1. No category

Miroslav Braco Cvjetičanin
Kolesarski pisun Gorenjskega glasa, Poleta in Bicikla
piše o Andreju Hauptmanu.
Z Andrejem Hauptmanom sem se prvič srečal v prodajalni koles, ki jo ima v lasti
moja poročna priča Franci. Barval je leseno ograjo na stopnicah. Na moje začudenje
sem vprašal Francija: »Al' jaz to narobe vidim al' teb' ograjo štriha Andrej
Hauptman?« Franci se je zarežal in dejal, da nekako mora povrniti vse usluge, ki mu
jih je dajal od popravljanja kolesa do najema prostora za zimsko vadbo…
Mislim, da sem si rekel: »Svašta…«
Potem sva z Andrejem postala prijatelja. Najprej samo kolesarska, po njegovi
končani karieri pa še osebna. Pisal se je deževen dan kot njegov že dvajseti
zaporedni v bolniški pižami. Ko sem vstopil v njegovo nadstandardno bolniško sobo
kliničnega centra, sem se zgrozil. Videti je bil mrtev. Na postelji je ležal nepokrit, na
nočni omarici je bila zadnja številka Bicisporta in nekaj tablet. Zbudil se je, ko sem ga
poklical. Oddahnil sem si. Živ je. V sobo je vstopila prelepa medicinska sestra in se
ustrašila najine togote. Ko je postorila, kar pač pri takih bolnikih mora, je zapustila
sobo. Vzel sem Bicisport in ga prelistal. V njem so bile same znane kolesarske face,
sami Andrejevi nasprotniki in prijatelji; Italijani, Španci, Francozi, Belgijci, Američani,
Poljaki…Njegov pogled, usmerjen v barvni papir, je bil nemočen. Takrat je že vedel,
da junakov Bicisporta ne bo več lovil s kolesom in da oni nikoli več ne bodo lovili
njega…
Bilo je neko gorsko državno prvenstvo, na katerem smo tekmovali skupaj vsi
mladinci in še Hempi, takrat še kot pionirček, ki se je že spogledoval z mladinsko
kategorijo. Zapomnil sem se ga prav po vzdevku Hempi, ki naj bi izviral iz podobnosti
ameriškemu kolesarju Andrewu Hampstenu. Meni pa je bilo bolj kot ime zanimivo
to, da smo se ga otresli šele v zadnjem kilometru klanca… bili smo štiri leta starejši
in že »izoblikovani« kolesarji!
Potem so leta bežala in njegova kariera je bila iz leta v leto boljša, da ne rečem
hitrejša. Naslednja anekdota, povezana z njim, se je zgodila nekega vročega
poletnega dne, ko sem se peš odpravljal iz službe domov. Dohitel me je s kolesom in
na moje vprašanje, kam gre, je dejal, da je končal s treningom in gre domov pakirat,
ker se jutri začne dirka po Avstriji. Povprašal sem ga o kakovosti nog, a je siknil, da je
čisto zanič in da ne ve, zakaj sploh gre na tako težko dirko. Potolažil sem ga z
besedami, da je Avstrija pač lepa dežela in naj si jo ogleda, če že ne more dirkati.
Odgovoril mi je, da je tako zanič, da niti pokrajine ne more opazovati s kolesa.
Opazoval bi jo lahko samo iz avtobusa, saj jo tudi iz avta ne more, ker se ne more
skoncentrirati obenem na vožnjo in opazovanje okolice. »No, no…« več pa mi ni
uspelo reči.
Naslednji dan sem pozno popoldne gledal prenos dirke po Avstriji na ORF2. Ujel sem
zadnji kilometer, kar pomeni, da sem videl ciljni šprint. Bil je famozni šprint, Tour de
France šprint, cel peloton čez zelo široko cesto in na koncu prvi prevozi ciljno črto z
visoko dvignjenima rokama kot Cipollini v najboljših časih Andrej Hauptman Hempi! In on je meni pravil, da je zanič!? Oblekel je rumeno majico…
Leta 2000 naj bi štartal na Touru. Moja velika želja je bila spoznati človeka, ki bo del
te najbolj znane kolesarske dirke. Zanimalo me je predvsem to, kako mora biti
kolesar pripravljen, da zdrži to dirko. Če bolj razumljivo napišem; vedno me je
zanimalo kakšne »gambe« mora imeti človek za Tour!? Prosil sem ga za skupni
trening. Dejal je, da ima fino dodelavo tonusa in da se mu lahko priključim v zadnji
četrtini 200-kilometrskega treninga. Zadnja četrtina torej pomeni zadnjih petdeset
kilometrov, ki naj bi se končali na Čepuljah, vasjo pod Joštom. Vesel njegove
odobritve sem komaj čakal na ovinku, da bi zagledal človeka, ki bo čez štiri dni
štartal na Touru. Ko sem se vozil ob njegovi »balanci«, se mi je zdel iz kamna
izklesan atlet. Njegove mišice so bile tako izrazite, da sem prepričan, da v tistem
dnevu ni imel grama maščobe pod dresom. Klanec na Jošta je hud. Mala »šajba«
poje od prvih metrov, če se o tem klancu pogovarjajo rekreativci. Pri profijih je
drugače, pri tistih, ki gredo na Tour pa še toliko bolj drugače. Ko sem povedal, da bi
rad videl »power«, ki ga ima, se je nasmehnil in dodal…velik zobnik, zadaj
osemnajst, sedemnajst, šestnajst, petnajst in kaj jaz vem do kam še, ko sem ga videl,
kot bi šprintal po ravnem. Take moči na kolesu do takrat še nisem videl, da ne
govorim, da nisem videl človeka, ki bi se tako hitro peljal v klanec. To je bilo do
takrat še »nevideno«!
Sledilo je leto 2001 in njegovo tretje mesto na svetovnem prvenstvu v cestnem
kolesarstvu. Lizbona nam bo vsem ostala v lepem spominu. Spremljal sem
televizijski prenos. Mene osebno izmed vseh dirk najbolj navdušujejo prav svetovna
prvenstva, zato me je ta uspeh tudi najbolj ganil. Takrat sem si rekel, da je to čudež!
Pravzaprav, da je to rezultat, ki bo spremenil slovensko kolesarstvo za vse večne
čase. Od tega rezultata naprej je na primer vse dobro in ne odlično, kar je slabše od
tretjega mesta. Tudi na ostalih dirkah. Apetiti so se tisto nedeljo pač povečali, zelo
povečali. Še bolj kot njegovo tretje mesto pa me je presunilo dejstvo, da je bil
tistega leta izbran za najboljšega športnika leta v Sloveniji. To je dejstvo oziroma
nagrada, na katero bodo morali kolesarji še dolgo čakati. Na letališču je imel svečan
sprejem. Zbralo se je ogromno ljudi in vsakdo ga je želel zase. Na moje ugovarjanje,
da ga ne smemo motiti, je moja žena vztrajala, da ga pokličem in rečem, naj pride v
naš priljubljeni lokal v mestu. Seveda sem bil prepričan, da se ne bo oglasil na
telefonski klic, sploh pa če je še harmonika zraven in zastave plapolajo in ga verjetno
nosijo veseli navijači na ramah. Na moje začudenje se je oglasil in dejal, da pride čez
nekaj minut. Dolgo v noč nas je pet pilo na njegov račun.
Naslednje leto je bil celo favorit za zmago na svetovnem prvenstvu v belgijskem
Zolderju. Bil je četrti za samimi sprinterskimi asi, ki so si redno izmenjavali zelene
majice na Touru. Potem je sledila olimpijada in njegovo nesrečno peto mesto, ki je
še danes najboljši kolesarski rezultat pri nas. V času najinega prijateljstva sem
doživel še na desetine dirk, povezanih z njim. Veliko je tistih malih, a pomembnih, in
tistih malih-velikih zmag, ki jih je nizal. Najraje se spomnim najinih skupnih
kolesarjenj, lahkotnih, dirkalnih in tudi tistih, ko je moral zaradi aritmije počivati
vsake pol ure vožnje.
Včasih te prijatelji razočarajo in to Andrej dobro ve. Slovensko kolesarstvo je dvignil
iz povprečja na vrh. S tem je pridobil še več prijateljev. Njegova energija je bila
izjemna tudi ob porazih, za katere se mi zdi, da jih je v življenju nabral, skoraj več
kot zmag. Ko mu je bilo najtežje, so ga zapustili na novo pridobljeni prijatelji, za
nameček pa še žena. Potem ga je zapustilo še zdravje, zaradi katerega je moral
pustiti kolo. To je bil zanj najhujši udarec v življenju. Andrej je preživel hude
življenjske muke. Vse poraze je prenesel dostojanstveno. Njegova kolesarskoživljenjska smola mu je najbolj obrnila hrbet leta 2001, ko je Giro eno od svojih etap
končal v Ljubljani. Andrej je bil favorit za etapno zmago in bolj ko je šla dirka proti
cilju na Celovški, bolj je kazalo, da bo zmagal. Vsa Slovenija je bila na nogah. Tisti
dan nisi mogel iz Kranja v Ljubljano drugače kot z vlakom. Takratni predsednik
države Milan Kučan je na ciljni tribuni grizel nohte. Andrej ni zmagal, bil je »le« peti.
Če bi tisti dan zmagal, bi Slovenija dobila novega Bojana Križaja, v to sem prepričan!
Takrat, tistega dne, po tisti etapi velikega Gira, se je Andrejevo življenje spremenilo.
Ko ga danes gledam, je drugačen. Na obraz se mu vrača veselje in zopet pridobiva
prijatelje. Najraje ga vidim ob Jakobu in Klari. Lepo ga je videti tudi na kolesu, čeprav
zdaj drugače sedi na njem in ko tole pišem, je iz letala videti, da še vedno ni prebolel
bolečine, ki jo doživlja ob dejstvu, da ni več dirkač. Čas bo pozdravil vse rane in
nekatere želje bo pahnil v spomine. Andrej bo to lažje preživel, če bo okoli sebe imel
prave prijatelje, saj brez njih ne zmore živeti. Andrej je družaben človek in je vreden
vsega, kar prijatelj lahko da. Upam, da bo tale internetna stran eden od njegovih
novih začetkov in upam, da bomo z njim kolesarili vse do konca cest in nazaj.