julij 10 ZA ZDRAVNIKE Magistralna receptura v revmatologiji prim. Mojca Kos-Golja, dr. med. • degenerativne revmatične bolezni, kamor uvrščamo osteoartrozo in spondiloartrozo; • s kristali povzročene vrste artritisa: protin (putika, urični artritis) in psevdoprotin; • zunajsklepni revmatizem: degenerativne ali vnetne spremembe struktur ob sklepih, kot so kite, vezi, burze, nasadišča kit itd.; • sistemske vezivnotkivne bolezni in idiopatični vaskulitis. Uporaba magistralne recepture je v revmatologiji žal zelo redka. Revmatologi smo na tem področju povsem nezadostno izobraženi, prav tako ni pravega strokovnega sodelovanja s farmacevti ali laboratoriji, ki se ukvarjajo z izdelavo lokalnih magistralnih in galenskih pripravkov, namenjenih lajšanju revmatičnih težav in bolezni. Zdravljenje zlasti vnetnih revmatičnih in sistemskih vezivnotkivnih bolezni ter vaskulitisa je zaradi vnetne in sistemske ter avtoimunske narave bolezni večinoma sistemsko, z različnimi, pogosto diferentnimi zdravili in drugimi ukrepi. Za boljše razumevanje tega področja in deloma tudi kot pojasnilo dejstva, da se magistralna receptura v revmatologiji ni uveljavila, sledi kratek pregled revmatičnih bolezni, ki jih je več kot sto in jih v grobem delimo na pet skupin: • vnetne revmatične bolezni: glavni predstavnik je revmatoidni artritis, sem pa sodijo tudi spondiloartritisi, katerih glavni predstavnik je ankilozirajoči spondilitis; Lokalna antirevmatična že pripravljena mazila v širšem smislu, ki jih uporabljamo v revmatologiji večinoma kot dopolnilna zdravila, delujejo zlasti protibolečinsko in protivnetno, torej lajšajo bolečino, zmanjšujejo otekline in morebitno rdečino sklepa ali zunajsklepnega predela. Zdravljenje z lokalnimi mazili je med revmatičnimi bolniki precej priljubljeno. Pri starejših bolnikih (npr. z osteoartrozo kolena), ki imajo zaradi drugih spremljajočih bolezni predpisanih že veliko zdravil in ne Lex d.o.o. Vanganelska c.26 • SI-6000 Koper tel.: +386 5 625 18 10 • fax: +386 5 625 18 12 www.lex.si • www.lexarna.si julij 10 želijo jemati še dodatnih, lahko uporabimo lokalni antirevmatik. Uporaba teh je mogoča tudi pri bolnikih, ki sistemske antirevmatike slabo prenašajo ali pa je njihova uporaba celo kontraindicirana. Neželeni učinki lokalnih antirevmatikov so redki in praviloma niso nikoli sistemski, so pa možni lokalni neželeni učinki. Tudi Evropska liga za borbo proti revmatizmu (EULAR) v svojih smernicah, podprtih z dokazi, za zdravljenje blažjih oblik revmatizma priporoča uporabo antirevmatičnih mazil. Lokalna antirevmatična mazila svetujemo pri osteoartrozi, pri kateri je praviloma prizadet posamezen sklep, največkrat koleno. Poleg tega lahko uporabljamo lokalna antirevmatična mazila pri zunajsklepnem revmatizmu, pogosto kot monoterapijo ali v kombinaciji s protibolečinskimi in protivnetnimi fizikalnimi postopki. Seveda je pri vnetnih revmatičnih boleznih poleg sistemskega mogoče uporabiti tudi lokalno zdravljenje, zlasti kadar je posamezen sklep bolj prizadet zaradi vnetja, npr. koleno, gleženj, rama in podobno. Praviloma torej revmatologi svetujemo lokalne antirevmatike, ki so že izdelani farmacevtski pripravki in vsebujejo posamezno znano učinkovino (določen nesteroidni antirevmatik). Prav tako je znano, da imajo mnogi magistralni pripravki (z rastlinsko učinkovino) podobne učinke kot omenjena antirevmatična mazila. Sestavine teh pripravkov, ki jih najpogosteje izdelujejo v galenskih laboratorijih v lekarnah, so zelo različne, npr. eterično olje klinčkov, eterično olje evkalipta, kafra in mentol ter mnoge druge. Sestava mazilne podlage v teh pripravkih je zelo pomembna, saj vpliva na prodiranje zdravilne učinkovine v oboleli predel in s tem na učinkovitost pripravka. Mazilne podlage morajo biti čim manj alergene. Vemo tudi, da posamezniki z revmatičnimi težavami ali revmatičnimi boleznimi omenjene magistralne lokalne pripravke kupujejo in uporabljajo, ker jim ti pomagajo lajšati težave s sklepi, mišicami in obsklepnimi deli. Nekateri galenski in industrijski izdelki z antirevmatičnimi učinkovinami so na voljo tudi v prosti prodaji. V vseh navedenih primerih gre za samozdravljenje, nad katerim nimamo pravega nadzora, če nas bolniki z njim ne seznanijo. Pri tem je pomembna svetovalna vloga farmacevta, ki bolnika pouči o uporabi in učinkih takšnega pripravka ter ga opozori na morebitne neželene učinke. Če bi na področju revmatologije začeli predpisovati magistralna lokalna zdravila z različnimi protirevmatičnimi rastlinskimi in drugimi učinkovinami ter ustreznimi mazilnimi podlagami, bi bilo treba spremeniti doktrino tovrstnega zdravljenja in zakoreninjeno prakso izključne uporabe že izdelanih antirevmatičnih mazil ter hkrati poglobiti znanje na tem področju. Morda je eden od argumentov, ki govori v prid magistralni recepturi (podobno kot v dermatologiji), individualni pristop, ki bi bil bolj prilagojen posameznim revmatičnim bolnikom in njihovim težavam. Vendar moramo biti hkrati objektivni in se zavedati, da je lahko predpisovanje magistralnih lokalnih mazil pri revmatičnih boleznih predvsem bolniku prilagojen dodatek k vsem drugim, bistveno pomembnejšim sistemskim in drugim oblikam zdravljenja. Viri Revmatološki priročnik za družinskega zdravnika, tretja dopolnjena izdaja, ur.: Kos–Golja M., Praprotnik S. Tiskarna Simčič; 2008. Primer magistralne recepture za lajšanje bolečin ob revmatičnih obolenjih. Rp.: Levomentholum 2,5 g Benzocainum 1,0 g Procaini hydrochloridum 1,0 g Ethanolum 70 per centum ad 100,0 g Želimo si, da bi informacije o magistralnih pripravkih postale nepogrešljive pri vačem delu, zato bomo veseli neposrednega odziva in spoštljivo upoštevali vaše želje in potrebe za izboljšavo tega delovnega orodja. Pišite nam na naslov zdravnik@lexarna.si. Za konec naj vam le še obljubimo, da je naš edini cilj vas navduševati z dobrim idejami ter ostati vedno aktualni. Informacije o magistralnih pripravkih bodo tako postale vaš novi sodelavec, na katerega se lahko vedno zanesete! Ekipa Lexarne Lex d.o.o. Vanganelska c. 26 • SI-Koper • tel.: +386 5 625 18 10 • fax: +386 5 625 18 12 • www.lex.si • www.lexarna.si
© Copyright 2025