podobni svetovni dogodki od časa do
časa skozi skokovite spremembe cene energije poudarjajo resnico, da
so njene razpoložljive količine vse manjše, da energija ni neizčrpna, da
zadostne in trajne alternative za konvencionalne vire še niso na vidiku
in da se moramo naučiti živeti s spoznanjem, da bo cena energije v
prihodnje še naprej rasla«.
26
1954 potekal v slovenščini, kasneje
pa je bila na žalost slovenska šola
na Reki ukinjena zaradi premajhnega vpisa slovenskih otrok. Zmago Prelec zato ne govori popolne
slovenščine: »V krogu družine, pri
vsakdanjem pogovoru s starši smo
popolnoma obdržali slovenski jezik,
in to čisto »brkinsko« narečje, prav
tako slovensko govorim s sorodniki
iz Slovenije. S svojo ženo, dokler je
bila še živa, in s svojimi otroki pa
sem se oziroma se pogovarjam v
hrvaščini.«
Že od leta 1947 je na Reki obstajalo in uspešno delovalo Kulturnoprosvetno društvo Bazovica, kjer so
se zbirali reški Slovenci in v katerem
je bil tudi Zmago Prelec v svojem
mladinskem in študentskem obdobju aktiven član. Kasneje pa je,
kot pravi, zaradi mnogih obveznosti
postal bolj pasiven. »Seveda pa še
vedno obiščem kakšno lepo prireditev in se udeležim kakšnega
drugega dogodka,« dodaja.
Znanstveno delo
Zmago Prelec je od leta 2000
dalje redni profesor in znanstveni
svetovalec na Tehnični in Pomorski
fakulteti na Reki. Osem let je bil tudi
prodekan za področje poslovnih
odnosov, danes pa vodi katedro za
procesno in energetsko strojništvo,
energetiko in zaščito okolja.
V okviru dodiplomskega študija
predava predmete energetski sistemi, generatorji pare, inženirstvo
varstva okolja, na doktorskem
študiju pa predmeta optimizacija
energetskih procesov in varstvo
okolja v procesni industriji.
Je tudi aktiven član mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z
zaščito okolja in energetiko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja
je sodeloval v delovni skupini znotraj Evropske ekonomske komisije
pri Združenih narodih, ki je pripravljala Konvencijo o prekomernem onesnaževanju zraka. Med
leti 1995 in 2000 je bil predsednik Zveze inovatorjev INA – Rafinerije nafte Rijeka. Sodeloval je
na mnogih kongresih in simpozijih,
tako doma kot v tujini, predaval
študentom v Italiji, na Nizozemskem, je mentor mnogih diplomskih in magistrskih del, avtor knjig,
učbenikov, strokovnih člankov.
Dolga leta je bil tudi urednik strokovnega glasila Energetičar.
Za svoje znanstvene raziskave in
izsledke je prejel mnogo nagrad. Zagotovo lahko izpostavimo nagrado
mesta Reke, ki jo je leta 1995prejel
za znanstveni in strokovni razvoj
tehnične veje energetike: za rezultate znanstvenih raziskav in za avtorsko delo Energetika u procesnoj
industriji iz leta 1994. Na mednarodni konferenci POWER-GEN 1998.
v Milanu pa je prejel nagrado za
najbolje ocenjeno izumiteljsko
in znanstveno delo. »Nagrade in
priznanja za dosežke pri delu so
prijetna doživetja, posebno če smo
jih deležni po dolgotrajnem delu
in marsikaterem odrekanju. Pridejo nekako sami od sebe - človek
ne razmišlja o njih, dokler jih ne
prejme. Takrat pa postanejo velika
spodbuda in obenem obveza za še
intenzivnejše delo.«
med nami
Svetovni slovenski kongres
Slovenski zdravniki
pred novimi izzivi
V organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa je med 9. In 11.
junijem v Ljubljani potekala tradicionalna, po vrsti že 7. konferenca
slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije, ki je v dvanajstih
letih, odkar se zdravniki na njej srečujejo, pridobila velik ugled v
zdravniških krogih.
Blanka Markovič Kocen
O
srednji namen srečanja,
katerega častni pokrovitelj je bil predsednik
Vlade Republike Slovenije Borut Pahor, glavni pokrovitelj pa Zdravniška zbornica Slovenije, je krepitev sodelovanja
med slovenskimi zdravniki doma
in po svetu, medsebojna izmenjava
izkušenj in utrjevanje stikov. Dejstvo je namreč, da je med Slovenci
v tujini veliko uveljavljenih strokovnjakov, tudi zdravnikov, medicinska
stroka pa nikoli ni poznala meja. Udeleženci tridnevne konference
so razmišljali o aktualnih temah,
med drugim o obvladovanju infekcijskih bolezni v Sloveniji in po svetu
ter infektologiji in medicini v izrednih razmerah. Izbrane teme so bile
splošne, saj se pojavljajo na vseh
bolniških oddelkih in po vsem svetu.
Strokovni odbor pri Svetovnem
slovenskem kongresu je v sodelovanju s Slovenskim zdravniškim
društvom in Zdravniško zbornico
Slovenije že pred leti oblikoval predlog za tovrstna srečanja z namenom,
da bi čim širšemu krogu slovenskih
zdravnikov omogočili seznanitev z
najnovejšimi dosežki na področju
različnih vej medicine in prek slovenskih vrhunskih strokovnjakov ter
znanstvenikov, ki delujejo v tujini,
Osrednji namen srečanja je krepitev sodelovanja med slovenskimi zdravniki doma in po svetu, medsebojna izmenjava izkušenj
in utrjevanje stikov.
za primerjave in spodbudo za napredek,« je ob odprtju konference
med drugim dejala prof. dr. Bojana
Beović, predsednica organizacijske-
Dejstvo je, da ima srečanje ne le nacionalni,
temveč tudi širši družbeni pomen.
zagotovili čim hitrejši pretok znanja
v slovenski prostor. Dejstvo je torej,
da ima srečanje ne le nacionalni,
temveč tudi širši družbeni pomen.
Od občudovanja
do preganjanja
»Povezovanje in odprtost pomenita za majhno državo priložnost
ga odbora in dodala: »V razburljivih
časih s številnimi zgodovinskimi
spremembami se spreminja tudi
odnos do našega poklica, ki niha od
(pre)velikega občudovanja do nezaupanja in preganjanja.« »V času od prve konference pred
12 leti je slovensko zdravništvo
prehodilo vijugasto pot, tako kot
so skoraj vse poti v naši deželi,
med hribi in dolinami, po planotah
in grapah,« se je slikovito izrazila
Beovićeva.
Znanje naj kroži
Dobrodošlico je udeležencem
konference zdravnikov, ki je hkrati
23. srečanje slovenskih strokovnjakov iz sveta in domovine v organizaciji Svetovnega slovenskega
kongresa, je zaželel tudi predsednik
SSK dr. Boris Pleskovič, ki je med
drugim izpostavil pomen vračanja
mladih, ki študirajo v tujini, da znanje kroži in se spletejo vezi.
»V
Sloveniji
primanjkuje
zdravnikov in upam, da jih bomo
tudi s pomočjo tega dogodka čim
več pripeljali nazaj,« je med drugim
dejal dr. Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa. Po
njegovih besedah so ta prizadevanja že obrodila nekaj sadov. Opozoril pa je na to, da je na svetu mnogo
Slovencev, ki nimajo slovenskega
državljanstva, zato bi bilo prav, da
imajo tudi ti v primeru enakih kvalifikacij prednost zaposlovanja pri
nas. Vse pristojne institucije je zato
pozval, naj temu namenijo posebno
pozornost in pomagajo pri vračanju
in vključevanju naših rojakov v
domovino.
Težavni začetki srečanj
V svojem nagovoru je predsednik
SSK med drugim orisal tudi zgodose nadaljuje na strani 28
27
MED NAMI
se nadaljuje s strani 27
vino teh srečanj. »Ko se je leta 1997 rodila zamisel, da bi v Slovenijo povabili ugledne slovenske strokovnjake, ki so se uveljavili v tujini,
je bilo v začetku precej težav,« je
dejal dr. Pleskovič. Uradne državne
in akademske institucije namreč
po njegovih besedah niso imele ne
pravega posluha ne popolnih podatkov oziroma naslovov naših strokovnjakov v tujini. »Večina pristojnih
se je obnašala tako, kot da slovenski
strokovnjaki v tujini niso del našega
naroda, čeprav v tujini živi več kot
pol milijona Slovencev.« Kljub zelo
skromnim finančnim sredstvom za
organizacijo svetovnih konferenc so
v Svetovnem slovenskem kongresu
ostali optimisti, pravi dr. Pleskovič.
Povsem upravičeno! Ugledni Slovenci namreč niso samo z veseljem prišli
na srečanje v domovino, ampak so
si, razen redkih izjem, plačali tudi
največji strošek, to so letalske karte
iz daljnih krajev.
Med udeleženci smo pred samo
otvoritvijo konference poklepetali
z dr. Silvom Lipovškom, uglednim
pove sogovornik, ki je doktoriral s
področja zdravljenja raka ledvic in
predava po vsem svetu. Sicer je profesor urologije na katoliški univerzi
v Buenos Airesu. Zaradi številnih
obveznosti je v Sloveniji tokrat ostal
le nekaj dni.
»Na letošnji kongres sem prišel
z najboljšimi pričakovanji, ker sem
prepričan, da je stik med zdravniki iz
Slovenije in sveta zelo pomemben,«
je dejal. »Čeprav se novosti v medicini bolj ali manj povsod enako ali
vsaj podobno izvajajo, so sistemi, po
katerih delamo, različni. Srečanja,
kot je konferenca v Ljubljani, pa nas
obojestransko obogatijo.«
Dr. Rožanec se v zadnjih letih poglablja v manjše posege v urologiji
in ne more napovedati, ali bo v prihodnje delal tudi v Sloveniji.
Dr. Boris Pleskovič, predsednik SSK: »V Sloveniji primanjkuje zdravnikov in upam, da
jih bomo tudi s pomočjo tega dogodka čim več pripeljali nazaj.«
v Sloveniji sem bil “naročen”, v Argentini pa rojen, saj so me tja “pretihotapili” v trebuhu moje matere,«
Dr. Patricija Ečimović: »Na Irskem je tradicija
ohranjanja stikov s tistimi, ki so odšli po svetu,
zelo velika in je veliko pripomogla k državi. Tudi
Slovenija mora to izkoristiti.«
slovenskim zdravnikom, ki se je
po dolgih letih iz Argentine vrnil
domov. »Malo za šalo, malo zares,
smeje pove dr. Lipovšek, ki je na
konferenci predaval o infektologiji na otroški kirurgiji. S ponosom
pove, da je prej govoril slovensko
kot špansko, v znanju maternega
jezika pa se je izpopolnjeval v sobotnih šolah slovenščine.
Dr. Lipovšek je bil prvič v Sloveniji
leta 1998. »Takrat me je prešinilo,
kam sodim,« pravi in doda, da se je
ob vrnitvi na letališču v Buenos Airesu prvič v življenju počutil kot tujec v Argentini. »Takrat sem si rekel,
dovolj je, uredil vse papirje, prodal
imetje in se marca 2002 vrnil za
stalno.«
Eden izmed dejavnejših uveljavljenih udeležencev konference je
bil dr. Jože Rožanec, prav tako iz
Buenos Airesa, ki je prvi dan govoril o inovativnosti in kreativnosti
znanstvene kirurgije, predstavil pa
je tudi raziskovalno delo s področja
Dr. Patricija
Ečimović: očarana nad
človečnostjo irskih
zdravnikov
Posebno življenjsko zgodbo ima
tudi dr. Patricija Ečimović, anesteziologinja, ki je doktorirala iz epidemiologije raka in trenutno dela na
Irskem.
»Ko sem se leta 2008 odločila
za življenje in delo na Irskem, sem
bila odlično sprejeta,« pravi dr.
Ečimovićeva, ki pri Ircih ceni predvsem toplino. »Ta se pozna tudi in
predvsem pri delu z bolniki, kar je
bil eden izmed glavnih motivov
za to, da sem ostala na Irskem.«
Po njenih besedah je na Irskem tradicija ohranjanja stikov s tistimi,
ki so odšli po svetu, zelo velika in je
veliko pripomogla k državi. Tudi Slovenija mora to izkoristi. Sama skuša
ves čas razmišljati, kaj lahko stori za
domovino.
Dr. Bojana Beović: »V razburljivih časih s
številnimi zgodovinskimi spremembami se
spreminja tudi odnos do našega poklica, ki niha
od (pre)velikega občudovanja do nezaupanja
in preganjanja.«
Dr. Jože Rožanec: »Srečanja, kot je konferenca v Ljubljani, pa nas obojestransko
obogatijo.«
28
kirurških posegov pri majhnih tumorjih ledvic.
Dr. Rožanec je predstavnik druge
generacije argentinskih Slovencev. Za zdravniški poklic se je odločil
že v mladih letih, saj je medicino študiral tudi njegov oče, in sicer
v Sloveniji, za razliko od sina, ki je
znanje s tega področja pridobival
v Argentini. Kako je povezan s Slovenijo, priča tudi dejstvo, da je hči
slovenskih staršev tudi njegova
žena in v družini govorijo slovensko. »Ko prestopimo domači prag, govorimo samo v maternem jeziku,«
V Ljubljani se, kot pravi, še vedno
počuti kot doma, na Irsko pa vsako
leto popelje študente medicine iz
Slovenije.
Na konferenci je predavala o
izkušnjah z misij Zdravnikov brez
meja. Kot anesteziologinja je sodelovala v sedmih misijah po vsem
svetu in vsaka posebej se jo je, pravi, močno dotaknila.
Ob začetku konference je izšel
tudi zbornik s prispevki sodelujočih
v programu, ki je na voljo tudi v
pisarni Svetovnega slovenskega
kongresa.
MED nAMI
Slovenija v svetu
Slovenci po
svetu v času
osamosvajanja
Slovenije
Izseljensko društvo Slovenija v svetu
je v počastitev 20. obletnice slovenske
samostojnosti pripravilo tri zanimive
razstave. Slovenci po svetu v času
osamosvajanja Slovenije je naslov velike
razstave fotografij in dokumentov, ki pričajo
o delovanju Slovencev po svetu v času
osamosvajanja Slovenije. Razstava je do 7.
julija na ogled v preddverju velike dvorane
v Državnem zboru Republike Slovenije, do
16. julija pa pred veliko čitalnico Narodne in
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. (Boštjan
Kocmur)
Bara Remec
V NUK-u je na ogled tudi razstava akademske
slikarke Bare Remec, velike umetnice in
ilustratorke številnih knjižnih del. Razstava
obeležuje 20-letnico smrti slikarke in enako
obletnico njene prve razstave v samostojni
Sloveniji. Bara Remec je svojo pot začrtala
in se uveljavila že pred drugo svetovno
vojno, zgodaj za tiste čase za zelo nenavadno
odločitev, da postane slikarka. Po letu
1948 je svojo življenjsko in umetniško pot
nadaljevala v Argentini. Ob odprtju razstave
so predstavili tudi v Argentini pravkar izdano
monografijo taboriščnih skic Bara Remec:
njena begunska pot v risbah.
Izseljensko društvo Slovenija v svetu
vabi na 18. Tabor Slovencev po svetu, v
nedeljo, 3. junija, v Šmarjeških Toplicah.
V cerkvi sv. Marjete v Šmarjeti bo ob
10.00 sveta maša, ob 12. uri pa bo v
Termah Šmarješke Toplice potekala
okrogla miza na temo Slovenci po
osamosvojitvi Slovenije – Sodobne
mednarodne selitve.
V kulturnem programu bodo nastopili
dijaki RAST 40 iz Argentine, MPZ Mi
smo mi iz Clevelanda, Kvartet Slomšek iz
Maasmechelna in Tamburjaši iz Vipave.
Opoldanski čas bo namenjen druženju
in kopanju, poskrbljeno bo za avtobusni
prevoz iz Ljubljane, skupno kosilo in
kopanje. Odhod bo s parkirišča Tivoli ob
8. uri.
Slovenija v svetu
Britansko
priznanje
Razstava Slovenci v Londonu 1991-1994
Ana Mrzlikar
O
b
dvajsetletnici
razglasitve slovenske državnosti je
Znanstveno raziskovalni center SAZU skupaj z Arhivom RS
v svojem atriju odprl razstavo Slovenci v
Londonu 1991-1994. Kronika delovanja
civilne družbe v času osamosvajanja: Slovenski krizni center in glasilo The Slovenian
Newsletter.
Gre za najobsežnejši urejeni dokument
akcij, s katerimi je civilna družba v Londonu odgovorila ob napadu jugoslovanske armade na Slovenijo leta 1991. Publikacija Jane Valenčič in Mihe Dobrina je
zbir skoraj vsega pisnega in fotografskega
gradiva iz arhivov Slovenskega kriznega
centra in glasila The Slovenian Newsletter.
Slovenski krizni center je ustanovila
Razstava dokumentira odgovor skupine posameznikov na vojno
skupina mladih intelektualcev, Slovencev, v Sloveniji leta 1991 in dogodke po njej. Nastala je iz arhivskega
ki so takrat živeli v Londonu, njegovi vo- gradiva Slovenskega kriznega centra in glasila The Slovenian
dilni člani so bili: Jana Valenčič, dr. Zvez- Newsletter, ki sta takrat delovala v Londonu
dan Pirtošek, dr. Marko Hawlina, Miha Na fotografiji sta avtorja razstave Jana Valenčič in Miha Dobrin.
Dobrin, Polona Truden Dobrin, Nadja Rojnik Stone, Nataša Kormanič, Evald Flisar in drugi.
v parlamentu … Ljudi smo ozaveščali, kakšna je
Slovenski krizni center ni bil organizacija, temveč
v resnici situacija in zakaj je odcepitev Slovenije
akcijska skupina posameznikov, Slovencev in Brinjena legitimna pravica.
tancev, brez vnaprej določenega programa, forNe trdimo, da so akcije civilne družbe pospešile
malnega članstva in vodje. »Slike jugoslovanskih
britansko priznanje Slovenije, mislimo pa, da so
tankov, ki se valijo skozi slovensko pokrajino,
ga olajšale,« pripoveduje Jana Valenčič.
so med Slovenci različnih prepričanj prebudile
občutek nacionalne identitete in povezanosti.
Razstava naj gre med Slovence
Odločeni, da pomagamo ohraniti in negovati
po svetu
nove občutke, smo 1991. vpeljali redna mesečna
»Moja velika želja je, da bi ta razstava šla po
srečanja v gostilni Maddox’s Arms sredi Londona
svetu – Arhiv RS je razstavo predelal v potovalni
in tako je krizni center nastal. Ta srečanja so bila
format, kar pomeni, da se lahko prenaša v nepredhodnik Britansko-slovenskega društva,« sta
kaj potovalkah. Rada bi jo poslala med Slovence
v razstavnem katalogu zapisala avtorja razstave.
v Cleveland, Argentino, Avstralijo … Kajti to, kar
smo doživljali mi, so doživljali v tistem času tudi
Britanska javnost ni bila
drugi Slovenci po svetu. Nadgradnja se začne, ko
naklonjena osamosvojitvi
smo to gradivo in dokumentacijo zbrali in organizirali.
Slovenije
Moja druga želja pa je, da bi katalog, razstavo
»Britanski Slovenci smo se od vsega začetka
oz. sporočilo te razstave umestili na internet ali
zavedali, da britanska javnost in večji del vplivnih
kako drugo primerno obliko, ki bi se približala
osebnosti nasprotujeta razpadu Jugoslavije. Eden
slovenskim srednješolcem. Mladim bi namreč
od razlogov, kot ga je navajala premierka Margarada dala sporočilo, da Slovenija ni nastala na
ret Thatcher, je bilo tudi vprašanje odplačevanja
Gregorčičevi oz. v parlamentu, ampak predvsem
jugoslovanskih dolgov v tujini. Poleg tega je imela
na cesti, med ljudmi. Ta razstava je resnično priJugoslavija auro dežele, ki se je uprla Hitlerju in
marni vir informacij, saj je nastala nekaj let po
Stalinu, ljudje so tja hodili na počitnice, bila je kar
dogodkih, takrat, ko smo vse to še močno čutili,«
priljubljena in spoštovana država. In potem se
pravi Jana Valenčič. »Vsak »papir« je zgodovinpojavi Slovenija, ki se želi odcepiti, pride do vojne
ski dokument. Velika vrednota te razstave je, da
… Celotno britansko mnenje je bilo nenaklonjeno
kaže, kako pomembni so dokumenti, kaj dejansko
osamosvojitvi Slovenije in mi smo mnenje britanpiše zgodovino. Kajti če vse to ne bi bilo zbrano, bi
ske javnosti pomagali zasukati skozi različne akostalo v škatlah,« dodaja Miha Dobrina.
cije: šli smo pred kamere, na cesto, lobirali smo
29
med nami
Slovenska izseljenska matica
Skrb za mlade
Prvič objavljamo seznam štipendistov SIM
Janez Rogelj, glavni tajnik SIM
S
lovenska izseljenska matica je že ob sami ustanovitvi leta 1952 takratnemu
svetu za znanost in kulturo v Ljudski republiki Sloveniji predlagala, naj Univerza v Ljubljani
omogoči študij trem do petim mladim izseljencem iz ZDA.
Ustanovitelji matice so se zavedali, da je za učinkovito in dolgotrajno
življenje izseljencev treba pritegniti
predvsem mlade, najlažje pa je to
doseči s podelitvijo štipendij za
študij v Sloveniji, in sicer na smereh,
ki smo jih nekoč označili kot slovenistika.
V začetku delovanja matice so
bili najbogatejši stiki z ZDA, zato
ni slučaj, da je bila prva štipendija,
ime in priimek
država
ki jo je SIM podelila izseljencu oziroma njegovemu potomcu, prav iz
ZDA. To je bila Florence Šiškovič, ki
je od leta 1954 do 1958 v Ljubljani
študirala petje in balet.
Naslednji štipendistki sta bili Klarita Klinc iz Buenos Airesa in Bronislava Škroba iz Francije. Prva je v
tem obdobju študirala slavistiko,
druga pa klavir.
Revija Slovenija danes prvič doslej objavlja seznam vseh izseljencev oziroma njihovih potomcev v
Sloveniji, ki jim je le-ta prek SIM
podelila štipendijo.
Od takrat pa do leta 1991 je
SIM štipendirala 114 štipendistov,
pregled je priložen.
Po letu 1991 je skrb za mlade ozi-
predmet študija
šolsko leto
od - do
Štipendisti so se med
študijem v Sloveniji
tudi dodobra spoznali,
nekateri so to celo
kronali s poroko, kot
na primer leta 1966
Juan Angelo Šaili Iz
Argentine.
roma podeljevanje štipendij prevzelo ministrstvo oziroma zavod za
šolstvo, po letu 2008 pa Agencija za
štipendije - Javni sklad RS za razvoj
kadrov in štipendij. Bilo bi koristno,
ime in priimek
država
da bi sklad in še prej ministrstvo za
šolstvo prav tako objavila pregled
izseljenskih štipendistov, tokrat
Vlade R Slovenije, tudi za obdobje
1991- pa do 2011.
predmet študija
šolsko leto
od - do
Florence Siskovich ZDA
petje balet
1954 – 1968
Leonida Stanko
Venezuela
stomatolog
1976 – 1982
Klarita Klinc
Argentina
slavistika
1954 – 1957
Viktor Janže
ZDA
medicina
1976 – 1982
Bronislava Škruba
Francija
klavir
1954 – 1955
Norma Tomič
Argentina
folk. koreograf
1977 – 1979
Anton Soler
Biljenski
Argentina
podipl. glasba
1957 – 1959
Prof. John Butchar ZDA
slov. etn. folk
1977 – 1978
JosipSviličič +
Argentina
glasba , pianist
1962 – 1967
Jeanette Zaman
ZDA
slov./ ekon.
1978 – 1981
Alberto Gregorič
Argentina
defektologija
1962 – 1964
Danica Dolenc
Kanada
slov.
1978 – 1979
Alberto Mislej Argentina
novinarstvo
1962 – 1964
Irena Mislej
Argentina
umetnostna
zgodovina
1978 – 1979
Nelida Mislej
1962 – 1964
Tina Sommers
ZDA
slov.
1978 – 1980
Jerry Klinc
ZDA
slov.
1980 - 1981
Nancy Hribar
ZDA
slov.
1980 – 1981
Vicki Gleim
ZDA
slov.
1980 – 1981
Ivanka Drufkova
Kolumbija
slikarstvo
1981 – 1982
Bruno Iskra –
Doma
Avstralija slov.
1981 – 1984
Elizabeta Reja –
Wolfand
Avstralija
slov. / ang.
1981 – 1985
Vesna Matič
ZDA
klin. psih. podipl.
1981 – 1985
Jacqueline Kotar
Francija
franc. / slov. FF
1981 – 1986
Vasilija Tsigarida
Grčija
kemija
1983 – 1989
Amalija Perez
Molek
Argentina
ALU – spec
1983 – 1988
Oskar Molek
Argentina
etnol. špan.
1983 - 1987
Mark Richardson
ZDA
slov.
1983 – 1985
Jana Fele
Belgija
slov.
1984 – 1985
Metka Hoops
Nizozemska
slov.
1984 – 1985
Tanya Vršič
Kanada
slov.
1984 – 1985
Stefia Karlovich
ZDA
ang. /slov./ FF
1984 – 1986
Argentina
statistika
Prof. Robert
Gobetz
ZDA
slovenska
dramatika
1964 - 1966
Violeta Ruparcich
ZDA
folk. koreografija
1964 – 1965
Rudolfo Štekar
Argentina
gradbeni tehnik
1964 – 1966
Armando Blažina
Argentina
novinarstvo
1964 – 1967
Juan Angelo Šaili
Argentina
v ZG. pomorstvo
1964 – 1970
Dolores Ivancich
ZDA
petje
1965 – 1966
Margery Obed
ZDA
praksa na zavodu
za slepe
1965 – 1967
Franc Smerke
Belgija
FF
1965 – 1970
Božidar
Senegačnik
Francija
rudarska srednja
šola
1965 – 1969
Marta Kuhar
Sackitey
Urugvaj
učiteljišče
1966 – 1969
Juan Carlos Oven
Argentina
filolog
1967 – 1972
Karmen Klavžar
Argentina
kemija
1968 – 1969
Juan Vatovec
Argentina
stomatologija
1972
Marička Ritlop
Avstralija
ekonomija
1972 – 1973
Marjan Golobič
Kanada
ang. / franc.
1976 – 1982
30
med nami
ime in priimek
Po tem ko so bili izbrani izseljenci za študij v Ljubljani, so najprej pridobili znanje
slovenskega jezika, Na sliki učenje slovenščine z lektorico, Molek Amalija,
Argentina, Tsallou Aleksander, Grčija, Oskar Molek, Argentina, Nachbauer
Thomas, Avstrija.
ime in priimek
država
predmet študija
šolsko leto
od - do
država
predmet študija
šolsko leto
od - do
Antolin Margaret
ZDA
FF
1986 – 1987
Jelševar Ema
ZDA
FF
1986 – 1987
Andrej Ržišnik
ZRN
Faag . arh.
1986 – 1990
Elektra Tsigarida
Grčija
etnol./ slov.
1986 – 1990
Pavlina Tsigarida
Grčija
arhitektura
1986 – 1989
Sonja Čebokli
Francija
franc./ španšč.
1986 – 1987
Ema Jelševar
ZDA
ang. /nem
1986 – 1987
Louise Magdič
Avstralija
tečaj. slov.
1986 – 1987
Thomas Nachbaur Avstrija
FF
1986 – 1988
Angelique Van De
Laak
Avstralija
tečaj slov.
1986 – 1988
Vesna Hatežič
Avstralija
Sandra Roxana
Stocca
Argentina
1987 - 1988
rušč. /angl
1987 – 1991
Anna Margareta
Švedska
Kramar – Balazsin,
angl. /slov
1987 – 1990
Barbara Tsonaki
Grčija
tečaj slov.
1987 – 1990
John Turk
Kanada
Vilma Rojic Argentina
ang./ fran.
1987 - 1988
Kristina Kores
Argentina
ang./ fran.
1987 - 1990
Nancy Skovran
ZDA
angl.,/nem.
1987 – 1988
Alexis Okreti
Argentina
1987 – 1988
1987 – 1988
Milena Franceus
Švedska
ang. /slov
1984 – 1990
Eva Žigon
Avstralija
ang. /nem.
1984 - 1990
Argentina
1987 – 1988
Marko Lavriša
Kanada
zim. semest. Na
FAAG
Maria Clasudia
Massironi
1985
Argentina
1987 – 1988
Cristoper Bennet
VB
slov. zimski
semester
Manuel Mirko
Capitanich
1985
Robert Turk
ZDA
1987 – 1988
Diego Armando
Gomez
Argentina AGRFT – režija
1985 – 1990
Linda Cimperman
Pestotnik
ZDA
1987 – 1988
Ingrid Poredoš
VB
slov.
1985
Margaret Antolin
ZDA
1987 – 1988
Lidija Avsenik
Kanada
slov.
1985 – 1986
Milena Križman
Avstralija
1988 - 1989
Irena Bremšak
Kanada
FNT kemija
1985 – 1986
Katarina Schober
Avstrija
FF
1988 - 1990
Branko Gašperlin
Kanada
pravo
1985 – 1986
Ionida Leonidakis
Grčija
FNT
1989 – 1990
Tanja Golob
ZRN
slovenščina FF
1985 – 1986
Karolina Koglot
Venezuela
ALU
1989 – 1990
Silvija Ivanuša
ZRN
slov. / rušč. FF
1985 – 1986
Argentina
ALU
1989 – 1990
Christiane
Leskovec
Tomšič Beatriz
Gabriela
ZRN
nem./ ang. FF
1985 – 1986
Marcela Okretič
Argentina
tečaj
1989 – 1990
F. Kelly Neill
Kanada
slov. FF
1985 - 1986
Juliete Kubik
Argentina
tečaj
1989 – 1990
Aleksandra
Tsallou
Grčija
etnolog. /slov.
1985 – 1986
Pavlinka Tania
Korošec
Argentina
Anthony Hiti
ZDA
arhitektura FAAG
1985 – 1986
Graciela Mravlje
Argentina
ALU
1989 – 1990
Drobnič Marion
Linda
Avstralija
tečaj slov.
1986 - 1987
Sara Sežun
ZDA
tečaj
tečaj
O’kicki Joseph
ZDA
pravna f.
1989 – 1990
Čebokli Sonja
Francija
FF
1986 - 1987
O’kicki Sylvia
ZDA
FDV
1989 – 1990
Vira Helve Justina
Francija
tečaj slov.
1986 - 1987
Miović Rachel
ZDA
FF
1989 – 1990
ZDA
tečaj
1989 – 1990
1989 – 1990
Nataša Devlin
VB
ALU, dizajn
1986 – 1989
Michele Matkins
Frances Milene
Argentina
FF
1986 – 1987
Alan Marko Sodja
Avstrija
1989 – 1990
Walter Škrielec
Argentina
1986 - 1987
Irena Birsa
Avstralija
1989 – 1990
Bogdan
Bogdanovič
Čile
1989 – 1990
Vladimir Dim
Kanada
tečaj
1989 – 1990
Avgustin Budja
Švedska
FF
1989 - 1990
Aleksandra J. Iglič
Argentina
špan./ ang.
1986 – 1987
Teresa I. Kores
Argentina
špan./umetn. zg.
1986 – 1990
Ivancic Nolimal
Monica
ZDA
ALU
1986 – 1987
31
med nami
Rafaelova družba: 21. Draga mladih
»Čutim Slovenijo?«
»Slovenija pred 20 leti, Slovenija danes in Slovenija čez 20 let«
Draga mladih je tradicionalni intelektualni forum
mladih iz Slovenije, zamejstva in zdomstva. Gre
za mladinsko različico tradicionalnih študijskih
dnevov Draga, ki že desetletja potekajo na
Opčinah pri Trstu. Tema letošnje Drage mladih
bo »Slovenija pred 20 leti, Slovenija danes in Slovenija čez 20 let«.
Draga mladih bo potekala od 8. do 10. julija 2011
v prostorih Socialne akademije (Ulica Janeza Pavla II. 13, Ljubljana).
Rafaelova družba
Cena: 50 €. V ceno je všteto bivanje, prehrana in
stroški programa.
Višarski dnevi
mladih
INFORMACIJE/PRIJAVE
Socialna akademija
Tel: 00386 1 439 9795
E-pošta: info@socialna-akademija.si
www.dragamladih.org
SOBOTA, 09. julij 2011
NEDELJA, 10. julij 2011
11:00 Tiskovna konferenca
10:00 OKROGLA MIZA –
Čutim Slovenijo?
dr. Andrej Fink (politolog)
dr. Igor Škamperle (sociolog)
dr. Igor Grdina (zgodovinar)
dr. Brane Senegačnik
(pesnik)
10:30 OKROGLA MIZA –
Slovenija jutri?
dr. Bernard Nežmah
(publicist)
dr. Matej Avbelj (pravnik)
mag. Klemen Žumer
(strokovnjak za mednarodne
odnose)
18:00 Pozdravi in nagovori
gostitelja in gostov
18:15 Popoldan z častnim
gostom (Boris Pahor)
Program:
- druženje s Slovenci iz različnih držav,
- srečanja z gosti in domačini,
- duhovnost in petje,
- pohodništvo.
Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je
število udeležencev omejeno na 15, pohiti s
prijavo! Več informacij na tel. 01 438 30 50,
rafaelova.druzba@siol.net. Akontacija ob
prijavi je 10€.
32
Sofinancerji: Urad RS za Mladino, Mestna občina
Ljubljana, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu
PETEK, 08. julij 2011
15:00 Prihod, prijava
(Socialna akademija)
in nastanitev (Duhovno
središče sveti Jožef)
Rafaelova družba vabi Mlade Slovence iz
domovine, zamejstva in tujine na POLETNE
VIŠARSKE DNEVE MLADIH, ki bodo od
četrtka, 4., do nedelje, 7. avgusta 2011.
Dobimo se v četrtek zvečer na Ligu (župnija
Ročinj), v petek bomo šli na Staro goro
in po Terski dolini, v soboto pa v Špeter
in Kanalsko dolino ter se povzpeli na Sv.
Višarje. 7. avgusta jih bomo zaključili s
tradicionalnim romanjem Treh Slovenij, kjer
bomo sodelovali pri pripravi in programu.
Organizatorji: Socialna akademija, Ljubljana,
Amos – Akademsko katoliško združenje Maribor, Središče Rotunda, Koper, Svetovni slovenski
kongres, Rafaelova družba, Mladi v odkrivanju
skupnih poti, Trst, Dom Sv. Jožef, Celje
20:00 Spoznavni večer
13:00 Odmor/kosilo
15:00 Delavnice*
20:00 Večerja
13:00 Kosilo
14:00 Zaključek
21:00 Družabni večer
*DELAVNICE: novinarska, stop motion, športna, glasbena, debatna
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na Madžarskem
Monošter
V pol stoletja se je Bralna značka razširila
in uveljavila v Sloveniji in dokaj hitro med
Slovenci v sosednjih državah in po svetu. Če
so najprej brali za Prežihovo bralno značko,
berejo zdaj, ob 50-letnici, za 50 različnih
bralnih značk.
Novembra 1998 sta tedanja predsednika
Madžarske in Slovenije dr. Árpad Göncz in
Milan Kučan v Monoštru odprla slovenski
generalni konzulat, nato pa Slovenski
kulturni in informativni center – eno največjih
pridobitev porabskih Slovencev in mesta
Monošter nasploh.
Bralna značka
Odhaja tretji
generalni
konzul
Ernest Ružič
R
ezultat presega pričakovanja pobudnikov, kar
s ponosom spremlja tudi
Suhodolčanov sin Primož,
eden najbolj branih mladinskih pisateljev na Slovenskem. Pozneje
so se odločali še za Cankarjevo,
Jurčičevo, Levstikovo, Prešernovo,
Kranjčevo in druge bralne značke, za
katere bere blizu 120 tisoč šolarjev
doma, v sosednjih državah in po svetu. Bralno značko imajo na 99 odstotkih slovenskih osnovnih šol. Dolgoletni predsednik bralne značke je bil
pisatelj Tone Partljič, za njim Slavko
Pregl, zdaj dr. Igor Saksida, medtem Pred Kulturnim in informativnim centrom v Monoštru: Karolina
ko je Manca Perko generalna sekre- Kolmanič, pobudnica Kranjčeve bralne značke v Porabju, Barbara
tarka Društva bralna značka. Hanuš, ki je bila med učenci v Števanovcih, višja svetovalka mag.
Na pobudo pisateljice Karoline Valerija Perger, Manca Perko, generalna sekretarka Društva
Kolmanič so leta 1986 začeli za bralna značka, Aksinja Kermauner, ki je obiskala monoštrsko
srednjo strokovno šolo, in Biserka Bajzek, strokovna sodelavka
Kranjčeve bralne značke prebirati Zveze Slovencev na Madžarskem.
tudi učenci v Porabju, na Gornjem
Seniku, v Števanovcih in Monoštru. „Najprej je
navdušujejo...“ Zelo lepe rezultate so imeli že
bilo kar precej težav, ker smo se morali za vse
pred desetletji na Goriškem: „Ta plemenita akdogovarjati z Budimpešto. Na prvo srečanje v
cija za širjenje dobre knjige, ki že več kot dve
Monoštru je prišel pesnik Tone Pavček, o kadesetletji povezuje v veliko družino slovenske
terem so bili učenci seznanjeni, naučili so se nešolarje, je navdušila tudi zdomce in zamejkaj njegovih pesmi. Pokazalo se je, da so učenci
ce,“ je zapisala Vida Blažko. „Pisatelj Leopold
lepo deklamirali, kasneje pa smo spoznali, da
Suhodolčan nima le velikih zaslug za razvoj
povedanega niso razumeli,“ se spominja pibralnih značk v Sloveniji, ampak je bil tudi njisateljica Karolina Kolmanič in ocenjuje, da je
hov pobudnik na Koroškem,“ poudarja v Marija
zdaj drugače: „Že takoj ko pridemo slovenski
Malle leta 1985.
pisatelji na šolo, čutimo prijetnejše ozračje,
Po tem, kar je napisal sedanji predsednik dr.
slišimo več slovenske besede. Poznajo se rezulIgor Saksida v zborniku Branje je potovanje, bo
tati postopnega uvajanja dvojezičnega pouka,
bralna značka tudi v naslednjih letih opravljala
vloga višje svetovalke mag. Valerije Perger, zelo
svoje plemenito poslanstvo med mladimi v Slokoristni so tudi stiki med porabskimi in prekveniji in tudi med Slovenci v sosednjih državah.
murskimi šolami, ko otroci spoznavajo jezik
med druženjem in igro, kar je tudi temeljni namen pisateljskih obiskov v porabskih šolah.“
Enake želje in cilje kot v Porabju goji bralna
značka tudi med Slovenci v Avstriji in Italiji:
približati, seznaniti mlade s slovensko mladinsko književnostjo in tudi na ta način prispevati k učenju slovenskega jezika. Dragica Lupinc je že leta 1983 pisala, kako so jo navdušili
začetki bralne značke na Tržaškem. Sklenila je,
„da moramo nadaljevati in priti do tega, kar
imajo v Sloveniji že skoraj dvajset let.“ Njena
prizadevanja niso bila zaman: „Število bralnih značkarjev raste iz leta v leto. V zadnjem
Karolina Kolmanič, ki je leta 1986 „prinesla“
šolskem letu se jim je pridružilo več kot deset
Kranjčevo bralno značko v Porabje, se je letos
pogovarjala z učenci na Gornjem Seniku.
novih šol. Mentorji se zanimajo, sodelujejo,
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr.
Boštjan Žekš, predsednik Zveze Slovencev na
Madžarskem Jože Hirnök in slovenski generalni konzul
v Monoštru mag. Drago Šiftar.
Za prvega generalnega konzula je bil imenovan
ekonomist dr. Zlatko Muršec, ki je v svojem
mandatu mestnemu svetu predlagal, naj
sprejme sklep, da dobi porabsko središče
dvojezični topografski napis. Brez glasu proti
je mestni svet pobudo sprejel in od tedaj piše
na začetku mesta Szentgotthárd-Monošter.
Madžarska zakonodaja namreč omogoča dvoali celo trijezične topografske napise pred
naselji, v katerih živi ena ali celo dve manjšini,
kot je primer porabskega Dolnjega Senika, kjer
sta slovenska in nemška narodnost v odličnem
sožitju z Madžari. Drugi generalni konzul je
bil Marko Sotlar, ki si je zlasti prizadeval za
kakovostnejši narodnostni pouk. Med njegovim
mandatom je bil uveden dvojezični pouk na
Gornjem Seniku, zatem pa še v Števanovcih.
Mag. Drago Šiftar, tretji in odhajajoči generalni
konzul, je vložil veliko truda v gospodarski
in siceršnji razvoj Porabja. Ustanovljena je
bila Razvojna agencija Slovenska krajina, ki jo
uspešno vodi sodelavka konzulata, porabska
Slovenka Andreja Kovač; kot prvega so odprli
obnovljen vaški kulturni dom na Verici, ta čas
je zaživelo več čezmejnih projektov, 9. julija
pa bodo v Andovcih, v okviru Porabskega dne
odprli obnovljeno Porabsko domačijo. Ob
drugem obisku v Porabju je slovenski kmetijski
minister mag. Dejan Židan napovedal ureditev
vzorčne kmetije na Gornjem Seniku, po kateri
naj bi se zgledovali tako v Porabju kot na
Goričkem v Prekmurju. Tudi v tem projektu je
sodeloval slovenski generalni konzul.
Kdo bo četrti generalni konzul, uradno ni znano,
med kandidati pa so omenjali Dušana Snoja,
nekdanjega slovenskega veleposlanika v Moskvi.
(E.R.)
33
Zamejski dnevnik
Slovenci na avstrijskem Štajerskem
Za zdaj brez
dvojezične topografije
Pri dvojezični topografiji Avstrija ravna različno pri izpolnjevanju
obveznosti iz 7. člena ADP, ki zagotavlja enake pravice Slovencem na
Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem.
Ernest Ružič
Foto: Ernest Ružič
S
Prva vas, ko stopimo na ozemlje avstrijske Štajerske, so Sicheldorf – Žetinci. In v tem delu, tako imenovanem „radgonskem
kotu“, so pri zadnjem popisu našteli nekaj čez dva tisoč slovensko govorečih Avstrijcev vseh generacij.
Radgona, Goritz je Górica, Leibnitz
seveda pred desetletji kupcem iz
Slovenije priljubljena Lipnica, Arnfels pa Arnež, kjer se v avstrijski,
ne narodnostni osnovni šoli, ker
le-teh na Štajerskem ni, uspešno
Foto: Ernest Ružič
icheldorf je prva vas na
avstrijskem Štajerskem
ob prekmurskih Gederovcih, naprej je Laafeld,
potem Bad Radkersburg, dalje
proti Klochu/Kleku tudi Goritz bei
Radkersburg. Natančno napisano,
vendar terja pojasnilo, in sicer zato,
ker v teh in še drugih krajih v tako
imenovanem „radgonskem kotu“
in dalje proti Leibnitzu in Arnfelsu
živijo Slovenci ali po tukajšnji terminologiji in po zadnjih uradnih
podatkih dobrih dva tisoč slovensko govorečih Avstrijcev, medtem
ko je strokovna ocena, da je na
avstrijskem Štajerskem okrog pet
tisoč slovensko govorečih prebivalcev. Toda za razliko od Koroške
in Gradiščanske tu ni niti enega
dvojezičnega topografskega napisa, le kažipot h kulturnemu
domu štajerskih Slovencev, Pavlovi hiši v Laafeldu/Potrni je od
lanskega leta v dveh jezikih. In kakor ima vas, kjer že dvaindvajset
let uspešno deluje Pavlova hiša,
vsem znano tudi slovensko ime,
velja enako za Sicheldorf, ki je
Žetinci, Laafeld, torej Potrna, Bad
Radkersburg je bila nekoč skupna
34
učijo slovenščino kot jezik sosedov.
Pri dvojezični topografiji, a žal ne
samo tu, je očitno, kako različno
Avstrija ravna pri izpolnjevanju obveznosti iz 7. člena Avstrijske državne
pogodbe, ki zagotavlja enake pravice
Slovencem na Koroškem in Štajerskem
ter Hrvatom na Gradiščanskem. Zadevo je za štajerske Slovence, ocenjuje predsednica Kulturnega društva
člen 7 mag. Suzanne Weitlaner,
zapletel kompromis z dvojezičnimi
topografskimi napisi na Koroškem.
„Ustavni zakon, ki bo sprejet kmalu,
ne bo vključeval topografskih napisov in slovenščine kot uradnega
jezika v okraju Bad Radkersburg/
Radgona. Torej tisto, kar smo imeli
po ADP, ne bo več veljalo, na kar so
opozorili tudi v Centru avstrijskih
manjšin na Dunaju. Nihče se ni pozanimal za razmere med nami, Hrvati
in Madžari, ampak so se ozirali zgolj
na Koroško. Teh deset odstotkov ne
bomo dobili tudi zato, ker so narodnostne vasi združili v občino Radkers-
burg/ Radgona – okolica. Če bi vzeli
eno ali drugo vas posebej, bi nam
mogoče celo uspelo, čeprav menim,
da bi morali za nas cenzus znižati na
pet odstotkov. Če država ne spoštuje
ADP, potem z dežele Štajerske ne
pričakujemo pomoči, razen morda
od stranke zelenih. Ne glede na vsebino ustavnega zakona bo društvo
korak za korakom nadaljevalo po
svoji poti, in prepričana sem, da
bomo na svoj način prišli do vidne
dvojezičnosti.“
Po tem, ko je Slovenija postala
samostojna država, zlasti po njenem vstopu v šengensko območje,
se je marsikaj spremenilo tudi v tem
delu Štajerske, kjer desetletja po
vojni niso hoteli slišati za slovensko
manjšino in so odklanjali kakršnokoli
sodelovanje z Jugoslavijo. Vedno
več je stikov med državama, vendar
bi bilo v prid majhni, krhki manjšini
z zelo malo pravicami, če bi tudi slovenska stran nanjo spomnila, recimo, ko se naša Radgona z avstrijsko
dogovarja o sodelovanju.
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na Koroškem
Negotova usoda
Radia dva
Zaradi zapletov v Celovcu se lahko zgodi, da bo manjšinski Radio 2
ostal brez licence in se umaknil z radijske scene.
Ernest Ružič
K
ljub velikemu napredku tiskanih, predvsem
pa raznolikih elektronskih medijev, sodi radio tudi zdaj med zelo pomembne
spremljevalce, čeprav včasih res
bolj mimogrede, našega vsakdanjika. Če gre za radijski program, namenjen manjšini ali tudi
o manjšini, je njegov pomen toliko večji in večplasten. Zato mora
informacija z avstrijske Koroške
o položaju manjšinskega radia ob
tako imenovanih vélikih temah, kot
je dvojezična topografija, zbuditi
našo pozornost. Tako tudi vesti iz
Celovca o zapletih, ko se lahko zgodi, da bo Radio 2 ostal brez licence
in se umaknil z radijske scene.
V Avstriji je dalj časa kot marsikje
v Evropi imela Radiotelevizija ORF
vodilno vlogo oziroma monopol.
Dosti pozneje kot v Sloveniji, denimo, so se začele oglašati regionalne, lokalne in manjšinske radijske postaje oziroma programi.
Tako se je pred desetimi leti začelo
sodelovanje med novoustanovljenima Radiem 2 in Radiem Agora
z avstrijsko radiotelevizijo ORF.
Teh prvih deset let sta imela licenco za oddajanje slovenskih radijskih sporedov Radio Agora in Radio 2. Pa ne samo licenco, marveč
tudi svoje zveste poslušalke in
poslušalce, kot je pokazala nedavna anketa v celovškem narodnostnem tedniku Novice. Ena mlajših
poslušalk je povedala, da so zanjo
slovenski radio ORF, Radio 2 in
Agora nujni dnevni spremljevalci
zaradi slovenske govorice in povezanosti z dogajanji v Sloveniji.
Zaplet je nastal, tako za Slovenijo danes Marjan Pipp, ko se je 19.
junija iztekla radijska licenca, ki je
bila v skupni lasti Radia 2 in Radia
Agora. Za novo desetletno obdobje
sta se Radio 2 in Radio Agora potegovala ločeno. Radio 2 je za licenco
kandidiral s konceptom zabavno
– informativnega programa v slovenskem jeziku. Licenca je bila prisojena Radiu Agora, ki je kandidiral
Marjan Pipp, poslovodja Radia 2: „Radijska frekvenca je bila razpisana za
naselitveno ozemlje slovenske manjšine na Koroškem. Pričakovati je bilo, da bo
dodeljena slovenski manjšini za oddajanje slovenskega radijskega programa.“
s predlogom odprtega radia, pri katerem je slovenska manjšina eden
od elementov radijskega sporeda.
Radijska licenca je bila razpisana
za „naselitveno ozemlje slovenske
manjšine na Koroškem.“ Pričakovati
je bilo, da bo licenca dodeljena slovenski manjšini za oddajanje slovenskega radijskega programa. Zgodilo
se je drugače, dodelili so jo Radiu
Agora s konceptom odprtega radia.
Na odločitev se je Radio 2 pritožil in
čaka na odgovor Zveznega komunikacijskega senata. Tudi če ta zavrne
pritožbo, je mogoče nadaljevanje
postopka na upravnem sodišču, kar
lahko traja več let.
Zelo verjetna opcija je, da bo ORF,
kot pravi Marijan Velik, vodja slovenskih sporedov ORF, oddajal slovenski program od šeste ure zjutraj
do štirinajste, naprej pa bi program
pripravljal Radio Agora. Če se bo to
zares zgodilo, se bodo sodelavci Radia 2 ukvarjali z drugimi nalogami,
in sicer s projektom Sosed/Nachbar, v katerem skupaj z Gorenjskim
glasom izdajajo čezmejni mesečni
časopis, in sodelovali pri skupni
spletni strani za promocijo Koroške
in Gorenjske.
Kako se bo razpletla celovška radijska zgodba, zanima tudi štajerske
Slovence, eno redkih manjšin v Evropi, ki nima svojih tiskanih ne elektronskih medijev. Štajerski Slovenci imajo dogovor z ORF-om, da bo
o dogodkih med njimi poročal slovenski program iz Celovca, kakor to
že dela uredništvo TV oddaje Dober dan, Koroška, ki je od lanskega
leta tudi Dober dan, Štajerska! ORF
je zagotovil tudi TV signal, ki zagotavlja gledanje oddaj iz Celovca, kar
bo potrebno tudi za radio, ko se bo
oglašal o dogodkih s Štajerske. Za
TV oddaje pripravljajo prispevke
tako iz Pavlove hiše v Potrni/Laafeldu kot o drugih, s Slovenci povezanih dogodkih in prireditvah. Predvideno je, da bi v Gradcu delovalo
manjše uredništvo za radijske in TV
prispevke, vendar ORF uresničitev
prelaga že več kot eno leto.
Dolgoletni predsednik Kulturnega društva člen VII. za avstrijsko Štajersko in ugledni
umetniški fotograf Branko Lenart si ogleduje razstavo, o kateri so poročali v TV
oddaji Dober dan, Koroška! Dober dan, Štajerska!, medtem ko koroški slovenski
program ORF še ne uresničuje dogovora o spremljanju dogajanja med Slovenci na
Štajerskem.
35
zamejski dnevnik
Likovna umetnost
Slovenci na Hrvaškem
Pomurje se lahko pohvali z velikim
številom akademsko izobraženih
slikarjev in z nekoliko manj
akademskimi kiparji. Temu sledijo
tudi razstavišča in galerije, kjer je
največ slikarskih razstav, medtem ko
so kiparske nekoliko redkejše, zato pa
deležne toliko večje pozornosti.
MEŠANI PEVSKI ZBOR SLOVENSKI DOM IZ
ZAGREBA S SVOJO PRVO ZGOŠČENKO.
Krogla popolno telo
B
Radi pojejo
že 81 let
Goran Ivanovič, dopisnik STA iz Zagreba
Foto: Ernest Ružič
ili bi pristranski, če ne
omenimo evropskega
trienala male plastike v
Murski Soboti za konec
lanskega in začetek letošnjega
leta in vsega, kar je uspelo Galeriji
- Muzeju Lendava, zlasti po zaslugi akademskega kiparja Ferenca
Királya, toda dejstva v bistvu ostanejo: ob množici slikarskih razstav na vseh koncih Pomurja so
občasno na ogled tudi kiparska
dela. Od domačih avtorjev sta to
Irena Brunec Tebi, obenem akademska kiparka in slikarka, in Mirko
Bratuša, ki s svojimi Grelci za vroča
čustva letos zastopa Slovenijo na
54. mednarodnem beneškem likovnem bienalu, ki se ga udeležuje 89
držav in predstavlja neke vrste
likovne olimpijske igre.
Galerija v Murski Soboti, ki jo
vodi Robert Inhof, občasno ljubitelje likovne umetnosti preseneti,
ob že omenjenem evropskem trienalu male plastike, s kakovostnimi
razstavami kiparskih del. Ena takih
je tudi razstava del pred desetimi
leti umrlega akademskega kiparja
Franca Rotarja, postavljena pod
imenom Povratek k jedru.
Franc Rotar je kipar, ki je bistveno prispeval k razvoju slovenske modernistične skulpture.
Pogled na del razstave Franca Rotarja:
Krogle – najbolj popolno geometrijsko
telo.
36
Foto: Ernest Ružič
Ernest Ružič
Akademska kiparka in slikarka Irena
Brunec Tebi ob svojih delih na razstavi
v soboški Galeriji.
Navdih je najpogosteje črpal iz
narave, tako v njegovem opusu
vseskozi opazimo meditacijo, tako
o življenju kot o smrti kot pogoju
novega življenja. Avtor razstave
v soboški Galeriji Robert Inhof izpostavlja, da „njegove krogle nosijo v sebi vso tisto življenjsko silo,
kakršno najdemo v naravi, le da so
sedaj te krhke in minljive naravne
metamorfoze utelešene v bronu,
varjenem jeklu ali betonu, torej materialih, ki kažejo izrazite tendence
po obstoju v večnosti.“ Francu Rotarju je krogla najljubše in najbolj
popolno geometrijsko telo. „Krogla
je hkrati tudi edino geometrijsko
telo, ki nam na posreden način govori o kiparstvu. Nobenega drugega
telesa ni mogoče ustvariti z enostavnim sklepom dveh dlani, kot
lahko to vidimo v primeru snežnih
ali glinenih kep.“
Naslednji cikel Rotarjevih del
so Bloki, po letu 1994 pa se je lotil tudi enega primarnih naravnih
materialov – lesa. Tu se pri velikih
lesenih skulpturah referenčno sklicuje na tradicionalno krščansko
podobo križa, katerega pa dosledno izpričuje odsotnost križanega
telesa.
Ves Rotarjev opus, ki je bil doslej predstavljen zgolj v Ljubljani, je
v bistvu povratek k jedru oziroma
natančneje, k prajedru, iz katerega
vse izhaja in v katerega se vse vrača.
Franc Kene, dolgoletni zborovodja MPZ Slovenski dom: „Velik uspeh je, da zbor
deluje več kot 80 let in ohranja slovensko pesem in pripadnost slovenskemu
narodu v mestu, kot je Zagreb, v katerem se ljudje hitro zgubijo v veliki množici.“
S
vojo dolgo zgodovino je
Mešani pevski zbor Slovenski dom zaznamoval
tudi s prvo zgoščenko
„Zato, ker radi pojemo“, ki so je predstavili v začetku junija na koncertu v
svojih prostorih v Zagrebu. Pred polno dvorano doma so odpeli večino
izmed 16 narodnih in tradicionalnih
slovenskih pesmi, ki so na albumu.
Pesmi imajo vzvišen ton, obenem
pa tudi domotožni značaj. Posebno
ganljive so bile zahvale zborovodji
Francu Keneju, ki se je po dolgih
letih vodenja zbora v Zagrebu poslovil od svojih zvestih pevk in pevcev.
„Pred davnimi leti nam je pokojni zborovodja in skladatelj Radovan
Gobec dejal, da se mora borovodja
po petih, največ desetih letih posloviti od zbora, ker je v tem času
dal najboljše, kar je imel, in zbor
več ne bo napredoval.“ Zbor vodim
od leta 1998 in nisem več tako
mlad, pa tudi zdravje mi nagaja,“ je
dejal Kene, ki je sicer 13 let enkrat
tedensko prihajal na vaje v Zagreb
iz Globokega pri Brežicah.
„Velik uspeh je, da zbor deluje
več kot 80 let in ohranja slovensko
pesem in pripadnost slovenskemu
narodu v mestu, kot je Zagreb, v
katerem se ljudje hitro zgubijo v
veliki množici,“ je izpostavil Kene,
ki bo tudi kot upokojenec vodil
nekaj zborov v Brežicah. Izrazil je
upanje, da bo zbor Slovenski dom
kmalu prevzel novi zborovodja ter
da bodo tudi v prihodnje sledili bogati pevski zgodovini.
Med drugimi glasbenimi uspehi
mešanega pevskega zbora Slovenski dom je vsekakor lanski samostojni koncert v prestižni zagrebški
koncertni dvorani Vatroslav Lisinski. Lani so se predstavili tudi svojim
rojakom, ki so v Sarajevu zbrani okrog društva Ivan Cankar. Sicer pa pa
imajo vsako leto več uspešnih nastopov v različnih mestih. V zboru
je 35 pevk in pevcev, vendar se
soočajo s težavami, ko gre za podmladek, saj ima najmlajša pevka
okrog 40 let in je vnukinja enega
izmed nekdanjih pevcev. V zboru
niso le Slovenci iz Zagreba, Samoborja ali Velike Gorice, temveč so
tudi člani Slovenskega doma, ki so
prijatelji Slovencev s Hrvaške.
Mlajši člani Slovenskega doma so
zbrani v skupini tolkalcev, v kateri
so večinoma študentje glasbene
akademije v Zagrebu. V Domu že
nekaj let uspešno delujeta tudi
kreativna delavnica Šopek in literarna skupina, od leta 1993 pa
redno poteka pouk slovenskega
jezika. Slovenski dom redno prireja različne kulturne dogodke,
med njimi razstave amaterskih
slikarjev iz vrst slovenske manjšine
na Hrvaškem. Pogosto pa se člani
Slovenskega doma tudi neobvezno
družijo in klepetajo v svojih prostorih v središču mesta. Tudi takrat
odmeva pesem, ki ne pozna ne let
ne meja, ker pač radi pojejo.
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci in Italijani za čezmejno sodelovanje
Skupna primorska
prihodnost
Verjeli smo, da bodo z vstopom
Slovenije v Evropsko unijo in s
schengensko širitvijo izginili
tudi zidovi v človeških glavah
in se bodo ljudje vzdolž fizične
meje zbližali. Pa je danes res
tako? Kakšne so izkušnje v
vsakodnevnem življenju in
kakšne napovedi za prihodnost?
Mirjam Muženič, RTV Slovenija
T
o je le nekaj vprašanj,
na katera so odgovarjali
udeleženci okrogle mize
slovenskega
časopisa
Delo konec maja, ki so jo pripravili v
Goriškem Kulturnem domu. Svoja
razmišljanja so obogatili z dosedanjo prakso in izkušnjami, s predlogi
za povezovanje in čezmejni razvoj ter sklenili z obetavnimi napovedmi
za prihodnost.
V goriški finančni
družbi KB 1909
optimistično
Da je Primorska na slovenski
in italijanski strani vse bolj skupen prostor, že nekaj let dokazuje
goriška finančna družba KB 1909,
ki je nastala na pogorišču nekdanje
Kmečke banke v mestu ob Soči in je
v večinski lasti slovenske narodne
skupnosti. Družba posluje v italijanskem in slovenskem prostoru
vse do madžarske meje in je kar 40
milijonov prometa od skupnih 110
ustvarila na slovenskem trgu. Z obveznicami je prisotna na Ljubljanski
borzi, kar pomeni, da deluje tudi na
slovenskem finančnem trgu. Petina
njenih delničarjev je iz Slovenije,
delničarji pa so tudi Italijani, torej
ljudje, ki ne govorijo slovensko.
»Naš projekt ni edini«, dodaja
predsednik družbe KB 1909 Boris Peric. »Veliko jih je, od tega,
na primer, da slovenski občani v
sodobnem času kupujejo izdelke
italijanske visoke mode v Vidmu,
italijanski vozniki pa polnijo svoje
avtomobile z bencinom v Sloveniji,
vse do tega, da Goričani odhajajo v
novogoriški trgovski center le dva
kilometra čez mejo.« Predsednik
Peric je tudi prepričani, da bodo
na Primorskem ljudje živeli skupaj
ne glede na narodno pripadnost in
se bodo normalno premikali v prostoru, ki je že zdaj s skupnim denarjem del evropskega trga.
Beneška vrata
odpirajo mladi
Medtem ko sta bila goriški in
tržaški prostor dežele Furlanije Julijske krajine doslej že odprta čez
mejo k vzhodnim sosedom, pa
beneška vrata v Posočje in obratno
na novo odpirajo predvsem mladi,
je za goriško okroglo mizo povedala
ravnateljica dvojezične šole v Špetru
prof. Živa Gruden. » Mladi odhajajo
k sosedom na zabave, v gledališče,
knjižnice in na taborjenja. In mladi
velikokrat k takim stikom spodbujajo še svoje starše, ki se morda težje
premikajo tudi zaradi starih miselnih vzorcev in predsodkov. Naša
šola pa že ima nekaj stikov s šolo v
Kobaridu v skupnih projektih.«
da bi šolske in druge ustanove ter
podjetja tako v Sloveniji kot v Italiji
začela sprejemati mlade na delovno
prakso. Tega doslej ni bilo. Minister Žekš je dodal tudi prepričanje,
da bodo ljudje v primorskem
dvojezičnem prostoru čez leta vsaj
»Veliko obeta delovna izmenjava dijakov in
študentov, ki bodo s poznavanjem dveh jezikov in
kultur bogatejši od drugih,« je opozoril dr. Boštjan
Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.
»Veliko obeta delovna izmenjava dijakov in študentov, ki bodo s
poznavanjem dveh jezikov in kultur
bogatejši od drugih,« je opozoril dr.
Boštjan Žekš, minister za Slovence v
zamejstvu in po svetu Vlade Republike Slovenije. Zato si prizadevajo,
malo razumeli oba jezika, slovenskega in italijanskega in bodo zaradi
poznavanja obeh strani v prednosti
pred drugimi.
Iz vrst slovenske narodne skupnosti v Italiji so tematsko razpra-
vo sooblikovali še Bojan Brezigar,
predsednik paritetnega odbora za
uresničevanje zaščitnega zakona
ter slovenska poslanca v parlamentu Furlanije Julijske krajine Igor
Kocjančič in Igor Gabrovec, med
gosti iz Slovenije pa še Danijel
Božič, župan občine Komen. Vsem
sodelujočim z obeh strani je bila
skupna napoved, da bo v prihodnje vsakdo še naprej plačeval davke
matični državi in imel svoj potni list,
hkrati pa bodo lahko vsi še bolj poslovali na skupnem trgu, najverjetneje brali enake časopise in obiskovali ista gledališča.
Med
zaključke
zanimivega
srečanja pa so zapisali: »Odpraviti predsodke in zastarele miselne
vzorce ter razmišljati o razvoju
čezmejnega prostora s ciljem, da
postanemo akterji pri oblikovanju
njegove bodoče podobe.«
37
doživimo slovenijo
Posestvo Pule
Eleganca
brezčasnosti
Nepozabno prestižno doživetje
avtentičnega slovenskega podeželja
Blanka Markovič Kocen
P
ule kot dolenjsko polje.
Nebeški mir, ki ga zmoti
le ptičje petje. Občutek
domačnosti. To je le del
občutij, ki sem jih bila deležna ob
prihodu na Posestvo Pule, luksuzno podeželsko hotelsko naselje,
v obnovo katerega je lastnik, Jože
Anderlič, investiral devet milijonov
evrov, saj ga je, čeprav v izvirni,
zapuščeni podobi, prevzelo na prvi
pogled. Tako kot najbrž vsakega
obiskovalca.
Ko najdete pot do Mokronoga
na Dolenjskem, ste praktično že
rešili nalogo, kako priti na Pule,
romantično planoto med vinorodnimi griči. Označbe so namreč
naravnost vzorne, vsak smerokaz
krasi cvetlični lonček, zadnje pred
posestvom celo simbolični kozolčki,
vendar je to samo napoved posebnosti doživetja.
Začetki posestva segajo v 17.
stoletje, ko je na tem mestu stala
mogočna kmetija v lasti družine
Anderlič. Njeno ime je bilo v zgodovinskih knjigah prvič omenjeno
leta 1627. Takrat je kmetija merila
38
doživimo slovenijo
11 hektarjev, kar je v tistem času pomenilo izjemno veliko. Vnuk zadnjega lastnika je v začetku tega stoletja
ostanke te kmetije našel povsem po
naključju. Bila je ljubezen na prvi pogled, pravi zdajšnja vodja posestva
Vesna Virant, ki nas na poti po posestvu popelje tudi v priročni muzej,
kjer si lahko ogledamo arhivske zapise in slike lastnikovih prednikov. V
nekaj letih je Jože Anderlič kmetijo
temeljito obnovil, pri čemer je dosledno spoštoval dediščino slovenskega podeželja. Posebno intenzivno so dela potekala od aprila 2005
do junija 2006, ko je bila otvoritev.
Zdaj posestvo meri 120 hektarjev,
od tega je 100 hektarjev gozdov.
Samo naravno!
Posebnost posestva je, da je vse,
kar na njem vidimo, narejeno iz
naravnih materialov, ki so bili najdeni na njem. Celo les je impregniran
samo s čebeljim voskom. Kako diši
v notranjosti vsake od devetih hišk,
luksuznih apartmajev, ki naravnost
vabijo k počitku! Vse posestvo se
ogreva na sekance, biomaso, ki jo
pridelujejo s podrtim prirastom iz
domačega gozda.
Čas tu izgubi svoj zalet. Naglica
se med razkošnimi travniki, ki jih
obrobljajo gozdovi, ustavi. Ko ste
se nagledali zelenja in naposlušali
ptičjega žvrgolenja, se lahko prepustite razvajanju v spa centru, ki
poleg kozmetičnih storitev ponuja
tudi vrhunske masaže, turško in finsko savno, notranji in zunanji bazen.
Vrhunska restavracija
v nekdanjem hlevu
In ko vam po razvajanju začne kruliti po želodcu, takrat boste deležni
ponosni. Simfonije okusov, ki jih
pripravlja kuharski virtuoz Boštjan
Kokalj, zlepa ne boste pozabili!
Pristni okusi, ki združujejo tradicionalne dolenjske jedi s sodobnimi
Posebnost posestva je, da je vse, kar na
njem vidimo, narejeno iz naravnih materialov, ki
so bili najdeni na njem. Celo les je impregniran
samo s čebeljim voskom.
še enega presenečenja! Kulinarična
ponudba je namreč tisto, na kar
so na Posestvu Pule še posebej
kulinaričnimi smernicami, vas bodo
očarali. Vtisnili se vam bo v spomin
in med brbončice. In ker na pose-
stvu stavijo na avtentičnost, vas
bodo v restavraciji Pod skednjem
iz zastekljenih boksov, iz varne
razdalje, opazovali rasni konji. Saj
ste vendar »pod skednjem«, mar ne?
Posel v naravi
Posestvo je opremljeno s celotno infrastrukturo za prirejanje
poslovnih srečanj. In ni dvoma,
da boste v objemu narave, na posestvu, kjer se čas ustavi, zlahka
razmišljali tudi o pomembnih poslovnih odločitvah. Vodja posestva
nas popelje v domiselno opremljeno konferenčno dvorano v mansardnih prostorih, kjer se ob pritiskom na gumb dvigne lesena stena
in se odpre pogled na širne dolenjske gozdove… Le kdo ob vsem tem
zelenju ne bi mogel konstruktivno
razmišljati?
Usodni »da« na Pulah
»Ker je naše posestvo idilična planota za sklepanje zakonskih zvez, tu
prirejamo tudi poroke s celotnim
civilnim obredom, vendar je na
posestvu lahko samo ena nevesta
hkrati,« pravi Virantova in dodaja,
da bi za cerkveni obred potrebovali
vsaj eno kapelico, saj razpelo, ki
ga imajo, ni dovolj. »Želeli pa bi si
združiti oba obreda, saj bi bilo to
priročno tudi za mladoporočence.« Posestvo je odprto od srede do nedelje, v ponedeljek in torek pa samo
za skupine, večje od deset oseb.
Dolgoročno pa naj bi bilo odprto
vse dni v letu.
39
Doživimo Slovenijo
Ljubljana
Ljubljena,
“the beloved”...
Je mesto z imenom ljubezni. Je reka, ki jo ovija in
plemeniti njen utrip življenja. Je Ljubljana in je
Ljubljanica, sredi Slovenije... Mesto z dediščino
Rimljanov in podobo Plečnika. Belo mesto v zeleni
obleki narave; prav takšni, kot jo nakazujejo
uradne barve mesta in jo opeva pesem Prelepa si,
bela Ljubljana... Prijazna življenju in prebivalcem
ter zapeljiva za turizem in obiskovalce. Poleti
kot milni mehurček še posebej mikavna v barvah
kulture, zabave in dogodkov...
M
Renata Picej
esto je vzcvetelo sredi Evrope, na stičišču
med
mističnim
kraškim svetom in
samozadostno lepoto Alp in 26.
junija 1991 postalo glavno mesto
države Slovenije, ki samozavestno
lovi korak s sodobno Evropo in svetom ter hkrati ohranja svojo naravno deviškost, predvsem zaradi
zaledja, zelene oaze narave, ki se
komaj 40 kilometrov od Ljubljane
prelevi v pravi pragozd, z neprehodnimi gozdovi in medvedi, ki jh druge
svetovne prestolnice postavljajo na
ogled zgolj v svojih živalskih vrtovih.
Nepozabna je zaradi panorame, ki
jo vzvišeno določa grajski hrib in
umirjeno dopolnjuje sanjava in vase
zaverovana temnozelena reka pod
njim. In enkratna, ker ima Ljubljana,
ljubljena, »the beloved« ali »die liebliche«, kot jo turistični vodniki
predstavljajo tujcem, že v svojem
imenu vtkan karakter prijaznega
mesta, ki ga preprosto vsrkaš vase,
ko pohajkuješ po njem, loviš njen
sodobni ritem ali se oplajaš s sledmi
njene preteklosti. Poletje jo razvaja
s soncem, da so hiše še bolj bele,
ulice in trgi pa svetli in zračni, tako
da je njen obisk pravi poljub poletja.
Ljubljana; ljubljena
Ljubljanica
Danes se reka kot krotka in sanjava lepotica vije skozi Ljubljano
Foto: Dunja Wedam
Ljubljana je mesto, kot jih je
med prestolnicami sveta le malo.
in komaj verjetno se zdi, da je v
preteklosti s poplavljenimi bregovi
povzročala prebivalcem ob svoji
strugi zelo velike skrbi. Vse do regulacije med obema vojnama, ko
je zeleno lepotico vzel v svoje roke
Plečnik, je prestopala bregove in
silila Ljubljančane, da so se med
hišami prevažali s čolni.
Včasih so po njej pluli tudi do 26
metrov dolgi parniki in njeni valovi so nosili slavnostno opravljene
čolne, ki so se v znak praznikov
in praznovanj podajali na vodno
površino, da je bil dogodek še bolj
slovesen.
Te idile je bilo konec, ko je vlada
leta 1828 prepovedala vse zabave
na Ljubljanici. Kmalu zatem je presahnil tudi promet, ki ni vzdržal
konkurence z železnico, ki je prišla
v mesto leta 1848.
Zdaj je drugače. Ljubljanica je
znova vitalni del življenja v mestu in
po njej veselo vozijo barke in čolni v
veselje turistov, ki se prevažajo z njimi na »rečni ogled mesta«, in tistih,
ki ob obrežju berejo knjige, kolesarijo, se sprehajajo ali malo višje, v senci dreves sede v prijetnih lokalčkih.
Ljubljanica s svojimi nabrežji in trgi je
centralna zgodba mestnega dogajanja, vezanega na kulturo, zabavo in
turistično atrakcijo.
Mostovi Ljubljane
Ljubljano od Barja do izliva v Savo
krasi 35 mostov, v ožjem delu mesta pa jih je 16. Poleg Zmajskega je
najbolj znan med njimi Čevljarski
(ime so mu nadele čevljarske
delavnice na njem) in seveda Tromostovje. Pravi diamant med njimi.
Plečnik je s smerjo mostov poudaril
bistveno značilnost Prešernovega
trga – tloris lijaka, v katerega se
stekajo ulice iz različnih smeri in
se z njega zlivajo čez most skozi
mestna vrata, simbolično ponazorjena s Filipovim dvorcem in Kresijo.
Srednji most so zgradili leta 1842 in
tako nadomestili lesenega, v letih
1929 in 1930 pa je Plečnik pri urejanju nabrežja Ljubljanice osrednjemu dodal še dva mostova. Pri
tem je stari most namenil voznemu
prometu, razprta kraka pa je prepustil pešcem. Danes, ko je središče
mesta prepuščeno pešcem in kolesarjem, je Tromostovje večkrat vpeto v scensko zasnovo dogodkov, ki
se vrste pod Prešernovim spome-
Ljubljanica - reka s sedmimi imeni, ki se najprej, tam, kjer pod
Snežnikom privre na plano, imenuje Trbuhovica, potem pa zaradi svojega značaja ponikalnice postane Obrh, Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse
dokler v Močilniku pri Vrhniki po dolgi poti po kraškem podzemlju ne
privre na dan kot Ljubljanica. Potem se po dobrih štiridesetih kilometrih
rahlega spusta, z manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje pri
Podgradu pri Zalogu pridruži Savi.
40
»Torek poprejšnjega tedna so musikanti Lublanskiga mesta se z’ muziko
gori po Lublanici na čolnu pelali, inu zvečer ob deseti uri nazaj peršli.
Čolnovi so bili z’lučmi inu baklami raz-svitleni. Eden je pustil eno razveselenje z’ognam naredit, to je rakete z’pulfram napolnene peržigat; ti
so šli visoko na kvišku, se razpočili, inu podobe od kač ali pak od zvezd
imeli. Iz mesta je vse gledat vrelo, kakor bi bil poln sod odmašil«.
Zapis Valentina Vodnika v Novicah, leta 1797.
Foto: K. Kunaver
Foto: D. Mladenović
Doživimo Slovenijo
Sprehod ob reki
Medtem ko je pravi svetilnik turističnega utripa Ljubljane
Nebotičnik ob Slovenski cesti, iz
katerega Kavarne se lepo vidi grad
in hiše starega mesta z reko pod
njim, mora obiskovalec svoj korak
nujno zastaviti k obrežju Ljubljanice
na odkrivanje diamantov ter pokukati v katero stranskih ulic ali na trg
ob njej, zaiti na skrita dvorišča in
pohajkujoč poiskati nekaj tipičnega
vzdušja, doživetja, kulinaričnih
užitkov, trgovske ponudbe...
Zajeti nekaj zgodovinske in kulturne dediščine, se razveseliti
stojnic s ponudbo umetelno ustvarjenih obrtnih, ročnih izdelkov v
senci dreves ob Novem trgu, prisluhniti bližnji fontani tik ob spomeniku Ivana Hribarja, edinega pravega župana Ljubljane, ki je mesto
gledal z očetovskimi očmi in zanj
skrbel kot da bi bilo njegova hči...
Vabi Zlata ladjica in bližnji
Čevljarski most te zapelje na desni
breg in postreže z Mestnim trgom
(vreden obiska Zlatar Malalan, pa
trgovinica Piranske soline, Vinoteka
Movia). In še preden sedeš v staro
gostilno Sokol, je obvezen pogled
v trgovinico nenavadnega imena:
Porcelan CATRIYUR; v njej Katja in
Jure Bricman izdelujeta in prodaFoto: B.Jakse, S.Jersic
nikom, in nočni sprehajalci v objemu noči lahko občudujejo osvetlene
rečne valove pod njim.
Še posebej vabljive za sprehod po
mestu in uživanje rečnega ambienta so številne brvi, namenjene zgolj
pešcem in kolesarjem: Brv na Špici, Streliška, Ribja, Žitna in Poljanska
brv ter Hradeckega most, ki so ga
potem, ko je bil skozi čas že na dveh
drugih lokacijah, letos restavriranega postavili med Krakovski nasip in
Grudnovo nabrežje.
jata unikatne porcelanaste izdelke, ki jih lahko zaradi prefinjenega
porcelana z izjemnimi tančinami in
prepoznavne po dekorativni čipki,
imenujemo za višek tehnološke in
obrtniške oblikovalske drznosti; kot
nalašč za darilo ali spominek – zasebni ali protokolarni! V bližini je
kompleks Plečnikove tržnice, ki jo
morate doživeti dopoldne, ko pisana, glasna in dišeča Plečnikova kulisa pulzira srčni utrip mesta, tako dragocen turistični atribut... In potem je
tu izbira: Zmajski ali Mesarski most
(nov in okrašen s ključavnicami, ki
tako kot tiste na Kitajskem zidu ali
marsikje drugje po svetu »zagotavljajo« večno povezanost zaljubljenih parov), za prečenje... In znova
pozdravljajo lokali, slaščičarne, pa
Prešernov spomenik, Filharmonija...
In toliko drugih ogleda in doživetja
vrednih posebnosti!
Pisano poletje
Ljubljana poleti živi svoje lahkotno, pisano in z dogodki ter doživetji
polno življenje.
Staroljubljansko društvo v sodelovanju z Imago Sloveniae letos že
triindvajsetič zapovrstjo prireja
Mednarodni festival Poletje v Stari
Ljubljani, niz klasičnih in jazzovskih
koncertov. Muziciranje, prepleteno
z očarljivim ambientom Stare Ljubljane, privablja obiskovalce iz Slovenije in tujine, etabliran in zelo dobro obiskan festival pa se odvija na
najlepših lokacijah stavbne kulturne
dediščine in ima pomembno vlogo
pri oživljanju starega mestnega je-
dra. V okviru festivala je tudi ciklus
jazz koncertov »Jazz na Gornjem
trgu«, vsak petek v prijetni intimi
Gornjega trga.
Poletni Festival Ljubljana s svojo
dolgoletno tradicijo in sporedom
vrhunskih umetniških dogodkov
izrazito zaznamuje kulturno dogajanje mesta. V bogatem koncertnem, opernem in baletnem programu vsako leto nastopa vrsta
priznanih umetnikov, med njimi tudi najuglednejša svetovna imena.
Danes je Ljubljana moderno, turizmu naklonjeno mesto. Je politično
in kulturno srce slovenskega naroda, ki ne skriva, da sta se v njej prebujala Trubarjev reformatorski zanos in Prešernova pesniška beseda.
Da so se tukaj rojevale Plečnikove
arhitekturne in urbanistične zamisli,
Cankarjeva razbolelost, Groharjeva
iskanja ali trpkost Kogojevih Črnih
mask. Vse to je identiteta mesta, ki
ga danes, v luči novega časa, krasijo
iskrive ideje mladih ustvarjalcev.
Umetnikov, ki na ulici razstavljajo
svoje instalacije. Glasbenikov, ki s
petjem in igranjem dopolnjujejo veduto mesta. Kolesarjev, ki so vzdolž
reke poleg pešcev pravi kralji mesta... ne zaman belega in ljubljenega!
»Prelepa si bela Ljubljana,
u gnezdu zelenih bregov,
in vedno s tujine kot mama,
popotnika kličeš domov«.
Stane Mancini: Prelepa si bela
Ljubljana
41
Doživimo Slovenijo
Bela krajina, dežela, ki se vidi z Gorjancev
Kaj so »hisi za
deco delat«?
Povabite nekoga v Belo krajino in zlepa ne bo uplahnilo njegovo
navdušenjem nad odkritjem. Dežela ob Kolpi na meji s Hrvaško, zeleni
vrt vinogradov, gozdički belih brez, tipični steljniki, orlova praprot,
Zeleni Jurij, tamburice, pisanice, hisi in tako zelo prijazni ljudje...
Prepoznavate? Pridite! Spoznajte!
Renata Picej
T
am, kjer ena najtoplejših
rek z juga objema Slovenijo, leži kot majski popek sveža in skrivnostna
dežela. Ima vse, kar človek potrebuje. Rodovitna polja, mehke cvetoče
travnike, čudovito posebnost –
steljnike (kombinacije brezovih gajev
z orlovo praprotjo), ogrlice vinogradov, obešene po hribih, ki so za mejo
proti severu zloženi pod Gorjance.
Imajo torej kruh (ej, poskusiti velja
njihovo pogačo) in vino (Belokranjec in Metliška črnina sta zakon). In
imajo veliko turističnih zgodb.
Mesta
Metlika je danes prepoznavna
predvsem po prvi čitalnici, prvi hranilnici in posojilnici na območju Dolenjske in Bele krajine ter po prvi
požarni brambi na Slovenskem. Zeleni Jurij Črnomlju vsako leto znova
nadene videz prešernega mesta in v
obliki jurjevanja, najstarejšega folklornega festivala v Sloveniji. In vabi
Semič, Šokarija, kot ga imenujejo
Belokranjci, z najlepšim razgledom
na Semiško goro, mozaikom vinskih
hramov in klopotcev ter veselimi
brači na jesen, iskreno zavezanimi
tradiciji prepevanja in gostoljubja.
Voda
Imajo dediščino, ki jo s ponosom
lahko v častivredni spomin zavežejo
v turistično popotno malho. Narava
se bohoti na vsakem koraku in skriva
svoje briljante v kar dveh krajinskih
parkih: Kolpi in Lahinji. Reka Kolpa je »najdaljša slovenska riviera« in
reka, ki Slovenijo ločuje od Hrvaške.
Poleti doseže zelo visoke temperature (tudi do 30oC) in je primerna za
kopanje, vožnjo s kanujem, raftom
ali kajakom. Bogata z ribami ter drugimi živalskimi vrstami kot so prikupne vidre, bobri, želva sklednica, in množico ptic, skriva v sebi
42
veliko in malo znano posebnost endemično črno človeško ribico.
Posebnost stavbne
kulturne dediščine je
»his«
Stavbna dediščina postreže
s posebnim presenečenjem –
kmečkimi hišami in še posebej – hisi.
Ja, danes komaj še kdo ve, kaj bi to
sploh bilo, zato je prav, da obiščete
Mali Nerajec in pri Veri Vardjan, ki
se sicer ukvarja z domačo obrtjo (v
svoji galeriji vam bo pokazala izdelke, ki jih oblikuje iz gline: različne
živali, kolo sreče, vrče, poliče, gudala...), povprašate po njih.
Hisi so majhne lesene hiše in so
bili v Beli krajini pomemben del
stavbne dediščine. Medtem, ko so
fantje ponavadi pozimi spali v hlevih
in poleti na skednjih, so v hisih, ki so
jih imeli na nekoliko premožnejših
kmetijah, spali mladoporočenci.
Zato so jim rekli tudi »hisi za deco
delat«. Praviloma so imeli hisi zgolj
en prostor za spanje, le izjemoma
sta bila v hisu dva prostora, ki sta
bila že pravo razkošje. Tako je bil en
prostor namenjen umivanju, drugi
pa spanju.
Ne spreglejte:
Tri fare
Znamenita božja pot Tri fare blizu
naselja Rosalnice pri Metliki je romarski kompleks treh gotskih cerkva: severna je posvečena Žalostni
Materi božji, srednja nosi patrocinij
Glej človeka (Ecce homo), južna pa
Lurške Matere božje.
Mitrej nad Rožancem
Mitrov tempelj, svetišče rimskega sončnega boga, spada med
najbolj privlačne arheološke spomenike v Sloveniji. Najdemo ga odmaknjenega in skritega v gozdiču
Judovje nad vasjo Rožanec, ob regionalni cesti Semič – Črnomelj. Relief, posvečen bogu Mitri, je vklesan
v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja.
Soseska zidanica Drašiči
Sosesko zidanica najdemo v kletnih
prostorih stare hiše sredi Drašičev.
Pod tem imenom jo poznajo že 250
let, v njej pa se zbirajo vaščani, ki se
tam družijo in pijejo svoje vino. Obiskovalci se lahko pohvalijo, da so pili
vino 65 gospodarjev iz enega kozarca. Pijete pa lahko tudi na rovaš, to
je stara naprava iz lesa, na kateri se
je beležil dolg pitja oziroma poraba
vina vsakega posameznika.
Pisanice iz Adlešičev
Nada Cvitkovič iz Adlešičev z veliko
vnemo ohranja kulturno dediščino
tega območja, zato z veseljem
pokaže razstavo pisanic in tehnike
izdelovanja le teh okraskov jajčnih
lupin. Poleg tega pa se ukvarja s
pridelavo in predelavo lanu.
Domačija domačih obrti Raztresen
Kako se pletejo cekarji ali izdelujejo drsanice in pisanice, kako se
obdeluje lan, vse to vam pokažejo
na domačiji Raztresen v zaselku
Rim blizu Alešičev, kjer so v galeriji,
med drugim, razstavljeni tudi izdelki
domačih obrti belokranjskih obrtnikov. Ogledate si lahko objekte za
kmetijsko dejavnost, senik, kozolec,
stanovanjsko hišo, prvo belokranjsko žganjeteko, skedenj, v katerem je
možno prenočevanje, vozove, sani,
zapravljivčke, lesene brane in pluge
za oranje z živino, slamoreznico,
mlatilnico, preseko za vožnjo gnojnice in še kaj.
FEEL THE REAL SLOVENIA
DOLENJSKA DRUGAČNA DOŽIVETJA
S KOMPASOM NOVO MESTO
KOMPAS NOVO MESTO – najbolj inovativna
turistična agencija v Sloveniji (priznanje Slovenske
turistične organizacije leta 2010). Z našimi programi
boste resnično začutili pravo Slovenijo, kakršna
je bila nekdaj in kakršna je danes. Poleg bogate
naravne in kulturne dediščine boste z nami doživeli
tudi utrip podeželja in stik z gostoljubnim lokalnim
prebivalstvom, ki se vedno iskreno razveseli vsakega
gosta. Nudimo zelo ugodno nastanitev v hotelu 4****
ali v pristnih dolenjskih zidanicah. Organiziramo ture
po celi Sloveniji.
Naši nagrajeni turistični produkti:
PO POTEH DEDIŠČINE
Številne cerkve, samostani, gradovi,
galerije, muzeji, stara mestna jedra, bogata
vaška arhitektura: kozolci, podi…
AKTIVNE POČITNICE
Več kot 3000 km pohodnih, kolesarskih,
vodnih in jahalnih poti po najlepših
predelih Dolenjske, Bele krajine in
Kočevsko-ribniške.
MATJAŽEVA DOMAČIJA
Zgodba O evropskem vinskem posebnežu
– cvičku in zgodba o življenju na
slovenskem podeželju nekoč in danes,
degustacija vin, domače dobrote…
RUDOLFOV SPLAV
Splavarjenje z Rudolfovim splavom okoli
enega najlepših mest v Sloveniji z bogatim
animacijskim programom je izjemno
doživetje.
TURIZEM V ZIDANICAH
Nastanitev v objektih, kakršnih ne najdete
nikjer na svetu – v prekrasnih dolenjskih
zidanicah, sredi vinskih goric.
VESELI JANEZ
Prvi panoramski avtobus v Sloveniji, ki vas
popelje na ogled slovenske prestolnice
ali v vinske gorice na 500 m nadmorske
višine.
Informacije in rezervacije: Kompas Novo mesto, Novi trg 10, 8000 Novo mesto
tel. + 386 7 393 15 20, E-mail: kompas.nm@siol.net.
Oglejte si najlepše izlete po Sloveniji na: www.kompas-nm.si
ŠPORT
Nogomet
Legendarni
Brane Oblak
Brane Oblak, ki je v nogometnem svetu navduševal v sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja, ostaja najboljši slovenski nogometaš vseh
časov
Foto: BOBO
Franci Božič
S
lovenski nogometaši so
v dvajsetih letih samostojne Slovenije dosegli
fantastične uspehe in se
senzacionalno kar trikrat uvrstili
na velika tekmovanja (EP 2000, SP
2002 in 2010). Uveljavili so se predvsem kot homogeno in bojevito
moštvo, za prebliske najboljših
posameznikov - Srečka Katanca,
Zlatka Zahoviča, Aleša Čeha, Džonija
Novaka, Roberta Korena, Milivoja
Novakoviča, Valterja Birse in drugih
slovenskih vitezov - pa je bilo nekaj
manj možnosti. Zato ni naključje,
da Brane Oblak, ki je v nogometnem svetu navduševal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ostaja
najboljši slovenski nogometaš vseh
časov. Brane Oblak je pred leti tudi
v uradni anketi postal najboljši slovenski nogometaš (pred Srečkom
Katancem in Zlatkom Zahovičem),
pred kratkim pa je o njegovi sijajni
mednarodni karieri izšla knjiga avtorja Iva Gajiča, ki je v slovenskih
44
športni javnosti vzbudila izjemno
zanimanje.
Brane Oblak o sebi
Že v mojih časih je bila zunanja
podoba igralca zelo pomembna,
vendar pa jaz - za razliko na primer od mojega vrstnika Danila Popivode - temu idealu nikakor nisem
ustrezal. Nisem bil ne skromen, ne
tih in ne miren.
Bil sem sicer delaven in ambiciozen, ne pa tudi vzoren član mladinske organizacije ali Partije. Bil
sem zelo samosvoj, ubogal nisem
nikogar, nikomur se nisem klanjal, imel pa sem ves čas odprte
oči in ušesa. Znal sem opazovati in
poslušati, a ne nepotrebnih umotvorov. Sestankov nikoli nisem
maral. Ko so mi najbolj razlagali,
kaj moram storiti na igrišču in zunaj
njega, sem to storil po svoje - tako
kot sem mislil, da je prav, in kot mi
je narekovala intuicija. Zavedal sem
se svojih sposobnosti in bil izredno
trmoglav. Tak sem bil skozi vso kariero in sem še danes. Nič mi ni bilo
podarjeno, vse sem dosegel s trdim
delom, z odpovedovanjem, izjemno
voljo in s trmo. Ni mi bilo težko, ker
sem imel jasne cilje, v katere sem
povsem verjel. Cilja sicer ni težko
izbrati, veliko težje pa je izbrati pot
do uresničitve. Marsikdo omaga ali
pa kljub izjemnemu talentu zaradi
napačnega vodenja in usmerjanja
obstane v povprečju. Meni nikoli ni
prišlo na misel, da bi odnehal ali da
bi drugi krojili mojo usodo. Vsaka
ovira me je le še bolj motivirala in
gnala naprej.
kom osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, nato pa se je preselil v
Nemčijo. Schalke 04 je pod njegovo
taktirko in ob asistenci Abramczyka, Fischerja, Kremersa, Marića
dosegel enega vrhuncev, Bayern pa
si je z njim povrnil naslov nemškega
prvaka. Münchenski navijači so ga
oboževali, nekoliko manj pa trenerji, tako da se v navezi s slovitim Breitnerjem ni mogel razmahniti tako
kot v vseh drugih klubih. K Bayernu
ga je pripeljal Franz Beckenbauer, ki
ga je za prestop nagovoril kar med
tekmo Schalke - Bayern v Gelsenkirchnu.
Konec mita o
Slovencih smučarjih
Boljši igralec kot
trener
Do leta 1970, ko je Brane Oblak
kot član jugoslovanske nogometne
reprezentance v družbi Džajića,
Holcerja, Petkovića, Bajevića in drugih asov v Bukarešti začel svetovno
kariero, so »Janezi« v Beogradu in
drugod na jugu države veljali le za
smučarje, ki nimajo veliko pojma o
nogometu.
Pred njim so Toplak, Hočevar,
Mihelčič in Tavčar v reprezentanci igrali zelo obrobne vloge,
Brane Oblak pa je bil po nekaj
letih staža kar kapetan močnega
jugoslovanskega moštva. Do kapetanskega traku, s katerim je ob
množici slovenskih politikov postal
najpomembnejši Slovenec v Beogradu, je prišel zaradi prepoznavne
bojevite igre, na kateri so koncepte
gradili uveljavljeni selektorji Miljan
Miljanić, Vujadin Boškov in Ante
Mladinić, vsi Slovencem zelo naklonjeni trenerji. Svetovno prvenstvo v Nemčiji leta 1974 je bil njegov vrhunec, postal je član svetovne
elite, v kateri so bili Cruyff, Beckenbauer, Neeskens, Breitner, Deyna...
Tudi njegova klubska kariera je bila
veličastna. Po uveljavitvi z Olimpijo,
katere vrhunec je bilo dihanje za
ovratnik Crveni zvezdi v finalu pokala leta 1971, je s splitskim Hajdu-
Brane Oblak je bil igralec
domišljije in improvizacije, »fantazista«, kot jim pravijo danes, tako da
ni veljal za velikega upa med trenerji, h katerim se je preselil po igralski
karieri. Tako je tudi obveljalo, Brane
Oblak do 64. leta, ki ga je slavil
pred kratkim, kot trener še zdaleč
ni dosegel igralske slave. Z Olimpijo
je sicer osvojil naslov slovenskega
prvaka, začuda pa nikoli ni bilo povabila v kak veliki evropski klub. Tu
in tam so ga omenjali kot morebitnega trenerja pri Hajduku ali v
Avstriji, toda za njegov vrhunec bo,
kot vse kaže, obveljalo krmilo slovenske nogometne reprezentance
od leta 2004 do 2006. Z izborom
mlajših igralcev, ki jih je pred tem
vodil v mladi reprezentanci, je postavil temelje moštvu, ki ga je Matjaž
Kek popeljal na SP v Južno Afriko. S
tem je za slovenski nogomet opravil
veliko delo, njegov vrhunec pa je
bila zmaga nad Italijo v Celju z 1:0.
Če Brane Oblak sredi prejšnjega
leta ne bi utrl reprezentančne poti
Samirja Handanoviča, Miša Brečka,
Valterja Birse, Milivoja Novakoviča,
Branka Jokiča, Roberta Korena,
Boštjana Cesarja in drugih upov,
potem Slovenija danes ne bi bila tik
pod evropskih vrhom.
ŠPORT
Košarkar Primož Brezec bo stiskal pesti za naše fante v Litvi
To poletje ima
prednost družina
Primož Brezec je pravi slovenski športni legionar.
Že pri 21 letih ga je kot nadvse obetavnega
košarkarja pot zanesla na tuje. Iz domače Sežane
je sicer najprej prišel k ljubljanski Olimpiji, od
tam pa skočil prek luže, kjer je v ligi NBA igral za
kar šest moštev, zatem pa odšel v Italijo in nato v
Rusijo, kjer si je nazadnje kruh služil pri moštvu iz
Samare.
Peter Zalokar
Dolga ruska sezona
»Sezona v Rusiji je bila zares
dolga in se je zavlekla v junij. Če bi
bila končana konec aprila ali maja,
bi vsekakor igral za reprezentan-
co. Nisem več star 20 let in telo
potrebuje več počitka, gleženj je
zelo obremenjen, zvil sem si ga kar
dvakrat v treh tednih in to je bilo
pravo opozorilo. Hkrati se želim to
poletje bolj kot v preteklih letih posvetiti družini. To sem tudi povedal
vodstvu Košarkarske zveze Slovenije, ki je mojo odločitev razumelo.
Zagotovil sem, da sem še vedno
pravi borec in da bom v prihodnje
vselej na razpolago reprezentanci,
če me bo potrebovala, seveda,« je
pojasnil Brezec, ki bo julija z ženo
Nado in šestletno hčerko Niko za tri
tedne odpotoval v Grčijo, avgust pa
bo družina preživela skupaj na svojem posestvu v Miamiju. Brezec se
bo nato vrnil na parket, najverjetneje v Rusiji.
Od Šolske
košarkarske
lige do NBA
Brezec je bil
čudežni
deček
slovenske košarke,
ko je v Šolski
košarkarski ligi (ŠKL) blestel v dresu srednje šole Srečka Kosovela v
Sežani in bil leta 1998 z njo prvak.
Opazili so ga pri Olimpiji, kjer je odigral tri sezone, nakar se je preselil
k Indiana Pacers, ki ga je leta 2000
izbrala kot 27. igralca na naboru. V
NBA je med letoma 2001 in 2009
nastopal še za Charlotte, Toronto,
Detroit, Philadelphio in Milwaukee, skupaj je zbral kar 342 tekem.
Daleč najboljši sezoni sta bili pri
Charlotte Bobcats (2004-2006),
kjer je imel povprečje 13 točk na
tekmo. Ko je njegov rejting v ZDA
začel padati, se je odločil vrniti na
staro celino in dve sezoni preživel
v Rimu pri Lottomatici, kjer sta
igrala skupaj z velikim prijateljem
Sanijem Bečirovičem. Oba sta se
nato podala v Rusijo, Bečirovič v
moskovski CSKA, Brezec v Krasnije
Krilja Samara.
Foto: BOBO
S
ezono je končal predčasno
zaradi poškodbe gležnja. V
tem tudi tiči eden izmed
razlogov, zakaj se je
odpovedal nastopu na bližajočem
se evropskem prvenstvu v Litvi,
kjer bi izbrana vrsta pod vodstvom
legendarnega Božidarja Maljkovića
krvavo potrebovala izkušenega 216
cm visokega centra. A Brezec noče
tvegati. Poleg popolne regeneracije
pa je glavni razlog za tekmovalni
premor družina, s katero zaradi svojega poklica preživi premalo časa.
Ostaja na tujem
V Samari je Primoževo življenje
bistveno drugačno kot v Ameriki ali
Kanadi. »V ZDA se veliko potuje. V
sezoni je kar 82 tekem. V Rusiji je
tega manj, v ligi je deset klubov, ki
niso tako zelo oddaljeni. Samara je
veliko mesto, čeprav se ne more
primerjati z Moskvo. Zime so zares
mrzle, poletja pa so prijetna. Ko sem
odšel, je bilo 30 stopinj,« je z novim
okoljem zadovoljen Brezec, ki sta ga
v mestu avtomobilov večkrat obiskali žena in hčerka. Zdaj so v Ljubljani, kjer si je Brezec ogledal finale
slovenskega državnega prvenstva, v
katerem je Krka v peti odločilni tekmi premagala Olimpijo in ubranila
naslov prvaka: »To je bilo zame do
neke mere presenečenje, vendar je
bila zmaga Krke povsem zaslužena.
Privoščim ji. Imela je veliko smole,
proti Olimpiji je nekajkrat zapravila
visoko prednost. Tudi v finalu pokala. Če bi tam zmagala, bi lahko
osvojila celo trojno krono, potem
ko je slavila v pokalu challenge.
Olimpija? Imela je odlično sezono v
evroligi, nakar se je začel padec, ki
ga je še stopnjeval odhod trenerja
Jureta Zdovca,« je povedal Brezec,
ki možnosti, da bi še kdaj oblekel
zeleno-beli Olimpijin dres, ocenjuje
za zelo majhne: »Poglejte, še tri ali
štiri sezone bom igral na tujem in
potem dvomim, da bo še kdo hotel
najeti 35-letnega ‘kozla’.«
«Če ne bo nobene odpovedi več,
bo imela slovenska reprezentanca
na EP v Litvi najmočnejšo ekipo
doslej. Vsaj na papirju. Vendar je
turnirski sistem zelo krut, en poraz
lahko pokvari vse načrte. Vsekakor bom držal pesti za naše fante,«
je zatrdil Brezec, za katerega bi
bil najlepši konec reprezentančne
zgodbe nastop na domačem evropskem prvenstvu leta 2013. Tam pa
bi zares veljalo osvojiti še ta vrh.
45
ŠPORT
Odbojka
»Našteli smo 6.750 udeležencev, kar je nov
rekord. To je veliko število, ki se ob takšni
obletnici spodobi,« je bil po 30. izvedbi
kolesarskega maratona Franja zadovoljen
Gorazd Penko, direktor vse bolj odmevne
prireditve. Ljubitelji vrtenja pedal so po
premaganih 156 oziroma 97 kilometrih s
simbolično medaljo navdušeno iskali svoje ime
na dolgem seznamu udeležencev in se veselili
doseženega cilja – znova so premagali sami
sebe. V disciplinirani množici, med katero je
kolesaril tudi gost iz Italije, športno upokojeni
Gilberto Simoni, dvakratni zmagovalec Gira
d’Italia, so se znašla še nekatera druga znana
imena. Med politiki in gospodarstveniki je
bilo mogoče opaziti športnike drugih panog,
nekdanjega selektorja slovenske nogometne
reprezentance Srečka Katanca in smukača
Andreja Jermana, ki sta premagovala krajšo
razdaljo, Petra Majdič pa je spodbujala
mladino na družinsko-šolskem maratonu.
Zmagovalca velikega maratona sta postala
Italijan Alessandro Dandrea (156 kilometrov
je premagal v treh urah in 21 minutah) in
Špela Škrajnar (za isti podvig je potrebovala 22
minut več).
Rokomet
Odbojkarji
ostajajo
neporaženi
Slovenska moška odbojkarska reprezentanca
je tudi v drugi tekmi evropske lige proti Veliki
Britaniji v Sheffieldu zabeležila zmago. Potem
ko je na prvi tekmi zaradi padca zbranosti
izgubila niz, se v drugo to ni ponovilo, tako da
je kljub nekoliko bolj enakovredni igri zmagala
s 3:0 (23, 21, 18). Izbranci selektorja Veselina
Vukovića so tako prvo polovico evropske lige
preživeli brez poraza, oddali so samo eno
točko, in sicer Hrvaški. Proti Veliki Britaniji,
najbrž najslabši reprezentanci v skupini A, so
bili dovolj previdni in zbrani, da niso ponovili
napak reprezentanc Hrvaške in Belgije, ki sta
z Britanci izgubili po eno tekmo. Čeprav tekmi
z Veliko Britanijo nista bili najboljši pokazatelj
realnih moči, pa sta Vukoviću prišli zelo prav,
prepričal se je lahko, da ima širok kader in
da lahko mladi in neizkušeni igralci vsaj na
nekoliko lažjih tekmah nadomestijo odsotne
zaradi poškodb oziroma bolezni.
Veslanje
Čop in Špik
spet skupaj
Moški uspešni,
ženske ne
Moška rokometna reprezentanca Slovenije
je uspešno končala kvalifikacije za nastop
na evropskem prvenstvu, ki ga bo januarja
gostila Srbija. Na zadnji tekmi so Slovenci pred
4.000 navijači v dvorani Stožice kar s 43:32
premagali Ukrajino in zasedli drugo mesto v
skupini 3. Boljša je bila samo Poljska, zaostali
pa sta Portugalska in omenjena Ukrajina.
Slovenski rokometaši so se tako desetič uvrstili
na zaključni turnir Stare celine. Največji uspeh
so dosegli leta 2004, ko so na domačem
evropskem prvenstvu osvojili srebrno kolajno.
V zdajšnji vrsti selektorja Borisa Deniča so
bili proti Ukrajini najbolj razpoloženi strelci
Dragan Gajič (9 golov), Matjaž Brumen (7)
in Jure Dolenec (6). Pred tem so v Stožicah
46
Najboljša slovenska veslača Iztok Čop in Luka
Špik sta potrdila, da bosta v letošnji sezoni
združila moči in na avgustovskem svetovnem
prvenstvu na Bledu napadla zmagovalni oder.
Čop in Špik sta v dvojnem dvojcu osvojila zlato
olimpijsko odličje (Sydney 2000), trikrat pa sta
se zavihtela tudi na svetovni prestol, nazadnje
leta 2007 v Münchnu. Večletno sodelovanje
sta vnovič prekinila po šestem mestu na
olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008.
V Berlinu slovesno ob
slovenskem prazniku
Ob 20. obletnici samostojnosti Republike
Slovenije je berlinsko veleposlaništvo v
prostorih predstavništva dežele BadenWürttemberg pripravilo slavnostni sprejem, na
katerem je povabljene nagovoril tudi predsednik
Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar. Zahvalil
se je Nemčiji za podporo in njena prizadevanja
v času nastajanja nove države, na katero smo
lahko ponosni, je dejal Gantar. Presenečenje
večera pa je bil poseben gost,Hans Dietrich
Genscher, nekdanji nemški zunanji minister, ki
si je takrat prav posebej prizadeval za slovensko
samostojnost. Zbrane je navdušil še pevski zbor
Perpetuum Jazzile; v Berlinu so s promocijskim
nastopom začeli svojo (prvo) svetovno turnejo,
konec meseca pa bodo že čez lužo. (Janja Lakner
Anžin)
Foto: Maja Hitij
Rekordni
maraton
Franja
nastopile Slovenke, ki pa pod vodstvom
Toneta Tislja niso bile uspešne v kvalifikacijah
za decembrsko svetovno prvenstvo v Braziliji.
Najprej so proti Francozinjam v mestu Pau
izgubile z 19:28, podoben izid pa iztržile tudi
na domačem parketu – 20:28. Ana Gros je bila
najboljša strelka s šestimi goli.
Predsednik DZ Pavle Gantar (drugi levo) se je
na proslavi v Berlinu srečal z veleposlanikom
Nj.eksc. Mitjo Drobničem (prvi levo), nekdanjim
nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom
Genscherjem (tretji z leve) in Eduardom Oswaldom,
podpredsednikom nemškega parlamenta.
Po poteh babnopoljskega
izseljenca Trohe
Foto: Alenka Veber
Kolesarstvo
Športno društvo Planjava Babno Polje je v
maju organiziralo že tretji spominski pohod
po poteh babnopoljskega izseljenca Franka
Trohe Rihtarjevega. Skrajno neprijazno vreme
na drugem pohodu, maja 2010, društvu ni
vzelo volje in poguma, še več, člani in številni
prostovoljci so letošnji pohod še nagradili.
Njegova osrednja nit je bila obuditev Trohovega
daljšega dokumentarno-pripovednega besedila
Življenje v širnem gozdu v okolici Snežnika
(Slovensko-Amerikanski koledar, 1932). Letošnji
VAŠA POŠTA
poudarek pešpoti Iz Babnega Polja do Goričic
je predstavljal pomemben prispevek krajev
pod Snežnikom ob Mednarodnem letu gozdov.
Zato so organizatorji medse povabili tudi prof.
dr. Roberta Brusa z biotehniške fakultete v
Ljubljani. Pohodniki so na poti spoznavali tako
pokrajino kot prijazno gostoljubje domačinov
v kar osmih vaseh. Pohod, ki nima športno
tekmovalnega duha, temveč je bliže kulturnoetnološki prireditvi, je v Babno Polje privabil
260 pohodnikov iz vse Slovenije, ki so jih na
18 kilometrov dolgi poti gostili številni občani
Loške doline in Cerknice. Sprehodili so se od
najhladnejšega naseljenega kraja v državi do
slikovite vasice ob Cerkniškem jezeru ter tako
odkrivali eno izmed številnih zgodb slovenskih
izseljencev, ki so konec 19. in v začetku 20.
stoletja zapuščali domovino in šli v Severno
Ameriko, misleč, da jim bo tam laže. In prav
Troha je bil tisti izseljenec, v čigar literarni
zapuščini najdemo neprecenljivo pričevanje o
življenju ljudi takrat, tako v domovini kot na oni
strani oceana. (Alenka Veber, Športno društvo
Planjava Babno Polje)
Pomagajmo poiskati sina!
Na našo revijo se je
obrnil Danijel Krajnc iz
Lenarta v Slovenskih
Goricah, ki si zelo želi
najti sina Danila. Slednji
naj bi živel v ZDA,
najverjetneje v državi
Virginia, rojen pa je bil
leta 1974 v Washingtonu
materi Margareti, po
rodu iz Gornje Radgone, ki je umrla v prometni
nesreči in poleg Daniela zapustila še pet otrok.
Danijel Kranjc je vse do Margaretine smrti
ohranjal stike z vsemi njenimi otroki, potem pa jih
je izgubil, med drugim tudi zato, ker Margaretini
otroci ne govorijo slovensko. Danijelova največja
sreča bi bila izvedeti sinov naslov, zato smo
se odločili, da se iskanju pridružimo z objavo
v Sloveniji danes. Če bi torej karkoli vedeli o
Danilu ali ga prepoznali na fotografiji, na kateri je
star pet let, ko se je za njim izgubila vsaka sled, sporočite v uredništvo, mi pa bomo podatke
posredovali njegovemu očetu.
Lumpacius-vagabund
v Buenos Airesu
Gledališki odsek Slovenskega doma v Karapačaju
je ob 51. obletnici, ki so jo zaznamovali 1.
maja, uprizoril veseloigro Johanna Nestroya,
Lumpacius vagabund, v režiji Jožeta Jana in
sodelavcev.
2011 v Rankweilu, v Avstriji, so se slovenska
društva s Predarlskega predstavila pod okriljem
tamkajšnje krovne organizacije slovenskih
društev. Prireditve so se udeležili minister za
Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan
Žekš, državni sekretar dr. Boris Jesih, generalna
konzulka iz Celovca Dragica Urtelj, predstavniki
avstrijskih organizacij in župan občine Rankweil,
Martin Summer. Kulturni večer so s svojim
nastopom popestrili učenci dopolnilnega
pouka slovenščine pod vodstvom učiteljic
Marije Rogina in Simone Gotal ter nastop
folklorne skupine. Sodelovanje med društvi
naj bi povezalo čim več Slovencev, živečih
na Predarlskem in okolici, ter tako okrepilo
ohranjanje slovenske identitete. (Jasmina Ritlop)
Trije moški, vsi brez denarja, so se srečali in šli
v bližnjo gostilno ter tarnali, kako jim gre slabo.
Po prespani noči so ugotovili, da se je sanjalo
o isti številki. Morda po naključju se naenkrat
pojavi prodajalka in jim proda srečko z njihovo
»sanjsko številko«. Malo po tistem izvejo, da
so dobili milijon in si ga pošteno razdelijo.
V nadaljevanju predstavijo svoje življenjske
zgodbe, vmes je pa poseže še ljubezen in
nekateri drugi pripetljaji. V prijetni, zanimivi igri,
ki večkrat spravi človeka v smeh, so nastopili
Nadja Jan, Gabrijela Jan, Marta Vodnik, Veronika
Žnidar, Marjana Resnik, Natalia Mitton, Lenči
Klemen, Ani Klemen, Andrej Žnidar, Jože Jan,
Jure Komar, Jože Korošec, Damijan Ahlin,
Frido Klemen, Filip Komar, Martin Markež,
Franci Korošec, Janez Žnidar, Tone Komar in
Maksi Vazquez (vsi so prva in druga generacija
Slovencev v Buenos Airesu). Šepetalka je
bila Helena Fink Žnidar, za luči in zvok je bil
odgovoren Damijan Ahlin s pomočjo Damijana
Cunya, masko je imela na skrbi Ani Senovršnik,
oblikovalka programa pa je bila Tatjana Klemen.
Veseli smo, da imamo tako nadarjene igralke in
igralce ki so za predstavo več mesecev vadili.
Veliko truda in skrbi je bilo vloženih, ampak
splačalo se je. Dobili so kar nekaj ponudb, da
bi igro ponovili v drugih slovenskih domovih
po Argentini. V našem domu v Karapačaju
smo zvesti slovenskim koreninam, duhovnim
in kulturnim vrednotam. Ponosni smo na
to, čeprav majhni po številu – veliki po
ljubezni do slovenstva. V vseh teh letih smo
doživeli marsikaj lepega in vemo, da moramo
nadaljevati, čeprav je včasih težko in zmanjkuje
časa za delo v domu. Upamo, da bomo uspešni
tudi v prihodnje. (Marjana Pirc)
Priložnost za ohranjanje
slovenstva na Predarlskem
V okviru proslave ob 20. obletnici samostojnosti
Republike Slovenije, ki je potekala 7. maja
Na sliki od leve proti desni: Predsedniki slovenskih
društev, gospodje Stefan Felbar, Slavko Ozvatič,
Marjan Fujs, Jenö Kalamar, Stefan Skerlak in
predsednica krovne organizacije Jasmina Ritlop
Spominski dan Jožeta Vihra
30. aprila lani je delal v prostorih društva
Maribor v Hildnu. Tam, kjer je bil najrajši in
kamor je najrajši prihajal, ga je v starosti 73
let zadela srčna kap. Kljub takojšnji medicinski
pomoči je ponoči, 1.maja 2010, umrl v bolnici
v Hildnu. V spomin na dolgoletnega člana
društva Maribor v Hildnu in člana upravnega
odbora smo se člani in UO društva letos 1. maja
zbrali pri njegovem grobu. Prižgali smo sveče
in položili cvetje in se tako spomnili na bolečo
izgubo našega dolgoletnega in dragocenega
člana. Ob tej priložnosti smo se spomnili tudi
drugih aktivnih članov, ki so v zadnjem času
preminili. Želimo, da bi 1.maj v našem društvu
postal spominski dan Jožeta Vihra. (Dušan
Čegovnik iz Essna)
Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu
slovenija.danes@sloveniatimes.net
pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Pošljite nam svoje fotografije
s kratkim sporočilom, za kakšen dogodek gre.
Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu
Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana,
Slovenija.
47
SUMMARIES
The Role of Slovenians in the
Neighbouring Countries and
Emigrants in the Slovenian
Independence Process
Independent
Slovenia – a
merit of our
compatriots too
“The story about the Slovenia’s independence
process could have been different if the
Slovenian emigrants had not taken their part
in it as well,” claims Matjaž Klemenčič, PhD, a
professor of history at the University of Maribor
who devoted a major part of his scientific work
to studying the history of Slovenian emigrants
and minorities. As he is an outstanding expert
on the issue and an avid collector of sources
about the efforts the Slovenian emigrants
and Slovenians in the neighbouring countries
have made for the recognition of Slovenia’s
independence we invited Klemenčič to share
his views with us just before the Slovenia’s
independence anniversary. He is positive
about our compatriots being very successful
in endeavours for the recognition of Slovenia’s
independence. “If we fail to collect and publish
the materials about this now, everything will
sink into oblivion,” warns Klemenčič.
Slovenian World Congress
Slovenian
Doctors Facing
New Challenges
There was a 7th traditional Slovenian doctors
from Slovenia and abroad conference held, organised as part of the Slovenian World Congress
which happened between 9th and 11th June in
Ljubljana. The doctors’ conference has gained a
great reputation in medical circles over the past
twelve years which is ever since the doctors have
been meeting. The central purpose of the conference with the Slovenian Prime Minister Borut
Pahor as the honorary patron and the Medical
Chamber of Slovenia as the main sponsor was
48
strengthening the collaboration between the
Slovenian doctors from home and abroad, encouraging the mutual exchange of experience
and deepening the mutual ties. Facts are that
there are many established experts, doctors included, among the Slovenians who live abroad
and that medical profession has never recognised the concept of borders. We talked to some
respected attendees at the conference.
France Arhar, the best financier
of 2010
Not everything
is the state’s
fault!
The former Bank of Slovenia governor, the
former presidential candidate and the current
Unicredit Bank chairman of the board France
Arhar, PhD, has been proclaimed the financier
of the year on the Kapital financial fair once
again. According to him, a good financier needs
to know how to keep his promises and fulfil
them completely and on time. “Think twice
before you make a promise,” he says. He also
thinks that the Slovenian society as a whole
lacks integrity. According to the other countries’
experiences he expects that the recovery of
the Slovenian economy is going to last for at
least five more years. After what he saw and
experienced in the election campaign during the
time of his candidacy, politics does not tempt
him anymore. However, he says that without
the experience from the political field he would
be a really big idealist.
Perpetuum Jazzile
A Vocal Treat
from Slovenia
Touring North
America
The number of Perpetuum Jazzile choir’s
creative highlights grows year after year. The
song covers of two Avsenik’s songs are taking
the same path as the famous song cover of
Africa which was viewed by several ten millions
of people on Youtube. The collaboration of the
Swedish virtuoso Peder Karlsson who took over
the choir after Tomaž Kozlevčar is regarded
as fantastic. Currently, the choir is touring
North America. Before that they successfully
finished their European tour part of which were
also performances at the 20th anniversary
of the Slovenian independence celebration
ceremonies, organised by the Slovene
embassies in Berlin, Prague and Zagreb. Just
before leaving for the tours, Jan Trost talked to
Slovenija danes about the choir’s achievements
and future plans.
Miro Zupančič
New York
Discovered
a Slovenian
Painter
After we wrote about a sad New York destiny
and presented an unfulfilled artistic soul of
Karl Mehle in the last issue of our magazine,
we now give you an encouraging American
story of his compatriot Miro Zupančič who was
just then making his way out of anonymity.
Miro Zupančič, who still lives in New York,
came to the Big Apple in 1963 but the two
Slovenians, closer compatriots in the heart of
the metropolis, never knew anything about
each other. The author of the article took Miro
Zupančič, who bought an old house together
with his wife close to Sveta Ema near Rogaška
Slatina, to the house of Mehle’s daughter
Virginia in Celje. Enthused by the quality of Karl
Mehle’s works, his ingenious talent and original
artistic power he admired miniatures in oil,
gouache and watercolour and expressed a high,
flattering expert recognition to the deceased
co-creator. Miro Zupančič described his artistic
path for our magazine.
Basketball Player Primož Brezec
This Summer
the Priority is
Family
Primož Brezec is a real Slovenian sports
legionary. At the age of 21 he was a promising
basketball player and already then he started
his international career. From the native Sežana
he first went to Ljubljana to Olimpija from
where he headed to the USA. In the NBA league
he played for six teams and later on returned
to Europe to Italy and then to Russia where he
recently made a living by playing for the Samara
team. He finished the season prematurely due
to an ankle injury. This is also one of the reasons
why he decided to cancel his attendance at the
coming European championship in Lithuania
where the selected team led by the legendary
Božidar Maljković would really need an
experienced centre of 216 cm.
But Brezec does not want
to take risks. Besides the
complete regeneration the
main reason for the break
is his family with which he
does not have a chance to
spend a lot of time together
due to the nature of his
profession. We present Primož
Brezec as a sportsmen and a
person in the current
issue of Slovenija
danes.
RESÚMENES
El rol de los eslovenos expatriados
durante el surgimiento de la
República de Eslovenia
prestigio internacional. Durante la Conferencia
hablamos con algunos de los participantes más
destacados.
France Arhar, mejor financista del
Eslovenia:
año 2010
independiente
también gracias ¡El estado no
a los expatriados tiene la culpa
“De no ser por la participación de los
expatriados eslovenos, el proceso de
independización de Eslovenia habría sido
diferente”, aseguró el Dr. Matjaž Klemenčič,
profesor de historia en la Facultad de Filosofía
de la Universidad de Maribor, y quien ha
dedicado una gran parte de su trabajo a la
historia de los eslovenos en el extranjero.
Durante su carrera el Dr. Klemenčič ha
recolectado una gran cantidad de material que
da testimonio del accionar de los expatriados
eslovenos en pos del reconocimiento de
Eslovenia como estado independiente en la
comunidad internacional. Con motivo del
vigésimo aniversario de nuestra independencia,
invitamos al Dr. Klemenčič a conversar sobre
el tema, y afirmó estar convencido de que los
eslovenos expatriados tuvieron “mucho éxito”
en la campaña de concientización sobre nuestra
joven república, pero también advierte que “el
material deber ser recolectado y publicado de
inmediato, o de lo contrario caerá en el olvido”.
Congreso mundial esloveno
Médicos eslovenos
enfrentan nuevos
desafíos
Dell 9 al 11 de junio pasado tuvo lugar en
Ljubljana la séptima edición de la ya tradicional
Conferencia de médicos eslovenos del mundo
y Eslovenia, apadrinada por el Primer Ministro
de Eslovenia Borut Pahor y patrocinada por la
Cámara de médicos de Eslovenia (Zdravniška
zbornica Slovenije). El objetivo principal del
encuentro —de importante reputación en los
círculos médicos mundiales— es aumentar
la cooperación entre los médicos eslovenos
de todo el mundo, fomentar el intercambio
de experiencias y fortalecer los contactos
profesionales de los participantes, ya que un
buen número de científicos eslovenos residen
en el extranjero, y entre ellos también se
encuentran doctores en medicina de reconocido
de todo!
El Dr. France Arhar, ex-director del Banco
Central Esloveno (Banka Slovenije), ex-candidato
a Presidente de la Nación y actual CEO del
Banco Unicredit, fue nuevamente elegido como
“Financista del año” en la feria de negocios
Kapital. En su opinión, un buen financista debe
cumplir con su palabra en tiempo y en forma.
“Antes de prometer algo”, dijo, “piénselo bien
varias veces”. Además, opinó que la sociedad
eslovena no es lo suficientemente honesta,
y que la recuperación económica llevará por
lo menos cinco años más. Finalmente agregó
que luego de su experiencia como candidato a
Presidente de la Nación, ha perdido todo interés
en la política.
Perpetuum Jazzile
El grupo vocal
número uno
de Eslovenia
de gira por
Norteamérica
El éxito del grupo vocal Perpetuum Jazzile
continúa en meteórico ascenso. La versión a
capella de unos inoxidables de los hermanos
Avsenik sigue los pasos de aquella notable
adaptación del clásico de Toto “Africa”,
cuyo video fue visto hasta la fecha más de
10 millones de veces en YouTube. Además,
la nueva dirección artística —a cargo del
sueco Peder Karlsson, quien tomara la batuta
luego de la partida de Tomaž Kozlevčar— es
considerada como de primer nivel. Actualmente
el grupo está ultimando los detalles de su gira
norteamericana, luego de concluir una exitosa
serie de conciertos por toda Europa, donde
además actuaron en las embajadas eslovenas en
Berlín, Praga y Zagreb, en conmemoración del
vigésimo aniversario de nuestra independencia.
Jan Trost, miembro de Perpetuum Jazzile desde
hace años, habló con Slovenija danes sobre el
presente éxito del grupo, y sobre sus planes
para el futuro.
Miro Zupančič
New York
descubre a un
pintor esloveno
Luego de presentar, en el número anterior de
Slovenia danes, la triste historia del artista
esloveno Karel Mehle y su malogrado destino
en Nueva York, hoy contrastamos con la exitosa
historia de vida de Miro Zupančič, otro artista
plástico esloveno que, en la misma época y en
la misma ciudad estadounidense, comenzaba a
luchar por salir del anonimato. Miro Zupančič
vive en Nueva York desde 1963, pero los
dos artistas plásticos eslovenos jamás se
conocieron, a pesar de vivir en el corazón de la
misma ciudad. El autor de esta entrevista llevó a
Miro Zupančič —quien recientemente adquirió
una antigua casa en Sveta Ema pri Rogaški
Slatini— a visitar a la hija de Mehle en Celje.
Maravillado ante la obra de Karel Mehle, su
genial talento y poderosa originalidad artística,
Zupančič admiró miniaturas al óleo, a la aguada
y en acuarelas, y finalmente alabó con grandes
términos a su fallecido colega.
Primož Brezec no participará del
Campeonato Europeo de Basquetbol
en Lituania
Este verano le
dará prioridad
a su familia
Primož Brezec es un verdadero legionario del
deporte esloveno. A los 21 años, con el título
de “basquetbolista más prometedor” a cuestas,
comenzaba su carrera internacional. Luego
de su paso por el Olimpija de Ljubljana partió
rumbo a Estados Unidos, donde jugó para
seis equipos diferentes en la NBA, seguidas
de temporadas en Italia y Rusia. Sin embargo,
debido a una lesión en un tobillo, Brezec debió
cancelar su temporada actual antes de tiempo,
lo que a su vez contribuyó a que rechazase la
convocatoria del legendario Božidar Maljković
a sumarse al seleccionado que representará a
Eslovenia en el próximo Campeonato Europeo
de Basquetbol en Lituania. Aún cuando el
equipo necesita urgentemente un central
experimentado de 2,16 m de estatura, Brezec
decidió no arriesgarse, citando además a
su familia como motivo importante para su
receso deportivo; debido a su profesión, pasa
demasiado tiempo lejos de sus seres queridos.
En el actual número de Slovenija danes
presentamos a Primož Brezec, el deportista y el
hombre.
49
zadnja stran
Geslo junijske nagradne križanke lahko do 12. junija pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po
elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.
Križanka
Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije
izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu
Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?
Would some of your family members like to read
news from Slovenia in English?
Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net
ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and
send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
IME
NAME
NASLOV
ADRESS
DRŽAVA
COUNTRY
TELEFON DATUM
TELEPHONE DATE
E-POŠTA PODPIS
E-MAIL SIGNATURE
Slovenija
You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.
Mednarodno
Slovenia
Worlwide
6 številk
15 EUR
22 EUR
6 issues
28,80 EUR
39,60 EUR
12 številk
27 EUR
38 EUR
12 issues
54,72 EUR
75,25 EUR
50
Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu
30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia
Times and Slovenija danes
Slovenia
Worlwide
6 issues
43,12 EUR
61,60 EUR
12 issues
79,27 EUR
113,24 EUR
EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON
FOREIGN DIRECT INVESTMENT
GERMANY
Prague
CZECH REPUBLIC
Brno
400 km Radius
More than 45 mio consumers
11 countries, jointly representing more
than 40% of the total GDP of the EU
Stuttgart
SLOVAKIA
Vienna Bratislava
Műnchen
AUSTRIA
Bern
Budapest
SWITZERLAND
HUNGARY
SLOVENIA
Venezia
Ljubljana
Milan
ROMANIA
Zagreb
CROATIA
Belgrade
BIH
Bologna
Sarajevo
ITALY
SERBIA
MONTENEGRO
BULGARIA
Rome
MACEDONIA
ALBANIA
EXPANDING THE POTENTIAL
AS A REGIONAL HUB
The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to
efficiently explore the opportunities in Slovenia
learn from the experience from existing investors
grow your network of top executives in Slovenia and the region
Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk
+386 1 520 50 85
info@fdi.si
www.fdi.si
Organised by
IDRIJA - najlepša čipka Slovenije
Razgledi po stoletjih preteklosti
Po poti dediščine
živega srebra
Idrija kot umetelna čipka, položena v svet hribov med krasom in alpskim
predgorjem, je polna doživetij za vso družino. V svet odličnega turizma
stopa zdaj tudi s prestižnima nazivoma Evropska destinacija odličnosti
2011 in Alpsko mesto 2011.
Idrija je filigranski splet lepote narave, dediščine kulture, tehniške
dediščine (rudnik, kamšt, klavže) in drugih posebnosti, kot so idrijski
žlikrofi, idrijska čipka in nenazadnje tudi dediščina botanika in zdravnika
Baltazarja Hacqueta (prvi raziskovalec Julijskih Alp), naravoslovca in
zdravnika Giovannia Antonia Scopolija (utemeljitelj slovenske botanične
znanosti) ter drugih znanih raziskovalcev.
Naravna dediščina
– možnost za
raziskovanje in
izobraževanje
Kjer se čipke z
živim srebrom
prepletajo
Bogastvo okusov –
idrijski žlikrofi, jed
z evropsko zaščito
Oglejte si
• Divje jezero – naravni spomenik v Krajinskem parku Zgornja Idrijca
• grad Gewerkenegg z Mestnim muzejem – najboljši evropski muzej
tehniške in industrijske dediščine leta 1997
• Antonijev rov v rudniku živega srebra
• kamšt - leseno vodno kolo premera 13,6 m
• klavže - rečne zapornice za plavljenje lesa
• cerkev sv. Trojice – stoji na mestu, kjer je legendarni škafar odkril živo
srebro
• razstave čipk in izdelkov z idrijsko čipko – v Čipkarski šoli Idrija,
Mednarodnem centru idrijske čipke in Mestnem muzeju Idrija. Mestni
muzej Idrija s stalno razstavo Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina je
prejel Valvasorjevo priznanje za leto 2008.
Turistična ponudba Idrije in rezervacija prenočišč: www.idrija-turizem.si
Spletna trgovina z idrijsko čipko in spominki - http://darila.idrija-turizem.si/
Doživite Idrijsko
aktivno v vseh
letnih časih
Turistične informacije in
lokalno vodenje
TIC IDRIJA
Vodnikova 3, Idrija
T: 05 37 43 916
e: ticidrija@icra.si
I: www.idrija-turizem.si