Miroslav Braco Cvjetičanin Kolesarski pisun Gorenjskega glasa, Poleta in Bicikla piše o Andreju Hauptmanu. Z Andrejem Hauptmanom sem se prvič srečal v prodajalni koles, ki jo ima v lasti moja poročna priča Franci. Barval je leseno ograjo na stopnicah. Na moje začudenje sem vprašal Francija: »Al' jaz to narobe vidim al' teb' ograjo štriha Andrej Hauptman?« Franci se je zarežal in dejal, da nekako mora povrniti vse usluge, ki mu jih je dajal od popravljanja kolesa do najema prostora za zimsko vadbo… Mislim, da sem si rekel: »Svašta…« Potem sva z Andrejem postala prijatelja. Najprej samo kolesarska, po njegovi končani karieri pa še osebna. Pisal se je deževen dan kot njegov že dvajseti zaporedni v bolniški pižami. Ko sem vstopil v njegovo nadstandardno bolniško sobo kliničnega centra, sem se zgrozil. Videti je bil mrtev. Na postelji je ležal nepokrit, na nočni omarici je bila zadnja številka Bicisporta in nekaj tablet. Zbudil se je, ko sem ga poklical. Oddahnil sem si. Živ je. V sobo je vstopila prelepa medicinska sestra in se ustrašila najine togote. Ko je postorila, kar pač pri takih bolnikih mora, je zapustila sobo. Vzel sem Bicisport in ga prelistal. V njem so bile same znane kolesarske face, sami Andrejevi nasprotniki in prijatelji; Italijani, Španci, Francozi, Belgijci, Američani, Poljaki…Njegov pogled, usmerjen v barvni papir, je bil nemočen. Takrat je že vedel, da junakov Bicisporta ne bo več lovil s kolesom in da oni nikoli več ne bodo lovili njega… Bilo je neko gorsko državno prvenstvo, na katerem smo tekmovali skupaj vsi mladinci in še Hempi, takrat še kot pionirček, ki se je že spogledoval z mladinsko kategorijo. Zapomnil sem se ga prav po vzdevku Hempi, ki naj bi izviral iz podobnosti ameriškemu kolesarju Andrewu Hampstenu. Meni pa je bilo bolj kot ime zanimivo to, da smo se ga otresli šele v zadnjem kilometru klanca… bili smo štiri leta starejši in že »izoblikovani« kolesarji! Potem so leta bežala in njegova kariera je bila iz leta v leto boljša, da ne rečem hitrejša. Naslednja anekdota, povezana z njim, se je zgodila nekega vročega poletnega dne, ko sem se peš odpravljal iz službe domov. Dohitel me je s kolesom in na moje vprašanje, kam gre, je dejal, da je končal s treningom in gre domov pakirat, ker se jutri začne dirka po Avstriji. Povprašal sem ga o kakovosti nog, a je siknil, da je čisto zanič in da ne ve, zakaj sploh gre na tako težko dirko. Potolažil sem ga z besedami, da je Avstrija pač lepa dežela in naj si jo ogleda, če že ne more dirkati. Odgovoril mi je, da je tako zanič, da niti pokrajine ne more opazovati s kolesa. Opazoval bi jo lahko samo iz avtobusa, saj jo tudi iz avta ne more, ker se ne more skoncentrirati obenem na vožnjo in opazovanje okolice. »No, no…« več pa mi ni uspelo reči. Naslednji dan sem pozno popoldne gledal prenos dirke po Avstriji na ORF2. Ujel sem zadnji kilometer, kar pomeni, da sem videl ciljni šprint. Bil je famozni šprint, Tour de France šprint, cel peloton čez zelo široko cesto in na koncu prvi prevozi ciljno črto z visoko dvignjenima rokama kot Cipollini v najboljših časih Andrej Hauptman Hempi! In on je meni pravil, da je zanič!? Oblekel je rumeno majico… Leta 2000 naj bi štartal na Touru. Moja velika želja je bila spoznati človeka, ki bo del te najbolj znane kolesarske dirke. Zanimalo me je predvsem to, kako mora biti kolesar pripravljen, da zdrži to dirko. Če bolj razumljivo napišem; vedno me je zanimalo kakšne »gambe« mora imeti človek za Tour!? Prosil sem ga za skupni trening. Dejal je, da ima fino dodelavo tonusa in da se mu lahko priključim v zadnji četrtini 200-kilometrskega treninga. Zadnja četrtina torej pomeni zadnjih petdeset kilometrov, ki naj bi se končali na Čepuljah, vasjo pod Joštom. Vesel njegove odobritve sem komaj čakal na ovinku, da bi zagledal človeka, ki bo čez štiri dni štartal na Touru. Ko sem se vozil ob njegovi »balanci«, se mi je zdel iz kamna izklesan atlet. Njegove mišice so bile tako izrazite, da sem prepričan, da v tistem dnevu ni imel grama maščobe pod dresom. Klanec na Jošta je hud. Mala »šajba« poje od prvih metrov, če se o tem klancu pogovarjajo rekreativci. Pri profijih je drugače, pri tistih, ki gredo na Tour pa še toliko bolj drugače. Ko sem povedal, da bi rad videl »power«, ki ga ima, se je nasmehnil in dodal…velik zobnik, zadaj osemnajst, sedemnajst, šestnajst, petnajst in kaj jaz vem do kam še, ko sem ga videl, kot bi šprintal po ravnem. Take moči na kolesu do takrat še nisem videl, da ne govorim, da nisem videl človeka, ki bi se tako hitro peljal v klanec. To je bilo do takrat še »nevideno«! Sledilo je leto 2001 in njegovo tretje mesto na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu. Lizbona nam bo vsem ostala v lepem spominu. Spremljal sem televizijski prenos. Mene osebno izmed vseh dirk najbolj navdušujejo prav svetovna prvenstva, zato me je ta uspeh tudi najbolj ganil. Takrat sem si rekel, da je to čudež! Pravzaprav, da je to rezultat, ki bo spremenil slovensko kolesarstvo za vse večne čase. Od tega rezultata naprej je na primer vse dobro in ne odlično, kar je slabše od tretjega mesta. Tudi na ostalih dirkah. Apetiti so se tisto nedeljo pač povečali, zelo povečali. Še bolj kot njegovo tretje mesto pa me je presunilo dejstvo, da je bil tistega leta izbran za najboljšega športnika leta v Sloveniji. To je dejstvo oziroma nagrada, na katero bodo morali kolesarji še dolgo čakati. Na letališču je imel svečan sprejem. Zbralo se je ogromno ljudi in vsakdo ga je želel zase. Na moje ugovarjanje, da ga ne smemo motiti, je moja žena vztrajala, da ga pokličem in rečem, naj pride v naš priljubljeni lokal v mestu. Seveda sem bil prepričan, da se ne bo oglasil na telefonski klic, sploh pa če je še harmonika zraven in zastave plapolajo in ga verjetno nosijo veseli navijači na ramah. Na moje začudenje se je oglasil in dejal, da pride čez nekaj minut. Dolgo v noč nas je pet pilo na njegov račun. Naslednje leto je bil celo favorit za zmago na svetovnem prvenstvu v belgijskem Zolderju. Bil je četrti za samimi sprinterskimi asi, ki so si redno izmenjavali zelene majice na Touru. Potem je sledila olimpijada in njegovo nesrečno peto mesto, ki je še danes najboljši kolesarski rezultat pri nas. V času najinega prijateljstva sem doživel še na desetine dirk, povezanih z njim. Veliko je tistih malih, a pomembnih, in tistih malih-velikih zmag, ki jih je nizal. Najraje se spomnim najinih skupnih kolesarjenj, lahkotnih, dirkalnih in tudi tistih, ko je moral zaradi aritmije počivati vsake pol ure vožnje. Včasih te prijatelji razočarajo in to Andrej dobro ve. Slovensko kolesarstvo je dvignil iz povprečja na vrh. S tem je pridobil še več prijateljev. Njegova energija je bila izjemna tudi ob porazih, za katere se mi zdi, da jih je v življenju nabral, skoraj več kot zmag. Ko mu je bilo najtežje, so ga zapustili na novo pridobljeni prijatelji, za nameček pa še žena. Potem ga je zapustilo še zdravje, zaradi katerega je moral pustiti kolo. To je bil zanj najhujši udarec v življenju. Andrej je preživel hude življenjske muke. Vse poraze je prenesel dostojanstveno. Njegova kolesarskoživljenjska smola mu je najbolj obrnila hrbet leta 2001, ko je Giro eno od svojih etap končal v Ljubljani. Andrej je bil favorit za etapno zmago in bolj ko je šla dirka proti cilju na Celovški, bolj je kazalo, da bo zmagal. Vsa Slovenija je bila na nogah. Tisti dan nisi mogel iz Kranja v Ljubljano drugače kot z vlakom. Takratni predsednik države Milan Kučan je na ciljni tribuni grizel nohte. Andrej ni zmagal, bil je »le« peti. Če bi tisti dan zmagal, bi Slovenija dobila novega Bojana Križaja, v to sem prepričan! Takrat, tistega dne, po tisti etapi velikega Gira, se je Andrejevo življenje spremenilo. Ko ga danes gledam, je drugačen. Na obraz se mu vrača veselje in zopet pridobiva prijatelje. Najraje ga vidim ob Jakobu in Klari. Lepo ga je videti tudi na kolesu, čeprav zdaj drugače sedi na njem in ko tole pišem, je iz letala videti, da še vedno ni prebolel bolečine, ki jo doživlja ob dejstvu, da ni več dirkač. Čas bo pozdravil vse rane in nekatere želje bo pahnil v spomine. Andrej bo to lažje preživel, če bo okoli sebe imel prave prijatelje, saj brez njih ne zmore živeti. Andrej je družaben človek in je vreden vsega, kar prijatelj lahko da. Upam, da bo tale internetna stran eden od njegovih novih začetkov in upam, da bomo z njim kolesarili vse do konca cest in nazaj.
© Copyright 2024