1. No category

U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
I. del
U M E T N O S T
Je splošno ime za človekovo oblikovanje in izraţanje na različnih področjih
(glasba, likovna umetnost, knjiţevnost, gledališče, …), v omejenem pomenu pa
ime za likovno umetnost (arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo, grafiko, umetno obrt,
oblikovanje). Umetnost ţe od nekdaj nastaja iz človeške nuje po vsestranskem
izraţanju in posredovanju misli in čustev. V starih razvitih kulturah je bila
umetnost dolgo najtesneje povezana z verovanjem in obredi (svetišča,
upodobitve bogov). Tudi v srednjem veku je bila umetnost v veliki meri v sluţbi
religije, ki je bila vse do baroka za mnoga umetniška področja odločilna. Danes
pod besedo umetnost razumemo vse tiste dejavnosti, katerih namen je
ustvarjanje del z estetsko vrednostjo.
U M E T N O S T N A
Z G O D O V I N A
To je humanistična veda, ki se ukvarja z deli likovne umetnosti in umetniki.
Obravnava jih kot izraz idej in estetske občutljivosti v določenem času in
prostoru. Umetnostna zgodovina skuša odgovoriti na vprašanja: kaj izraţa
določena stvaritev, kaj je pomenila v svojem času, komu je bila namenjena,
kakšen je bil njen poznejši vpliv, itd. Umetnostna zgodovina ohranja spomin na
umetnine, jih pojasnjuje in skuša pokazati in razkriti okoliščine, ki prispevajo k
njihovemu celotnemu razumevanju, hkrati pa sodeluje s strokami, ki si
prizadevajo, da bi jih zavarovale pred propadanjem in uničenjem.
Vsebinska analiza likovnega dela
Ko se srečamo z upodobitvijo, nas zanima, kaj hoče povedati, kakšna je vsebina
in kakšen je njen pomen. Pri tem sta v veliko pomoč dve pomoţni vedi:
i k o n o g r a f i j a se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter z določanjem
upodobljene snovi, i k o n o l o g i j a pa razlaga, interpretira upodobitev in
poskuša ugotoviti njeno celovitost. Pri tem uporablja pi sne vire (knjiţevna dela,
zgodovinske vire, naboţna dela), upošteva druţbene okoliščine, naročnikove
nazore in pričakovanja (pisma, pogodbe), razkriva prikrite pomene v upodobitvi,
itd.).
Likovna snov ali tema je izraz, ki nam pove, od kod je upodobitev vzeta
(označuje večjo celoto, ki ji delo pripada). Govorimo o mitološki, zgodovinski,
literarni in naboţni snovi. (Slika 1)
Vsebina likovnega dela označuje opredelitev upodobljenega. Ločimo stvarno
vsebino (kar vidimo), čustveno vsebino (kar izpričuje) in sporočilno vsebino (kar
nam upodobitev z vsemi okoliščinami sporoča). (Slika 2)
Likovni motiv pomeni vsebinsko jedro slike, je tisto, kar slika neposredno
predstavlja in je pogosto enak naslovu.
1
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Med n a b o ţ n e m o t i v e uvrščamo tiste, ki predstavljajo vsebine iz svetih
besedil, upodabljajo bogove in svete osebe, nam posredujejo pogled na obredje,
na prizore iz zgodovine neke vere, itd. Pri nas so najpogostejše svetopisemske
vsebine, kasneje pa so se jim pridruţile še svetniške legende. Zaradi svojih
simbolnih vlog pa so dobile sakralni pomen tudi nekatere ţivali, rastline in
predmeti. P o s v e t n i m o t i v i so tisti, ki upodabljajo neposvečene
(nereligiozne) dogodke in osebe, literarne in zgodovinske motive in neposredno
prepoznavne motive.
Meja med naboţnimi in posvetnimi motivi velikokrat ni ostra, med njimi so
številne povezave. Pri določanju, kaj je upodobitev s posvetno in kaj z religiozno
vsebino je najpomembnejši namen, zaradi katerega je delo nastalo. Med literarne
motive štejemo vse, ki izvirajo iz literature (mitologije, knjiţevnosti,
zgodovinskih spisov, znanstvenih del, itd.).
Najpomembnejši neposredno spoznavni motivi:

G l a v a - motiv človeške glave brez izraţenih karakternih značilnosti (glava
umetnika zanima samo kot posebna, razgibana forma). (Slika 3)

P o r t r e t - umetnik išče telesne in zlasti duševne podobnosti z
upodobljenimi (preko originalne fizične oblike podaja originalno psihično
obliko posameznika). Portretist je poseben, psihološko nadarjen umetnik, ki
zna najti na človekovem telesu in obrazu tisto originalnost, po kateri se ljudje
ločimo med seboj. Ločimo tri vrste portreta: idealni portret je tisti, kjer
umetnik zanemari vse neproporcionalno in poudari le skladno, naturalistični
portret je tisti, ki zanemarja proporcionalno in poudari le n eskladno, realni
portret pa je tisti, kjer se najde najboljša zveza med idealnim in
naturalističnim. (Slika 4)

A v t o p o r t r e t ali lastna podoba je neke vrste likovna avtobiografija.
Umetnik ne podaja samo telesnih značilnosti svojega obraza, prodre ti poskuša
tudi v svojo dušo in pokazati, kako sam gleda nase, lahko pa pokaţe tudi svoj
pogled na ţivljenje in umetnost. (Slika 5)

K a r i k a t u r a je ena izmed poglavitnih vrst likovnega humorja. V glavnem
je povezana s človekom, na katerem odkriva smešno. V tem smislu je v
karikaturi več stopenj - od rahlega namigovanja, dvoumnosti, roganja,
zasmehovanja, ironiziranja, sarkazma in cinizma . (Slika 6)

F i g u r a podaja oblečeno človeško postavo. Po motivu se deli na žanrsko,
zgodovinsko, mitološko, religiozno in etnografsko. Je dragoceno pričevanje o
načinu oblačenja v posameznih obdobjih . (Slika 7)

A k t je človeško telo, upodobljeno brez obleke. Po stopnji razkritosti ločimo
med aktom in polaktom. Človeško telo je od nekdaj zelo privlačno za
umetnike zaradi oblik, barv, simetrije, proporcev… in je ravno zaradi tega
eden najstarejših motivov v človeški zgodovini. Lahko pa bi se reklo, da je akt
neke vrste dokument o umetnikovem psihičnem in fizičnem razmerju do
lastnega in tujega telesa. (Slika 8)
2
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .

T i h o ţ i t j e je motiv, v katerem so upodobljeni razni predmeti, rastline in
mrtve ţivali. Precej časa je trajalo, da je postalo samostojni motiv (v baroku).
Oblikovala so se tematsko zaokroţena tihoţitja (sadna, cvetlična, glasbena,
kuhinjska, lovska). "Vanitas" (ničevost) se imenuje tihoţitje posebne vrste, ki
izraţa predvsem misel na propadanje, smrt (peščena ura, mrtvaška lobanja,
utrnjena sveča, itd.). (Slika 9)

K r a j i n a ali p e j s a ţ je motiv, ki kaţe naravo. Lahko je gorska,
gozdna, poljska, rečna ali morska (marina). Kadar podaja široke poglede na
mesta ali pokrajino, se imenuje panorama, če pa kaţe trge ali ulice, se
imenuje veduta. Posebna vrsta je ruinizem, kjer se upodablja stare
arhitekturne spomenike v ruševinah. Krajino delimo še na vizualno (nastalo z
neposrednim opazovanjem narave) in domišljijsko (nastalo s kombiniranjem
elementov vizualne krajine v domišljiji). (Slika 10)

I n t e r i e r predstavlja notranjščino kake stavbe in je bil v mnogih obdobjih
bolj postranskega značaja, sluţil je samo kot ozadje drugim motivom . (Slika 11)

Ţ a n r je slika vsakdanjega ţivljenja in tako pomembno pričevanje o
človekovem ţivljenju v različnih zgodovinskih obdob jih. Pomembno je tudi to,
da se na upodobitvah pojavljajo preprosti, navadni ljudje. (Slika 12)

A n i m a l i z e m je upodabljanje ţivali. Vsako obdobje je dajalo prednost
tisti ţivali, ki je bila s posebnostmi svoje narave in oblike podobna njegovemu
etičnemu in estetskemu značaju. (Slika 13)
Simbol, atribut, poosebitev in alegorija
S temi izrazi se v likovnih delih pogosto srečujemo, ne glede na to, ali gre za
posvetne ali naboţne upodobitve.
Simbol v likovni umetnosti pomeni sporočilo v obliki podatka, ki je lahko
predmet (ţival, rastlina, oseba), znamenje (število, geometrijski lik) ali pojav
(barva, naravni pojav), idr. Z njegovo pomočjo prepoznamo pomen upodobitve
(tehtnica je simbol pravice, bela barva je simbol čistosti). Simbol nadomešča
upodobitev oseb - kadar pa se pojavi skupaj z njimi, ga imenujemo atribut.
Atribut: upodobljeni osebi dodano prepoznavno znamenje, ki simbolizira:
1. njen položaj (tiara – papeţa, krona ali ţezlo – vladarja), 2. njeno osebo (strela
– Zevsa gromovnika, trizob – Pozejdona, boga morja), 3. funkcijo ali poklic
(tehtnica – pravičnost, kotomer – stavbenika). V nasprotju s simbolom atribut ni
samostojen oziroma ne nadomešča oseb.
Poosebitev ali personifikacija je utelešenje, počlovečenje (bogov, lastnosti,
pojmov). Nastopa takrat, ko je npr. pojem upodobljen kot oseba (deklica z
ţitnimi klasi je poosebitev Poletja, ţena s tehtnico pa Pravice).
Alegorija ali prispodoba je prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, je s
podobo opisan pojem, potek ali stanje (npr. usmiljenje, vojna, melanholija),
večinoma s personifikacijo (smrt kot okostnjak s koso, strah kot furija ipd.).
Pomeni upodobitev, pri kateri izvemo njen pomen iz razmerja med vsemi
upodobljenimi prvinami. Alegorija ponazarja pojme (Svoboda, Domovina),
dogajanje v naravi (Pomlad) ali občutja (Minevanje).
3
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Oblikovna analiza likovnega dela
Vsako likovno delo ima svojo zgradbo - oblikovne prvine, ki jih je umetnik
uporabil pri "gradnji" svojega dela. Temeljne likovne prvine so točka, linija,
barva, svetloba, površina, prostor, perspektiva in kompozicija.
 Točka je kot likovna prvina lahko prostorska ali ploskovita oblika, ki "ujame in
zadrţi pogled". Lahko je okrogle ali druge oblike, velika ali majhna. Je osnovna
enota, ki pa lahko nastopa v zaporedju bolj ali manj enakovrednih točk in tako
sodeluje pri oblikovanju projekta.

Linija je ena temeljnih likovnih prvin, ki govori o gibanju v prostoru. Različne
smeri njenega gibanja različno občutimo (navpičnica deluje aktivno, vodoravnica
pa pasivno).

Barva in svetloba sta prvini, ki bistveno določata značaj dela. Naravne in
umetne barve in prav tako naravna in umetna svetloba vplivajo na lastnosti
upodobljenega objekta. B a r v a ima lahko simboličen pomen (bela oblačila
angelov so simbol njihove čistosti), vlogo opisovalca (bela za zimsko vzdušje), je
sredstvo za doseganje posebnega vpliva na gledalca ali pa samostojna slikarska
tema. S v e t l o b a je prvina, ki sodeluje pri ustvarjanju prostornine,
kompozicije ter pri zaznavanju objektov in celote.
Če so telesa naslikana brez senčenja in sence, delujejo plosk ovito in prostor okoli
njih izgubi svojo osnovno vrednost, tretjo dimenzijo oz. globino. Pri
obravnavanju svetlobe sta posebej značilna dva izraza: c h i a r o s c u r o
(svetlo-temno) in s f u m a t o (zastrtost barv, megličavost).

Površina: učinek dela je tesno povezan z materiali, tehnikami in orodji, ki jih
uporablja umetnik. Barvo lahko nanaša s tankim čopičem ali lopatico, rokami ali
direktno iz tube in uporablja različne tehnike. Površina je s svojo obdelanostjo,
razgibanostjo in barvo pomembna sestavina v dojemanju celote. Na zglajeni
površini se svetloba odbija in prispeva k drugačnemu učinkovanju stvaritve kakor
na hrapavi.

Prostor: površina papirja ali platna je za slikarja površina, po kateri
razporedi linije, barve in predmete, ki, glede na način postavitve, ustvarjajo
v t i s
p r o s t o r a. Ta se lahko ujema z izkušnjo realnosti, lahko je
brezkončen ali pa ga sploh ni. Prostor, globino in oddaljenost upodobljenih
objektov dojemamo tudi glede na naše mesto (je naslikan tako, da se razteza v
višini naših oči ali pa gre za pogled z višine ali s tal).
V kiparstvu je element prostora povezan z maso, otipljivimi lastnostmi plastike in
s prostorom, ki ga kip izrablja okoli sebe (ta je lahko bistveno večji od mase). Tu
je pomemben tudi "zunanji" prostor, ki omogoča pogled na delo.
4
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .

Perspektiva
označuje način upodabljanja teles v razmerju do prostora .
Umetniki so se na različne načine lotevali upodabljanja v globino razvrščenih
teles. Govorimo o vertikalni, konceptualni, osni, ukrivljeni, linearni, zračni ,
svetlobni in barvni perspektivi, o ptičji in ţabji perspektivi, o skrajšavah, itd.

V e r t i k a l n a
p e r s p e k t i v a je način prikazovanja prostora, pri katerem se
tridimenzionalni prostor prikazuje na ravni ploskvi tako, da se predmet, ki je v resnici
za prvim predmetom v globini, na sliki nahaja nad prvim predmetom. Tako je
vertikalno nanizanih več planov slike - eden nad drugim. Nikjer se ne prekrivajo, kar
se sicer pogosto dogaja. Pravilno "branje" take slike je od spodaj navzgor.

K o n c e p t u a l n a
p e r s p e k t i v a je način upodabljanja teles s takega
zornega kota, da so pred nami v najbolj značilnem pogledu. Tako je npr. oseba
upodobljena v kombinaciji glave in nog s strani ter čelno postavljenega trupa. Gre za
upodobitev zamisli (koncepta) o človeku, naravi in pre dmetih okoli njega. Vertikalna
in konceptualna perspektiva sta značilni za egipčansko slikarstvo, podobno je tudi na
asirskih reliefih ter v grškem in etruščanskem vaznem slikarstvu.

O s n a
(Slika 14)
p e r s p e k t i v a: prostor je jasno zamejen in odprt kot oder - kot bi škatli
odvzeli sprednjo stranico. Če bi podaljšali linije, ki se pojavljajo na taki sliki, bi videli,
da se v globini ne stikajo v eni sami točki, ampak so stične toč ke razporejene po
navpični osi.

U k r i v l j e n a
p e r s p e k t i v a nastane takrat, kadar je slika sestavljena iz
več prostorskih izsekov. Neskladje nastane pri povezovanju več enot in pri
povezovanju notranjosti z zunanjostjo (nepravilna velikostna razmerja).

L i n e a r n a
p e r s p e k t i v a nastane v poznem 14. stoletju kot posledica
močne teţnje po pribliţevanju k vizualni resničnosti v slikarstvu. Temelji na
zakonitosti, da se predmeti z oddaljevanjem od gledalca navidezno zmanjšujejo .
Ugotovili so, da se vse vzporedne linije, ki so pravokotne na vi dno polje, stikajo v eni
sami točki na horizontu (v očišču). V praksi je to pomenilo, da so slikarji najprej
naslikali geometrijsko konstrukcijo prostora in nato razporejali in usklajevali velikost
oseb in predmetov.

Z r a č n a
(Slika 15)
p e r s p e k t i v a temelji na naravnem pojavu, saj se zaradi vpliva
atmosfere oddaljenim predmetom spreminjajo obrisi (v prvem planu so ostri, v daljavi
se mehčajo in izgubljajo), barvni odtenki (v prvem planu so ţivi, z oddaljenostjo
postajajo medli), kontrasti svetlobe in sence (spredaj ostri, oddaljeni nejasni) in
barve (v bliţini razločimo celoten barvni spekter, z oddaljenostjo pa vse barve
postajajo modrikasto-sive).
5
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .

B a r v n a
p e r s p e k t i v a temelji na dejstvu, da se nam nekatere barve zdijo
prostorsko bliţje, druge pa bolj oddaljene. Tople barve (rdeča, oranţna in rumena) se
navidezno pribliţujejo, hladne (modra, zelena, vijolična) pa oddaljujejo. Pri tem je
potrebno upoštevati tudi medsebojno učinkovanje barv (enaka vij olična bo ob modri
videti topla, ob rdeči pa hladna). Učinek globine se dosega samo s spreminjanjem
barv, vsi obrisi predmetov so ostri in vse barve so enako ţive. Mnoge moderne slike
gradijo dojemanje prostora samo z barvno globinsko lestvico.

C h i a r o s c u r o ustvarja občutek globine na sliki z zelo dramatičnimi kontrasti
med svetlimi in temnimi deli slike. Osvetljeni deli se nam zdijo bliţji, zatemnjeni pa
bolj oddaljeni.

S k r a j š a v e so se pojavile potem, ko so umetniki v celoti obvladali linearno
perspektivo. Posebej v iluzionističnem slikarstvu so pogosto zelo dramatične. Gre za
nenavadne poglede in zorne kote (pogled na človeka od zgoraj, pogled od stopal proti
glavi).

Kompozicija
je razporejanje likovnih elementov in vzpostavljanje odnosov med njimi. V zgodovini
umetnosti so umetniki uporabljali razne regulatorje (sredstva za urejanje). Eden
najenostavnejših je geometrija, ki sliki ali kipu daje preglednost in red - likovni smisel.
Poznamo odprto, središčno, simetrično, diagonalno, kro ţno, piramidasto, ploskovito,
svobodno, vodoravno, itd. kompozicijo.
(Slika 16)
Morfološki slogi ali obči likovni slogi
so kategorije, o katerih govori morfologija (oblikoslovje). Umetnine obravnava po
njihovih oblikovnih lastnostih, ki niso odvisne od zgodovinskih obdobij. Poznamo
tri različne morfološke sloge.

P l o s k o v i t i s l o g izraţa idejo upodobitve. Prvine so med seboj komajda
povezane, vsak element je ločen z jasno poudarjenimi obrisi, prostor je nezaključen
ali ga ni, liki so stisnjeni v ploskev in so videti anatomsko nelogični (izraţajo idejo, ki
ni podrejena realizmu).

P l a s t i č n i
(Slika 17)
s l o g je blizu videnemu in doţivetemu. Prostor je realen in določljiv.
Svetloba in senca ustvarjata vtis zaobljenosti predmetov in o seb ter določata njihov
poloţaj. Oblika in vsebina se ujemata (načelo realističnega pojmovanja snovi). Barve
so usklajene z resničnimi.

S l i k o v i t i
(Slika 18)
s l o g posreduje takšno podobo, kot jo sporoča občutek, vtis.
Upodobljena telesa in prostori niso razvidni na prvi pogled, prostor je poljubno
izrezan košček neskončnosti. Pogosto so poudarjeni gibi, razgibanost ter izrazita
čustvena stanja. Bistvo slikovitega sloga je v podreditvi mnogoterih sestavin
skupnemu učinku.
(Slika 19)
6
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
II. del
L I K O V N E
T E H N I K E
Risba in značilnosti osnovnih risarskih tehnik
R i s b a je temelj vsem likovnim umetnostim - je prvi način, s katerim začne
otrok likovno govoriti in z njo se je začela tudi zgodo vina umetnosti. V svojem
osnovnem bistvu temelji na črti.
O g l j e je med najstarejšimi risalnimi materiali . Z ostanki zgorelega lesa so
prazgodovinski risarji risali ţivalske in človeške podobe po stenah v jamah. Črta
je mehka, prašna in neostra, zato je idealno za risanje senc.
S r e b r n i s v i n č n i k so uporabljali risarji, ki so ţeleli risati natančno,
čisto in trdno. Sestavljen je iz zmesi srebra, svinca in kositra. Bil je priljubljeno
orodje v renesansi, ko je bil risarski ideal znanstvena natančnost. Z njim so
izrisovali predvsem detajle.
S v i n č n i k ima precej široko skalo tonov (od bledo sive do črne) in ga radi
uporabljajo tako slikarji kot kiparji pri risanju osnutkov (t.i. študij). Narejen je iz
grafita.
K r e d a je raznobarvna, glavne barve so črna, rjava, bela in rdeča (sangvina).
Črta je lahko ostra kot pri svinčniku ali pa prašna kot pri oglju.
P e r o (gosje, krokarjevo, labodje, …) omogoča risanje črt različnih lastnosti: od
zelo tanke pa do precej debele ob močnejšem pritisku. Kovinsko pero omogoča
izredno jasnost in ostrino risbe. Lavirana risba nastane tako, da risar na s
peresom narisani risbi na določenih mestih raztopi rjavo barvo (risba se imenuje
sepija) ali črno barvo (risba se imenuje grizaj). Z menjavanjem gostejše in
redkejše mešanice se ustvari občutek globine.
Č o p i č omogoča risanje od zelo debelih do najtanjših črt: pomočimo ga v tuš
in ga bolj ali manj pritisnemo.
T r s t i k a je priostreno bambusovo steblo, namočeno v tuš. Njeno navidezno
togost so izkoristili tisti risarji, ki so ţeleli z grobo črto zapustiti močan vtis.
7
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Grafika in značilnosti osnovnih grafičnih tehnik
Grafik je ravno tako risar, vendar se od navadnega risarja loči po tem, da svojo
risbo razmnoži v več primerih. To doseţe z uporabo različnih grafičnih tehnik.
Vsem je skupno to, da imajo podlago (matrico), na kateri grafik s posebnimi
postopki naredi risbo kot predlogo in potem z nje odtisne večje število "risb", ki
se imenujejo grafični listi.
Vsak grafični list posebej je original in mora biti signiran (podpisan, oz.
opremljen z določenimi podatki). Ti so: zaporedna številka odtisa, število odtisov
v seriji (npr.3/15), grafična tehnika, naslov, podpis in datum. Po načinu obdelave
matrice in nanosu barve se deli grafika na visoki tisk (lesorez, linorez), globoki
tisk (bakrorez, jedkanica, suha igla), ploski tisk (monotipija, litografija) in
sitotisk (tiskanje skozi fine mreţice - sita). Nekaj osnovnih grafičnih tehnik:
L e s o r e z je dobil ime po hruškovem ali češnjevem lesu, ki se ga uporablja za
matrico. Z noţki lesorezec izrezuje površine, ki bodo na odtisu bele,
nedotaknjena pusti tista mesta, ki bodo obarvana. Črta je kompaktna in močna.
Naknadno je mogoče odtisniti še nekatere dele v barvi - barvni lesorez. Ker je
barva odtisnjena s plošče, ostane enakomerna po celotni površini in ni svetlotemnih prehodov.
B a k r o r e z nastane z rezanjem risbe v kovino (bakreno ploščo). Uporablja se
ostro in močno šilo ali dleto, takšna je tudi narava črt. Tiskarska barva se vtira v
izrezane dele in se nato pod močnim pritiskom odtisne na papir.
J e d k a n i c a nastane s pomočjo kemičnega postopka. Bakreno ali cinkovo
ploščo se premaţe s posebno smolo in nato umetnik z lahko, drobno iglo riše
motiv. Črta je lahko izredno tanka in fina. Celo ploščo nato potopi v raztopino
kisline. Na mestih, kjer je bila med risanjem zaščitna plast odstranjena, kislina
razţira ploščo. Črte niso tako zelo enakomerne in ostre. To je ena najbolj
rafiniranih grafičnih tehnik, ki omogoča širok razpon odtenkov.
L i t o g r a f i j a je tehnika, kjer je podlaga zglajena kamnita plošča, na katero
se riše risba s posebno litografsko kredo. Ploščo se prelije z raztopino kisline, ki
deluje povsod tam, kjer ni risbe in tako spremeni strukturo plošče. Plošča se nato
očisti in namoči v vodi. Preko navlaţene plošče se z valjčkom nanese tiskarsko
barvo, ki se prime samo tam, kjer je bila prej risba. Deli plošče, kjer je delovala
kislina, pa barvo odbijajo in na odtisu ostanejo beli.
8
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Slikarstvo in značilnosti osnovnih slikarskih tehnik
Slikarstvu je temelj izraza barvna ploskev - od risbe se loči predvsem po tem, da
risba temelji na črti, slika pa na barvi. Vendar ima v vsaki risbi svoj deleţ barva
in tudi v vsaki sliki ima deleţ risba. Slikarske tehnike se med seboj ločijo po
barvah, razredčilih, čopičih in drugem orodju, po podlagah, itd.
P a s t e l je slikanje s suhimi barvnimi kredami. Tehnika slikanja obsega
predvsem nanašanje krede na hrapav papir, zato da se kredni prah ujame. Pri
slikanju se uporabljajo posebni pastelni čopiči in vata, da se zmehčajo ostri
robovi in prehodi. Nazadnje je potrebno sliko zaščititi z utrjevalcem.
A k v a r e l je slikarska tehnika z vodnimi barvami. Slika se na poseben papir,
ki se ga pritrdi na podlago in namoči z vodo. Slikanje se začne s svetlejšimi
barvami in postopoma prehaja do temnejših. Belo barvo načeloma nadomesti
belina podlage. Razlivanje in prelivanje barv je ena izmed značilnosti tehnike.
Popravljanje posušene slike ni mogoče.
T e m p e r a se imenujejo barve, ki jih danes kupimo v tubi in se mešajo z
vodo. V srednjem veku in renesansi pa so bile to barve, ki so se nanašale na
lesene plošče, izdelovali so jih pa iz barv v prahu, ki so jih mešali z jajci, kisom
in vodo. Barve so gostejše kot pri akvarelu, prekrivajoče in precej čiste, odtenki
so zastrti in umirjeni.
O l j e je tehnika, kjer se barve mešajo z lanenim oljem ter se nanašajo na
platno s čopičem. Danes je to najbolj razširjena slikarska tehnika zaradi mnogih
dobrih lastnosti, med njimi so ţivost in bleščavost barv, katerih razpon je
ogromen - od najgloblje sence do največje svetlobe, lazurnost (vidnost spodnjih
barvnih plasti skozi gornje), moţnost izdelave najbolj finih detajlov pa vse do
debelih, pastoznih nanosov, moţnost dopolnjevanja ţe posušene slike, počasno
sušenje, itd. Ena izmed pomembnejših slabosti te tehnike je občutljivost barv,
saj posebno rumena sčasoma potemni, pa tudi pojav raz pok zaradi
neenakomernega krčenja in raztezanja barv.
E n k a v s t i k a je tehnika, ki je podobna oljnim barvam, stara pa je pribliţno
1800 let. Barvila se mešajo z voskom in nanašajo s segreto kovinsko paličico na
leseno, marmorno ali slonokoščeno ploščo. Posebej razširjena je bila na območju
Egipta, kjer so tako naslikali portretne podobe pokojnikov in jih polagali na
pokrove sarkofagov. Barve so še danes izredno ţive in sveţe.
F r e s k a je dobila ime zaradi njene značilne podlage, ki je sveţ omet
(italijansko "al fresco" - na sveţe). Slikar naredi zmes iz drobnega marmornega
peska in apna in z njo prekrije del stene, ki jo bo poslikal v enem dnevu. Na
mokro zmes nanaša barve, ki so zmešane z apneno vodo. Pred delom je potrebno
pripraviti t.i. karton (skico). Barve se med sušenjem veţejo z omet om in zaradi
tega je freska zelo obstojna.
M o z a i k je tehnika, pri kateri mozaicist v mokro malto vstavlja raznobarvne
marmorne, keramične, zlate in steklene kocke. Tudi tukaj je potrebno najprej
pripraviti karton. Poznamo črno-bele in barvne mozaike. Tehnika učinkuje izredno
bogato in bleščavo, saj vsak delček posebej odbija svetlobo. Natančnost mozaika
je odvisna od velikosti posameznih kamenčkov.
9
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
V i t r a ţ so začeli izdelovati takrat, ko je umetnikom uspelo s kemičnimi
spojinami obarvati steklo (npr. manganov oksid daje modro barvo, ţelezov pa
rdečo). Posamezne kose stekla povezujejo svinčeni trakovi, vse skupaj pa se
vstavi v okenski okvir. Ko skozi steklo posije svetloba, postanejo barve izredno
bleščeče. Ta tehnika ne dovoljuje majhnih detajl ov, zato jih je potrebno
naknadno naslikati.
T a p i s e r i j a je dragocena slikarska tehnika, ki nastane z ročnim tkanjem na
statvah. Najpogostejša materiala sta volna in svila, včasih pa so lahko dodane
tudi zlate in srebrne niti.
Navadno je velikih dimenzij, njena prvotna naloga pa je bila prekrivanje notranjih
zidov zaradi toplote. Kasneje je postala izrazito dekorativna. Karton se postavi
pod napeljane niti osnove, kar omogoča pravilno menjavanje barv.
Kiparstvo in osnovne značilnosti kiparskih materialov
Medtem ko je slikarstvo dvodimenzionalna, je kiparstvo tridimenzionalna
umetnost. Kiparstvo se deli na r e l i e f n o in o b l o. Pri prvem je obdelana
samo ena stran ploskve, ki bolj ali manj izstopa iz podlage ( visoki, nizki ali
globoki relief), druga stran pa je ponavadi prislonjena ob steno, medtem ko je
oblo kiparstvo obdelano z vseh strani.
Posebnost kiparskih tehnik je v strukturi materiala: nekateri materiali so mehki
(glina, plastelin in vosek), drugi pa trdi (marmor, bazalt, les, slonova kost).
Strukturi materiala je potrebno prilagoditi tudi orodja za obdelavo in način
obdelave (dodajanje in odvzemanje gradiva).
T e r a k o t a (glina in ilovica) je najmehkejši gnetljivi material. Njena obdelava
je enostavna, saj se jo lahko dodaja ali odvzema. Pogosto se jo ţge in barva.
P o r c e l a n je podoben terakoti, le da se surovina zanj imenuje kaolin, je
svetle barve in bolj fine strukture, ţgati pa ga je potrebno pri mnogo višji
temperaturi - to mu daje večjo trdnost in sijaj. Uporablja se ga tako za malo
plastiko kot predmete za vsakdanjo uporabo.
B r o n - kip iz tega materiala nastane tako, da ga kipar najprej izdela iz gline,
potem naredi mavčni model in nazadnje odlije. Ta tehnika je posebna zaradi
svoje proţnosti (izdelati je mogoče skrajno dinamične motive), pa tudi zaradi
barve, saj sčasoma potemni in dobi teţak mračen ton. Zato dajejo bronasti kipi
vtis trdnosti in tudi motivi so pogosto temu prilagojeni (vojskovodje na konju,
divje ţivali).
L e s ima togo strukturo, vendar pa le-ta pomaga kiparju izoblikovati motive, za
katere je značilna zbrana in vzvišena drţa, hkrati pa je dovolj mehak, da kipar iz
njega lahko izrezuje najbolj svobodne oblike.
S l o n o v a k o s t je kiparsko gradivo, pridobljeno iz slonovih okl ov. Je lep
material, ki zdruţuje lastnosti lesa (mehkobo) in marmorja (beli blesk). Ker ga ni
na voljo v velikih kosih, so izdelki majhnih dimenzij (miniature). Danes je
trgovina s slonovo kostjo prepovedana zaradi nevarnosti izumrtja ţivali.
10
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
K a m e n je med kiparskimi tehnikami nekaj takega, kar je olje med slikarskimi.
S svojimi različnimi strukturami lahko daje pribliţen vtis slonove kosti, lesa ali
kakšnega drugega kiparskega gradiva, vendar pa je tudi čisto samosvoj material.
Kamen ima različno trdoto in barvo. Obstaja veliko različnih vrst, od krhkih
peščencev do trdega eruptivnega kamna.
M a r m o r je masivna metamorfna kamnina, ki je nastala iz apnenca
(večinoma) ali dolomita. Poznamo bleščeče bele marmorje, ki so nastali iz čistih
apnencev in marmorje z barvnimi progami in lisami, ki so nastali iz apnenc ev z
glinenimi primesmi, ki so se reklistalizirali (zelenkasti, modrikasti,rdečkasti,
rumenkasti, sivi in črni). Sestavljen je iz brezbarvnih drobnih ali večjih zrnc z
ravnimi ploskvicami in se lesketa. Zaradi svoje lepote kiparji iz njega izdelujejo
skulpture, ki pa so precej podvrţene vremenskim vplivom (kisel deţ).
Oblikovanje
I n d u s t r i j s k o o b l i k o v a n j e je novejše področje likovne umetnosti.
Vprašanja, ki se tu postavljajo in rešujejo, so v tesni povezavi z ţivljenjem
vsakega posameznika, saj gre za predmete, ki jih potrebujemo v našem
vsakdanjem ţivljenju. Danes nihče ne more reči, da ga ta vprašanja ne zanimajo.
Načela modernega industrijskega oblikovanja zahtevajo, da mora biti oblika
usklajena z materialom, iz katerega je predmet narejen. Vsak material, naj bo
naraven ali umeten (les, kovina, steklo, tkanina, plastika), ima posebne lastnosti
(trdoto, gladkost, barvo), ki predstavljajo njegov "karakter" in posebno lepoto.
Naloga oblikovalca je, da poskuša najti takšno obliko predmeta, s katero bo
najbolje izkoristil tehnične značilnosti materiala in moţnosti obdelave le -tega,
hkrati pa izpostavil njegovo lepoto.
Vizualne komunikacije
Sočasnost dogajanja in prenosa informacij s pomočjo interneta in televizije
spreminja celo Zemljo v "veliko vas". Vemo, da objektivna vizualna informacija
ne obstaja (vedno je odvisna od gledišča). Novice na televiziji bodo poka zale le
neznaten delček celotnega dogajanja v svetu, saj je informacij preveč.
Poleg tega pa način prikazovanja slik (izbor in zaporedje), kot tudi dodan ustni
komentar, omogočajo, da se lahko vsak dogodek prikaţe na nešteto različnih,
celo nasprotujočih si načinov. Čeprav je po vplivu na prvem mestu (vsaj do
nedavnega je bilo tako), pa t e l e v i z i j a ni edino sredstvo vizualni h komunikacij.
Sem spadajo tudi i n t e r n e t, f o t o g r a f i j a in f i l m, poleg pa so brez
dvoma tudi vizualna sporočila, ki nas spremljajo na vsakem koraku.
Najizrazitejša sporočila, vsaj v mestih, nam sporočajo i z l o ţ b e in
p l a k a t i, ki lahko tako pozitivno kot negativno vplivajo na razvoj vizualne
kulture meščanov. Plakati so tisto področje likovnega izraţanja, kjer so
sodelovali mnogi priznani umetniki modernega časa (Toulouse-Lautrec, Picasso,
Braque). Pogosto se imenujejo dela "ulične galerije", vendar pa v ničemer ne
zaostajajo za deli, ki so na ogled v galerijah.
11
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Arhitektura in urbanizem
Arhitektura je umetnost oblikovanja prostora. Na
s t a v b a r s t v o (oblikovanje in konstruiranje
p r o s t o r o v (parkov, ulic, trgov), oblikovanje
u r b a n i z e m (načrtovanje in urejanje naselij)
področje arhitekture
hiš), oblikovanje z u
n o t r a n j e o p r
in u r e j a n j e k
spadajo
n a n j i h
e m e,
r a j i n e.
V arhitekturi se na različne načine vedno prepletata notranji in zunanji prostor prostor, v katerega vstopamo, in prostor, iz katerega izstopamo. Na zunanje
prostore (ulice, trge) vpliva zunanja masa zgradb s svojimi fasadami, poleg tega
pa še ograje, stopnice, mostovi, vodnjaki, spomeniki, drevoredi in druge umetne
ali naravne zamejitve.
Stavbarska umetnost je glede na višino lahko razdeljena na dva dela:
n i z k e z g r a d b e: mostovi, hidrogradnje (vodne zapornice, jezovi,
nasipi), komunalne zgradbe (ceste, nadvozi, podvozi) in
v i s o k e z g r a d b e, ki vključujejo naslednje glavne skupine zgradb
glede na namen: stanovanjske zgradbe, namenjene bivanju in druţbene zgradbe,
namenjene javnemu delovanju: šole, administrativno-upravne zgradbe, zgradbe
za zdravstvo, socialne ustanove, zgradbe za trgovino in gostinstvo, zgradbe za
kulturo, zgradbe za šport in rekreacijo, sakralne zgradbe. Industrijske zgradbe so
namenjene proizvajanju različnih dobrin.
Z razvojem civilizacije se ne spreminjajo le tehnike gradnje in estetski kriteriji,
ampak tudi namembnost zgradb. Tipe zgradb lahko razlikujemo tudi glede na
konstrukcijo in način komponiranja arhitekturnih elementov.
Glede na vrsto gradnje ločimo m a s i v n o in s k e l e t n o konstrukcijo.
Lahko gre tudi za kombinacijo obeh tipov. Masivno gradnjo predstavljajo
egipčanske piramide in templji, romanske cerkve in gradovi. Kot pove ime, so
zgrajene iz masivnih sten, ki so lahko iz različnih materialov (opečne, kamnite).
Pri skeletni gradnji obstaja nosilno ogrodje, ki omogoča uporabo transparentnih
polnil, npr. stekla. Nosilno ogrodje je lahko kamnito, jekleno, leseno, armirano
betonsko … Dober primer za skeletno gradnjo s kamnitim ogrodjem so gotske
katedrale. Skeletne konstrukcije iz 20. stoletja so predvsem iz jekla in
prednapetega armiranega betona.
Osnova vsake zgradbe je konstrukcija (sistem nošenih in nosilnih elementov).
Lahko je vidna ali pa zakrita.
Nosilni elementi konstrukcije so v glavnem podporni elementi: npr. stebri, slopi
in stene, nošeni pa so arhitrav, strop, kupola, streha itd.
Skozi tisočletja so se razvili posebni pojmi, ki so lastni samo arhitekturi. To so
arhitekturni elementi. Med najbolj značilnimi primarnimi elementi arhitekture so:
steber, stena, streha, vrata, okna in stopnice.
12
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
S t e b e r ni le nosilec preklade in tvorec konstrukcije, ampak s svojo tridelno
členitvijo na podstavek, osrednje deblo in glavo (kapitel) pooseblja določeno
formo, povzeto iz narave. Trije grški stebrni redi (dorski, jonski in korintski)
predstavljajo s svojimi dogovorjenimi pravili proporcev in oblik osnove
arhitekturnega, klasičnega jezika. S svojo vpetostjo v celotno zgradbo
predstavlja steber kot ponavljajoča se likovna enota tudi pomembno likovno
funkcijo v kompoziciji.
S t e n a ravno tako ne predstavlja le nosilnega, podpornega dela konstrukcije,
ki nosi strop, ampak je lupina, ki tvori nove oblike prostorov in loči notranjost od
zunanjosti ter notranje in zunanje prostore med seboj. Stena je tudi podlaga za
slike in zapise (npr. poslikane stene in reliefi v Egiptu, bizantinski mozaiki,
srednjeveške freske, iluzionistično poslikane baročne stene). Stena je lahko bolj
ali manj členjena z okni, vrati, nišami, loki, pilastri ali z arhitekturno plastiko ter
poslikavami.
V r a t a so arhitekturni element in niso le odprtina, ki omogoča prehod med
prostori, ampak so ţe davno v zgodovini postala simbol za prehod v višja oz.
druga stanja - predstavljajo tako ločitev kot povezavo med različnimi prostori.
Odprta vrata imajo drugačen pomen kot zaprta. Poseben statusni pomen imajo
vrata, ki povezujejo zunanji in notranji prostor (vrata v hišo so lahko mogočen
portal). Slavolok predstavlja slavnostna vrata, ki so pomnik določene zmage in
skozi katera simbolično vstopa zmagovalec. Vrata imajo lahko torej več funkcij:
uporabno funkcijo, saj omogočajo ali preprečujejo prehod, družbeno funkcijo, saj
predstavljajo statusni simbol lastnika zgradbe in likovno funkcijo, saj so aktivno
vključena v likovno kompozicijo stavbe.
O k n o je arhitekturni element z več funkcijami, ki so podobne tistim, ki jih
imajo vrata. Njegova uporabna funkcija je vez med notranjim in zunanjim
prostorom. Za likovno funkcijo je pogosto značilno ritmično ponavljanje, ki daje
fasadi njeno značilno dinamično ali statično kompozicijsko členitev. Okno je
seveda lahko tudi dominantna prvina (rozeta gotske katedrale).
S t r e h a nudi zavetje pred različnimi vremenskimi vplivi, hkrati pa je simbol
doma, varnosti in ima tudi statusni pomen. Po obliki so lahko enokapne,
dvokapne, ravne itd. Prostor, ki je posebno pomemben, ima drugače oblikovano
streho. Najbolj izrazit statusni simbol ima streha nad centralnim prostorom v
obliki kupole. Pojem strehe je tesno povezan s pojmom stropa. Ta je lahko raven
ali v obliki oboka (banjast, šilast, kriţni). Skupaj s steno je del lupine in
soustvarja notranji prostor. Lahko predstavlja ploskev, ki je nosilka barve in slike
in s tem novega sporočila.
S t o p n i c e kot arhitekturni element lahko pojmujemo na več načinov. Njihova
funkcionalna vloga je povezovanje višinskih nivojev, sčasoma pa so dobile tudi
svoj simbolni pomen: lahko predstavljajo pot k višjemu (stanju, svetu, bitju).
Lahko so notranje ali zunanje, tekoče stopnice pa vnesejo v prostor konstantno gibanje.
Za arhitekturo je torej najznačilnejši likovni element p r o s t o r.
13
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Tudi slikar lahko upodobi prostor, le da bo to iluzija prostora, upodobljena na
ploskvi. Podobno iluzijo ustvarja scenograf, s to razliko, da je to
trodimenzionalna iluzija, ki jo ustvarja kulisa na odru. Kipar se s problemom
prostora ukvarja na drugačen način, saj to ni prostor, v katerega lahko človek
vstopa in izstopa.
Arhitekt v bistvu oblikuje praznino, ki jo izrazi z zamejitvami sten, oken, vrat,
stebrov, lokov, obokov itd.
Če hoče svojo idejo prostora narisati, uporablja različne projekcije, med katerimi
so pravokotne projekcije na več ravnin: t l o r i s, n a r i s, s t r a n s k i risi.
Da bi si bodočo zgradbo lahko predstavljali, jo nariše s projekcijami na eno
ravnino. Tako predstavitev imenujemo prezentacijska risba. Še veliko bolje pa
arhitekturo predstavi 3D animacija. Danes se načrti rišejo predvsem s posebnimi
računalniškimi programi.
V okviru različnih moţnosti oblikovanja prostora razlikujemo c e n t r a l n i
v z d o l ţ n i prostor.
in
Centralni prostor ima v tlorisu kroţno ali mnogokotno zasnovo, lahko pa tudi obliko
enakokrakega kriţa, in zahteva tudi posebno obliko strehe (zelo svečan je str op v obliki
kupole). Med najbolj znanimi antičnimi centralnimi prostori so bili grški tolosi, templji z
okroglim tlorisom. Pri Rimljanih je najbolj znan Panteon, svetišče, posvečeno vsem
bogovom. V zgodnjekrščanski arhitekturi so bile med drugim centralne zgradbe krstilnice,
za bizantinsko arhitekturo pa so značilni bogosluţni centralni prostori. V zgodovini
arhitekture so se razvile še druge raznovrstne oblike centralnih prostorov.
Vzdolžni prostor ima poudarjeno smer gibanja. Dober primer je egipčanski tempelj.
Arhitekt je odlično predvidel različne prostorske učinke, ki se vrstijo ob hoji od vhoda do
najbolj skrivnostnega prostora. Pri tem se stopnjuje vzdušje tudi s pomočjo premišljene
zasnove vpada svetlobe v posamezne prostore. S stopnjevanjem zaprtosti prostorov pride
do izraza tudi njihova dostopnost glede na hierarhijo egipčanske druţbe. Vzdolţni prostori
so tudi zgodnjekrščanske bazilike, romanske in gotske katedrale, lahko pa so taki tudi
zunanji prostori, npr. Plečnikove kolonade na Pogačarjevem trgu v Ljubljani.
Nekoč je bila arhitektura umetnost, ki se je s slikarstvom in kiparstvom
povezovala v nedeljivo celoto. Slikar, ki je imel nalogo poslikati stene neke
katedrale, je moral uskladiti svoje kompozicije s kompozicijo celotnega prostora.
Prostor je določal, kje se bo obiskovalec ustavil in kam bo posebej pazljivo
usmeril svojo pozornost. Za arhitekturo je poleg prostora kot likovnega elementa
pomemben tudi element svetlo-temno. Način osvetlitve ustvarja v vsakem
prostoru posebne učinke. Upoštevati je potrebno tudi podnebne razmere. Kraji z
več sončne svetlobe bodo pogojevali drugačne fasade od ostalih. Velikost je
poleg svetlobe ravno tako odločilnega pomena: vsaka zgradba je namenjena
človeku in od njenih razseţnosti je odvisno, kako se bo v njej počutil.
Arhitektova vloga pa je, da v arhitekturi združi njeno funkcijo, umetniško
vrednost in tehnologijo.
14
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
Uporabljena literatura:
Nedelje Laneyrie-Dagen: Lire la peinture, Larousse, F., 2004, Nataša Golob: Umetnostna zgodovina, DZS,
Lj.,2003, Matko Peić: Uvod v umevanje likovnega dela, DZS, Lj., 1972, Umetnost na Slovenskem, MK, Lj.,
1998, Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Modrijan, Lj., 1998, Likovna teorija, Debora, Lj.,
2004, Bogomil Karlavaris in Helena Berce-Golob: Likovna vzgoja, DZS, Lj., 1991, Radovan Ivančević: Likovni
govor, Profil, Zg. 1997
Seznam slikovnega gradiva
1.
Franc Kavčič: Salomonova sodba, 1817, Ljubljana, Narodna galerija
2.
Eugene Delacroix: Svoboda vodi ljudstvo, 1830, Pariz, Louvre
3.
Idol s Kikladov, vsaj 2000 pnš., Narodni muzej, Atene
4.
Leonardo da Vinci: Mona Lisa, ok. 1505, Pariz, Louvre
5.
Vincent van Gogh: Avtoportret, 1889, Pariz, Musee d'Orsay
6.
Karikatura: Elvis
7.
Antoine Watteau: Portret mlade deklice, 1710, Pariz, Louvre
8.
Rembrandt van Rijn: Betsabeja po kopanju, 1654, Pariz, Louvre
9.
Vincent van Gogh: Sončnice, 1888, London, National Gallery
10.
Rihard Jakopič: Breze, 1902, Ljubljana, Narodna galerija
11.
Paul Cezanne: Umetnikov atelje, 1889, Pariz, Musee d'Orsay
12.
Jan Vermeer: Klekljarica, 1665, Pariz, Louvre
13.
Sedeča mačka (Bastet), Egipt, 700-600 pnš., bron, Pariz, Louvre
14.
Seth I. in boginja Hator, Egipt, ok. 1305 -1290 pnš. Firence, Museo Archeologico
15.
Pietro Perugino: Kristus izroča ključe, 1482, Rim, Sikstinska kapela
16.
Leonardo da Vinci: Ana Samotretja, 1499, Pariz, Louvre
17.
Kristus med apostoli, miniatura iz Book of Kells, ok. 800, Dublin, Trinity College
18.
Jan Vermeer: Mlekarica, 1658, Amsterdam, Rijksmuse um
19.
Ivan Grohar: Sejalec, 1907, Ljubljana, Narodna galerija
15
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
16
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e)
samo za interno uporabo
p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g ić , p r o f .
17