1. No category

brezplačni izvod
NDP
poštnina plačana pri
pošti 1106 ljubljana
kinotečnik
slovenska kinoteka
miklošičeva 28, 1000 ljubljana
2015 2016
dvomesečnik Slovenske kinoteke, letnik XVI, številka 1–2, september-oktober 2015
september-oktober
1
Pandorina skrinjica
Georg W. Pabst, 1929
jour de fête
Zdi se, da v Kinoteki nenehno praznujemo. To drži, ko pa je vsaka projekcija dobrega
filma praznik zase, praznik za cinefile in ljubitelje najrazličnejšega izražanja. A v
septembru in oktobru praznujemo za povrh še dve prav posebni in imenitni obletnici.
Prvo obletnico bomo proslavljali s slastno retrospektivo, ki smo jo pripravili v
sodelovanju s Francosko kinoteko, in z njo se bomo poklonili velikanu ohranjanja,
restavriranja in prikazovanja filmov, Henriju Langloisu. Henri Langlois je naš kinotečni
junak. Njegova prodorna misel in delo sta pomembna tudi danes, ko filme gledamo,
kažemo in restavriramo – v dobi digitalizacije, ko mora biti razmislek o načinu
gledanja in prikazovanja pa restavriranja filmov nadvse živ, živahen in tehten. Prelepi
spomin mojstra Godarda, ki govori o obiskovanju Francoske kinoteke (in ki jo boste
zapisano v tej številki Kinotečnika lahko prebrali še enkrat) nagovarja številne med
nami: "Za nas je bil to moderen muzej, v katerem so predvajali stare filme, stare
kakor naši starši. Novi val je otrok tega muzeja, saj so nam starši in profesorji – bili
smo iz intelektualnih okolij – pripovedovali o Rembrandtu, o Mozartu, nikoli pa niso
omenjali Murnaua, Flahertyja ali Griffitha. [...] Langlois je dobro vedel, kaj počne s
svojimi 'neurejenimi' projekcijami in s čudaškim muzejem. Polno je bilo nians, skritih
pomenov. Polno nepričakovanih primerjav, ki so sprožale pravo refleksijo."
Naslednji jesenski praznik bo praznik redne in eminentne kinotečne rubrike Kino-uho
z dolgo, zdaj že dvajsetletno tradicijo! Vsaka predstava Kino-ušesa je tudi praznovanje
obdobja nemega filma, ko je bila filmska umetnost veliko svobodnejša kakor pogosto
kinotečnik, september-oktober 2015
pozneje. In marsikateri ogled neme mojstrovine tako ni le pogled v zgodovino, temveč
zlasti privilegij tega, da pridemo v stik z neverjetno svobodo izraza, da jo užijemo.
Obletnico Kino-ušesa bomo jeseni praznovali z dvema posebnima projekcijama in
dvema posebnima glasbenima spremljavama.
Naslednji praznični dogodek je Festival 35-milimetrskega filma, ki nas letos že tretjič
opozarja na to, kako pomembno je filmska dela prikazovati in gledati v njihovem
izvornem formatu. Festival 35-mm filma je hkrati opozorilo, poziv in praznična
kinoizkušnja, saj bodo na sporedu velika dela iz različnih rokavov zgodovine filma.
Za konec pa veseli dogodek, ki ga držite v rokah, Kinotečnik namreč. Med pripravami
na nova kinodoživetja ga lahko znova prebirate v razširjeni obliki.
Kakor je zapisano že na začetku, v Kinoteki nenehno praznujemo – v našem
filmskem muzeju je vsaka kinopredstava enkratna in zatorej neponovljiva razstava
umetniškega dela. Na ogled dajemo umetnine in praviloma pri tem raziskujemo tudi
kontekste, v katerih so nastale ali v katerih jih gledamo. Pri tem dejanju – gledanju
in raziskovanju – smo nepogrešljivi protagonist gledalci.
Varja Močnik
urednica filmskega programa
.
retrospektiva: spomin henrija langloisa
v zahvalo henriju langloisu
Nore ženske
Erich von Stroheim, 1922
"Henri Langlois je vsako štiriindvajseto sekundo
življenja posvetil temu, da je vse te glasove
osvobodil neme noči in jih projiciral na belo nebo
edinega muzeja, v katerem se združujeta realno in
imaginarno."
Jean-Luc Godard, Grâce à Henri Langlois, Le Nouvel
Observateur, št. 61, 12. januar 1966
reševanje preteklosti
"Bili smo brez preteklosti in človek z avenije Messine
nam jo je podaril."
Jean-Luc Godard, 1995
projekcija v prihodnost
Langlois je programe sestavljal zato, da bi poučeval
javnost, pa tudi zato, da bi spodbujal poslanstva.
"Želim si, da bi delali nove filme. Da film napreduje.
Po mojem mnenju kultura, ki jo širijo kinoteke,
ustvarja prihodnost, saj je kinoteka muzej žive
umetnosti, muzej, ki ni namenjen zgolj preteklosti,
ampak tudi prihodnosti." Philippu Garrelu, ki je bil
tedaj mlad filmar, je bil Langlois v veliko oporo.
Njegove filme predvajajo vsako leto na božični večer.
Langlois je v zvezi z Notranjo brazgotino (La Cicatrice
intérieure, 1970) zapisal: "Notranja brazgotina
potrjuje vse, kar sem povedal. Kaže, da je Notranja
brazgotina mojstrovina za tiste, ki ne razumejo
nemško3. Meni se zdi ta film mojstrovina. Popolna
mojstrovina. Tega ne znam pojasniti ... Iznenada
govori človeštvo, vsa zemlja – zemlja v antičnem
pomenu matere. Pa niti ne govori zemlja, govori
humus ... To je neverjetno, vse je tu."
Tudi Jean-Luca Godarda, marljivega gledalca, je
Langloisov nauk zaznamoval: "Za nas je bil to
moderen muzej, v katerem so predvajali stare
filme, stare kakor naši starši. Novi val je otrok tega
muzeja, saj so nam starši in profesorji – bili smo iz
prihodnostjo, da to občutim, a nimam nič od tega.
intelektualnih okolij – pripovedovali o Rembrandtu, o
To delo bo morda šele čez petdeset let dobilo svoj
Mozartu, nikoli pa niso bili omenjeni Murnau, Flaherty
pravi eksplozivni pomen." Kopijo filma Morska
ali Griffith. [...] Langlois je dobro vedel, kaj počne
zvezda Mana Raya je prispeval producent Pierre
s svojimi 'neurejenimi' projekcijami in s čudaškim
Braunberger. Robert Desnos je v starinarni kupil
muzejem. Polno je bilo nians, skritih pomenov.
pravo morsko zvezdo in jo podaril Langloisu;
Polno nepričakovanih primerjav, ki so sprožale pravo
kraljevala je v njegovi zbirki posebnosti, pozneje pa
refleksijo."4
je pristala v muzeju.
Refleksije in izmenjave so se nadaljevale in danes
Obala v megli (Le Quai des brumes, 1938) je
veliko kinotek k sreči ustreza Langloisovi definiciji:
nespodbitno mojstrovina "poetičnega realizma", ki
"Kinoteke, ki kaj dajo nase, so središča življenja.
jo je posnel čudežni otrok francoskega filma iz časa Zbudile so vero, navdušenje, ki ga ne smemo
med vojnama: Marcel Carné. Film je cenzura leta
razočarati; če nam zmanjka moči, se lahko obrnemo
1939 prepovedala zaradi domnevnega pesimizma
k tej veri in navdušenju." Francoska kinoteka se iz
in defetizma. Da ga ne bi zasegli ali uničili, ga je
srca zahvaljuje Slovenski kinoteki, da je sprejela
Langlois skril v depó. Film so v okrnjeni obliki na
ta program in svoji publiki ponudila filme, ki so
francoskih zaslonih predvajali med okupacijo, leta
zaznamovali življenje in delo Henrija Langloisa.
1941.
Samantha Leroy
programska vodja "Grâce à Henri Langlois", vodja
simbolni liki in hollywood
vrednotenja filmskih zbirk v Francoski kinoteki
Nekateri filmi se zlivajo z ljudmi. Fascinantnost filma (prevedla Katarina Rotar)
je neločljivo povezana s tem, kako nas fascinira
tisti, ki jih ustvarja ali uteleša. Po Langloisovem
program
mnenju je Louise Brooks "moderna igralka par
Državljan Langlois (Citizen Langlois), četrtek 10.9.
excellence, ker je zunaj časa, enako kakor antični
ob 18.00 in četrtek 17.9. ob 19.00
kipi". Pandorina skrinjica (Die Büchse der Pandora, Obala v megli (Quai des brumes), četrtek 10.9.
1929) Georga W. Pabsta je delo neprecenljive
ob 20.00
vrednosti. Ta film diši po škandalu; ob premieri so ga Ménilmontant, petek 11.9. ob 19.00
prepovedali skoraj povsod po Evropi, razen v Franciji, Jesenske megle (Brumes d’automne), petek 11.9.
kjer so ga cenzurirali. Med okupacijo je Langlois iz
ob 19.00
Reichsfilmarchiva dobil kopijo in dolgo je bila to edina Notranja brazgotina (La Cicatrice intérieure), petek
kopija v Francoski kinoteki.
11.9. ob 21.00
O vplivu Ericha von Stroheima ni nobenega dvoma.
Nore ženske (Foolish Wives), sobota 12.9. ob 20.00
Na Langloisa je naredil velik vtis. Nore ženske
Neznani (The Unknown), ponedeljek 14.9. ob 21.00
(Foolish Wives, 1922) je mojstrovina, ki je močno
Nana, sreda 16.9. ob 20.00
zaznamovala publiko in številne filmarje, denimo
Norost dr. Epruvete (La Folie du docteur Tube),
Jeana Renoirja in S. M. Eisensteina. Po Langloisovem četrtek 17.9. ob 21.00
mnenju je ta izredno drzni film revolucionaren in
Smrtni plini (Les Gaz mortels), četrtek 17.9.
z njim je Stroheim odprl pot sodobnemu filmu.
ob 21.00
Gloria Swanson je kot producentka režijo svojega
Kraljica Kelly (Queen Kelly), petek 18.9. ob 19.00
filma Kraljica Kelly (Queen Kelly, 1931) zaupala
Nori Pierrot (Pierrot le fou), sobota 19.9. ob 20.00
Stroheimu, pozneje pa si je premislila, saj se je zaradi Španski praznik (La Fête espagnole), torek 22.9.
režije, ki se ji je zdela provokativna in nespodobna,
ob 20.00
bala cenzure. "Kraljica Kelly, nedokončano delo,
Vročica (Fièvre), torek 22.9. ob 20.00
prolog k filmu, ki ni mogel nastati, nas pelje v svet,
Stolp (La Tour), torek 22.9. ob 21.30
ki bi brez Stroheima dokončno izginil," trdi Langlois.
Mehanični balet (Le Ballet mécanique), torek 22.9.
Predvajana kopija je kratka verzija, ki mu jo je
ob 21.30
uspelo rešiti; iz nje so izrezani afriški prizori in konec, Morska zvezda (L’Étoile de mer), torek 22.9. ob 21.30
kakršnega je želel Stroheim. Tudi v tej verziji je očitna Otrok Pariza (L’Enfant de Paris), petek 25.9.
veličastnost filmarjevega dela in oživlja "izginuli svet, ob 19.00
katerega prikazni razkriva Stroheim".
Razvijalec (Le Révélateur), petek 25.9. ob 21.30
Tudi Jean Renoir je občudoval Stroheima. "Film Nana Pandorina skrinjica (Die Büchse der Pandora),
sem posnel zato, ker sem občudoval Stroheima in
sobota 26.9. ob 19.00
sem hotel narediti nekaj, kar njegove umetnosti
3 V La Cicatrice intérieure Pierre Clementi govori francosko,
ne bi posnemalo, ampak bi mu izkazovalo čast."2
Nico angleško in nemško, Philippe Garrel pa ne govori.
Renoirjevo Nano (1926) je v adaptaciji Zolajevega
4 "Préface-Entretien avec Jean-Luc Godard et Freddy
romana igrala Catherine Hessling. Langlois je
Langlois je ohranil in odkril številne filmarje in dela,
ki jih je čakalo izginotje, denimo velik del nemega
filma, ki je bil tedaj plen preprodajalcev celuloze
Francoska kinoteka (Cinémathèque française) je leta in drugih trgovcev. "Nemi film ne more izginiti. To
2014 počastila spomin na rojstvo Henrija Langloisa bo filmska poezija. Zvočni film je proza."1 Otrok
Pariza (L'Enfant de Paris) je bil leta 1913 prvi
(1914–1977), svojega ustanovitelja, in kinotekam,
dolgometražec, ki ga je produciral Gaumont, posnel
ki bi se mu hotele pokloniti, ponudila program,
pa Léonce Perret. Langlois ga je pred uničenjem rešil
sestavljen iz ohranjenih in restavriranih filmskih
v zadnjem trenutku, ko je leta 1949 prevzel negative,
zbirk. Langlois, vztrajni zbiratelj in drzni programski
ki jih je zapustil Gaumont. Po njegovem mnenju je
vodja, je poskrbel, da so se dela, ki so bila sicer
bilo to ključno in pomembno sugestivno delo, vredno
neopažena, ohranila in da so jih spoznali številni
odkritij D. W. Griffitha ali Orsona Wellesa na področju
cinefili. Z njegovo pomočjo je nastala zgodovina
teničnih izboljšav in režije.
filma, razumljena na podlagi idejnega povezovanja
Langlois je veliko prispeval k ponovnemu odkritju
in asociacij. To je bilo njegovo življenjsko delo, s
dela Abela Gancea v času, ko so na propadajočega
katerim je poslanstvo Francoske kinoteke preseglo
filmarja njegovi sodobniki počasi pozabljali. Norost
zgolj funkcijo arhiva.
dr. Epruvete (La Folie du docteur Tube, 1915) je
Leta 1936, pri 22 letih, je skupaj z Georgesom
presenetljivo odkritje, eksperimentalna farsa, ki je
Franjujem in s pomočjo Paul-Augusta Harléja
bila zagotovo pred svojim časom. V tem programu
ustanovil Francosko kinoteko. Bil je pionir na
je film povezan s Smrtni plini (Gaz mortels, 1916),
področju programiranja in prikazovanja, zbral in
dramo o pogubni grožnji dušečih plinov. Ti dve drami,
ohranil je številne filme, dokumente in predmete,
ki si po zgradbi in tonu nista podobni, povezuje lik
povezane s kinom. Francoska kinoteka je leta
dveh norih izumiteljev.
1938 sodelovala pri ustanovitvi Mednarodne zveze
Zanimal ga je Dimitrij Kirsanoff, netipični filmar,
filmskih arhivov. Langlois je bil izjemno razgledan,
ki je bil blizu francoski avantgardi iz 20. let 20.
inteligenten in odličen pedagog; svojo neskončno
ljubezen do filma je širil tako, da je filme v program stoletja, Jesenske megle (Brumes d'automne, 1929)
je primerjal s poezijo Paula Verlaina. Iz plodnega
umeščal intuitivno in na dotlej neznane načine.
sodelovanja med Kirsanoffom in igralko Nadio
Kinoteko je povezal z idejo kinematografskega
Sibirskajo so nastale veličastne melodrame.
muzeja (Musée du cinéma), ki so ga leta 1972
Kariera Louisa Delluca, pisatelja in filmarja, čigar
odprli v palači Chaillot: to je bil kraj, namenjen
senzacionalno delo pomeni temeljni kamen cinefilije,
razstavljanju del. Poleg tega je bil Langlois zaradi
je bila prekratka (umrl je leta 1924 pri 33 letih).
svojih povezav z velikimi osebnostmi iz sveta filma,
Njegovo pisateljsko in filmsko delo hrani Francoska
kar je zanj pomenilo neuničljivo oporo, v središču
sistema, v katerem je lahko nabiral opuščena dela in kinoteka. Vročica (Fièvre), film, ki je bil leta 1921
cenzuriran, je presunljiva drama. Od filma Španski
iz njih delal nova. Filmarji so mu bili vselej hvaležni
praznik (La Fête espagnole, 1919), ki ga ima Langlois
in naklonjeni.
za "revolucionarnega", je ostalo le še osem minut,
Pripravljanje programa iz filmskih zbirk Francoske
rešenih leta 1948. Delluc je bil v vojni mobiliziran,
kinoteke pomeni spoznati pomen obsežnosti
zato je snemanje svojega scenarija zaupal Germain
zbirke, Langloisove neprecenljive dediščine. Ta
Dulac. Podobe, ki so ostale, so še toliko bolj posebne,
program je počastitev tega, kar mu je uspelo rešiti
ker so poslednji drobci te melanholične tragedije.
pred izginotjem in pozabo, "neme umetnosti" in
avantgardnega filma, v njem je nekaj del ljudi, ki so Langlois je že v prvih programih dajal prednost
eksperimentalnim in avantgardnim kratkometražnim
mu bili pri srcu, kaže pa tudi, kaj so naredili "otroci
filmom. Redno je prikazoval Stolp (La Tour, 1928),
Kinoteke" pod njegovim vplivom.
Mehanični balet (Le Ballet mécanique, 1924) in
Langlois je zelo fasciniral filmarje, zato so o njem
Morska zvezda (L'Étoile de mer, 1928). René Clair
posneli več dokumentarcev. Za prolog: Državljan
je "duhovni sin Mélièsa in bratov Lumière". Filmu
Langlois (Citizen Langlois, 1995) izvrstni portret,
Mehanični balet Fernanda Légerja je Langlois
ki ga je posnel Edgardo Cozarinsky, pojasnjuje,
zakaj se je "norec pri polni zavesti" lotil tega dela, in pel slavospeve: "Delo je tako močno povezano s
razkriva rosebud tega filmskega državljana. Požar,
ki je leta 1922 opustošil njegov rojstni kraj Smyrne, 1 Écrits de cinéma, Henri Langlois, besedila sta zbrala
ga je globoko zaznamoval, ta dogodek je celo določil Bernard Benoliel in Bernard Eisenschitz, Éditions
2 Jean Renoir, Ma vie et mes films, Éditions Flammarion,
Flammarion – La Cinémathèque française, 2014. Vsi
njegovo usodo: reševal je preteklost, da bi se podal
Pariz, 1974.
Langloisovi citati so iz tega dela.
v prihodnost.
2
kinotečnik, september-oktober 2013
pripomnil, kako zelo je njena interpretacija podobna
igri velikih ameriških igralk, in da je Renoir uporabil
novo filmsko formo, v kateri je igralec v središču
vsega.
Neznani (The Unknown, 1927) Toda Browninga je
priljubljen in ga velikokrat prikazujejo. Langlois ga
je dobil leta 1949. Leta 1959 je naredil novo kopijo
in ga pozneje redno uvrščal v program, skupaj z The
Man Who Laughs (1928) Paula Lenija ali z Othellom
(1922) Dimitrija Buchowetzkega, s čimer je ustvaril
"neverjetno primerjavo, ki temelji na maski, na
grimasi, na zapeljivi grdoti".
.
Buache", Musée du cinéma. Henri Langlois, ur. Huguette
Marquand Ferreux, Maeght éditeur/Cinémathèque française,
1991, zv. 1.
kino-uho 20!
k arheologiji kinske godbe pri nas
prireditev, polno posebnosti" razglasil za najboljšo
produkcijo na EMK. Po tistem smo koncept še
razširili in se poleg neotradicionalističnim vrednotam
v kinu posvetili tudi avantgardi, ne le filmski, tudi
glasbeni, glasbenemu dokumentarcu, posebnim
projekcijam z ustreznim koncertom, raritetam.
V posebnih kontekstih smo začeli predstavljati
še art video in tako imenovano zvočno umetnost.
Kino-uho je zmerom znal poskrbeti za lokalne
muzičiste, muzičistke. Po Lesjakovi smrti in glede
na notranjo naravo kinotečnega dela smo kratko
malo morali najti hišnega pianista – to je postal
Andrej Goričar; pognali smo založniško dejavnost
in še v prejšnjem stoletju izdali troje odmevnih
avtorskih cedejk – sekstet Pavel Vlasov z muziko
za Pudovkinov film Mati (Mat', 1926), Tomaž Grom
se je solistično, s kontrabasom in efekti postavil
k Dreyerjevemu Trpljenju device Orleanske (La
Passion de Jeanne d'Arc, 1928), Bratko Bibič pa
je leta 1999 skomponiral in z bendom posnel
intrigantno glasbo Na domačem vrtu. Ta je iz Arhiva
Republike Slovenije potegnila sadove posebne vrste
brskanja po lokalni zgodovini, Bibič pa s tem uvedel
zelo izvirno in tudi kritiško dobro potrjeno serijo
filmskoglasbenih soočenj. Ker na tem mestu ne gre,
da bi se poglobili v mnoštvo kinoušesnih seans, ki so
bile lep čas tudi izjemno priljubljene, velja poudariti,
da je bilo eno od naših najmočnejših orožij tudi
vrhunska socializacija v klubu Marilyn. V kinotečnem
preddverju se je (zlasti) skoz drugo polovico
devetdesetih vzgojila cela generacija enkratnih
in nadarjenih oseb, ki so danes precej dejavne v
tukajšnji kulturni ponudbi. Kinoušesni prispevek je
bil pri tem zelo ključen, saj je elegantno in nevsiljivo
Simfonija Donbasa
Dziga Vertov, 1930
Kino-uho ima bogato predzgodovino; ta gre še v
čase, ko so se ambicije, kakršne lahko pripišemo
kasnejši Slovenski kinoteki, udejanjale skoz
Slovenski gledališki in filmski muzej (SGFM) v
tesni navezavi z revijo Ekran. Govorimo o koncu
osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je dvorana
na Miklošičevi 28 sicer redno nudila izjemno
bogat in produktiven program iz zakladnice
Jugoslovanske kinoteke, a je bila kadrovsko in
strukturno povsem drugačna kakor danes. Zadeve
so se zelo spremenile, ko so kinotečno dvorano
med sočasnim krhanjem SFRJ v upravljanje prevzeli
Ljubljanski kinematografi, a to je zgodba zase. Kar
zadeva filmsko glasbo v živo, je projekcije zgodnje
kinematografije (nemega filma) z rednimi termini ob
sredah zvečer že od 60. let sem precejkrat pospremil
pianist. Krepka desetletja je bil to Borut Lesjak,
vešč tako improvizacije kakor uporabe splošnega
glasbenega gradiva, torej tiste "romantike", ki naj bi
se po starih pravilnikih podala k filmu.
"Mehanska reprodukcija filmskega traku z glasbo 'v
živo'" je imela v Ljubljani tista čudna leta precejšnjo
srečo. Ožja ekipa, ki je bodisi službovala v SGFM
ali z njim – in Ekranom – sodelovala, je namreč
takrat že redno, vsako leto oktobra obiskovala
Dneve nemega filma (Le giornate del cinema muto)
v Pordenonu, eno najboljših tovrstnih prireditev v
svetovnem merilu. Tesno kolegialno sodelovanje
s Furlansko kinoteko iz Humina (Gemona) in
tržaškim kinematografskim biserom po imenu
La Cappella Underground, ki ju je sestavljala
izjemno izobražena, zvedava in organizacijsko
spretna skupina – ta je konec sedemdesetih let
tudi osnovala pordenonske Dneve – je spričo
generacijske in idejne blizkosti spodbudil pokojni
Silvan Furlan. Podpisani je pograbil enkratno
priložnost, se druščini intelektualno približal in
se tako v "predobdobju" Kino-ušesa izobrazil tudi
v produkcijsko-organizacijskem smislu: konec
osemdesetih smo tako v sodelovanju s Cankarjevim
domom (za te reči pač najprimernejšim prostorom
pri nas) priredili kar nekaj orkestrskih spremljav
zgodnjih kinematografskih mojstrovin. Ker je
Pordenone precej blizu, smo reč lahko izvedli
elegantno. Vsekakor kaže izpostaviti dvoje gostovanj
Gillian Anderson (muzikologinja iz Washingtonske
Kongresne knjižnice se je tedaj specializirala za
izvirno muziko k filmom Davida W. Griffitha; tako
smo videli in slišali Nestrpnost (Intolerance, 1916)
in Pot na vzhod (Way Down East, 1920) in dirigentaskladatelja Carla Davisa. Slednji je prav v tistem
času veliko skladal za tedanjo Thames Television
v Londonu in bil sodelavec izjemnih filmskih
zgodovinopiscev, ki sta bila zaposlena v programu
Channel 4. Kevin Brownlow in pokojni David Gill sta
prav tedaj sproducirala več kratkih dokumentarnih
filmov, zaslovela pa z nadaljevankami Hollywood
(1980), Neznani Chaplin (Unknown Chaplin,
1983) in portreti Busterja Keatona in Harolda
Lloyda. Poleg tega sta bila tudi predana filmska
restavratorja, za katera lahko mirno rečemo, da sta
leta 1980 tudi povzročila nove poglede na zgodnjo
kinematografijo in glasbeno spremljavo "v živo" (po
neslavnem skrčenju kulturnih programov na javni
televiziji sta leta 1990 osnovala svojo Photoplay
Productions). Usodno dejanje lahko povzamemo
s projekcijo Napoleona (Abel Gance, Francija,
1927) v londonskem teatru Empire na Leicester
Square, plodom Brownlowega dvajsetletnega dela,
ko so bile občinstvu prvič po dolgih desetletjih
"pravilno" in z restavrirane kopije predstavljene vse
optične posebnosti visokorazvitega nemega filma
z vrhuncem v finalni cinerami, paralelni projekciji s
treh projektorjev in v francosko zastavo obarvano
trojico podob – in seveda velikim orkestrom, ki
ga je vodil Carl Davis. O naši prelomnici oziroma
o rojstvu Kino-ušesa lahko govorimo jeseni 1989,
ko smo v prepolni Linhartovi dvorani Cankarjevega
doma praznovali stoletnico Chaplinovega rojstva z
veličastno projekcijo in orkestrsko muziko k Lučem
velemesta (City Lights, 1931). Igral je orkester
Camerata labacensis, ki je tudi poslej ostal naš
partner, Davis, Brownlow in Gill pa veliki prijatelji
in občasno tudi gostje Slovenske kinoteke, kar
se je še zlasti lepo pokazalo leta 1995, ko smo
našli, restavrirali, z muziko Urbana Kodra opremili
Lubitschev film Ko sem bil mrtev (Als ich tot war,
1916) in ga predstavili na posebni projekciji v
Pordenonu.
povezal "filmsko" in "glasbeno" občinstvo. Pa tudi
prenekaterega dela iz časov zgodnje kinematografije
bi seveda ne videli, če bi ne prišel v "glasben paket".
Dodati velja še kulturnopolitično notico. Kino-uho ni
bil nikdar projekt, to se pravi, da ni šel na limanice
modnih, novodobnih kulturnih praktik, ki na veliko
priporočajo začasno, varno, udobno plovbo med
"pestrimi" ponudbami, s tem pa sproti razorožijo
vsako novost in izničijo vsaj malo kontinuuma.
Ne, Kino-uho je vztrajal – in očitno še zmerom
vztraja – kot program oziroma kot del programa.
Saj so bile kdaj pobude, da bi šli v partnersko
razmerje, kar bi pomenilo, da se pravna oseba "od
zunaj" pogodbeno združi s Slovensko kinoteko, češ
da tako laže pridemo do sredstev, a se k sreči to ni
zgodilo. Danes z distance dobro vidimo, kakšna past
je seveda v javno-zasebnem partnerstvu, ki naposled
opehari obe stranki. Očitno je treba vztrajati bodisi
pri enem ali drugem.
Miha Zadnikar
kinotečni glasbeni skrbnik do leta 2005
.
program
Simfonija Donbasa (Entuziazm (Simfonija
Donbassa)), ponedeljek 28.9. ob 20.00
Picture, 8.10. četrtek ob 20.00
kino-uho 20!
entuziazem:
simfonija donbasa –
slava diktaturi prijaznosti!
film dzige vertova + glasba kot komentar
To razdobje je povezano s samimi začetki Kinoušesa, saj se je z njim ustvarilo mednarodno
arhivarsko zaupanje, še preden je Slovenska
kinoteka uradno postala javni zavod (avgusta
1996) – za projekcije smo si morali namreč številne
filme sposojati iz tujine in dobiti zanje predvajalne
pravice. Samo ime Kino-uho je seveda vzeto iz
Vertova, iz njegove teoretizacije in institucionalizacije,
ki sta poznali, na primer, Kino-oko in Kino-resnico.
Ime za serialko, ki je torej že imela svojo nekajletno
dejavnost in platformo, smo si izmislili tik pred
gostovanjem Alloy Orchestra, bostonskega tria, ki
je po navodilih samega Vertova oktobra 1995 v
Pordenonu in v naši kinotečni dvorani predstavil
svojo novo muziko za Moža s kamero (Čelovek s
kinoapparatom, 1927). Za kinoušesni vrhunec v
Slovenski kinoteki vsekakor šteje maj 1997, ko smo
v okviru Evropskega meseca kulture (EMK) pripravili
večdnevni filmskoglasbeni festival, na katerem smo
se poglobili k dvojemu – dejavnosti Bojana Adamiča
in zgodnji kinematografiji. Časnik Delo je to "navadno
3
Simfonija Donbasa
Dziga Vertov, 1930
film dzige vertova + glasba kot komentar
Lahko bi rekli, da se naslov tega dokumentarca
nanaša ne le na entuziazem protagonistov, pač
pa tudi na entuziazem vseh, ki so bili vpleteni
v ustvarjanje prvega ruskega dokumentarnega
dela, ki je vključevalo snemanje zvoka na terenu.
Herkulski podvig razvitja sistema za snemanje
zvoka in njegove dobesedne vleke po vseh lokacijah
snemanja filma se ne bi mogla bolj skladati s
splošnim zagonom in voljo delavcev, prikazanima v
zajetih podobah. Podobah, ki jih tako dopolnjujeta
kot postavljata pred preizkušnjo zvok in način, kako
je bil ta integriran v film.
dialog? Kaj skupnostna žrtev/trud pove našemu
času in generacijam, ki živijo danes? So bile
družbene vrednote tistega časa in prostora tako
drugačne od današnjih? Kaj pomenijo Čast, Slava in
Junaštvo? Oziroma kakšnemu namenu služijo?
Eduardo Raon
(prevod Maja Lovrenov)
.
program
Simfonija Donbasa (Entuziazm (Simfonija
Donbassa)), ponedeljek 28.9. ob 20.00
glasbena spremljava v živo
ideja in glasbena produkcija: Bratko Bibič
Posnet je bil v zgodnjih 30. letih v nekdanji Sovjetski zasnova: Bratko Bibič, Petra Seliškar, Eduardo Raon,
zvezi, današnji Ukrajini, v ključnem trenutku – prvi
Toni Kitanovski
Stalinovi petletki. Pri tem se odpirajo številna
nova izvirna glasba in besedilo: Eduardo Raon
vprašanja. Kako in kaj lahko ta dokumentarec
harfa & elektronika: Eduardo Raon
izrednega zgodovinskega pomena, filmske kakovosti pozavna: Vladan Drobnicki
in drznih izbir, ki jih je Vertov sprejel glede montaže bobni & tolkala: Viktor Filipovski
zvoka in podob, pove danes in s čim lahko stopi v
posneti glas: Terra Ferro
kinotečnik, september-oktober 2015
festival 35-mm filma
o obsoletnosti filma
Ne moremo nazaj domov
Nicholas Ray, 1973
Danes so termini kot "zastarelo", "preživeto",
"datirano", "iz rabe", "primitivno" ter "obsoletno"
tiste kategorije, ki v splošni rabi (in po neki "zdravi
pameti") pogosto označujejo tudi stanje filma pred
"digitalnim štetjem" časa, v katerega smo prešli
domala neopazno. Te kategorije "obsoletnosti"
analognega filma, ki v afektivni logiki kapitalizma
vzbujajo kontradiktoren nabor občutkov – ta sega
od posmeha, pomilovanja, sramu do otročjega
čudenja, starinarskega navdušenja, a tudi prezira
do "včerajšnjega" –, so v prvi vrsti seveda rezultat
delovanja kulturnih industrij in potemtakem blagovne
logike kapitalizma na splošno. Onkraj te ugotovitve
pa je lahko "obsoletno" (če ravno ta pojem vzamemo
za provizorični nom de guerre letošnje edicije
festivala) tudi ime za nekaj, kar je drugačno in
nemara uporniško ravno zavoljo svoje izrinjenosti
iz na videz homogene časovnosti sedanjika. Pri
tem ne gre toliko za reči, ki sodijo v paternalistično
domeno tradicije ali dediščine, za nacionalno ali celo
svetovno zgodovino filma kot katalog kultiviranosti
duha, discipliniranja teles in obvladovanja narave.
Nasprotno, prej kot vse tisto, kar se kaže kot
preprosto "staro", "preteklo", "minulo", "arhaično",
"antično" in potemtakem zaključeno v preteklosti (v
dovršniku), je "obsoletno" vse tisto, kar pripada hkrati
preteklosti in prihodnosti (v nedovršniku), ne pa tudi
sedanjosti. Prej kot neki tragičen in/ali komičen
anahronizem znotraj tega, kar se ima za "moderno",
je obsoletno tista slepa pega, ki označuje, da je le-ta
modernost in sedanjost sama v sebi (in sama sebi)
mogoča le kot ideološka projekcija. Obsoletnost
stvari, objektov (in tudi idej) je nemi izraz pretrgane
časovnosti v zgodovini družbenih in ekonomskih
razmerij, ki si jo spontano razlagamo kot logično
pripoved o neizogibnem napredku tehnologije in
družbenih razmerij, iz katerih izhaja.
Obsoletno – kar SSKJ ironično razlaga kot "zastareli"
pridevnik za tisto, kar je "zastarelo" – pomeni v
latinščini dobesedno tisto, kar je "iz rabe". V tem
smislu postane "iz-rabljeno" tudi ime za analogni
film in preddigitalni filmski aparat. Ne le zato, ker je
filmski trak z vsako projekcijo bolj iz-rabljen in ker ima
vsaka kopija, kot tudi vsaka sličica, svoje specifično,
avtonomno in tudi samouničujoče življenje, ki ga
digitalni dvojiški zapis (vsaj v tem smislu) ne premore,
ampak tudi zato, ker je analogni film šele in natanko
danes naposled lahko osvobojen svoje ekonomske,
kulturne in navsezadnje politične (iz)rabe. Film torej
ni "prešel iz rabe" toliko v tehničnem smislu, češ da
ga bo vedno težje predvajati in gledati, temveč je
"prešel iz rabe" zlasti (tudi) v smislu tega, da je njegov
avtomatični status blaga omajan, da ni več nujno
del istih blagovnih, menjalnih in pravno-lastninskih
razmerij kot ostale dobrine in storitve na trgu, da torej
prehaja tudi v drugo, "posthumno" življenje onstran
vsakršnih tržnih imperativov.
Obsoletnosti filma torej ne jemljemo kot označevalca
njegove "krize" ali "smrti", ki bi ga lahko le nemočno
zavrnili, mu oporekali, se z njim fatalistično
sprijaznili ali ga pač nostalgično fetišizirali (kot to
počne postmoderna v svoji fiksaciji na starinarsko
"avro" vsega, kar je retro in vintage – ki je seveda v
primeru filmske kopije kot objekta nekdaj masovne
proizvodnje toliko bolj paradoksalna), temveč ga
lahko tudi bojevito in kategorično posvojimo kot ime
bistvene zgodovinske moči filma – prav danes in tu.
Bistvene moči kina torej, ki je v tem, da se šele (in
natanko) v obsoletnosti njegove tehnologije, tehnik,
objektov, artefaktov in samih podob, ki pripadajo
domnevni "preteklosti", v popolnosti razkrije njegov
prelomni naboj, ki je v sočasnem trenutku ostajal
neprepoznan, nerealiziran, izbrisan, potlačen. Tako
je seveda ugotavljal Benjamin, ko je denimo pisal
o specifičnem "odkritju" nadrealizma, ki je zaznal
"revolucionarne naboje" natanko v tistem, kar je
"iz mode", ali tudi Adorno, za katerega je ravno
obsoletnost nekega medija (pri njem je bil primer
za to eksotični ciklostil) tista značilnost, ki mu
pravzaprav šele podeli prelomno nôvost – ta pa ne
le da sega onkraj trendov blagovno-potrošniških
razmerij, temveč pri tem glasno opozarja, da je
sedanjost vselej že zastarela: da je vse to, kar
se ima za najbolj novo, za aktualno, za moderno,
osnovano v strahu pred tem, da bomo stopicljali za
Zeitgeistom, v kljuvajočemu občutku "sramu" ter
nelagodja ob spoznanju, da so bile (ravno) tudi te
zastarele reči nekoč "nove" in da smo potemtakem
ujeti v krogotok lažne sedanjosti. Soočenje z
obsoletnim je trenutek kratkega stika v dominantni
logiki časovnosti, ki razkrije, da spremembe v zavesti
vselej sledijo materialnim spremembam v družbi z
določenim zamikom, ki onemogoča njihovo sočasno
prepoznanje. Obsoletnost tako postane konkreten
vir odpora proti kapitalistični "modernosti" ter
totalitarizmu tržnih razmerij. Je tisto, kar nas opozori,
pogosto na neposreden in čuten način, da bi se
lahko bila zgodovina odvijala drugače in drugam.
Sili nas v kritiko revščine sedanjosti kot spodletele
obljube, katere prvotna resnica ostaja kljubovalno in
posmehljivo vpisana v objekte ter medije včerajšnjega
dne. Ko razsvetlimo in prevetrimo te obsoletne reči –
analogni film in vse bolj tudi kino kot družbeno
in prostorsko relacijo –, se tako v hipu razkrije,
kako naša prostorskost in časovnost nista enotni
in zvezni, da so merila prostora in časa različna,
da odražajo različne stopnje globalne nerazvitosti
in neenakosti, oblike blagovnih razmerij, razmerij
dela in kapitala. Trda, otipljiva materialnost filma ni
fosilna priča nekega neizbežnega napredka filmske
forme in misli, temveč predvsem indic njunih živih
in plodnih protislovij. Eksperimentirati z vsem, kar
je v filmu obsoletnega, nam torej omogoča videti,
kako preteklost, pa tudi prihodnost, nista nikoli zares
iz-črpani, iz-rabljeni in dokončani.
Nil Baskar
.
festival 35-mm filma / kino-uho 20!
picture v spremljavi alloy orchestra
To je film, kakršnega še niste videli. Picture (2015),
ki krši vsa pravila filmske produkcije, je film-vzanikanju, film, ki preizkuša – izpoveduje – svojo
lastno filmsko identiteto. Konzervirano gledališče;
tovarna sanj; umetniško delo v dobi mehanične
reprodukcije – s takimi intuicijami so medij filma
obmetavali od njegovega rojstva. "Pločevinko nima
srca," nam govorijo generacije čarovnikov. Picture
je bil narejen, kakor da bi njegov stvarnik Paolo
Cherchi Usai živel v blaženem nezavedanju njihovega
prekletstva.
Filmi se, tako kakor ljudje, lahko razlikujejo v
rezultatih, vendar je proces njihovega (in našega)
ustvarjanja bolj ali manj enak. Način, kako
je bil Usaijev film narejen, je bolj romanje kot
filmska produkcija. Picture je bil narejen v štirih
presenetljivih korakih v številnih medijih in na
različnih koncih oceana. Na začetku so bili tabela,
krivulja, diagram, risba. Krivulja (črnilo na papirju
z barvno lestvico), ki je prikazovala načrtovani
ritem filma (le tolkala v tempu enega udarca na
4
sekundo), je bila poslana triu Alloy Orchestra, da
bi jo pretvoril v glasbo. Tej metamorfozi so sledile
nadaljnje tri. Drugi korak – in postaja – je dokazljivo
najbolj čudna stvar, ki se je kadar koli zgodila glasbi.
Namesto da bi bila izvedena v živo (kot naj bi bila ob
dokončanem delu), je bila glasba, ki jo je trio zložil
po Usaijevi risbi, posneta in poslana z zahodne/
severne na vzhodno/južno poloblo, da bi jo oživila
še ena – četrta – glasbenica, tasmanska bobnarka.
Ob glasbi Alloy Orchestra je sredi tasmanske divjine,
večkrat v dobri uri, igrala čisto sama, za nobene oči
ali očesa, razen za kino-oko kamere. Tretji korak je
bil korak nazaj: nemi posnetki tasmanske bobnarke,
ki igra glasbo Alloy Orchestra, so potovali nazaj k
triu, da bi jih spremljal tako, kot bi neme filme –
filme, kot sta Osamljeni (Lonesome, Paul Fejos,
1928) ali Mož s kamero (Čelovek s kinoapparatom,
Dziga Vertov, 1929) –, česar se dobro spomnimo z
njihovih živih nastopov.
Filmi niso romarji, razen ko gre za film Cherchija
Usaija. Zgodba razvoja Picture ne vključuje le
kinotečnik, september-oktober 2013
potovanja v Tasmanijo in nazaj. Pred vrnitvijo je film
moral še na en izlet, tokrat v Bruges, kjer je slavni
kaligraf – dolgoletni sodelavec Petra Greenawaya
Brody Neuenschwander – na njem izvedel najbolj
nenavadno stvar, ki se lahko zgodi bodisi kaligrafiji
bodisi filmu. Kot je dobro znano, so filmi dolgi trakovi
celuloida, ki so lahko nosilci podob, ne pa z roko
napisanih znakov. Redki ljudje, ki jim je dovoljeno
pisati na filme, so montažerji negativov v belih
rokavičkah, vendar to počnejo skrivoma z uporabo
nevidnih robnih prostorov med sličicami. Kaligrafa si
predstavljamo kot počasnega sivolasega pedanta,
ki se sklanja nad svilo. To, kar je po navodilih Paola
Cherchija Usaija naredil tehnični risar iz Brugesa,
je bližje koreografiji kot kaligrafiji. Dva velika zvitka
praznega 35-mm filmskega traku (prvi prozoren,
drugi z izmeničnimi 24 sličic dolgimi enotami črne
in bele) sta bila poslikana, medtem ko se je avdio
posnetek glasbe Alloy Orchestra predvajal pri najvišji
glasnosti (tisti, ki poznajo Alloy Orchestra, vedo, kaj
ta glasnost pomeni). Ob tej glasbi se je kaligrafovo
pero pognalo v nori ples in na celuloidu puščalo
črke, ki so v enaki meri lepe in neberljive.
Krokodili imajo solze. V Picture metronom in
hladnokrvna montaža enosekundnih kadrov
vzdržujeta ekstazo in izčrpanost. Bistvo romanj je,
da so težka. Lahko romanje je protislovje. Končni cilj
romarjevega potovanja so peklenske muke. Picture
je preizkus vzdržnosti – za kaligrafa, ki ni vajen
ustvarjati črt lepote na celuloidnih trakovih (kapljice
krvi iz njegovega prsta so nenamerno vmešane v
črnilo v zadnji sekvenci); za bobnarje, ki bijejo utrip
življenja v vročem srcu puščave ali v temi dvorane;
hkrati pa tudi nas gledalce prisili v delo, za katerega
smo na koncu poplačani.
Daria Khitrova, Yuri Tsivian
(prevod Maja Lovrenov)
.
program
Picture, četrtek 8.10. ob 20.00
mednarodni simpozij filmske teorije jesenska filmska šola 2015
do zadnjega smeha:
preston sturges
rojstvo svobode iz duha klišeja
Sullivanova potovanja
Preston Sturges, 1941
V središču letošnje Jesenske filmske šole je avtor
enega najbolj svojevrstnih opusov ameriške klasične
komedije, avtor, ki zaznamuje njen preporod in
zaton. Prestona Sturgesa pogosto asociirajo z
dvema čudežema: prvi je vrtoglavi vzpon, ki ga je
s komercialno uspešnimi komedijami doživel med
letoma 1940 in 1948. Drugi so odkrito politične,
levičarske ter na druge načine radikalne, seksualne
teme, s katerimi je Sturges "posilil spečo Haysovo
komisijo" (Agee). V Hollywood je prispel kot scenarist
iger na Broadwayu. Scenaristični talent je izkazal pri
filmih Easy Living (Mitchell Leisen, 1937) in Moč
in slava (Power and the Glory, William K. Howard,
1933), zato mu je studio Paramount dopustil
nadzor, ki si ga do tega trenutka v Hollywoodu ni
bilo mogoče zamisliti. Postal je prvi writer-director,
prvak zgodovinske institucije; najavna špica vsakega
filma jo je propagirala z napisom, ki je sam postal
marka: "Written and directed by Preston Sturges". Tri
mesece po prvi, docela nepričakovani uspešnici o
magnatu Veliki McGinty (The Great McGinty, 1940),
ki jo je mogoče skupaj s filmom Moč in slava videti
kot predhodnico Državljana Kana (Citizen Kane,
Orson Welles, 1941), ga je Paramount zadolžil, da
posname Božič julija (Christmas In July, 1940).
Ta film je bil spet zgolj ogrevalna vaja za Lady Eve
(1941), najbolj dobičkonosen izdelek v zgodovini
studia Paramount. Sturges je v drugi polovici
ameriškega opusa, že s Sullivanovimi potovanji
(Sullivan's travels, 1941) in Zgodbo z letovišča (Palm
Beach Story, 1942), predvsem pa s filmoma Veliki
trenutek (The Great Moment, 1944) in Nezvesto
tvoja (Unfaithfully Yours, 1948), ki sta bila za kariero
usodna, ogrozil status komercialnega čudeža. Dobro
je bila sprejeta le še komedija iz leta 1944, Čudež v
Morgan's Creeku (The Miracle of Morgan's Creek).
Toda že med snemanjem Velikega trenutka je zašel
v nepopravljivi konflikt s studiem, ki je z invazivnimi
posegi v sosledje prizorov uničil Sturgesovo izvirno
verzijo filma (in ga bojda naredil manj razumljivega).
Sturges, ki je bil še na sredi 40. let dragocena
znamka, je na lastni koži doživel usodo svojih glavnih
junakov: z malo patetike rečeno, podoživel je pravljico
uspeha in tragedijo neuspeha. V Hollywood ga niso
več spustili, pisal je le še scenarije za "drugorazredni"
medij televizije. Med bivanjem v Evropi je med drugim
podnaslavljal filme v kinodvorani.
Preston Sturges je dal poslednji pomemben prispevek
k zvrsti, ki se je v 30. letih po Chaplinu, Keatonu,
W. C. Fieldsu, screwballu, razočaranju bratov Marx
in Lubitschu, čigar filmi so se pojavljali vse redkeje,
iznakazila v korektno socialno dramo in benigno
romantično komedijo, kjer so začenjali prevladovati
apolitičnost, sentimentalnost, miti o demokraciji in
junaštvu. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne
in med njo je bila ameriška komedija oslabljena in
skoraj izkoreninjena. Sturgesov preporod komedije
je bil, morda presenetljivo ali paradoksalno, tesno
povezan z uporabo žanrskih obrazcev, torej
natanko tistih formul, ki naj bi komediji vzele bistvo.
Na primeru raziskave Sturgesove komedije je
mogoče dobiti vpogled v zaton nekega žanra, toda
drznemo si reči, da skupaj z njim tudi v vse, kar je
konstituiralo duh Hollywooda. Sturgesov opus je
kolaž domala vseh ključnih momentov doslejšnje
komedije: slapsticka, screwballa, politične
satire, sofisticiranega lubitschevskega in
humanističnega, "vzgojno-moralnega" caprovskega
tipa. V Sturgesovem opusu odmeva, se obnovi
in odvije celotna dotedanja zgodovina filmske
komedije. Po drugi strani ne gre le za uporabo,
hommage ali zlorabo v smislu računice "več gegov,
več smeha". Sturges je brezkompromisno nastopil
do benignih in apolitičnih plati žanra in šele zares
osvetlil njegovo mesto v kulturi. To je ugotavljal
André Bazin maja 1948 v L'Ecran français:
"Na prvi pogled ni videti, a komedija je bila v resnici
najresnejši žanr Hollywooda – v tem smislu, da je
skozi komični modus zrcalila najgloblja moralna in
socialna verovanja ameriškega življenja. … V najbolj
burkastih in raznovrstnih gegih je bila v ameriško
zavest implicitno vcepljena celotna predstava
razmerij med denarjem, srečo in politiko. In zaradi
vojne, ki je spodnesla naivnost in neskaljeni
optimizem teh mitov, je ameriška komedija oslabela
in poginila kot rastlina brez korenin."
Za opredelitev Sturgesovega tipa komedije je
mogoče uporabiti tudi druge Bazinove premisleke.
Ena od dobrih ocen se nahaja v kritiki filma
Pozdravite zmagovalca (Hail the Conquering Hero,
1944); to je satira o slavljenju vojnega heroja, čigar
zasluge so povsem imaginarne, saj je bil odpuščen
že na naboru zaradi senenega nahoda. Kljub temu
ga domače mesto veselo slavi in iz njega nevede
umetno ustvari junaka. Bazin piše, da "komedija
izvira iz dejstva, da se družba ne zaveda, da je
objekt njene glorifikacije pravzaprav nič". Spet
drugje, v grenki komediji Božič julija, glavni lik
na krilih prepričanja, da je osvojil visoko denarno
nagrado, čeprav je ta le brutalna praktična šala
njegovega sodelavca, da odpoved v službi in z
imaginarnim bogastvom nakupi luksuzne dobrine, s
katerimi uresniči fantazije revne newyorške soseske.
Sturges je dobesedno vzel korelacijo med fantazijo
in uspehom. Zlahka si predstavljamo, kako v slabši
komediji junak čisto zares pride do nenadejanega
5
junakov: Kockenlocker in Diddlebock, ter umetnikov,
npr. Handle Händel). Njegovi liki padajo, kihajo,
kolcajo, jecljajo in so prekinjeni v trenutku, ko
skušajo igrati tragiške junake, govoreč o nujnosti
prekinitve človeškega trpljenja ali transcendenci
klasične glasbe, ki se vzpenja nad končnost in
materialnost tuzemskega bivanja. Rušil je tudi zlato
formo čiste, nevidne pripovedi, na katero je prisegal
Hollywood: npr. z nediegetičnimi zvoki meketanja in
zvončkljanja. Okrnil je razumljivi filmski dialog z vdori
kričečih mas statistov, mučil je evropske klasike z
glasnim zabavanjem ameriških ljudskih orkestrov.
Sugeriral je uničenje najbolj samoumevne tradicije v
fikciji: glavnega igralca v filmu, junaka in romantični
par, je zaletaval ob 40-članski igralski ansambel,
t. i. Sturgesovo družino, ki si je razdelila in menjala
vloge po vseh njegovih filmih. Z vidika ustroja
filmov, zvoka, prostora, scene, igralcev, bi ga lahko
imenovali za Aristofana Hollywooda.
Za razliko od evropskih avtorjev svojega »avtorskega«
filma ni ustvarjal na ozadju umetniških pretenzij
in sistemske teorije filmskega medija: izhajal
je izključno iz pragmatične, obrtniške, dovolj
komercialne logike snemanja filmov. Bil je torej
primer presežka, ki je uspel nastati znotraj formalnih
omejitev, ne z osvobajanjem in neskončnim
kreativnim potencialom, ki naj bi dozdevno prišla
sama od sebe z odklanjanjem klišejev, šablon in
obrazcev. Znamenit je Sturgesov seznam zlatih
banalnih pravil za uspešen film: Čedno dekle je
boljše od grdega; Spalnica je boljša od dnevne
sobe; Pregon je boljši od klepeta; Poljub je boljši
od dojenčka; Padec je najboljši. Vedel je, da je
banalnost v filmu najbolj učinkovita.
Nezgrešljivi kritični, politični in seksualni teksti
filmov Božič julija, Zgodba z letovišča in Čudež
v Morgan's Creeku so bili za zdravo moralo
bogastva in moči (in ima s tem nato težave …).
občinstva in uradnih cenzorjev ekscentrični in
Toda roko na srce si slabše komedije ni treba zgolj
nezamisljivi, vendar je tudi to do polovice Sturgesove
predstavljati. Sturges je izrekel glasno nasprotovanje hollywoodske kariere blagodejno vplivalo na
filmom iz mesa in krvi, imaginariju tedaj nedavno
blagajniški izkupiček. Filme je v neki meri prilagajal
prerojenega Franka Capre, filmoma Gospod Deeds
studijskim prepovedim; toda skozi pretkano spisane
gre v mesto (Mr. Deeds Goes to Town , 1936)
scenarije, formalne eksperimente in s popolno
in Gospod Smith v senatu (Mr. Smith Goes to
oblastjo nad jezikom na splošno ter z govorico
Washington, 1939). Naivnost, neskaljeni optimizem filma mu je uspelo prelisičiti cenzuro in obrniti
in miti o uspehu so bili tedaj meso in kri ameriškega pozornost na koncepte, ki so bistveno določali
filma, osnovna tendenca komedij.
glavne izmed vseh ameriških mitov – mit uspeha,
Sturgesova tesna navezanost na konkretnega
zasledovanja sreče, nenehnega napredka, samoduha ameriške komedije, obrazce, klišeje, tehnike,
iznajdbe. Jesenska filmska šola je torej posvečena
gege, junake, mite, ideologijo in verovanja, ni nekaj, enemu najhitreje simbolno izbrisanih, toda v vseh
kar njegov postopek naredi za drugorazrednega
pogledih najvidnejših političnih opusov klasičnega
ali neizvirnega. Ta "zgodovina komedije", ki jo
Hollywooda.
nenadoma zbrano ugledamo v enem samem
Ivana Novak
filmskem delu, je material, s katerim Sturges
poskrbi za določen prelom in radikalizacijo žanra.
program
To najdemo v meta-filmski dimenziji: stopnjevanju
Zgodba z letovišča (Palm Beach Story), ponedeljek
teatralnosti, odkriti manipulaciji, ki ne nastopa le
19.10. ob 15.30 in četrtek 22.10. ob 19.00
kot glavna tema Sullivanova potovanja in Lady
Lady Eve, ponedeljek 19.10. ob 19.30
Eve, ampak se nahaja tudi v manipulaciji z glavnimi Sullivanova potovanja (Sullivan's travels),
sredstvi filma: pripovedjo, montažo, režijo, govorom, ponedeljek 19.10. ob 21.30 in petek 23.10.
zvokom. Bil je prvi režiser, ki je uporabljal tehniko
ob 19.00
nelinearne pripovedi, skakanja v času; zgodbo je
Čudež v Morgan's Creeku (The Miracle of Morgan's
povedal od konca nazaj ("narratage") in med filmom Creek), torek 20.10. ob 15.30 in ponedeljek 26.10.
komentiral žanrske klišeje ("Ta zgodba potrebuje
ob 21.00
dodaten zaplet"). V film je med prvimi uvedel metaNezvesto tvoja (Unfaithfully Yours), torek 20.10.
filmsko dimenzijo: gledalec mora vedeti, da film ve,
ob 20.00 in torek 27.10. ob 21.30
da je zgolj film, "teater", prevara.
Božič julija (Christmas In July), torek 20.10.
Sturges je združeval visoka in nizka nasprotja:
ob 22.00 in petek 30.10. ob 19.00
umetniški tip obrtniškega režiserja sofisticiranega
slapsticka, prvi writer-director, nekdo, ki je v žanr
program predavanj
vdahnil moment genialnosti in je moral režirati
ponedeljek 19.10.
lastne scenarije; bil je hollywoodski, žanrski avtor:
13.00: Yuval Kremnitzer: Usoda in značaj:
"Kot vsi drugi v Hollywoodu je tudi Sturges ustvarjal Prihodnost razočaranja
filme iz drugih filmov," piše James Harvey, "a je
14.00: Gregor Moder: Ljubezen ali zvestoba?
to počel s stilom. Zato mu je James Agee očital,
Formula komične ljubezni
da zaznamuje apoteozo Hollywooda. Toda," kot
17.15: Jure Simoniti: Lady Eve ali narativna
nadaljuje Harvey, "nemara to ni tako slabo."
kultivacije ikone
Bazin je bil prepričan, da mu je uspelo prezrcaliti
18.15: Elisabeth Bronfen: Prevarantska igra
sporočila iz notranjosti komedij na dvorano, ki je
Lady Eve
gledala caprovske filme: "množica, ki nevede ploska
prikazni". Sturgesov prispevek k žanru je po Bazinu
torek 20.10.
treba razumeti kot negativni obrat sporočila Franka
13.00: Rachel Aumiller: Jecljavi Sturges:
Capre. Z refleksijo mitov in klišejev fikcije, z njihovo
Čudežna moč spolne nemoči
"ironijo", je privedel žanr do točke zloma, do »smrti
14.00: Simon Hajdini: Komedija od a do Z:
smeha«, kakor se je izrazil Bazin.
Čudež v Morgan's Creeku
Zdi se, da je imperativ komedije po dolgem
17.30: Izar Lunaček: Unfaithfully real
času znova oživel: to so umazani, kakofonični,
18.30: Alenka Zupančič: Smrt smeha
"ljudski", vulgarni filmi. Sturges je formo rušil na
več načinov: jezik je trpinčil s spodrsljaji, slengom,
žargonom, besednimi igrami (na imena, npr.
.
kinotečnik, september-oktober 2015
1.9.
torek
19.00
Klasiki
Cvetje v jeseni
Matjaž Klopčič, Slovenija (Jugoslavija), 1973, 35mm
(posneto na 16mm), 1.66, barvni, 123'
Doktor Janez (Polde Bibič), že nekoliko prileten in mestnega
življenja naveličan odvetnik, se za nekaj tednov odpravi na
obisk k sorodniku Presečniku (Bert Sotlar), bogatemu kmetu
v hribovskem zaselku. Med njim in Presečnikovo hčerko
Meto (Milena Zupančič) vzklije ljubezen. Janez se vrne v
mesto, toda Mete ne more pozabiti.
V sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS.
kriminalnega ali detektivskega žanra v slovenski film in ena
najbolj markantnih vlog legendarnega Demetra Bitenca.
V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje
(MAO) ob razstavi Stoletje plakata.
21.00
Kultivator
Point Break – peklenski val (Point Break)
Kathryn Bigelow, ZDA/Japonska, 1991, 35mm, 2.35,
barvni, 122', sp
21.30
Klasiki
Surova ljubezen (Boarding Gate)
Olivier Assayas, Francija/Luksemburg, 2007, 35mm, 2.35,
barvni, 106', sp
Tolpa bančnih roparjev, zamaskiranih v nekdanje
predsednike ZDA (Reagan, Carter, Nixon, Johnson), uspešno
prazni trezorje Los Angelesa. Zvezni preiskovalni urad je
prepričan, da zločinci v prostem času surfajo, zato na plažo
pošlje agenta pod krinko (Keanu Reeves), ki se tam kmalu
spoprijatelji s karizmatičnim šefom lokalne surferske klike
(Patrick Swayze).
5.9.
sobota
19.00
In memoriam: Arsen Dedić
Košava
Dragoslav Lazić, Jugoslavija, 1974, 35mm, 1.66, barvni,
79', bp
Italijanka, ki živi v Londonu (Asia Argento), je zapletena v
strastno, perverzno romanco z moškim (Michael Madsen),
ki se nahaja na spisku za odstrel njenega drugega ljubimca,
plačanega morilca. Spregledana novodobna mojstrovina
velikega francoskega režiserja Olivierja Assayasa (Mrzla
voda, Irma Vep, Čista), v kateri lastnoročno obujeno
tradicijo "eurotrasha" (tu destilirano v žanrski obliki
erotičnega trilerja) križa z zgolj sebi lastno senzibilnostjo
hiperrealizma in halucinantno dramaturgijo, ki oponaša
surfanje po netu. Pred kamero se sprehaja tudi Kim
Gordon (Sonic Youth), izvirno glasbo je napisal Brian Eno.
Nezanemarljivo: najbolj seksi vloga Asie Argento!
druga o lahkoživem mlinarju (Bert Sotlar), ki požene v smrt
mlado dekle, tretja pa o tragičnem fantu (Rudi Kosmač),
ki vztrajno koplje pod brezo, da bi prišel do vode, in ko se
končno prikoplje do nje, ga ta zalije.
Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.
20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Film kot sredstvo
odpora: Otvoritev
Obala v megli (Quai des brumes)
Marcel Carné, Francija, 1938, 35mm, 1.33, čb, 90', ap, svp
8.9.
torek
19.00
Stoletje plakata
Lažnivka
Igor Pretnar, Slovenija (Jugoslavija), 1965, 35mm, 1.37,
čb, 91'
V Le Havru dezerter kolonialne vojske Jean spozna Nelly in
se vanjo zaljubi. A ker čuti, da so mu na sledi, najde način,
kako emigrirati v Venezuelo. Ko pa napoči čas odhoda, si
želi Nelly še enkrat srečati.
Eno temeljnih del poetičnega realizma nudi popolno
antologijo tem in estetskih predlogov tega obdobja
francoskega filma. V špici prikaza katastrofalne
Branka (ena najboljših vlog Majde Potokar) svojim kolegicam brezizhodnosti se pred kamero in za njo zvrstijo največji
talenti tistega časa: Jacques Prévert kot avtor adaptacije
v pisarni zelo rada deli nasvete, kako naj ravnajo s svojimi
romana Maca Orlana, Eugen Schüfftan kot 'eden najboljših
moškimi, toda po službi gre le ona sama domov. Živi z
materjo, ki ji dopoveduje, da bo že dobila ženina, ko si bosta svetovnih snemalcev poltonov sivine, megle in meglic',
uredili stanovanje. Na njun časopisni oglas odgovori inženir Alexandre Trauner kot scenograf in Maurice Jaubert,
skladatelj nepozabne pogrebne melodije. Čudežni deček
Bata. Branka je očarana, nad inženirjem nemara še bolj
Marcel Carné je ustvaril nesporno mojstrovino medvojnega
kot nad njegovo poslovno ponudbo. Sodobna melodrama o
francoskega filma.
naivki in goljufu.
"Nikoli po letu 1914 francoski film ni bil tako visoko
V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje
cenjen pri gledalcih in tako poln posebnih poudarkov, ni
(MAO) ob razstavi Stoletje plakata.
šel tako daleč v opisovanju človeške narave, ni ustvaril
toliko priljubljenih del ali se do tolikšne mere odzival na
21.00
skrbi, potrebe in težave svojega časa (...) Francoski film je
Klasiki
prekašal ameriškega in slavil zmago v tujini – ne le zaradi
Tri barve – Bela (Trois couleurs: Blanc)
kakovosti uporabljenih tehnik in forme, temveč zlasti zaradi
Krzysztof Kieslowski, Francija/Poljska/Švica, 1994, 35mm,
človekoljubnosti in sporočilnosti." Henri Langlois
1.85, barvni, 91', sp
Festival bo otvorila gostja iz Francoske kinoteke
Enakost. Uspešen damski frizer, emigrant iz socialistične
Samantha Leroy.
Poljske, ne zmore več opravljati temeljne zakonske
obveznosti, ne zmore več zadovoljiti žene, zato ta upravičeno
petek
zahteva ločitev. Mož ostane brez vsega, pretihotapi se v
rodno Poljsko in začne iz nič. Z novim imenom, po poti najbolj 19.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Velika imena
brezobzirnega in ničevega urbanega profesionalca, tudi prek
nemega francoskega filma
trupel in inkriminacije ljubljene, samo da bi bila spet skupaj.
Ménilmontant
Dimitri Kirsanoff, Francija, 1924, 35mm, 1.33, čb, nemi,
sreda
42', svp
19.00
Brutalen umor para tesno združi njuni osiroteli hčeri.
Stoletje plakata
Ko odrasteta, delata v Parizu in živita v delavski četrti
Maškarada
Boštjan Hladnik, Slovenija (Jugoslavija), 1971, 35mm, 1.66, Ménilmontant.
Jesenske megle (Brumes d'automne)
barvni, 85'
Dimitri Kirsanoff, Francija, 1929, 35mm, 1.33, čb, nemi
Dina (Vida Jerman), mlada žena direktorja Gantarja (Miha
Baloh), sreča simpatičnega študenta in športnika Luko (Igor (posneta glasba), 12', bm
Galo) in se vanj zaljubi. Njen zakon z Gantarjem ji sicer daje
vse materialne dobrine, vendar sta si z možem iz dneva v
dan bolj tuja. Da bi se lahko pogosteje srečevala z Luko,
ga najame kot inštruktorja svojega sina. Sodobna erotična
melodrama, posneta po izvirnem scenariju Vitomila Zupana.
V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje
(MAO) ob razstavi Stoletje plakata.
11.9.
2.9. sreda
20.00
Klasiki
Smrt v Benetkah (Morte a Venezia)
Luchino Visconti, Italija/Francija, 1971, 35mm, 2.35,
barvni, 130', svp
Dekadentna filmska mojstrovina, posneta po istoimenski
dekadentni literarni mojstrovini Thomasa Manna. Osamljeni,
melanholični, umirajoči komponist (Dirk Bogarde) pripotuje v
Benetke, da bi si v miru odpočil po seriji osebnih pretresov.
Nastani se v hotelu na Lidu, a postaja vedno bolj nemiren,
saj njegovo pozornost vseskozi privlači lepota dečka, ki tam
počitnikuje s starši in skladatelju uteleša idealno lepoto, ki
jo je iskal dolga leta. V dečka se nesmrtno zagleda ...
"Kajti človek ljubi in časti človeka, dokler ga ne more
presojati, in hrepenenje je plod pomanjkljivega spoznanja."
Thomas Mann
3.9.
četrtek
19.00
Stoletje plakata
Butnskala
Franci Slak, Slovenija (Jugoslavija), 1985, 35mm, 1.66,
barvni, 94'
Zgodba o delavcih, ki se vrneta iz tujine. Adam (Bekim
Fehmiu) si hoče najti dobro službo, Beli (Velimir 'Bata'
Živojinović) pa hoče zaslužiti s tihotapstvom. Med njima
se znajde dekle Mila (Tanja Bošković), ki ima z Belijem v
preteklosti bolečo izkušnjo. Na begu pred moškim, ki je
zanjo utelešenje zla, poskuša zaman najti srečo z drugim.
21.00
Klasiki
Tri barve – Modra (Trois couleurs: Bleu)
Krzysztof Kieslowski, Francija/Poljska/Švica, 1993, 35mm,
1.85, barvni, 98', sp
Prva zgodba trilogije, ki naj bi tematizirala, še bolj pa
spodnašala in odpirala pomen gesel francoske revolucije.
Svoboda. V avtomobilski nesreči izgubi mlada ženska moža,
uveljavljenega skladatelja, ki naj bi pripravljal simfonijo za
združeno Evropo, in njuno hčer. Življenja je konec. Ostane
sama, svobodna. Čista. Zavrže vse, kar bi jo utegnilo
spominjati na preteklost in razmišlja o samomoru. V življenje
jo vleče možev mladi asistent z željo, da skupaj dokončata
Koncert za Evropo. Svoboda je samo druga beseda za
'ničesar ne morem več izgubiti'.
6.9.
nedelja
Kinoteka je zaprta.
7.9.
ponedeljek
19.00
Večer SFA: Iz filmografije Lojzeta Potokarja
Svet na Kajžarju
France Štiglic, Slovenija (Jugoslavija), 1952, 35mm, 1.37,
čb, 99'
Prizorišče dogajanja je slovensko podeželje, Haloze v
povojnih letih, ko je nova, tj. komunistična oblast odvzela
zemljo (oziroma gorice) cerkvi in "kulakom" ter začela
ustanavljati zadruge. Viničar Vračko, ki je med vojno najprej
simpatiziral z Nemci, potem pa s partizani, se na pobudo
svoje odločne žene z družino preseli v prazno "gosposko
hišo" (lastniki so pobegnili z Nemci), drugi viničarji pa
zasedejo cerkveno zidanico in v njej priredijo veselico, ki jo
poskuša prekiniti vodilni predstavnik "reakcionarnih sil" –
kulakov, cerkve in okupatorjevih kolaborantov.
Mladi Ervin Kralj (Emil Filipčič) neke deževne noči sreča
Profesorja (Marko Derganc), trikratnega doktorja znanosti,
ki ga zaupno povabi med butnglavce. To je čudna skupina
ljudi, ki se z glavami zaletavajo ob skalo, ob tem pa se jim
prikazujejo stekle lisice, ki naj bi ogrožale svet. Fantastičnogroteskna komedija o boju za oblast se na koncu sprevrže v
tragikomedijo, ki se tiče tudi gledalca.
Projekciji bo sledil pogovor z dr. Cvetko Požar, muzejsko
svetovalko, kustosinjo in avtorico razstave Stoletje plakata.
Predstavila bo svojo knjigo Stoletje plakata: Plakat 20.
stoletja na Slovenskem. Pogovor bo vodila Metka Dariš.
V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje
(MAO) ob razstavi Stoletje plakata.
21.00
Večer SFA: Iz filmografije Lojzeta Potokarja
Tri zgodbe
Jane Kavčič, Igor Pretnar, France Kosmač, Slovenija
(Jugoslavija), 1955, 35mm, 1.37, čb, 114'
4.9.
petek
19.00
Stoletje plakata
Minuta za umor
Jane Kavčič, Slovenija (Jugoslavija), 1962, 35mm, 1.37,
čb, 80'
Koh (Vanja Drach) se po 18 letih vrne v domovino in je
zaradi dolge odsotnosti osumljen medvojne izdaje, zaradi
katere so bili ubiti njegovi sošolci. Preživeli so le štirje in
Koh se odloči, da bo sam odkril izdajalca. Skupina bivših
sošolcev (med njimi enega igra Demeter Bitenc) se znajde
v nočnem lokalu, kjer Koha nekdo vrže čez ograjo terase.
Pojavi se policijski inšpektor, ki prisotne obvesti o Kohovi
smrti. Eden izmed njih zbeži, a ga policija ujame. Inšpektor
Zgodbe tega neorealističnega omnibusa povezuje motiv
zadrži vse tri osumljence v praznem baru in pri rekonstrukciji vode in smrti. Prva govori o postaranem splavarju (Stane
dogodka razkrije morilca. Eksperimentalno uvajanje
Sever), ki mora po nesreči zapustiti splavarsko življenje,
I
program kinoteke, september-oktober 2015
9.9.
21.00
Klasiki
Tri barve – Rdeča (Trois couleurs: Rouge)
Krzysztof Kieslowski, Francija/Poljska/Švica, 1994, 35mm,
1.85, barvni, 99', sp
Spomini na preteklost preganjajo melanholično mlado
žensko.
"V Jesenskih meglah sem tesnobo izrazil z izredno
spremenjenimi podobami, v katerih narava izgublja svojo
gostoto in enotnost." Dimitri Kirsanoff
Delo Dimitrija Kirsanoffa se zanesljivo giblje med drznim
raziskovanjem forme in bolj konvencionalnimi, komercialnimi
filmi. V 20-ih letih se je posvetil raziskovanju in soustvarjal
francosko avantgardo. V tistem desetletju je njegovo redno
sodelovanje z Nadio Sibirskaïo javnosti podarilo nekaj
presenetljivih melodram, v katerih igralka upodablja krhko,
pogosto zapuščeno ali izdano žensko. Njen mačji obraz,
okrašen z očarljivimi velikimi očmi, je poligon za spekter
melodramatičnih občutij.
Bratstvo. Manekenka povozi psa upokojenega sodnika,
"Nekateri so si drznili izžvižgati to delo. Sramotno! Zakaj
ki se zdaj posveča prisluškovanju telefonskim pogovorom
ne izžvižgate tudi Verlaina, ko ste že pri tem, gospodje!
sosedov. Hkrati se odvija še zgodba o študentu Augustu, ki
predstavlja drugo plat Kernove osebnosti. Zaključek trilogije. Seveda, s primerjavo z literaturo si bom nakopal najhujše
kritike. Toda tu je končno avantgardni film, za katerega
se zdi, da nekaj pove. Prepeva melanholijo jeseni in, da bi
četrtek
to stopnjeval kot v antični poeziji, jesen povezuje s smrtjo
18.00
ljubezni. Film je odličen." Henri Langlois
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa
Državljan Langlois (Citizen Langlois)
Edgardo Cozarinsky, Francija, 1995, 35mm, 1.37, čb/barvni, 21.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Agitatorja:
69', ap
Godard in Garrel
Notranja brazgotina (La Cicatrice intérieure)
Philippe Garrel, Francija, 1970, 35mm, 1.66, barvni, 60', bp
(na režiserjevo željo)
10.9.
Portret soustanovitelja Francoske kinoteke pripoveduje
zgodbo o strastnem borcu za ohranjanje in prikazovanje
filma. Ganljivi in nemalokrat zabavni prizori, sestavljeni
iz neprecenljivih arhivskih in dokumentarnih posnetkov
ter intervjujev, nas popeljejo skozi življenje in delo ikone
zgodovine filma.
Tavanje ženske, dveh moških in otroka po puščavski
pokrajini v Egiptu, na Islandiji ali v Novi Mehiki.
"Garrel je Nico srečal na domu Frédérica Parda in Tine
Aumont v Positanu. Z njo je začel sanjsko obdobje,
grobo skico nove srednjeveške umetnosti. Alkimistični,
simbolistični filmi, filmi v semiš škornjih, in Notranja
brazgotina je njih črno sonce. Gre za t. i. hieratično obdobje,
obkroženo, osupljivo in prav toliko abstraktno. Garrel,
da bi snemal, rešuje filmski trak s pretečenim rokom. Te
porumenele filme snema sam s kamero na navijanje."
Philippe Azoury
"Med gledanjem Notranje brazgotine se ne smemo nič
spraševati; film moramo gledati samo za užitek, kakor lahko
uživamo v sprehodu po puščavi. Posnetki sledijo temu,
kar mi roji po glavi med snemanjem; lahko so le sledi ali
mejniki." Philippe Garrel
"Notranja brazgotina je dokaz vsega, kar sem promoviral
in podpiral. Zdi se, da je Notranja brazgotina mojstrovina
za vsakogar, ki ne razume nemško. Meni se zdi ta film
mojstrovina. Popolna mojstrovina. Tega ne morem razložiti
... Nenadoma je človeštvo, vsa zemlja tista, ki govori –
zemlja v starodavnem pomenu matere. Vendar pa ni niti
zemlja tista, ki govori, temveč humus ... Neverjetno: vse je
tam." Henri Langlois
12.9.
sobota
17.00
Kinotečna matineja/Animateka
Krtek in radijski sprejemnik (Krtek a tranzistor), 1968,
9'04''
Krtek in zelena zvezda (Krtek a zelená hvězda), 1969,
7'45''
Krtek in žvečilni gumi (Krtek a žvýkačka), 1969, 8'16''
Krtek in vžigalice (Krtek a zápalky), 1974, 5'54''
Krtek in glasba (Krtek a muzika), 1974, 5'44''
Čriček in parni stroj (Cvrček a stroj), 1978, 5'11''
Čriček in kontrabas (Cvrček a basa), 1979, 5'21''
Čriček in violina (Cvrček a housličky), 1979, 5'09''
Zdeněk Miler, Češkoslovaška, 35mm, barvni/čb, bd
Povojni film o mednarodno raznoliki druščini taboriščnikov,
ki obstane na češki postaji Mosty. Tam čakajo vlak, ki jih
bo popeljal domov. Med čakanjem se ne morejo izogniti
zapletom. Jugoslovan Slavo (Bert Sotlar) sili domov, a ne
ve, da je njegova zaročenka mrtva, Marija (Mira Sardoč) je
noseča, otrok pa nima očeta, Italijan Mateo (Pero Kvrgić)
ukrade igrači za dečka Radka, ki je zbolel od preobjedenosti
... Vsak ima svojo skrivnost in svoje težave. Njihova življenja
je vojna za vedno spremenila – zanje sijejo le tri četrtine
sonca.
Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.
21.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood
Neznani (The Unknown)
Tod Browning, ZDA, 1927, 35mm, 1.33, čb, nemi, 66', svp
Zdeněk Miler, avtor priljubljenih čeških risank, se je rodil v
Kladnem na Češkoslovaškem in se že kot otrok navduševal
nad risanjem. Ustvaril je okoli sedemdeset risanih kratkih
filmov, med katerimi je svetovno priznanje dosegel z
risankami o krtku. Prvo epizodo, Kako je Krtek dobil hlače,
je Miler naredil leta 1957 in v dolgih letih ustvarjanja
otroke razveselil z okoli petdesetimi risanimi filmi o krtku,
ki so jih prikazali v več kakor osemdestih državah sveta.
Risanke prikazujejo miroljubnega krtka z veliki očmi in
njegove živalske prijatelje, ki so prepoznavni tudi po tem,
da ne govorijo. Mali zvedavi čriček pa s svojo violino potuje
po svetu, kjer sreča marsikoga in marsikaj. Ježu pomaga,
da popravi svoj hrupni in puhajoči parni stroj. V kleti najde
kontrabas, ki mu povzroči nemalo težav: najprej v njem
izgubi violino, nato se v njem izgubi še sam.
Kriminalec se na begu pred policijo zateče v cirkus, kjer
postane metalec nožev in kmalu podleže očarljivosti
direktorjeve hčere.
Pri Neznanem izvora za fetišizem gledalcev ne moremo
natančno določiti: gre za cenzuriran film, ki so ga ameriški
kritiki, ko je prišel v kino, sovražili, veljal je za izgubljenega,
bil je ekscentričen predmet filmske knjižnice (škatle s
filmom so bile dolgo neidentificirane ali jih ni bilo mogoče
najti, saj so bile označene z napisom 'Neznani'). Morda gre
za karizmatično prezenco Lona Chaneyja in njegovo mitično
preoblačenje, prve vznemirjajoče posnetke Joan Crawford
pred njeno transformacijo v MGM-u ali za cirkuški milje –
Browningov najljubši tragični teren za izkrivljanje meja
nepojmljivega in abnormalnega, splošno razširjenih idej in
bizarnega.
15.9.
torek
21.00
Kino-uho/Kino-integral
Razpoke vmesnika III – SILICIJ (premiera)
20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood
Nore ženske (Foolish Wives)
Erich von Stroheim, ZDA, 1922, 35mm, 1.33, čb, nemi,
110', bp
narediti nekaj, kar ne bi bila imitacija njegove umetnosti,
temveč poklon le-tej. To sem naredil s svojim denarjem in ta
denar izgubil. Zato gre za neprijeten spomin. A ne mislite,
da to obžalujem. Ne obžalujem, saj sem bil v pomanjkanju
denarja prisiljen delati za druge in to delo me je naučilo
filmske discipline. To ni slaba reč. Zelo dobro je ne delati
tistega, kar hočeš. Tako sem po Nani posnel druge filme."
Jean Renoir
"Nana je precej daleč od Feyderjevega naturalizma,
primernega za študij miljeja. Renoir je ohranil le vrnitev
k določeni enostavnosti. Vendar pa je ta enostavnost
stilizirana, s čimer se Renoir zelo približa Copeauju,
Stanislavskemu in Antoinu: gledališču. In čeprav je formalno
daleč od Zolaja, mu je v duhu precej blizu. Nana je nov
korak naprej v filmski formi." Henri Langlois
Trije avanturisti se nastanijo v Monte Carlu: princesa Olga
Petchnikoff, njena sestrična Vera in grof Sergius Karamzin,
član nekdanje cesarske straže, ki se izdaja za njunega
bratranca.
Tretji film Ericha von Stroheima Nore ženske je mojstrovina,
ki je močno odjeknila v javnosti in zaznamovala številne
filmarje, med njimi Jeana Renoirja in S. M. Eisensteina.
"Film ni bil nikoli bolj revolucionaren. Stroheim je nemi
film koncipiral s kadriranjem in zaporedjem kadrov,
z označevanjem in povezovanjem podob v gibanju, z
izogibanjem prekinitvam med posnetki, ki si sledijo tako,
da drsijo drug v drugega. Stroheim je odprl pot sodobnemu
filmu. Film ni bil nikoli bolj drzen. Soočen s cenzuro v času,
ko je strah začel pestiti Hollywood, si je Erich von Stroheim
drznil posneti satiro neverjetne silovitosti.
Nikoli v zgodovini filma, z izjemo nekaj burlesk, si ni
nihče drznil iti tako daleč v prikazu egoizma, cinizma,
strahopetnosti in krutosti." Henri Langlois
Glasbena spremljava v živo: Andrej Goričar (klavir).
13.9.
nedelja
Kinoteka je zaprta.
14.9.
ponedeljek
19.00
Večer SFA: Iz filmografije Lojzeta Potokarja
Tri četrtine sonca
Jože Babič, Slovenija (Jugoslavija), 1959, 35mm, 1.37, čb,
103'
II
16.9.
sreda
20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Jean Renoir
Nana
Jean Renoir, Francija, 1926, 35mm, 1.33, čb, nemi, 150’,
avp
19.9.
sobota
20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Agitatorja:
Godard in Garrel
Nori Pierrot (Pierrot le fou)
Jean-Luc Godard, Francija, 1965, 35mm, 2.35, barvni, 109',
ap
17.9.
četrtek
19.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa
Državljan Langlois (Citizen Langlois)
Edgardo Cozarinsky, Francija, 1995, 35mm, 1.37, čb/barvni,
69', ap
Glej četrtek 10.9. ob 18.00.
21.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Velika imena
nemega francoskega filma
Norost dr. Epruvete (La Folie du docteur Tube)
Abel Gance, Francija, 1915, 35mm, 1.33, čb, nemi, 14’, svp
Znanstvenik dr. Tube v svojem laboratoriju eksperimentira
s praškom, ki razgradi svetlobne žarke in s tem spremeni
pogled in fizično pojavo sveta.
Smrtni plini (Les Gaz mortels)
Abel Gance, Francija, 1916, 35mm, 1.33, čb, nemi, 69’, svp
Na začetku prve svetovne vojne francoska vlada prosi
starega znanstvenika, naj izumi strupene snovi, ki bi jih
uporabili proti sovražniku.
"Kar zadeva logiko naracije, nisem jezen, da so se morali
Braque, Picasso in [Léopold] Survage umakniti Abelu
Ganceu, ki je pripadal izključno filmu. Norost dr. Epruvete
je nedvomno delo, ki se zdaj zdi izolirano v času, kakor
bi lebdelo v praznini. Prišlo je prezgodaj, v času, ko zvesti
privrženci še niso tvorili skupine; in ker Abel Gance ni bil
ne kubist, ne futurist, ne orfik ali dadaist, ni našel nobene
klike, s katero bi se pogovarjal ali ki bi ga sprejela [...] Tako
prva manifestacija avantgarde ni bila ne klika, ne revijska
predstava, filmski klub, šola ali eksperimentalni film,
temveč film. Kaj bi bilo lahko bolj normalno? To so filmi, ki
so ustvarili avantgardo; ta ni nastala iz umetne oploditve,
temveč iz kinematografije same, njene sile in vsebine njenih
filmov. Iz razkritja njenih mojstrovin, iz njene mladosti in
prihodnosti." Henri Langlois
18.9.
V seriji avdiovizualnih raziskav pod imenom Razpoke
vmesnika (Interface Fractures) Luka Prinčič na podlagi
premisleka o zmuzljivosti vmesnika kot razmerja med
omreženimi akterji riše poetsko zvočno-svetlobno gibljivo
sliko kibernetične sodobnosti: vmesnik ni trdna tehnopovršina, ki bi ločevala naravo in kulturo, temveč razpokana
opna, skozi katero so spletena vezja. Silicij je (kot podnaslov
tretje raziskave) metafora za kiberkulturo sodobnega časa,
podlaga, na kateri je v simbiozi z ogljikom vzpostavljena biopolitika tehno-kapitalizma. Cilj avdiovizualne kompozicije v
temi kinodvorane z zvočno amplifikacijo je, da deluje fizično
in potopitveno: v sinestetični sinhronizaciji svetlobnega in
zvočnega povzroči vznik medijske sinteze – vezja, ki izstopi
iz platna.
V produkciji zavoda Emanat.
Cena vstopnice izjemoma 5 evrov.
francoskimi prijatelji ... Odlomki iz boemskega življenja se
zgoščajo okoli erotičnega trikotnika med Millerjem, njegovo
svobodomisleno ženo June in kronistko dogajanja Anaïs Nin.
Intimne, razdrobljene zabeležke francoske pisateljice služijo
Kaufmanu kot osnova za študijo o součinkovanju erotike in
ustvarjanja.
petek
19.00 Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood
Kraljica Kelly (Queen Kelly)
Erich von Stroheim, ZDA, 1931, 35mm, 1.33, čb, nemi
(posneta glasba), 74’, svp
V srednjeevropskem kraljestvu se mora kruta, ljubosumna
kraljica Regina poročiti z zloglasnim razuzdancem, princem
Wolframom. Nekega dne, ko princ jezdi na čelu svojega
polka, na podeželski cesti naleti na skupino mladih nun.
Med njimi opazi očarljivo Patricio Kelly.
Paramountova zvezda Gloria Swanson je osnovala
produkcijsko hišo, ki jo je vodila pod vplivom Josepha P.
Kennedyja, očeta bodočega predsednika. Odločila sta
se, da za scenarista in režiserja Kraljice Kelly najameta
Ericha von Stroheima. Kljub uspešnemu začetku se je
sodelovanje končalo po treh mesecih snemanja. Gloria
Swanson je Stroheimu očitala počasnost, predvsem pa se
je bala cenzorskega odziva, saj se ji je Stroheimova režija
zdela provokativna in nedostojna. Leta 1931 je Swansonova
najela Stroheimovo dolgoletno sodelavko, montažerko
Violo Lawrence, da je zmontirala posnete prizore, in prosila
direktorja fotografije Gregga Tolanda, da posname epilog,
drugačen od načrtovanega v scenariju.
"Kraljica Kelly, nedokončano delo, prolog filma, ki ni ugledal
luči dneva, nas popelje v svet, ki bi brez Stroheima zagotovo
izginil: svet, obtežen z dednostjo, v katerem je družba
stagnirala kot jetnica mrež, ki jih je stkala, da bi se rešila;
perverzen svet, bolj krut od de Sadovega, v svoji moralni
bedi bolj ganljiv od tistega Sacherja Masocha. Izginuli svet,
iz katerega je Erich von Stroheim pripeljal fantome.
Kako daleč smo od očarljive legende Dunaja z njegovimi
valčki, lepo modro Donavo; kako blizu smo kruti realnosti te
časovne bombe, dvoglavega orla, ki ji je atentat v Sarajevu
končno zadal smrtni udarec." Henri Langlois
Zgodba Norega Pierrota zanesljivo obstaja, a ni pomembna.
Moški ljubi žensko, kaj več bi še hoteli? Ime mu je
Ferdinand. Ona ga kliče Pierrot. Skupaj tečeta proti soncu,
proti morju, proti vročini; gresta skozi ognje barv in prečkata
plaže melanholije; skačeta iz enega avta v drugega, od ene
knjige k drugi, iz enega razpoloženja v drugo. Živita strast,
saj brez strasti človek ne živi.
"Norega Pierrota je navdahnil roman Lionela Whita.
Američana, čudnega tipa. Samouka. Pravic ni hotel prodati
filmski industriji. Ne vem, zakaj. Ni hotel imeti opravka s
filmsko industrijo. Obiskal sem ga; kupil sem pravice. Film
nima nobene zveze z romanom, a morate priznati, da si
Američani znajo izmisliti zgodbo. To mi je zelo všeč. Odpreš
roman [Jamesa] Hadleyja Chasa in ga do konca ne odložiš.
Branjevci, policaji, receptorji ... tam si znajo vsi izmišljati
zgodbe." Jean-Luc Godard
"Godarda nadvse občudujem, Godard mi je zelo všeč, je
izjemen gospod, a ne morem reči, da je Chabrol mrtev. To
ni res. Je klasični primer neprepoznanega umetnika. Celo
Godard je nekako prepoznan. Dobil je bitko. Dejansko, na
videz ... in vendar, ljudje si ne drznejo reči, da Godard nima
osebnosti. Kar naprej ga poskušajo pokopati in bodo s tem
še nadaljevali. A vsakič, ko mislijo, da je z njim konec, je
že krenil naprej. Hočem reči, da ljudje vedno zaostajajo. In
v tem primeru zaostajajo eno leto. Lani bi lahko Godarda
pokončali, a ko so poskušali, je bilo že prepozno: situacijo
sta spremenila njegova zadnja filma in sprejem na
newyorškem festivalu." Henri Langlois
20.9.
nedelja
Kinoteka je zaprta.
21.9.
ponedeljek
19.00
Večer SFA: Iz filmografije Lojzeta Potokarja
Tistega lepega dne
France Štiglic, Slovenija (Jugoslavija), 1962, 35mm, 1.66,
čb, 83'
Zgodba je postavljena v primorsko vas, ki je med obema
vojnama spadala pod Italijo. Vsi njeni prebivalci so Slovenci,
razen italijanskih predstavnikov fašistične oblasti. Sramota
vasi so trije bratje, ki so se pridružili fašistom, toda vaščani
jih kljub temu obvladujejo in zasmehujejo. Čistokrvna
klasika in eden najbolj komičnih dosežkov slovenske
kinematografije.
21.00
Večer SFA: Iz filmografije Lojzeta Potokarja
Kala
Andrej Hieng, Krešo Golik, Slovenija (Jugoslavija), 1958,
35mm, 1.37, čb, 81'
Na pustnem plesu v hribovski vasi kmet Krel (Slavo Švajger)
prejme poziv v vojsko. Mlad ljubezenski par, Ana (Helena
Kordaš) in Andrej (Jure Doležal), se odpelje s sanmi, za
njima steče Andrejeva psica Kala, ki se v zimski noči
spopade z volkom. Pojavijo se nemški tanki, vračajo se
vojaki jugoslovanske vojske, med njimi je tudi nekdo, ki se
predstavlja kot "filozof". Alegorična poema o vojni.
Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.
22.9.
torek
20.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Avantgardni film
Španski praznik (La Fête espagnole)
Germaine Dulac, Francija, 1919, 35mm, 1.33, čb, nemi, 8'
21.00 (fragment), bm
Kultivator
Praznik v majhnem španskem mestu. Dekle Soledad
Henry in June (Henry & June)
V času drugega cesarstva je Nana, mlada, nekoliko vulgarna Philip Kaufman, ZDA, 1990, 35mm, 1.85, barvni, 136', sp
obiščeta snubca, ki ju veže tesno prijateljstvo in ljubezensko
igralka, ki želi igrati grandes dames. A zahvaljujoč uspehu
čustvo do nekdanje plesalke. Soledad, ki se ob tem
Film, posnet po dnevnikih Anaïs Nin, spremlja življenje
pri moških postane kurtizana, željna razkošja in užitkov, zato Henryja Millerja v Parizu v 30-ih letih 20. stoletja. Pisatelja
ravnodušno zabava, jima predlaga dvoboj. Španski praznik
kmalu zapusti oder in zaživi razgibano, divje življenje.
srečamo pri številnih posteljnih podvigih, s cigareto v kotičku je atmosferski film, živahna in trdna slika, a izdelana iz
"[Nano] sem posnel, ker sem občudoval Stroheima in hotel
potez in impresij. Redke podobe filma, ki so preživele, se
ust za pisalnim strojem, v pariških caféjih med debatami s
program kinoteke, september-oktober 2015
kot končni fragmenti te melanholične tragedije izkažejo za
še bolj edinstvene, očarljive in poetične. Od izvornih 1671
metrov filma je ostal le 171-metrski odlomek.
Vročica (Fièvre)
Louis Delluc, Francija, 1921, 35mm, 1.33, čb, nemi, 43',
svp
V delavskem kabaretu v starem marsejskem pristanišču
lastnik Topinelli in njegova žena Sarah polnita kozarce
rednih strank. Prispe skupina mornarjev, se namesti in
pokaže spominke, ki so jih prinesli s svojega potovanja. Med
mornarji je Militis, Sarin nekdanji ljubimec.
Tulipanov bar, kratka zgodba izpod peresa Louisa Delluca,
je postala scenarij za "La Boue" (Blato), prvi naslov, pripisan
Vročici.
"Louis Delluc, ki ga je preganjal dar življenja anekdotičnih
likov ameriških statistov, poskuša z njim obogatiti francoski
film. Izbrane statiste prosi, naj igrajo prosto, ne ozirajoč se
nanj ali na kamero. Igralci belota igrajo resnično, neskončno
igro; nižji državni uradnik in dekle govorita in pijeta kot v
vsakdanjem življenju. In na tem spreminjajočem se ozadju,
na katerem se včasih zadrži oko kamere in ga tako postavi
v ospredje, sloni dogajanje, zvedeno na bistvene elemente.
Delluc zamenja globoko ponotranjeni impresionizem forme,
ozadja, z zunanjo formo impresionizma. Zato je ta človek, ki
je z golo močjo govora porodil prvo francosko avantgardo,
pionir realizma, vrnitve k osnovam in klasicizma."
Henri Langlois
Filmski dvojček: obe torkovi predstavi za ceno ene
vstopnice.
25.9.
petek
19.00
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Velika imena
nemega francoskega filma
Otrok Pariza (L'Enfant de Paris)
Léonce Perret, Francija, 1913, 35mm, 1.33, čb, nemi, 123',
svp
28.9.
ponedeljek
20.00
Kino-uho 20!
Simfonija Donbasa (Entuziazm (Simfonija Donbassa))
Dziga Vertov, SZ, 1930, 35mm, 1.33, čb, 65', bp
Mojstrovina zgodnjega zvočnega in sovjetskega
avantgardnega filma prikazuje prvo petletko v proizvodnji
Marie-Paule de Valen je mlada sirota. Oče ji je pravkar umrl jekla v poznih 20-ih letih. Film so slavili mojstri kot je
v Maroku, mama pa mu je iz žalosti sledila. Marie-Paule je v Charles Chaplin, pozneje so nanj pozabili, ponovno pa ga je
internatu nesrečna, zato pobegne in pade v roke zločincu, ki odkrilo avantgardistično gibanje 60-ih let.
jo preda tiranskemu, alkoholičnemu čevljarju. Perret evocira "Entuziazem ni samo (prvi sovjetski) zvočni film, ampak
kolonialno vojno, v kateri sta Francija in Nemčija osvajali
tudi film o zvoku; natančneje: film, ki analitično raziskuje
Maroko, ki si je prizadeval za neodvisnost. Občinstvo so
ideološki učinek zvoka v odnosu do podobe v gibanju, kar
navdušili romantični vidik, moralna dimenzija in razkošna
je zahtevalo zastavitev izredno kompleksne avdiovizualne
scenografija.
strukture. Način te zastavitve je povezan s tematizacijo
"Kdo bi si pred ogledom tega dela mislil, da je neki režiser
preloma v organizaciji družbe in v metodah produkcije – z
leta 1913 uspel uvesti tiste drzne tehnične in režijske
deklarativnim sklicevanjem na dialektično metodo. Uporaba
inovacije, ki smo jih leta 1945 pripisali Orsonu Wellesu,
zvoka v filmu ni zastavljena kot preprosta aplikacija novih
Williamu Wylerju, Hitchcocku ali Cukorju?
možnosti, ampak kot njihovo prebitje skozi nemožnost."
21.30
Kako bi si lahko predstavljali, da je leta 1913 obstajal
Miklavž Komelj
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Avantgardni film človek, tako drzen, da je posnel film, daljši od dveh ur – in
Produkcija nove glasbe za prvi sovjetski zvočni film Dzige
Stolp (La Tour)
da se mu je to tudi posrečilo, ne da bi mu pri tem zmanjkalo Vertova je nastala v okviru delavnice "Ritem", posvečene
René Clair, Francija, 1928, 35mm, 1.33, čb, nemi, 12', svp
sape, povrh vsega pa si je kamero v filmu drznil postaviti v
glasbi/zvoku in filmu, ki je potekala na festivalu ustvarjalnega
Evokacija temeljev Eifflovega stolpa, od vrha do tal; kovinske resnična stanovanja, kot so to naredili italijanski neorealisti dokumentarnega filma MakeDox v Skopju junija 2015. Pri
uganke.
štirideset let pozneje, ali, še bolje, izkoristil je polsvetlobo in produkciji, s katero obeležujemo tudi 20. obletnico delovanja
Mehanični balet (Le Ballet mécanique)
sončne žarke, ki so prihajali skozi spuščene žaluzije, kakor
kinotečne rubrike Kino-uho, sta sodelovala še Makedonska
Fernand Léger, Francija, 1924, 35mm, 1.33, čb, nemi, 15',
to počno naši najspretnejši direktorji fotografije."
kinoteka in MKC Skopje. Avtor nove glasbe in besedil je
svp
Henri Langlois
skladatelj in harfist Eduardo Raon, v procesu nastajanja in
pri izvedbi glasbe pa sta se mu pridružila tudi makedonska
21.30
glasbenika Vladan Drobnicki (pozavna) in Viktor Filipovski
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Agitatorja:
(tolkala). Projekcija filma Simfonija Donbasa z izvedbo
Godard in Garrel
nove glasbe v živo je doživela premiero 25. junija 2015 na
Razvijalec (Le Révélateur)
prizorišču festivala MakeDox, Kuršumli An v Skopju.
Philippe Garrel, Francija, 1968, 35mm, čb, nemi, 64', bd
V sodelovanju s festivalom MakeDox, Makedonsko kinoteko
in Mladinskim kulturnim centrom Skopje. Kopijo filma nam
je prijazno posodil Avstrijski filmski muzej.
29.9.
"Napaka slike je téma. Napaka filma je scenarij. Film,
osvobojen te negativne teže, lahko postane gigantski
mikroskop stvari, ki jih nismo nikoli videli in nikoli čutili."
Fernand Léger
Morska zvezda (L’Étoile de mer)
Man Ray, Francija, 1928, 35mm, 1.33, čb, nemi, 15', svp
Pesem Roberta Desnosa, kakor jo je videl Man Ray.
Vse od ustanovitve Le Cercle du Cinéma leta 1935 je Henri
Langlois močno podpiral prikazovanje eksperimentalnih
in avantgardnih filmov in to je nadaljeval tudi v La
Cinémathèque Française.
V prvih šestih mesecih leta 1953 je Henri Langlois
predstavil 77 projekcij kratkih filmov, in sicer tri na dan.
Bistvo tega še nevidenega načela pri sestavljanju programa
je bilo prikazovanje filma kot "celote", ustvarjanje povezave
med filmi, ki na prvi pogled niso povezani – da bi pri
gledalcu vzbudili nov pogled.
Filmski dvojček: obe torkovi predstavi za ceno ene
vstopnice.
23.9.
sreda
FSF v Ljubljani
19.00
21.00
Pridružite se slavju ob zaključku 18. edicije Festivala
slovenskega filma: ob projekcijah zmagovalnih filmov
(najboljši celovečerni film, najboljši kratki film, najboljši
študijski film, najboljši dokumentarni film) bomo dolgo v noč
nazdravljali polnoletnosti slovenskega filma.
Program bomo objavili pozneje.
torek
19.00
Film proti korupciji: Otvoritev
Podzemlje (Underworld)
Josef von Sternberg, ZDA, 1927, 35mm, 1.33, čb, nemi,
82', svp
"Razvijalec je namenoma sanjski film, ki na glavo obrne
to, kar psihoanaliza imenuje 'prascena': kako se rodi
film? Kako se dela otrok? Prvič, ko otrok vidi starše med
ljubljenjem. Je 'nemi film', dolg eno uro, črno-bel, posnet z
neznatnimi sredstvi in prikazuje fantka, ki se bojuje s svojimi
starši (Bernadette Lafont in Laurent Terzieff). Vsi trije se
gibljejo po prostoru, ki ga zamejujejo reprezentacije sanj
(stopnišče, cesta, gozd ...), in ker sem se moral zadovoljiti
z osvetljevanjem z žepno svetilko, močni kontrasti črne in
bele, ki si silovito delijo platno, prispevajo k ustvarjanju vtisa Legendarna gangstrska melodrama, ki je skoraj lastnoročno
izumila žanr in vsa njegova pravila. Priča smo pozneje
neresničnosti." Philippe Garrel
neštetokrat reciklirani zgodbi o nepomembnem mestnem
sobota
tatiču, ki se vzpne na položaj kralja podzemlja in naposled
19.00
podleže zakonu. Film odlikuje zlitje realizma, ekspresionizma
Retrospektiva: Spomin Henrija Langloisa – Hollywood
in sentimentalnosti, čudovita fotografija in dosledna izraba
Pandorina skrinjica (Die Büchse der Pandora)
vseh pripovednih tehnik nemega filma.
Georg W. Pabst, Nemčija, 1929, 35mm, 1.33, čb, nemi,
Glasbena spremljava v živo: Andrej Goričar (klavir).
131', svp
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
26.9.
30.9. sreda
19.00
Film proti korupciji
Citizenfour
Laura Poitras, ZDA, 2014, DCP, barvni, 114', sp
24.9.
četrtek
19.00
Stoletje plakata
Oda Prešernu
Martin Srebotnjak, Slovenija, 2001, 35mm, 1.66, barvni,
100'
Mlad in neupoštevan pesnik Miha (Martin Srebotnjak)
se preživlja s pisanjem oglaševalskih sloganov in čeki
svoje prijateljice Dane (Barbara Žefran), s katero živi. Z
izgovorom, da potrebuje denar, sprejme ponudbo sekretarja
na ministrstvu za kulturo – že skoraj obupanega, ker
so ga zavrnili vsi znani pesniki –, da za visok honorar
napiše pesnitev za proslavo 200-letnice rojstva velikega
slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Toda pisanje mu ne
gre od rok. Komedija o pesniku pred težavno nalogo.
V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje
(MAO) ob razstavi Stoletje plakata.
21.00
Večer Društva slovenskih režiserjev: Režiserji v dialogu
Večeri DSR z naslovom Režiserji v dialogu se odvijajo v
obliki pronicljivega dialoga med režiserjema, ki ob odlomkih
iz svojih filmov in v pogovoru z občinstvom soočita svoji
poetiki. Nocojšnji dialog bo potekal med Majo Weiss Braatz
in Petrom Braatzem.
Vstop prost.
III
Lepa, muhasta Lulu, brezskrbna in nedolžno perverzna, je
bitje, ki živi le za ljubezen. Nastopa v revijalni predstavi, ki jo
sponzorira njen ljubimec Ludwig Schön, mogočen časopisni
in varietejski magnat, ki je zaročen s hčerjo ministra za
notranje zadeve. Na večer premiere Lulu prisili Schöna, da
zaroko razdre in se poroči z njo.
Pandorina skrinjica je osnovana na dveh dramah
nemškega dramatika Franka Wedekinda: Der Erdgeist
(1895) in Die Büchse der Pandora (1902), ki so ju imeli v
takratnem času za nemoralni in sta povzročili škandal. Tako
je komajda presenetljivo, da so Pabstov film, ko je prišel v
kinematografe, prepovedali skoraj v vseh evropskih državah,
razen v Franciji, kjer pa so cenzorji zapovedali precejšnje
reze, ki so privedli do omiljene različice filma.
Med okupacijo se je Langloisu posrečilo, da je to kopijo
zamenjal s tisto v Reichsfilmarchivu. La Cinémathèque
Française je bila dolgo edini filmski arhiv na svetu, ki je
hranil to edinstveno kopijo, za Langloisa enega zakladov
njegove zbirke.
Glasbena spremljava v živo: Andrej Goričar (klavir).
1.10.
četrtek
19.00
Film proti korupciji
Do vrha in nazaj
Jan Zakonjšek, Slovenija, 2015, DCP, barvni, 50'
Bila so leta debelih krav in vsi kazalci so bili obrnjeni
navzgor. Potem so se finance sesule in sledilo je
spoznanje – krave so bile na steroidih. Medtem ko se
strokovnjaki kregajo, ali ima črta krize obliko V-ja, W-ja,
ali pa je samo še daljica na dnu grafa, se sprašujemo: Pa
kako je bilo to sploh mogoče?! Nekaj odgovorov iz prve roke
smo zbrali v filmu Do vrha in nazaj. Nastopa: Albin Kordež,
finančnik, nekdanji predsednik uprave tehničnega trgovskega
koncerna, menedžer leta, član Sveta Banke Slovenije, "master
mind" ponesrečenega menedžerskega odkupa, "tajkun",
obtoženec in stanovalec na polodprtem oddelku Zavoda za
prestajanje kazni zapora Dob – Slovenska vas. Sodelovali so:
Albin Kordež, Marijana Kajzer, Tanja Cekič, dr. Jože Mencinger,
dr. Maks Tajnikar, dr. Neven Borak, dr. Borut Bratina.
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
21.30
Film proti korupciji
Silkwood
Mike Nichols, ZDA,, 1983, 35mm, 1.85, barvni, 131', sp
Film temelji na resnični zgodbi Karen Silkwood (Meryl
Streep), ki s fantom Drewjem (Kurt Russell) in sostanovalko
Dolly (Cher) dela v tovarni, kjer sestavljajo dele za jedrske
reaktorje. Karen začne skrbeti varnost pri delu, zato začne
sodelavce opozarjati na kršitve, zaradi katerih so v nenehni
nevarnosti. Karen raziskuje in naleti na neprijeten podatek –
izpostavljena je bila visoki stopnji sevanja. Nepredvidljiva
drama o razmerah delavskega razreda v ZDA.
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
2.10.
petek
19.00
Film proti korupciji
Marčeve ide (The Ides of March)
George Clooney, ZDA, 2011, 35mm, 2.35, barvni, 101', sp
Napeta politična drama režiserja filma Lahko noč in
srečno prikazuje umazano ozadje politične kampanje
ob izbiri kandidatov za volitve ameriškega predsednika.
Karizmatičnemu guvernerju Miku pomaga ambiciozni
politični svetovalec Stephen, dokler ga vodja nasprotnega
tabora ne povabi na razgovor. Čeprav Stephen zavrne
nečedno ponudbo, ga zaradi skrivnega sestanka odpustijo,
ko pa odkrije temačno skrivnost o Miku, se Stephen
dokončno zaplete v nevidne mreže političnih spletk, prevar
in maščevanja.
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
21.00
Film proti korupciji/Kultivator
Zadnji skavt (The Last Boy Scout)
Tony Scott, ZDA, 1991, 35mm, 2.35, barvni, 105', sp
Čeprav se zdi, da življenje bivšega tajnega agenta, zdaj
privatnega detektiva Joea Hallenbecka (Bruce Willis) ne
more biti slabše, ga prevara žene in prezir mladoletne
hčerke privedeta na rob obupa. Hallenbeck nato dobi novo,
na prvi pogled enostavno nalogo, da zaščiti striptizeto Cory
(Halle Berry). Hallenbeck in Coryjin fant, bivši igralec ragbija
Jimmy Dix (Damon Wayans), odkrijeta, da je v zaroto vpleten
skorumpirani lastnih ragby kluba Sheldon Marcone (Noble
Willingham). Sarkastični, adrenalinski triler mojstra žanra
Tonyja Scotta.
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
3.10.
Januarja leta 2013 je Laura Poitras že nekaj let snemala
film o spornem delovanju ameriških obveščevalnih služb po
11. septembru, ko je začela prejemati kodirana elektronska
sporočila. Pošiljatelj, ki se je predstavljal kot "Citizenfour",
je bil pripravljen razkriti sistematičen in vsesplošen nadzor
ameriške Agencije za nacionalno varnost. Režiserko je
izbral, ker je vedel, da je tudi sama že dolgo tarča vladnega
nadzorovanja. Pet mesecev kasneje je Laura Poitras
skupaj z novinarjem Glennom Greenwaldom odpotovala v
Hongkong na prvo izmed mnogih srečanj s človekom, ki je
postal svetu kasneje znan kot Edward Snowden. S seboj je
prinesla kamero.
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
sobota
15.30
Film na oko: Družinski 1
Čarovnik Howl in gibljivi grad (Hauru no ugoku shiro)
Hayao Miyazaki, Japonska, 2004, 35mm, 1.85, barvni,
119', sp
27.9.
nedelja
Kinoteka je zaprta.
program kinoteke, september-oktober 2015
Po očetovi smrti živi Sophie z mačeho in polsestrama.
priljubljenega "žanra" filma nostalgije, tudi kritika takratnega
vzpona italijanskega fašizma; najbolj priljubljen film velikega
italijanskega režiserja.
Film v prvi vrsti ponujamo mladim udeležencem filmskokritiškega natečaja Mlada filmska kritika. Z revijo za film
in televizijo Ekran bomo pred projekcijo nagradili najboljša
prispela dela.
Marta in Lettie želita s čarovnijo zamenjata mesti, saj bi
se zadnja rada učila magije, prva pa ustvarila družino. Ko
Sophie odkrije njuno prevaro, prečka pot zlobni čarovnici,
ki jo spremeni v starko. Dekle mora v svet in poiskati
možnost, kako se rešiti začaranega prekletstva. Pomaga ji
lahko le negotov čarovnik, ki potuje s svojim premikajočim
se gradom. Predotvoritvena projekcija Film na oko ponuja
čarobno pustolovščino enega največjih ustvarjalcev
animiranega filma Miyazakija, ki podaja modrost v roke
"Doroteje" in prepotrebno pomoč "čarovniku iz Oza".
številnih eminentnih lokacijah po svetu in s svojimi nastopi
pogosto pripomorejo k oživitvi pozabljenih mojstrovin
nemega filma. V sodelovanju s Furlanijsko kinoteko,
Gemona.
Cena vstopnice izjemoma 7 evrov.
9.10.
petek
18.00
Festival 35-mm filma: Epaves
21.00
La Danse du feu, Segundo de Chomon, 1910, 35mm, nemi,
Večer SFA: Ob štiridesetletnici filma
2', 18fps
Čudoviti prah
Ruines arrangées, Dominique Païni, 1984, 16mm, posneta
Milan Ljubić, Slovenija (Jugoslavija), 1975, 35mm, 1.66,
18.00
glasba, 10'
barvni, 92'
Film na oko: Nočna obzorja/Otvoritev
Preprosta partizana Goli in Deček, kmet in gimnazijec, se po Afrique du nord, avtor neznan, leto nastanka neznano,
Vračanje domov (Å vende tilbake)
bojih med veliko sovražnikovo ofenzivo sestradana prebijata 35mm, nemi, 5'16'', 20 fps
Henrik Martin Dahlsbakken, Norveška, 2015, digitalni
Portrait n°1, Hervé Pichard, 2001, digitalni format, 3'10''
skozi zapuščeno pokrajino. Uspešno se izogneta nemški
format, 2.39, barvni, 75', sp
Portrait n°2, Hervé Pichard, digitalni format, 2'36''
Brata pričakujeta očeta, ki se vrača iz misije v Afganistanu. zasedi in se ustavita pri porušeni domačiji, kjer srečata
Portrait n°4, Hervé Pichard, digitalni format, 33''
starca in starko, ki jima je sovražnik pobil otroke in zažgal
Skupaj z bolno mamo pripravita očetovo najljubšo večerjo.
Portrait n°7, Hervé Pichard, digitalni format, 34''
dom. Naslednjega dne se partizana odpravita naprej ...
Vrnitev ni, kot sta si jo predstavljala, saj oče kmalu odide v
Portrait n°8, Hervé Pichard, digitalni format, 30''
Mozaični partizanski film.
gozd na lov. Odločita se, da bosta šla za njim.
Sarajevo, avtor neznan, cca. 1935, 35mm, 3'
Delo mladega norveškega režiserja Henrika M. Dahlsbakkna Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.
V dobi "ultimativnih" restavracij in vsega digitalnega bomo
predstavlja s svojo osebnoizpovedno noto enega
torek
prikazali mikro selekcijo filmskih "razbitin" (epaves), ki jih
drznejših filmov, ki jih ponujamo mladostnikom v sekciji
18.00
hranijo v Francoski kinoteki in o njih tudi razpravljali.
Nočna obzorja. Pretresljiv film, ki ga je Henrik režiral pri
Film na oko: Nočna obzorja
Program bo predstavila kuratorica Emilie Cauquy iz
sedemindvajsetih letih, je to jesen umeščen na mnoge
Francoske kinoteke.
festivale za mladino. Film se bo sočasno predvajal v enajstih Grajski biki
Jože Pogačnik, Slovenija (Jugoslavija), 1967, 35mm, 1.66,
festivalskih krajih po Sloveniji.
čb, 84'
20.00
Peter je ušel iz mladinskega vzgojnega doma v zanemarjeni Festival 35-mm filma
21.00
graščini, da bi obiskal staro mamo, toda policija ga pripelje
Zasebne pregrehe, javne vrline (Vizi privati, pubbliche virtù)
Film proti korupciji
nazaj in upravnik doma ga takoj ukaže zapreti v temnico.
Miklós Jancsó, Italija/Jugoslavija, 1976, 35mm, 1.66,
Wall Street
Ko se čez nekaj dni vrne v skupinsko spalnico, ga hočejo
barvni, 104', sp
Oliver Stone, ZDA, 1987, 35mm, 1.85, barvni, 126', sp
nekateri gojenci pretepsti, ker so bili zaradi njegovega
Bud Fox (Charlie Sheen) je nadobuden mlad borzni
posrednik, ki ga v času ekonomskega razcveta osemdesetih pobega tudi oni kaznovani … "Črni film" o mladostnem
prestopništvu.
in razmaha trgovanja s fiktivnim kapitalom zanima samo
eno: kariera. S svojimi nekonvencionalnimi prijemi se prikupi Projekciji sledi pogovor z avtorjem filma Jožetom
enemu glavnih akterjev na borzi, zvijačnemu in mogočnemu Pogačnikom.
Gordonu Gekku (Michael Douglas), ki mladeniča vzame
21.30
pod svoje okrilje in v imenu pohlepa iz njega izbije še
Klasiki
zadnje klice človečnosti. Vsaj tako se zdi ... Hit in klasika
Peklenski asfalt (Two-Lane Blacktop)
osemdesetih, nazoren in samovšečen portret ene izmed
Monte Hellman, ZDA, 1971, 35mm, 2.35, barvni, 102', svp
točk spočetja današnje ekonomske negotovosti.
James Taylor je Šofer. Dennis Wilson je Mehanik. Laurie
V sodelovanju s Komisijo za preprečevanje korupcije.
Bird je Punca. Warren Oates je GTO. Peklenski asfalt je Film. Netipičen film Jancsóvega opusa je četrti, ki ga je mojster
nedelja
Ultimativni ameriški film ceste.
posnel v Italiji. Govori o okoliščinah razvpite afere Mayerling,
15.30
"Peklenski asfalt je predvsem film, ki gre s svojo idejo do
v kateri naj bi si sin Franca Jožefa, kronski princ Rudolf,
Film na oko: Družinski 2
konca. In to je redkost na tem svetu; popolnoma iskren film." vzel življenje skupaj z ljubimko Mario Vetsera. Jancsóva
Legenda o jezdecu kitov (Whale Rider)
Richard Linklater
interpretacija skrivnostnih dogodkov govori o Rudolfu kot
Niki Caro, Nova Zelandija, Nemčija, 2002, 35mm, 2.35,
političnem uporniku, ki se zoperstavi oblasti in ga zato s
sreda
barvni, 102', sp
skupino prijateljev usmrtijo. A pred tragičnim razpletom
18.00
V majhni obalni novozelandski vasi lokalno maorsko
dogodkov nam Jancsó ponudi obilico začinjene ljubezni v
Film na oko: Zaključek festivala
pleme svoje poreklo pripisuje Paikei, jezdecu kitov, ki je
akciji. Kljub silni erotiki prizorov pa film prej kot poltenost
Luči velemesta (City Lights)
Maore pripeljal na Novo Zelandijo na hrbtu kita. Tradicija
preveva občutek melanholije.
Charles Chaplin, ZDA, 1931, 35mm, 1.33, čb, 87', svp
veleva, da je v vsaki generaciji moški prvorojenec nosilec
Film bo predstavil Gary Vanisian iz Filmkollektiva Frankfurt.
Mali potepuh se zaljubi v prelepo slepo prodajalko rož,
poglavarskega naziva. Ta po očetovem odhodu iz vasi
katere družina je v silnih finančnih težavah. Še isti večer reši 22.00
pripada deklici Pai, a je dedek Koro, plemenski poglavar,
življenje milijonarju, ki potepuhu nato pomaga pri snubljenju Festival 35-mm filma
nikakor noče priznati za svojo naslednico, saj se slepo
revne prodajalke cvetja. Najtežji film Chaplinove kariere, ki je Ne moremo nazaj domov (We Can't Go Home Again)
oklepa tradicije, ki deklicam prepoveduje udeležbo v
obrednih zadevah plemena. Vendar ima Paikea v sebi veliko nastajal skoraj tri leta in bil zaključen šele po 190 snemalnih Nicholas Ray, ZDA, 1973, 35mm, 1.37, barvni/čb, 93', bp
dneh (med drugim zato, ker je Chaplin trmoglavo zavračal
bojevniškega duha svojih prednikov.
vpeljavo zvočnega filma), a je naposled ob premieri obveljal
za najboljši, obenem najbolj duhovit in najbolj ganljiv avtorjev
18.00
film do tedaj; med zlasti goreče občudovalce sta se vpisala
Film na oko: Mladost
Albert Einstein in Bernard Shaw.
Ameriški grafiti (American Graffiti)
Pred filmom bosta Natalia in Ravil Sultanova (Zavod Bufeto)
George Lucas, ZDA, 1973, 35mm, 2.35, 110’, sp
pripravila gledališko-klovnovski hommage Chaplinu, Keatonu,
Felliniju in Roti, predstavo "Luna na cesti", ki sta jo priredila
posebej za festival in uprizoritev v Slovenski kinoteki. Podelili
bomo tudi nagrado najboljšega filma po mnenju mladega
občinstva iz vse Slovenije.
Film radikalne vsebine in forme, ki ga je Nicholas Ray
21.30
ustvaril s svojimi študenti na univerzi v Binghamtonu. Ray
Klasiki
in študenti so se preselili v hišo zunaj kampusa, kjer so
Samo enkrat se ljubi (Samo jednom se ljubi)
ustvaril filmarsko komuno. Na snemanju so si funkcije
Rajko Grlić, Jugoslavija, 1981, 35mm, 1.66, barvni, 103', šp v ekipi delili in v filmu tudi igrajo fikcijske inačice samih
Majhno jugoslovansko mestece takoj po drugi svetovni vojni. sebe. Snemali so z najraznovrstnejšo tehniko in na različne
Curt in Steve se večer pred odhodom na prestižno šolo
Mladenič, bivši partizan, se zaposli kot miličnik in skupaj s
formate: Super 8mm, 16mm, 35mm in video. Gre za
spopadata vsak s svojimi težavami. Curt obsedeno išče
prijatelji soborci velja za uglednejšega meščana. Po službeni osrednji projekt zadnjega desetletja Rayevega življenja.
očarljivo dekle v belem T-Birdu, Steve pa se poskuša
dolžnosti spozna mlado baletko s sumljivim meščanskim
Verzije filma so vse od leta 1972 igrale po festivalih (tudi v
pobotati z dekletom, saj ji je predlagal, da se med njegovo
poreklom. Iz trčenja revolucionarne in staromeščanske
Cannesu 1973), a Ray je film spet in spet montiral vse do
odsotnostjo dobivata z drugimi. Tudi njuna prijatelja John in morale se razplamti strastna in viharna ljubezenska zveza,
smrti leta 1979.
Terry preživljata divjo noč: John mora paziti majhno deklico, ki pa ji sreča ni usojena. Intimna ljubezenska drama, znana Film po predstavil sodelavec Kinoteke Nil Baskar.
Terry pa si sposodi Stevov avto, z njim pobere naključno
tudi po izjemnem naslovnem komadu.
sobota
dekle, potem pa se trudi narediti vtis. Generacijski film,
četrtek
16.00
ki odkrije, kako so si mladi Američani privoščili sladka
20.00
Festival 35-mm filma
petdeseta.
Kino-uho 20!: Alloy Orchestra/Festival 35-mm filma: Otvoritev Empire
ponedeljek
Picture
Andy Warhol, ZDA, 1964, 16mm, 1.33, čb, nemi, 485'
18.00
Paolo Cherchi Usai, ZDA, 2015, DCP (posneto na 35mm),
(16fps), bd
Film na oko: Nočna obzorja/Mlada filmska kritika
čb/barvni, 68', bp
Amarcord
Picture je bil narejen v štirih presenetljivih korakih v številnih
Federico Fellini, Italija/Francija, 1973, 35mm, 1.85, barvni, medijih in na različnih koncih sveta. Na začetku je bil
123', svp
diagram. Krivulja, ki je prikazovala načrtovani ritem filma
(tolkala v tempu enega udarca na sekundo), je bila poslana
triu Alloy Orchestra, da bi jo pretvoril v glasbo. Drugi korak:
namesto da bi bila glasba izvedena v živo ob dokončanem
delu, so jo posneli in poslali na južno poloblo, da bi jo oživila
tasmanska bobnarka. Ob glasbi Alloy Orchestra je sredi
divjine igrala čisto sama, za kino-oko kamere. Tretji korak
je bil korak nazaj: nemi posnetki tasmanske bobnarke so
potovali nazaj k triu, da bi jih spremljal kot nemi film. A pred Empire je en sam statičen posnetek stavbe Empire State
Building, ki ga kamera snema v noči s 25. na 26. julij, od
zaključkom je šel film še na en izlet, v Bruges, k slavnemu
20.06 do 2.42, leta 1964. Film nima klasične naracije ali
kaligrafu – dolgoletnemu sodelavcu Petra Greenawaya
likov, zgodba filma je prehod iz svetlobe v temo, glavni lik pa
Brodyju Neuenschwanderju.
Mozaičen, grenko-sladek portret življenja v obmorskem
stavba – ikona, nekoč najvišja v New Yorku. Warhol podaljša
Glasbena spremljava v živo: Alloy Orchestra (Ken Winokur,
italijanskem mestecu nekje v tridesetih letih prejšnjega
čas trajanja filma s hitrostjo projekcije 16 sličic na sekundo,
Terry Donahue, Roger C. Miller).
stoletja. Fellini je film zasnoval po svojih spominih
kar je počasneje kot hitrost snemanja, 24 sličic na sekundo.
Alloy Orchestra so znameniti trio, ki se posveča pisanju in
na odraščanje v Riminiju. Eden nespornih vrhuncev
izvajanju glasbe kot spremljave nemih filmov. Nastopajo na S tem postane prehod v temo skoraj nezaznaven. Tok časa
6.10.
4.10.
7.10.
8.10.
5.10.
IV
program kinoteke, september-oktober 2015
10.10.
je viden zgolj v posameznih ne-dogodkih,
na primer v utripajoči luči na sosednji stavbi. Warhol
je rekel, da je poanta filma – morda njegovega
najznamenitejšega in najbolj vplivnega dela – "gledati,
kako teče čas".
V preddverju Kinoteke
End of Empire – projekcija/instalacija
Tara Merenda Nelson, Gordon Nelson, ZDA, 2014, Super
8mm, 16mm, 35mm diapozitivi, digitalen format, barvni,
nemi, v loopu
Multimedijska instalacija, v kateri slike v štirih formatih
sestavijo eno podobo stavbe Kodak v Rochesterju, N.Y.
Instalacija, ki teče v loopu, na 16mm, Super 8mm in dia
barvnem obračilnem filmu (opuščene proizvodnje) ter v HD
videu, dokumentira zadnje dni Kodakovega imperija. End of
Empire je hommage trajajočemu Warholovemu filmu iz leta
1964 in elegija proizvodnji Kodaka.
11.10.
nedelja
Kinoteka je zaprta.
12.10.
ponedeljek
19.00
Večer SFA: Posvečeno petstoletnici velikega slovenskega
kmečkega upora
Mrtvaški ples, France Kosmač, Slovenija (Jugoslavija),
1957, 35mm, barvni, 11'
Življenje ni greh, Boštjan Hladnik, Slovenija (Jugoslavija),
1957, 35mm, barvni, 13'
Plat zvona, Mirko Grobler, Slovenija (Jugoslavija), 1955,
35mm, čb, 11'
Snubljenje v Davči, Igor Pretnar, Slovenija (Jugoslavija),
1946, 35mm, čb, 8'
21.00
Večer SFA: Posvečeno petstoletnici velikega slovenskega
kmečkega upora
Pustota
Jože Gale, Slovenija (Jugoslavija), 1982, 35mm, 1.66,
barvni, 94'
Po krvavo zadušenem kmečkem puntu na Tolminskem
na začetku 18. stoletja je Grogovčeva družina, ki je v
nemirih izgubila vse razen golega življenja, prisiljena oditi
v pregnanstvo. Zatočišče jim ponudi bogat kmet, ki jim
za majhno odškodnino in v zameno za pomoč na kmetiji
odstopi jalovo zemljo. Zgodovinska pripoved o tlačanski
družini, posneta po istoimenskem romanu Vladimirja
Kavčiča.
Program je pripravil Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS.
13.10.
torek
19.00
Dnevi nemškega filma: Otvoritev
Ljubljeni sestri (Die geliebten Schwestern)
Dominik Graf, Nemčija, 2014, DCP, 1.85, barvni, 134', svp
Aristokratski sestri Charlotte in Caroline se obe zaljubita v
kontroverznega mladega pisca in vročekrvneža Friedricha
Schillerja. Trikotnik se zoperstavi družbenim normam
svojega časa, saj se sestri odločita, da si bosta ljubezen
do Schillerja delili. Igriva zabava kmalu postane precej
resna reč, ki vodi h koncu pakta med mladimi – eno dekle
postane Schillerjeva soproga, druga pa spiše njegovo
biografijo.
"V prvem kinematografskem celovečercu po osmih letih
se Dominik Graf ne osredotoči na divjega in genialnega
dramatika Schillerja, temveč se raje posveti večnemu
vprašanju: je nekonvencionalno obliko ljubezni mogoče
uresničiti v praksi? Ozadje te strastne ljubezenske zgodbe
so kulturno okolje Weimarja, razvoj visokega tiska in
francoska revolucija. Film, katerega žareča fotografija
fluidnih posnetkov ostaja osredotočena na junake, je
sodoben v misli, dejanju in čustvu." Berlinale
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
14.10.
sreda
17.00
Kino-katedra za pedagoge: Estetska analiza
Razredni sovražnik
Rok Biček, Slovenija, 2013, DCP, 2.35, barvni, 112'
Odnos med dijaki in novim učiteljem nemščine je izredno
zaostren. Ko ena od dijakinj naredi samomor, njeni sošolci
obtožijo učitelja, da je odgovoren za njeno smrt. Spoznanje,
da zadeve niso tako črno-bele, pride prepozno ... Film je
prejel nagrado FEDEORA na Mednarodnem tednu kritike v
Benetkah, osem nagrad na Festivalu slovenskega filma v
Portorožu, prebil pa se je tudi med tri finaliste za nagrado
LUX.
Projekciji bo sledilo predavanje Andreja Špraha. Vstop prost.
21.00
Dnevi nemškega filma
Križev pot (Kreuzweg)
Dietrich Brüggemann, 2013, DCP, 2.35, barvni, 110', svp
Film se na specifično strog, jasen in hladen način posveti
zgodbi o najstnici iz konservativne katoliške družine, ki
postane prepričana, da ji je usojena vloga žrtve za človeštvo.
19.10.
Boleč prikaz odraščanja deklice je (ne brez humorja)
posnet v večinoma statičnih tablojih in sestavljen kot
domiselna primera križevega pota. Kamera v filmu se le
redko premakne, a izjemen tehnični in vsebinski dosežek
filmske umetnosti gledalce popelje na časovno in duhovno
popotovanje brez primere.
Film je prejel številne mednarodne nagrade, med njimi
srebrnega medveda za scenarij na Berlinalu 2014
(Brüggemann se je pod scenarij podpisal s sestro Anno).
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
15.10.
četrtek
19.00
Dnevi nemškega filma
Druga domovina – kronika hrepenenja (Die andere
Heimat – Chronik einer Sehnsucht)
Edgar Reitz, 2013, Blu-ray, 2.39, čb, 225', ap
Film se osredotoči na revnega, a znanja željnega sina
podeželjskega kovača, ki požira knjige in sanja o tem, da
bi emigriral v južno Ameriko. V skoraj štiriurnem filmu pa
spoznavamo tudi fantovo širšo družino, sosede, znance
in njihove ljubimce ter s tem nemško (ali prusko) družbo
kot celoto. Priznani nemški avtor se vrača v fikcijsko vas
Schabbach in k družini Simon, a zgodba se tokrat dogaja
v devetnajstem stoletju in ne v dvajsetem – katerega eden
najpomembnejših nemško govorečih kronistov je Reitz. Film
je v več pogledih povezan z avtorjevimi prejšnjimi Heimat
filmi, vendar vseeno razumljiv in dostopen gledalcem, ki
starejših filmov niso videli.
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
16.10.
petek
19.00
Dnevi nemškega filma
Mi smo mladi. Mi smo močni. (Wir sind jung. Wir sind
stark.)
Burhan Qurbani, 2014, DCP, čb/barvni, 122', svp
ponedeljek
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
13.00
Yuval Kremnitzer: Usoda in značaj: Prihodnost razočaranja
"Vse, kar sem kadarkoli napisal, sem pozneje doživel …
Sem kot človek z darom ali prekletstvom pisanja lastne
prihodnosti." (Preston Sturges)
Usoda v razmerju do značaja in neodvisnosti od njega ni le
tema, ki se ponavlja v Sturgesovem opusu, veliko prispeva
tudi k fascinaciji, ki jo vzbuja njegova biografija. Sturges, ta
veliki zmagovalec in žalostni nesrečnik, je do konca izčrpal
sijajno dramo uspehov in neuspehov.
Predavanje se bo osredotočilo na Sturgesovi klasiki
Sullivanova potovanja in Lady Eve ter ponudilo analizo
Sturgesovih poskusov, kako razmotati dvojico Usode in
Značaja, dve formi nevednosti oziroma dva načina, na
katera se motimo.
14.00
Gregor Moder: Ljubezen ali zvestoba? Formula komične
ljubezni
Ljubezen ali zvestoba? V nasprotju s konceptom
partnerskega razmerja, kjer je zvestoba dojeta kot podlaga
za trajno ljubezen, ljubezen pa kot enakopraven in spoštljiv
odnos, so filmi (in umetniške prakse nasploh) od nekdaj
radi eksperimentirali z nemogočim in zvestobo razumeli
v izključujočem razmerju z ljubeznijo. Legenda o Tristanu
in Izoldi, legenda, ki nemara opredeljuje bistvo dojemanja
ljubezni na Zahodu, govori o ljubezni med vitezom in ženo
njegovega fevdalnega gospodarja. Tradicionalna obravnava
tega mita je tragična: uresničenje ljubezni je mogoče le za
ceno smrti ljubimcev. Radikalno variacijo tega mita lahko
morda prepoznamo tudi v Lomu valov Larsa von Trierja,
kjer lahko samo skrajno požrtvovalna ženina nezvestoba
obudi moža v življenje (gibanje). Toda ljubezen je hkrati eden
najbolj priljubljenih komičnih motivov. V Zgodbi v letovišču
Prestona Sturgesa naletimo na formulo, po kateri je ženina
nezvestoba nujni pogoj za moževo svobodo: žena se odloči,
da bo zbrala denar za ambiciozne načrte svojega moža
tako, da se loči od njega in se poroči z bogatašem. Vodilno
vprašanje je, ali se komična obdelava tega ljubezenskega
motiva nemara ne opira tudi na ljubezensko etiko, ki je
drugačna od kanonske tragične etike.
15.30
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Zgodba z letovišča (Palm Beach Story)
Preston Sturges, ZDA, 1942, 35mm, 1.37, čb, 88', bp
igra ključno vlogo v anagnorisis, srečamo s prevarantsko
igro hollywoodskega dolga romantični operi?
investiture", ki na zelo nenadejan način utelesi spodletelost
ideološke interpelacije.
19.30
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Lady Eve
Preston Sturges, ZDA, 1941, 35mm, 1.37, čb, 94', svp
15.30
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Čudež v Morgan's Creeku (The Miracle of Morgan's Creek)
Preston Sturges, ZDA, 1944, 35mm, 1.37, čb, 98', bp
Bogat in naiven dedič Charles Pike (Henry Fonda) na ladji, s
katero se vrača z amazonske ekspedicije, spozna prefrigano
kvartopirko Jean Harrington (Barbara Stanwyck). Lokava
Jean povsem omreži možaka in se ga nameni oskubiti,
vendar se tudi ona iskreno zaljubi vanj. Ko Charles odkrije
njeno ozadje in njene prvotne nakane, jo zavrne, Jean pa se
sklene maščevati. Tretji celovečerec velikega Sturgesa velja
za eno najboljših screwball komedij, ki v skladu z žlahtnimi
zakonitostmi tega priljubljenega žanra beleži ekscentrične
spopade na frontni liniji splov in razredov.
Možje v uniformah so šibka točka Trudy Kockenlocker (Betty
Hutton). Po divji poslovilni zabavi se zjutraj zbudi še zmeraj
rahlo omotična in ugotovi, da se je tekom noči z enim od
vojakov celo poročila. A kaj, ko se ne spomni niti imena
svojega izbranca. Reči kakor ponavadi uberejo svojo pot in
Trudy hitro ugotovi, da je noseča. Oče policaj je razjarjen, na
edino pomoč ji priskoči Norval Jones (Eddie Bracken), fant
iz soseščine, ki je v Trudy skrivaj zaljubljen že leta. Vse se
zdi izgubljeno, dokler Trudy ne rodi šestorčkov. Ena najbolj
zabavnih provokacij Prestona Sturgesa.
21.30
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Sullivanova potovanja (Sullivan's Travels)
Preston Sturges, ZDA, 1941, 35mm, 1.37, čb, 90', bp
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
17.30
Izar Lunaček: Unfaithfully real
Sturgesov zadnji veliki film Nezvesto tvoja, mlačni odziv
tako občinstva kot kritikov, ki je po nekaterih ocenah igral
važno vlogo v zatonu mojstrove kariere, s časom vendarle
pridobiva na veljavi in zgodovina mu je do danes skoraj v
celoti povrnila ugled dela, ki na kompleksen in umetniško
dodelan način, primerljiv z največjimi dosežki režiserjeve
kariere, razgrinja celo paleto tem, povezanih z ljubeznijo,
umetnostjo, realnostjo in lepimi lažmi. Moje predavanje bo
natančno obdelalo predvsem razmerja, ki jih film gradi med
imaginarnim, realnim in Realnim in ki se kažejo tako na
ravni tematike dekorja (gentlemanske zgroženosti glavnega
junaka nad nepovabljenim brskanjem po tuji intimi) in
dvoumnih posledic njegovega razkroja (črv dvoma o ženini
ljubezni povsem poruši dirigentovo taktno uglajenost, a
mu obenem odpre pot do impresivnejšega umetniškega
izraza); kot v odnosu med tragično-patetičnimi zamišljanji
umetelnega maščevanja, ki omenjeni izraz navdahnejo,
in njihovim komično spodletelim poskusom realizacije, ki
pa – v nasprotju s splošno puhlico o komediji kot ideologiji
prizemljene banalnosti – vzbuja precej bolj sanjsko
iracionalen vtis kot žanrsko strukturirane fantazije, ki jim
skuša slediti; in nenazadnje tudi v ambivalentni spravi med
ljubimcema, ki komedijo sklene v poetično dekoriran hepi
end.
18.30
Alenka Zupančič: Smrt smeha
Sturgesov zadnji veliki film, Nezvesto tvoja upravičeno
velja za točko "zatona", konca klasične (v najžlahtnejšem
pomenu besede) hollywoodske romantične komedije. V tem
smislu gre za film, v katerem se tako rekoč v živo dogaja
določen prelom, zlom, odlom. André Bazin je leta 1951
napisal, da se v Sturgesovih komedijah dejansko smejimo
"smrti smeha". In to velja zlasti za Nezvesto tvojo. Naravnost
fascinantno je, kako Sturges v tem filmu uporablja klasične
komične prijeme in postopke zato, da nas mine vsak smeh.
Je "črna komedija" prava oznaka za to komedijo onstran
smeha, ali pa je mogoče zadeve formulirati še kako drugače
in natančneje?
Druga stvar, ki nas bo zanimala ob filmu Nezvesto tvoja,
je upravičeno najslavnejši del filma, v katerem si Sir
Alfred zamisli tri fantazmatske scenarije, v katerih na tri
različne načine obračuna z (domnevno) nezvestobo svoje
mlade žene. Na čem sloni (kinematografska) moč teh
prizorov in v čem je zanimivost preigravanja fantazmatskih
scenarijev v določenem zgodovinskem trenutku ameriške
kinematografije? Po drugi strani pa: Kaj nam ima Sturges
povedati o tem, kar bo Lacan poimenoval "logika fantazme"?
Priljubljeni hollywoodski režiser John Sullivan (Joel McCrea)
se naveliča snemanja plehkih komedij in muzikalov ter
sprejme radikalno odločitev. Da bi lahko končno posnel
pristno družbeno dramo, si preoblečen v brezdomca želi
okusiti življenje na beraški palici. A naivneža na poti nekaj
časa ščiti skupina igralcev pod krinko, ki jih je najel studio,
nato pa se pustolovska izkušnja za razvajenega režiserja,
s postankom v zaporu in delovnem taborišču, kaj hitro
sprevrže v trdo življenjsko lekcijo. Eden najbolj prodornih
filmov o filmu in komedij o komediji, kar jih je dal klasični
Hollywood, se v naslovu in motivu sklicuje na znamenita
Guliverjeva potovanja Jonathana Swifta.
20.10.
torek
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
13.00
Rostock, vzhodna Nemčija, 1992. Neonacistične skupine
Rachel Aumiller: Jecljavi Sturges: Čudežna moč spolne
pripravljajo napad na naselje, kjer živijo begunci in iskalci
nemoči
azila, razvpit rasističen revolt, ki so ga mediji poimenovali
Obstaja več vrst jecljanja. Jecljanje je lahko tragično,
"Noč ognja". Spremljamo fanta, ki se postopoma prelevi
kakršno je v primeru Billyja Budda Hermana Melvilla.
v naciaktivista. Film ne izkazuje nikakršne želje po
Blokirani govor je za tragičnega junaka zapreka. Na drugi
senzacionalizmu, temveč raziskuje obdobje tranzicije,
strani imamo komedijo, ki iz bedaka, ki je nezmožen
ideološki vakuum, ki je sledil padcu vzhodnonemškega
delovati pod pritiskom, naredi junaka. Primer je jecljavi
režima, okolje, v katerem so se razrastli nasilje in razdiralne
devičnik Norval Jones, ki ga je ustvaril Preston Sturges.
sile.
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges Čudež v Morgan's Creeku je prav ta, da se Norvalu, ki je
povsem nezmožen delovati lingvistično ali kako drugače
17.15
gledano, pripiše silna spolna moč, ki obrodi moške
21.30
Jure Simoniti: Lady Eve ali narativna kultivacije ikone
Dnevi nemškega filma/Wim Wenders 70!
V filmu Lady Eve Prestona Sturgesa, morda največji komediji šestorčke. Kot vidimo tako pri Billyju kot pri Norvalu, tako
Alice v mestih (Alice in den Städten)
ameriškega filma, junakinja privzame dve identiteti. Najprej komedija kot tragedija registrirata seksualni podtekst
jecljanja. Gilles Deleuze govori o jecljanju kot "vključujoči
Wim Wenders, ZRN, 1974, 16mm, 1,37, čb, 110', svp
je "Jane", prevarantka, ki prikriva svoje prave namene
disjunkciji", ki frustrira tekočnost govora in povzroča, da
Nemški novinar Philip zaradi ustvarjalne blokade zamudi
in torej še ima nek temelj, neko srce; Jane je enigma,
"jezik trepeta od glave do pet". Če naj razširimo Deleuzovo
rok za oddajo članka o ZDA in se odloči vrniti v Nemčijo.
ki jo je potrebno zlomiti in jo je še mogoče razrešiti. V
analizo na seksualno dimenzijo jecljanja, moramo priti do
Med iskanjem leta domov spozna Nemko z devetletno
drugem delu filma pa postane "Eve", ki ne skriva več svoje
sklepa, da je "vključujoča seksualna disjunkcija" tisto, kar
hčerko Alice in trojica se silom okoliščin hitro zbliža. Philip
"proizvedenosti" in deluje varljivo le zato, ker si ves čas
v romanci neti željo. Nemara imajo jecljanje, spodrsljaj,
pristane na to, da na kratko popazi na deklico, a kmalu
pusti gledati v karte in se izrecno kaže kot lažna podoba.
kihanje, polivanje v Sturgesovih komedijah občutnejšo vlogo
postane jasno, da se mati ne bo vrnila tako kmalu. Philipu
Eve ima strukturo ikone, ki nima več zadnje plati. Jane ima
in Alice tako ne preostane drugega, kakor da se podata na
globino, Eve le površino. Naracija filma oriše krožni lok Jane- kot zgolj to, da skrbijo za poceni zabavo. Sturgesov Čudež
v Morgan's Creeku vpoklicuje erotični nagon impotence na
potovanje po evropskih mestih, v iskanju dekličine babice.
Eve-Jane, v katerem je Eve le ovinek na poti do razrešitve
Prvi film v Wendersovi trilogiji filma ceste in kult, s katerim
uganke Jane, je način, kako Jane lahko postane ona sama, plodnem križišču frustriranega diskurza in občevanja.
14.00
je kot avtor definiral svoj značilni režijski pečat.
ne da bi se morala pretvarjati, da je nekaj drugega: je
Simon Hajdini: Komedija od a do Z: Čudež v Morgan's
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
sredstvo odprave tiste prevare, ki še vzpostavlja prvo Jane.
Creeku
Ikonični moment Ženske, torej Eve, se narativno odpravi
sobota
Sturgesov Čudež v Morgan's Creeku se že na prvi pogled
do te mere, da Hopsy, ljubimec Jane in mož Eve, nazadnje
20.00
loteva dveh pomembnih toposov psihoanalitične teorije,
niti noče več vedeti, da je slednja kdaj obstajala. Eve kot
Dnevi nemškega filma/Wim Wenders 70!
"Ženska" tako ostane le slab spomin, Jane pa lahko končno ljubezni in (ne)uspelega spolnega razmerja, vse to na ozadju
Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund)
postane "ženska" in se vrne nazaj k svoji istosti, sameness, izhodiščnega problema "krize simbolne investiture", v katero
Wim Wenders, Nemčija/Francija, 1976, 35mm, 1.66, barvni, ki jo je vmes kazila čista razlika ikone.
zapade Norval Jones. Norval je prototip normalnosti, pravi
123', svp
pravcati Normal Jones, ki je povsem nedorasel zahtevam, s
18.15
Američan Tom Ripley (Dennis Hopper) se v Nemčiji preživlja Elisabeth Bronfen: Prevarantska igra Lady Eve
katerimi "ameriške fante" soočajo izredne razmere svetovne
z visokodonosnimi prevarami na dražbah z umetninami, ko
vojne. Medtem ko slednji odhajajo na fronto, je on –
Lady Eve je znova postala privlačna, odkar jo je na ozadju
spozna Jonathana Zimmermanna (Bruno Ganz), ki uokvirja
nesposoben za vojsko – prisiljen ostati doma; in medtem
shakespearovske komedije obravnaval Stanley Cavell,
slike in trpi za redko krvno boleznijo. Kot neozdravljivo
ko ameriški fantje v uniformah predstavljajo magnet za
čigar razmislek je, da prevarantska igra ženske nazadnje
bolnega ga predlaga mafijcem za idealnega morilca, ki nima proizvede vednost o sebi, ženski in željah prevaranega
ameriška dekleta, on ostaja prikrajšan za to sublimno
več kaj izgubiti. Ko Zimermanna prepričajo o neozdravljivosti ljubimca. Toda želim dodati, da Stanwyckova vendarle
simbolno insignijo, ki bi – tako meni – ponudil ključ do srca
bolezni, ta privoli v morilske spletke, da bi svoji družini po
lepe Trudy. Zgodba se začne zapletati, ko Trudy po eni od
na poseben način posega v igro zaupanja, to osrednjo
smrti zagotovil finančno varnost. Na osamljenih ulicah New temo ameriškega imaginarnega, ki zadeva obsedenost
zabav ugotovi, da je poročena in povrhu še noseča. Težava
Yorka, Pariza in Hamburga se med protagonistoma splete
je le v tem, da se ne spomni dogodkov prejšnje noči, tako
z nenehno samo-iznajdbo. Glede na to, da je klasični
nenavadno in nevarno prijateljstvo.
da ne ve, ne kdo je njen mož in ne kdo je oče njenega
Hollywood deloval kot konceptualni prostor, v katerem je
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
otroka: vse, kar ve, je: His name had a "Z" in it. Prispevek
lahko Amerika kot nacija razmišljala o sebi, svojih bojaznih
na tem ozadju razvija psihoanalitične implikacije odnosa
in sanjah, se problem samo-iznajdbe v letu 1941 prestavi
nedelja
med "neznanim vojakom" (možem in očetom), "Z-jem" kot
na politično raven. Katere obrazce ponuja ameriškemu
Kinoteka je zaprta.
utelešenjem faličnega označevalca na eni ter njegovimi
občinstvu tik pred vstopom države v drugo svetovno vojno,
učinki, zarodkom kot zaznamkom objekta malega a na drugi
pod krinko goljufije, ki se konča v ponovni srečni združitvi
romantičnega para? Ali se glede na dejstvo, da Tannhäuser strani. Ob tem analizira Norvala kot figuro "krize simbolne
Po petih letih zakonskega jarma se zveza med arhitektom
Tomom (Joel McCrea) in njegovo ljubko ženo Geraldine
(Claudette Colbert) zaradi denarne stiske znajde na trhlih
temeljih. Geraldine se po intervenciji ekscentričnega
bogataša odloči stvari vzeti v svoje roke in se v želji po
ločitvi vkrca na vlak in poda na Florido. Medtem ko si daje
opravka z iskanjem novega moža milijonarja, ji razburjeni
Tom sledi na jug, da bi rešil zakon. Klasična Sturgesova
screwball komedija zmešnjav.
20.00
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Nezvesto tvoja (Unfaithfully Yours)
Preston Sturges, ZDA, 1948, 35mm, 1.37, čb, 105', bp
17.10.
18.10.
V
program kinoteke, september-oktober 2015
Znameniti dirigent Sir Alfred De Carter (Rex Harrison) je
noro zaljubljen v svojo ženo Daphne (Linda Darnell), a je
obenem tudi noro ljubosumne sorte. Ko prebere detektivsko
poročilo o njenih eskapadah v času svoje odsotnosti, se
mu stemni pred očmi. Med dirigiranjem strastno fantazira
o krvavem maščevanju ter o treh do potankosti razdelanih
načinih umora lastne žene in njenega potencialnega
ljubimca. V praksi se njegove morilske ambicije sprevržejo
v popoln fiasko, ki rezultira v zabavnem slapsticku. Film,
križanec več žanrov, je kot komedija pogorel, zato ga je
studio začel promovirati kot kriminalko, a jim niti s tem ni
uspelo prepričati tedanje javnosti. Še danes fascinanten
je fantazijski del, ki tvori večino filma in kjer izstopa
eksperimentalno in perfekcionistično bistvo Sturgesovega
režijskega postopka.
22.00
Jesenska filmska šola: Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Božič julija (Christmas In July)
Preston Sturges, ZDA, 1940, 35mm, 1.37, čb, 67', bp
17.00
Mednarodni dan animiranega filma
Otroški program II: Program kratkih animiranih filmov za
otroke (4 let +)
Vstop prost.
19.00
Mednarodni dan animiranega filma/Večer :D'SAF!
Podelitev Nagrade Saša Dobrile za življensko delo na
področju animiranega filma.
Vstop na slovesnost ob podelitvi nagrade mogoč z vabilom
ali vstopnico za film ob 20.00.
20.00
Mednarodni dan animiranega filma/Večer :D'SAF!
Socializacija bika?
Zvonko Čoh, Milan Erič, Slovenija, 1998, 35mm, 1.37,
barvni, 78'
Pošteni in garaški Jimmy MacDonald (Dick Powell) dela v
knjigarni ter sanjari o svetli prihodnosti. Prepričan je, da
bo tudi njega nekega dne oplazila sreča in da bo zmagal
na enem od natečajev, ki se jih redno udeležuje. Ko se
razglasitev zmagovalca nagradnega natečaja za najboljši
slogan zaradi nestrinjanja žirije zavleče, jo šegavi sodelavci
Jimmyju krepko zagodejo. Pošljejo mu lažni telegram, ki
ga obvešča, da je zmagovalnih petindvajset tisoč dolarjev
njegovih. Jimmy od sreče obesi novico na veliki zvon,
potegavščina pa se za žrtev začne iztekati nenavadno dobro.
Svojčas neznanska uspešnica, drugi film, ki ga je režiral
Preston Sturges, spretno manipulira z motivom ameriškega Plešast profesor Rozina, genetik svetovnega slovesa, njegov
malo manj znani brat Bruno in čedna asistentka Marta
mita o uspehu.
že vrsto let preizkušajo vse mogoče kemijske spojine, s
katerimi bi lahko pospešili rast lasnih celic.
sreda
Pri devetindevetdesetem neuspelem poskusu pride do
20.00
eksplozije, ker je brat Bruno po pomoti dodal kemikaliji
Dnevi nemškega filma/Wim Wenders 70!
malo mleka, ki je bilo sicer namenjeno za malico. Pobesneli
Pariz, Teksas (Paris, Texas)
profesor, jezen, ker je ostal brez dopoldanskega obroka, za
Wim Wenders, ZDA/Francija/ZRN/VB, 1984, 35mm, 1.66,
zmeraj napodi brata iz laboratorija. Le-ta sklene, da se bo
barvni, 147', shp
maščeval. To je zgodba, ki jo je napisalo življenje, zgodba
o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti, maščevalnosti, lažeh,
mleku, jušnih kockah in nenazadnje tudi ljubezni.
Vstop prost.
21.10.
brezskrbne gimnazijske dni. Mesto zasedejo Italijani,
Niko doživi svojo prvo ljubezensko izkušnjo in se priključi
odporu proti okupatorju. Med doživljanjem ljubezni in smrti
se razvije v moža. Eden ključnih filmov Matjaža Klopčiča,
posnet po istoimenskem romanu Bena Zupančiča.
Praznovanje dvajsetletnice Slovenskega filmskega centra
smo tokrat združili s 70. obletnico osvoboditve. Dvojno
praznovanje bo obeležila restavrirana in digitalizirana verzija
celovečernega filma Sedmina iz leta 1969. To je tretji
celovečerni film režiserja Matjaža Klopčiča, ki prikazuje
vključitev mladih fantov v ilegalno gibanje in njihove
dileme, ko se nenadoma znajdejo med življenjem in smrtjo.
Praznovanje filmske ustanove resnično dobi pravi smisel
takrat, ko dodamo nov kamenček k ohranitvi naše filmske
dediščine. Žal bodo filmi v bodočnosti širši javnosti dostopni
samo, če jim bomo omogočili digitalno "lepotno operacijo".
21.30
Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Nezvesto tvoja (Unfaithfully Yours)
Preston Sturges, ZDA, 1948, 35mm, 1.37, čb, 105', bp
Glej torek 20.10. ob 20.00.
28.10.
sreda
19.00
Mednarodni dan animiranega filma/Animateka/30 let Asifa
Austria: Zgodovinski zakladi
Arnulf Rainer, Peter Kubelka, Avstrija, 1960, 35mm, čb,
6', bd
Roke kvišku, g. Rasnitchi (Hands up Mr. Rasnitchi), Hal
Clay, Flo Nordhoff, Avstrija, 1967, 35mm, čb, 9'30'', bd
Rojstvo Venere (Die Geburt der Venus), Moucle Blackout,
Avstrija, 1970–72, 35mm, čb, 5', bd
Avtoportret (Selfportrait), Maria Lassnig, Avstrija, 1971,
video, barvni, 5', bp
Kii, Anne Zwiener, Avstrija, 2014, video, barvni, 2', bd
Zvočni vrt (Klanggärten), Iby-Jolande Varga, Avstrija, 2013,
video, barvni, 4'32'', bd
Taipei Recyclers, Nikki Schuster, Avstrija/Nemčija/Tajvan,
2014, video, barvni, 7'15'', bd
64CDE_audd, Dextro, Avstrija, 2014, video, barvni, 2', bd
Radost (Freude), Thomas Draschan, Avstrija, 2009, video,
barvni, 3', bd
Spletke in školjke (Die Intrige und die Archenmuscheln),
Kurdwin Ayub, Avstrija, 2010, video, barvni, 2', bd
Program bo uvedel kurator programa Stefan Stratil.
V sodelovanju z ASIFA AUSTRIA.
29.10.
četrtek
19.00
Dnevi nemškega filma/Wim Wenders 70!
V teku časa (Im Lauf der Zeit)
Wim Wenders, ZRN, 1976, 35mm, 1.66, čb, 175', sp
Bruno je lastnik tovornjaka, s katerim potuje ob meji med
dvema Nemčijama. Po vzhodnonemških mestecih, kjer še
vedno delujejo nedonosne kinodvorane, popravlja opremo
za kinematografe in jo prodaja. Nekega jutra sreča sveže
ločenega in temu primerno depresivnega Roberta, ki s polno
hitrostjo z avtomobilom zdrvi v reko. Po tem neuspelem
poskusu samomora se Robert pridruži Brunu in skupaj
potujeta naprej. Melanholična oda neki kulturi in času, ki ga
pobira čas.
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
30.10.
petek
19.00
Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Božič julija (Christmas In July)
Preston Sturges, ZDA, 1940, 35mm, 1.37, čb, 67', bp
Glej torek 20.10 ob 22.00.
21.00
FilmFlow v živo: Noč čarovnic / In memoriam: Wes Craven
Krik (Scream)
Wes Craven, ZDA, 1996, 35mm, 2.35, barvni, 111', sp
25.10.
nedelja
Kinoteka je zaprta.
26.10.
ponedeljek
19.00
Večer SFA: Unescov svetovni dan avdiovizualne dediščine
Requiem, Dušan Povh, Slovenija (Jugoslavija), 1960, 35mm,
Molčečega in povsem nesocialnega moža (Harry Dean
čb, 9'
Stanton v vlogi svojega življenja), ki se je po ločitvi umaknil
v popolno samoto, brat pripelje k svoji družini in njegovemu Poslednji pešec, Jože Bevc, Slovenija (Jugoslavija), 1970,
sinu. S sinom se počasi zbližata in se skupaj odpravita iskat 35mm, barvni, 10'
njegovo mater. Wenders na vrhuncu svojih moči; zlata palma Pes, Karpo Godina, Mario Uršić, Slovenija (Jugoslavija),
1965, 35mm (posneto na 8mm), 1.37, čb, 8'
za najboljši film v Cannesu '84.
Divjad, Karpo Godina, Jure Pervanje, Slovenija (Jugoslavija),
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
1965, 35mm (posneto na 8mm), 1.37, čb, 6'
A.P. (Anno Passato), Karpo Godina, Slovenija (Jugoslavija),
četrtek
1966, 35mm (posneto na 8mm), 1.37, čb, 5'
19.00
Odmev in odziv, Vinko Rozman, Slovenija (Jugoslavija),
Do zadnjega smeha: Preston Sturges
1966, 35mm (posneto na 8mm), 1.37, čb, 6'
Zgodba z letovišča (Palm Beach Story)
Preston Sturges, ZDA, 1942, 35mm, 1.37, čb, 88', bp
Glej ponedeljek 19.10. ob 15.30.
22.10.
21.00
Večer Društva slovenskih režiserjev: Režiserji v dialogu
Večeri DSR z naslovom Režiserji v dialogu se odvijajo v
obliki pronicljivega dialoga med režiserjema, ki ob odlomkih
iz svojih filmov in v pogovoru z občinstvom soočita svoji
poetiki. Tokratni dialog bo potekal med Rokom Bičkom in
Olmom Omerzujem.
Vstop prost.
23.10. petek
19.00
Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Sullivanova potovanja (Sullivan's Travels)
Preston Sturges, ZDA, 1941, 35mm, 1.37, čb, 90', bp
Glej ponedeljek 19.10. ob 21.30.
21.00
Dnevi nemškega filma/Wim Wenders 70!
Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin)
Wim Wenders, Nemčija, 1987, 35mm, 1.37, čb/barvni,
128', sp
Zazidani v svojo samoto in zatopljeni v svoje opravke
Berlinčani ne vidijo angelov okrog sebe, ki jih budno
opazujejo in o njih razpravljajo. Damiel (Bruno Ganz), eden
izmed angelov, si želi doživeti usodo človeka in občutiti
vse tisto, kar je do sedaj le opazoval. Zaljubi se v cirkuško
artistko. Že počlovečeni angel (Peter Falk) mu pomaga
pri odločitvi, da postane običajen smrtnik. Damiel večno
življenje in popolno razumevanje zamenja za prelepo in
srhljivo izkušnjo človeka, ki je na poti v ljubezen.
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
UNESCO je 27. oktober razglasil za Svetovni dan
avdiovizualne dediščine, da bi poudaril pomen
avdiovizualnega gradiva in njegovih nosilcev (filmi, video
in zvočni posnetki, radio in televizija) ter spodbudil zaščito
in hranjenje teh dokumentov, ki so ključni del kulturne
dediščine.
Program smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim filmskim
arhivom pri Arhivu RS.
Vstop prost.
21.00
Do zadnjega smeha: Preston Sturges
Čudež v Morgan's Creeku (The Miracle of Morgan's Creek)
Preston Sturges, ZDA, 1944, 35mm, 1.37, čb, 98', bp
Glej torek 20.10. ob 15.30.
60 Seh – Kunden II, Martin Anibas, Avstrija, 1989, video,
barvni, 1', bd
In the Wake, Alexander Curtis, Avstrija, 1992, video, čb,
1'40'', bp
Movimento, Jurislav Tscharissky, Avstrija, 1986, video,
barvni, 5', bd
Parasymphatica, Mara Mattuschka, Avstrija, 1986, video,
čb, 3'35'', bd
Potovanje po prostoru (Raumfahrt), Renate Kordon, Avstrija,
1989, video, barvni, 4'52'', bd
Dvomesto (Duocity), Ulf Staeger, Avstrija, 1994, video,
barvni, 5', bp
Ljubezen (Liebe), Sabine Groschup, Avstrija, 1988, video,
čb, 2'30'', bd
Wieder Holung, Nana Swiczinsky, Avstrija, 1997, 35mm,
barvni, 8', bd
Večerna zvezda (Evening Star), Daniel Šuljić, Avstrija, 1993,
video, barvni, 4'10'', bd
Lov (Die Jagd), Josef Nermuth, Paul Braunsteiner, Avstrija,
1992, video, barvni, 6', bd
Nebo nad Attwengerjem (Attwengers Luft), Bady Minck,
Avstrija, 1994–95, video, barvni, 3', bd
Jaz sem zvezda! (I'm a Star!), Stefan Stratil, Avstrija, 2002,
35mm, barvni, 4'50'', bd
Program bo uvedel kurator programa Stefan Stratil.
V sodelovanju z ASIFA AUSTRIA.
21.00
Mednarodni dan animiranega filma/Animateka/30 let Asifa
Austria: Sodobni vrhunci
Tinamv 1, Adnan Popović, Avstrija, 2011, video, barvni, 4', bd
365, Lorenz Friedrich, Avstrija, 2014, video, barvni, 1'16'', bd
Stuck in a Groove, Clemens Kogler, Avstrija, 2010, video,
barvni, 4'05'', bd
Ne dotikaj se me, ko se počutim varna (Don't touch me
when I start to feel safe), Brigitta Bödenauer, Avstrija, 2003,
video, čb, 4'40'', bd
Odvisen (Addicted), Reinhold Bidner, Avstrija, 2011, video,
barvni, 3'17'', bd
Dirkalnik (Racecar), Holger Lang, Avstrija, 2007, video,
barvni, 3', bd
27.10.
torek
19.00
Ob 20-letnici Slovenskega filmskega centra
Sedmina
Matjaž Klopčič, Slovenija (Jugoslavija), 1969, DCP (posneto
na 35mm), 1.37, barvni, 91'
24.10.
sobota
10.00
Mednarodni dan animiranega filma
Otroški program I: Program kratkih animiranih filmov za
otroke (7 let +)
Vstop prost.
10.45–13.00
Mednarodni dan animiranega filma
Delavnica animiranega filma za otroke (7–12 let)
Udeležba na delavnici brezplačna ob predhodni najavi na
info@dsaf.si.
Ljubljana, pomlad 1941. Srednješolca Niko (Rade
Šerbedžija) in Marija (Snežana Nikšić) sta tik pred maturo,
ko vojna vihra zajame tudi Slovenijo in neusmiljeno prekine
VI
program kinoteke, september-oktober 2015
Motnja posesti (Trespass), Paul Wenninger, Avstrija, 2012,
video, barvni, 10'32'', bd
Epita-Dodecahedron, Renate Quehenberger, Avstrija, 2014,
video, barvni, 1'50'', bd
Zounk!, Billy Roisz, Avstrija, 2012, video, barvni, 6', bd
Sončno popoldne (Sunny Afternoon), Thomas Renoldner,
Avstrija, 2012, video, barvni, 6'50'', bp
Brisalec črnila (Tintenkiller), Veronika Schubert, Avstrija,
2009, video, barvni, 4'30'', ap
Domino, Anna Vasof, Avstrija, 2014, video, barvni, 1'30'', bd
Krik, postmoderni meta slasher s katerim je kultni režiser
Wes Craven v 90. letih revitaliziral žanr grozljivke, je film, ki
ne parodira le žanrskih pravil in uživanja v pravilih, ampak
tudi poznavanje žanrskih pravil. Krik je film o poznavanju
filmov in njihovih žanrskih zakonitosti. Njegovi junaki vedo,
kaj narediti, ko jih zasleduje morilec, a lahko tudi umrejo, če
ne vedo, kdo je morilec v prvem Petku trinajstega.
Projekciji filma sledi druga edicija podkasta FilmFlow v živo:
Podkast FilmFlow je internetna radijska oddaja, v kateri se
enkrat mesečno odvija živahna debata o filmu, popkulturi in
življenju nasploh. Ano, Bojano, Majo P. in Majo W. bo tokrat
strah dvakratno, saj bodo V ŽIVO govorile o filmu Krik. Vsem
ki pridete na dogodek priporočamo, da si pripravite odgovor
na vprašanje: Katera je vaša najljubša grozljivka?
31.10.
sobota
20.00
Dnevi nemškega filma/Wim Wenders 70!
Do konca sveta (Bis ans Ende der Welt)
Wim Wenders, Nemčija, Francija, Avstralija, 1991, 35mm,
1.66, barvni, 158', sp
Leta 1999 svetu grozi atomska katastrofa apokaliptičnih
razsežnosti, v zemeljsko atmosfero se bo namreč vsak čas
vrnil nenadzorovani jedrski satelit. Množice se trumoma v
paniki umikajo iz padcu najbolj izpostavljenih lokacij, na z
nenavadnimi dogodivščinami postlano pot širom sveta pa se
poda tudi nestrpna Claire. Na koncu pristane v znanstvenofantastičnem trilerju, ultimativnem Wendersovem metafilmu
ceste.
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
legenda
sp slovenski podnapisi
svp slovenski video podnapisi
shp srbohrvaški podnapisi
ap angleški podnapisi
avp angleški video podnapisi
šp španski podnapisi
bp brez podnapisov
bd brez dialogov
bm brez mednapisov
opomba
Kinoteka si pridržuje pravico do sprememb programa.
dnevi nemškega filma/wim wenders 70!
dnevi nemškega filma
na cesti:učna leta wima wendersa
(prvič)
Ljubljeni sestri
V teku časa
Dominik Graf, 2014
Wim Wenders, 1976
Kje se začne film in kje konča cesta? Kje se začne
cesta in kje konča film? V Lucasovih Ameriških
grafitih (American Graffiti, 1973) fantje in dekleta v
soboto ponoči krožijo po ulicah Modesta,
kalifornijskega puščavskega mesta, in to tako
vztrajno in manično, kot da je avto časovni stroj, ki
jih bo premaknil v prihodnost. In res, to je njihovo
Kako gre sodobnemu nemškemu filmu? Na
zgodbo o 14-letni Mariji, ki odrašča v strogo katoliški zadnje poletje: šole je konec – zdaj se selijo med
to vprašanje si filmski molji v Sloveniji stežka
družini. Svojo vero jemlje izjemno resno, življenje
odrasle. Nekateri bodo šli študirat, drugi v službe,
odgovorimo, saj se v lokalnih kinodvoranah bolj
pa živi po strogih načelih, ki jih zapovedujeta njena
tretji v Vietnam. Njihova ritualna vožnja z avtom je
poredko znajdejo novejše filmske produkcije iz
družina in duhovnik. Na 14 postajah križevega pota metafora njihovega ritualnega prehajanja med
Nemčije. Zato si je Goethe-Institut Ljubljana kot
gre po stopinjah Jezusa, da bi na koncu prišla v
odrasle. Road trip jim omogoči, da preteklost pustijo
uradni kulturni inštitut Zvezne republike Nemčije
nebesa.
za sabo – in da se odpeljejo v prihodnost. Še celo
zastavil prijetno nalogo: začenši z letošnjim letom
uboga, deklasirana oklahomska družina Joad se v
bo v sodelovanju s Slovensko kinoteko vsako leto
Wim Wenders je ime, ki bo zaznamovalo prve Dneve Fordovih Sadovih jeze (The Grapes of Wrath, 1940) z
pripravil izbor najzanimivejših in ogleda vrednih
nemškega filma, saj bomo s projekcijo šestih večnih avtom odpelje v prihodnost, "na boljše".
svežih filmov iz Nemčije ter jih pospremil bodisi s
filmov tega velikana proslavili njegov 70. rojstni
Mallory (Juliette Lewis), sociopatska outsiderka, ki v
fokusom na določenega filmskega ustvarjalca bodisi dan. Alice v mestih (Alice in den Städten, 1974),
Stonovih Rojenih morilcih (Natural Born Killers,
z retrospektivo režiserja, ki na ta način pri nas še ni Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund,
1994) v družbi svojega ljubimca, Mickeyja (Woody
bil predstavljen.
1976), V teku časa (Im Lauf der Zeit, 1976), Pariz,
Harrelson), beži pred zakonom (in travmami,
Prve Dneve nemškega filma bodo obeležili režiserji
Teksas (Paris, Texas, 1984), Nebo nad Berlinom
preteklostjo), med divjo vožnjo v Dodge Challengerju
Dominik Graf, Edgar Reitz, Burhan Qurbani, Dietrich (Der Himmel über Berlin, 1987) ter Do konca sveta na odprti cesti navdušeno dahne: "Vidim
Brüggemann in Wim Wenders. Z otvoritvenim
(Bis ans Ende der Welt, 1991) so filmi, s katerimi
prihodnost!" V Antonionijevem filmu Poklic: reporter
filmom Ljubljeni sestri (Die geliebten Schwestern,
bomo prikazali širok diapazon Wendersovih filmskih (Professione: reporter, 1975) pa David Locke (Jack
2014), ki orisuje ljubezen velikana nemške poezije
stvaritev, ki so na nemškem in svetovnem filmu
Nicholson), vojni dopisnik, ki prevzame identiteto
Friedricha Schillerja do sester Charlotte in Caroline
pustile neizbrisljivo sled. Vabljeni v dobro filmsko
mrtvega trgovca z orožjem, svoji naključni sopotnici
von Lengefeld, bomo hkrati tudi napovedali veliko
družbo!
(Maria Schneider) med vožnjo reče, naj se obrne in
retrospektivo režiserja Dominika Grafa, ki se nam
Jelena Mikloš
pogleda nazaj – preteklost pušča za sabo. Ko sedeš
obeta na naslednjih Dnevih nemškega filma. Druga Strokovna sodelavka za kulturne programe Goethev avto, pustiš preteklost za sabo – in odpelješ v
domovina – kronika hrepenenja (Die andere Heimat Instituta Ljubljana
prihodnost. Ko se Ferdinand (Jean-Paul Belmondo) v
– Chronik einer Sehnsucht, Edgar Reitz, 2013) je
Godardovem Norem Pierrotu (Pierrot le fou, 1965)
dobre tri ure trajajoča zgodovinska epopeja ter
program
odpelje na road trip, dahne: "Še pred desetimi
obenem zadnji del režiserjeve trilogije Heimat, ki je
Ljubljeni sestri (Die geliebten Schwestern), torek
minutami sem povsod videl smrt." Zdaj pa se čuti
prejela najpomembnejše nemške filmske nagrade.
13.10. ob 19.00
svobodnega. Preteklost – družino, dom ipd. – je
Črno-beli film nas popelje v sredino 19. stoletja in
Križev pot (Kreuzweg), sreda 14.10. ob 21.00
pustil za sabo.
v obdobje takratnega vala izseljevanja iz pokrajine
Druga domovina – kronika hrepenenja (Die andere Ameriški grafiti, Poklic: reporter, Rojena morilca,
Hunsrück v Brazilijo ter predstavi zgodbo o mladeniču Heimat – Chronik einer Sehnsucht), četrtek 15.10.
Sadovi jeze in Nori Pierrot so road movieji, filmi
s kmetije, ki sanja o novem življenju v daljni Južni
ob 19.00
ceste, cestni filmi, filmi o moči avta in ceste, kajti
Ameriki. Film Mi smo mladi. Mi smo močni. (Wir
Mi smo mladi. Mi smo močni. (Wir sind jung. Wir
avto in film sta, kot je že davno opozoril veliki Cecil
sind jung. Wir sind stark., Burhan Qurbani, 2014) v
sind stark.), petek 16.10. ob 19.00
B. DeMille, rasla in se razvijala skupaj, drug ob
ospredje postavlja grozljivi dogodek, ki je pretresel
Alice v mestih (Alice in den Städten), petek 16.10.
drugem in drug z drugim. Tako kot je film spremenil
severno nemško mesto Rostock: 24. avgusta 1992
ob 21.30
percepcijo sveta, so jo spremenili tudi avto, vožnja in
so namreč lokalni desni skrajneži zažgali tamkajšnji
Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund),
cesta. Film in avto, velika emancipatorja, sta ljudem
azilni dom. Film, ki je pred kratkim prišel na redni
sobota 17.10. ob 20.00
omogočila, da so svet videli na novo. Ob gledanju
spored nemških kinematografov, odpira pomembna
Pariz, Teksas (Paris, Texas), sreda 21.10. ob 20.00
filmov so doživljali to, kar so doživljali ob road tripu:
vprašanja, ki so danes še vedno oz. ponovno
Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin),
sedanjost – realnost, mesta, krajina, objekti ipd. – je
aktualna. Sklop novejših filmov, ki se bo odvrtel na
petek 23.10. ob 21.00
bila videti spremenjeno, irealno, kinetično, mobilno,
Dnevih nemškega filma, bo sklenil film Križev pot
V teku časa (Im Lauf der Zeit), četrtek 29.10.
halucinantno, utopično, "dromoskopsko" (bi rekel
(Kreuzweg, Dietrich Brüggemann, 2013). Delo je bilo ob 19.00
Paul Virilio), alternativno, zunaj konteksta, tako rekoč
okronano s srebrnim medvedom za najboljši scenarij Do konca sveta (Bis ans Ende der Welt),
avantgardno, kot transgresivna avantgardna
na lanskoletnem festivalu Berlinale in pripoveduje
sobota 31.10. ob 20.00
umetnina, kot eluzivni odblesk prihodnosti. Ko se je
Ilja Ehrenburg prvič peljal z avtom, je imel občutek,
da je v kinu. Bart Tare (John Dall), ostrostrelski
bančni ropar, ki v Lewisovi B-klasiki Nor na orožje
(Gun Crazy, 1950) s svojo Annie Laurie (Peggy
Cummins) beži pred zakonom, dahne: "Zdi se mi, kot
da se nič od tega ni zares zgodilo, kot da ni nič več
resnično." Četrta prestava spremeni percepcijo –
človeka tudi sili, da počne reči, ki jih sicer ne bi.
Drvenje z več kot 100 miljami na uro predpostavlja
večnost, je nekoč rekel Jean Baudrillard.
Ali če naj parafraziram Iaina Bordena, avtorja sijajne
knjige Drive (2013): avto ti omogoči, da si vedno vsaj
za korak pred sedanjostjo – nisi več v preteklosti in
nisi še v prihodnosti, a jo vidiš. Vožnja z avtom, ki
objekte osvobodi konteksta (in ki jo je mogoče
.
6
kinotečnik, september-oktober 2015
izraziti le s filmskimi izrazi, je časovni stroj, vrnitev v
prihodnost, ritualni, transformativni prehod,
odraščanje. To je imel verjetno v mislih Wim
Wenders, ko je posnel Alice v mestih (Alice in den
Städten, 1974), prvi film svoje cestne trilogije, v
katerem Philip Winter (Rüdiger Volger), nemški
fotoreporter redkih besed, ki mu ameriški road trip –
enomesečna vožnja po odprtih cestah ameriškega
heartlanda, "prave Amerike" – očitno spodleti
(reportaže o ameriškem podeželju, glavnem gibalcu
filmskih road tripov, ne spravi skupaj, kar je več kot
ironično, je pa po drugi strani tudi res, da mu je road
trip morda tako zelo uspel, da – kljub fotkam, ki jih
je posnel in ki ga obsedajo – ne gre v besede), ob
letalski vrnitvi v Evropo dobi nepričakovano
sopotnico, devetletno Alice (Yella Röttlander), s
katero potem – v najetem avtu – prepotuje Evropo,
vse tja od Amsterdama, prek Wuppertala, Essna,
Duisburga in Oberhausna, do Gelsenkirchna. Winter
je stoični solipsist, ki o hladni, tesnobni
komercializaciji Amerike in svetu, vse podobnejšem
Ameriki, nima več nobenih iluzij – Alice,
zapuščenega, tako rekoč nikogaršnjega otroka
(hipijevska mati, razvezana in znova zvezana, jo pač
na newyorškem letališču prepusti naključnemu
tujcu), naj bi dostavil njeni babici, toda Alice ne ve
niti, kako se babica piše, niti, kje živi. To je njuno
zadnje poletje. In road trip – kontrakulturni detour,
potovanje v ekspresivno neznano znano ("great
nowhere", bi lahko rekli), dvoboj nasprotij, skoraj
nemi spopad kultur, premagovanje sebičnosti in
blokad (pri Winterju kreativne), zbliževanje stališč,
oblika meditacije in brezdelja, kontrapunkt
eksistencialne groze, nihilizem mimobežnosti,
imaginacije in anonimne raznolikosti, odisejsko
formiranje skupnosti, emancipacije in postpolitične
demokracije – je priložnost, da preteklost pustita za
sabo, da prehitita sedanjost in da uzreta
transformativni odblesk prihodnosti, da svojo
percepcijo sveta spremenita, da se pripravita na
prihodnost, da torej odrasteta. Skupaj – kot sta
nekoč skupaj odraščala film in avto. "Filmi gledalce
spreminjajo v šoferje," pravi Borden.
Toda tu ne gre za kako naivno, mehanično
transformacijo, temveč za dialektični skok: road trip
ne spremeni Winterjevega pogleda na svet, ampak
njegov pogled na svet prav afirmira, potrdi, legitimira
– pogled na reduktivni svet, ki človeku ne pusti več,
da bi bil to, kar je, ampak ga skuša na vsak način
spremeniti, preoblikovati, standardizirati (kot motele,
bencinske črpalke, označbe, mostove, arhitekturo,
dizajn ob avtocesti) in prilagoditi novi kapitalistični
divjini, brezosebnemu potrošniškemu nemiru,
alphavillski korporativni naraciji, novi "estetski
izkušnji", ki dela vse, da se ljudje ne bi mogli več
povezati, da bi torej, kot namiguje tudi Borden, ostali
apatični in nekomunikativni, amnezični in navidezni,
s tunelsko vizijo.
Philip Winter, ki s svojo apatičnostjo in
nekomunikativnostjo spominja na Šoferja (James
Taylor) iz Hellmanovega Peklenskega asfalta (TwoLane Blacktop, 1971), v New York pripotuje iz
Kalifornije, v New Yorku z Alice vzletita, pristaneta v
Amsterdamu in potem zapeljeta proti Nemčiji, tako
da Alice v mestih izrisuje črno-belo potovanje od
zahoda proti vzhodu, kar seveda pomeni, da sta
mednarodni dan animiranega filma
:d'saf!
društvo slovenskega animiranega filma
ob obeležitvi mednarodnega dneva
animiranega filma
:D'SAF! bo ob mednarodnem dnevu animiranega
filma pripravil celodnevni program, sestavljen iz
filmskih projekcij, delavnice animiranega filma,
svečanega dogodka s podelitvijo nagrade Saša
Dobrile in večernega družabnega programa.
Ameriški prijatelj
Wim Wenders, 1976
Alice in Winter evropski verziji Wyatta (Peter Fonda)
in Billyja (Dennis Hopper), kontrakulturnih
motoristov, ki sta v Hopperjevih Golih v sedlu (Easy
Rider, 1969) prav tako potovala od zahoda proti
vzhodu, potemtakem v obratni smeri od pionirskega,
mitskega, ritualnega go-west osvajanja oz.
koloniziranja divjine, ki je ustvarilo tisto znamenito
"ameriško izkušnjo", katere največji slavilec je bil
John Ford. Ko Winter, ki je v nekem ameriškem
motelu na TV gledal Fordovega Mladega Lincolna
(Young Mr. Lincoln, 1939), na koncu odpre časopis,
zagleda nekrolog – umrl je John Ford. Strah, da bo
zmanjkalo ceste, je strah, da bo zmanjkalo filma. Na
koncu Peklenskega asfalta, ultimativnega
ameriškega road movieja, film zgori. Zmanjka ga. In
ceste tudi. "Nikoli nisi dovolj hiter," pravi Šofer.
Wenders je nekoč rekel, da bi filme še naprej
snemal, pa četudi bi v kameri zmanjkalo filmskega
traku.
Čisto na koncu Wendersovega bildungsromana pa se
zgodi še nekaj: Alice in Winter se vkrcata na vlak. In
v Napačni kretnji (Falsche Bewegung, 1975),
drugem delu Wendersove cestne trilogije, Rüdiger
Volger potovanje po veliki nemški praznini –
surogatu velikih ameriških praznin, ki so road
movieju pisane na kožo – nadaljuje z vlakom. Ime
mu je Wilhelm, spet pa ima težave s pisanjem, le da
tokrat ni reporter, ampak pisatelj. Blokiran.
Depresiven. Mizantropski. Solipsističen. Antisocialen.
Nekomunikativen. Zato mu mati plača vozovnico za
"inspirativno" šestdnevno potovanje: če bo videl in
izkusil “pravo Nemčijo”, bo lažje pisal. In Wilhelm –
transfiguracija Goethejevega Wilhelma Meistra
(Napačna kretnja, ki jo je napisal Peter Handke, je
antibildungsromaneskna transfiguracija
Goethejevega bildungsromana Učna leta Wilhelma
Meistra, 1795) – se vkrca na vlak, srečuje različne
ljudi, bolj ali manj čudake, frike, outsiderje in zgube,
"mrtve duše” (gledališko igralko, občutljivega
pesnika, nekdanjega nacista, zdaj uličnega
zabavljača, nemo akrobatko in zavoženega
industrialca), ki postanejo road-tripaška skupnost, s
katero potuje po novi nemški puščavi ("great
nowhere"), abstrakciji ustavljenega življenja (kjer vsi
šoferji in popotniki, avtocestni birokrati, mislijo le še
na destinacijo, ne pa več na gibanje), zemljevidu
napačnih kretenj, amalgamu odtujenosti,
frustriranosti, disonantne tesnobe, emocionalne
paraliziranosti, estetske sociale, brezciljne
modernosti, kapitalističnega non sequiturja in
neprebavljene preteklosti, iz katere še vedno mezi
kri, ki bi jo lahko mitiziral le kak John Ford.
Nemčija se je stisnila, zožila, skrčila in
funkcionalizirala, možnosti za kreativnost, svobodo,
neodvisnost in individualizem so se zmanjšale, tako
da se zdi, kot da bi Wilhelm kanaliziral žensko
izkušnjo, ali bolje rečeno, čuti se tako ujetega in
zategnjenega kot Cléo (Corinne Marchand), ki v filmu
Cléo od petih do sedmih (Cléo de 5 à 7, 1962,
Agnès Varda) s taksijem kroži po Parizu, ali pa kot
Maria (Tuesday Weld), ki v filmu Vzemi, kar je (Play It
As It Lays, 1972, Frank Perry) kompulzivno kroži po
Los Angelesu, pri čemer se zdi, kot da bi skušala
svojo urbano malaise sinhronizirati z originalno
teksturo Los Angelesa. In res, Reyner Banham je leto
kasneje v knjigi Los Angeles opozoril, da lahko Los
Angeles v originalu bereš le v avtu. Tako kot
Goetheja.
Takoj zatem je Wenders posnel film V teku časa
(Im Lauf der Zeit, 1976), sklepni del svoje cestne
trilogije, v katerem je zmanjkalo ceste in filma. In
to dobesedno. Prvič, Bruno Winter (Rüdiger Vogler)
potuje ob zahodnonemško-vzhodnonemški meji,
ob železni zavesi, potemtakem tam, kjer se cesta
konča – naprej, na "drugo stran", ne more. Ceste
– svobode, demokracije in neodvisnosti, ki jih
obljublja odprta cesta – zmanjka. Še več: ceste so
zmahane, upehane, puste, suhoparne, utrudljive,
tako da koncept brezciljnega, nekoristnega,
antikapitalističnega potepanja ubijajo in odpravljajo.
In drugič, Bruno je serviser kinoprojektorjev, ki se
vozi od enega vaškega kina do drugega – oprema
je v slabem stanju. Tako kot kini, ki izginjajo. In
tako kot nemški film, ki ga zmanjkuje. Avto in film –
cesta in kino – sta obtičala. Ne moreta več naprej.
In ko obtičita film in cesta, obtičita tudi družba in
življenje. Bruno in njegov naključni sopotnik – Robert
Lander (Hanns Zischler), depresivni, avtodestruktivni
pediater, ki beži pred preteklostjo, domom, travmo
propadle zveze – nimata o tem nobenih iluzij. Lander
je celo izgubil avto!
Kako živeti, če odprte ceste ni več? Kako živeti,
če odprtega filma ni več? Na cesti ni mogoče več
živeti – v filmu tudi ne. Ko zmanjka filma in ceste,
življenje ne more več postati življenje niti umetnost.
Brunu se zazdi, da Amerika, ki je tako obsedala
rokenrolskega Wendersa, vse bolj kolonizira Nemčijo
in Evropo, tako da se dogaja tisto nemogoče:
Nemčija – Evropa – postaja Amerika.
In res, v Ameriškem prijatelju (Der amerikanische
Freund, 1977), naslednjem Wendersovem filmu,
se je v Nemčiji izkrcala Amerika – Dennis Hopper,
ameriški kavboj s klobukom ("Kaj je narobe s
kavbojem v Hamburgu?"), Billy the Kid, igralec, Easy
Rider (z Balado na ustih), art dealer, manipulator,
personifikacija interesa, ameriški original (via
Patricia Highsmith in Hitchcock), tipični Američan
("Prišel je Ripley, verjeli ali ne"), amoralen, fatalen,
smrtonosen, apokaliptičen. Film je stopil s platna.
Evropa je film, v katerem živijo Američani. Meje so
odprte. V kameri pa ni več filmskega traku.
Marcel Štefančič, jr.
.
program
Alice v mestih (Alice in den Städten), petek 16.10.
ob 21.30
Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund),
sobota 17.10. ob 20.00
Pariz, Teksas (Paris, Texas), sreda 21.10. ob 20.00
Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin),
petek 23.10. ob 21.00
V teku časa (Im Lauf der Zeit), četrtek 29.10.
ob 19.00
Do konca sveta (Bis ans Ende der Welt),
sobota 31.10. ob 20.00
7
program
Program kratkih animiranih filmov za otroke
(7 let +), sobota 24.10. ob 10.00
Program kratkih animiranih filmov za otroke
(4 let +), sobota 24.10. ob 17.00
Socializacija bika?, sobota 24.10. ob 20.00
Mednarodni dan animiranega filma obeležuje
obletnico prve javne projekcije animiranega filma,
ki jo je 28. oktobra 1892 v Parizu izvedel CharlesEmile Reynaud. Z različnimi dogodki se na ta dan
animiranemu filmu poklonijo v več kakor petdesetih
državah sveta. Slovenska kinoteka bo v sodelovanju
z Društvom slovenskega animiranega filma
pripravila celodnevni program, namenjen različnim
starostnim skupinam in publikam: od najmlajših do
profesionalcev, povezanih z animiranim filmom.
Dopoldanski program bo odprla projekcija kratkih
animiranih filmov za otroke, ki se bo nadaljevala z
brezplačno delavnico animiranega filma, na kateri
bomo predstavili osnove izdelave animiranih filmov
in jih nekaj tudi posneli. V popoldanskem terminu
bomo prikazali izbor slovenskih kratkih animiranih
filmov za najmlajše (4 leta +). Osrednji dogodek
večera bo namenjen svečani podelitvi najvišje
stanovske nagrade na področju animiranega filma
pri nas, nagrade Saša Dobrile za življenjsko delo na
področju animiranega filma. Ob podelitvi plakete si
bomo ogledali tudi nekaj kratkih animiranih filmov
nagrajenca oziroma nagrajenke. Večerni program
bomo nadaljevali s projekcijo edinega slovenskega
celovečernega animiranega filma Socializacija
bika? (Zvonko Čoh, Milan Erič, Slovenija, 1998) in ga
zaključili z družabnim programom.
mdaf / animateka: 30 let asifa austria
.
avstrijski animirani
eksperimenti
Brisalec črnila
Veronika Schubert, 2009
Nihče v resnici ne pogreša pojočih čajnikov, junaških
astronavtov igrač in letečih slonov, narejenih v
Avstriji. Mogoče je to usoda, sreča ali naključje,
vendar država doslej še ni razvila produkcijskega
okolja za animacijo, ki bi ga lahko imeli za industrijo.
Prav tako avstrijske slavne klasične tradicije in
naklonjenost prefinjeni umetnosti niso tiste, zaradi
katerih je slika avstrijske animacije videti precej
drugačna, kompleksna in mnogostranska. Zdi se,
da so v Avstriji, zlasti na Dunaju, rodovitna tla za
povsem drugačen razvoj. Iz živahnega in neodvisnega
ustvarjalnega avtorstva je vzniknila zelo vztrajna,
odločna in distinktivna identiteta med umetniki in
filmarji, ki so se ukvarjali z gibljivimi podobami.
Korenine evolucije trenutnega avstrijskega
animacijskega habitata segajo daleč onkraj meja
konvencionalnega razumevanja animacije. Od srede
20. stoletja so umetniki, kot so Kurt Kren, Peter
Kubelka in Moucle Blackout, raziskovali potenciale
in implikacije filma kot medija za delo z vizualnimi
in akustičnimi doživljaji in občutki. To je vključevalo
namenjanje pozornosti posameznim sličicam,
manipulacijo ritmov v časovnih kompozicijah,
uporabo najdenega in vzetega materiala,
uničenje in rekombinacijo posnetkov ter radikalno
sopostavitev različnih vsebin. Mednarodno je bil
ta razvoj prepoznan kot močna avstrijska tradicija
avantgardnega in eksperimentalnega filma.
Še ena tradicija pa se je začela z umetnico Mario
Lassnig: zdaj najslavnejša avstrijska slikarka je
animacijo v svoje delo vključila že, ko je živela v
New Yorku v zgodnjih sedemdesetih letih. Dala je
pobudo za izobraževanje na področju produkcije
eksperimentalne animacije na Univerzi za uporabne
umetnosti na Dunaju pred 35 leti, ko so okoliščine
že opredelile razliko med Avstrijo in drugimi državami
ter njihovimi produkcijskimi konteksti. Animacijo so
raziskovali kot možnost in razširitev v slikarstvu in
eksperimentalnem oblikovanju. Začenši kot ena prvih
žensk, ki so opredelile usmeritve na tem polju, je
Maria Lassnig neposredno ali posredno vplivala na
večino trenutno delujočih animatorjev v Avstriji.
Mešanica vseh teh vplivov je očitno sprožila
vzpon in razcvet današnje umetniške animacije z
kinotečnik, september-oktober 2015
ustvarjalci, kot so Mara Mattuschka, Bady Minck,
Sabine Groschup, Brigitta Bödenauer, Daniel
Šuljić, Veronika Schubert, Adnan Popović, Thomas
Draschan in številni drugi, vendar tu ne moremo
omeniti vseh. Mnogi od teh umetnikov so povezani
z ASIFA AUSTRIA, ki je bila ustanovljena leta 1985.
Ta platforma, ki so jo drug za drugim vodili Hubert
Sielecki, Thomas Renoldner in Stefan Stratil,
je ključno prispevala k infrastrukturi in krepitvi
eksperimentalnih animiranih filmov, in sicer s
svojimi publikacijami, produkcijskimi zmogljivostmi,
kuriranjem programov, doniranjem festivalskih
nagrad, organiziranjem razstav in simpozijev.
Franziska Bruckner, Holger Lang in Stefan Stratil
.
Z dvema programoma so člani odbora ASIFA AUSTRIA
Franziska Bruckner, Holger Lang in Stefan Stratil
pripravili zgoščen prerez avstrijskih eksperimentov
v animaciji, ki orišejo njene izrazite in raznolike
lastnosti. "Zgodovinski zakladi" predstavijo mnoge
pionirje, "Sodobni vrhunci" pa razkrijejo pester izbor
sodobnih filmov.
program
sreda 28.10. ob 19.00
Arnulf Rainer, Roke kvišku, g. Rasnitchi (Hands
up Mr. Rasnitchi), Rojstvo Venere (Die Geburt der
Venus), Avtoportret (Selfportrait), 60 Seh – Kunden
II, In the Wake, Movimento, Parasymphatica,
Potovanje po prostoru (Raumfahrt), Dvomesto
(Duocity), Ljubezen (Liebe), Wieder Holung, Večerna
zvezda (Evening Star), Lov (Die Jagd), Nebo nad
Attwengerjem (Attwengers Luft), Jaz sem zvezda! (I'm
a Star!)
sreda 28.10. ob 21.00
Tinamv 1, 365, Stuck in a Groove, Ne dotikaj se me,
ko se počutim varna (don't touch me when I start to
feel safe), Odvisen (Addicted), Dirkalnik (Racecar),
Motnja posesti (Trespass), Epita-Dodecahedron,
Zounk!, Sončno popoldne (Sunny Afternoon),
Brisalec črnila (Tintenkiller), Domino, Kii, Zvočni
vrt (Klanggärten), Taipei Recyclers, 64CDE_audd,
Radost (Freude), Spletke in školjke (Die Intrige und
die Archenmuscheln)
stoletje plakata
slovenski filmski plakat
Plakat je sredstvo komunikacije, avtorski in grafični
izdelek. Njegova naloga je, da sporoča, obvešča,
seznanja, nagovarja, navdušuje in prepričuje z
vsebino, ki mu jo določa naročnik. Nekoč eno
najpomembnejših in priljubljenih sredstev vizualnega
komuniciranja pa so danes skoraj povsem izrinili
sodobni avdiovizualni mediji, aplikacije zabavne
elektronike in svetovni splet. Od vseh zvrsti plakatov
so ostali najbolj prisotni reklamni plakati, ki z
oglaševalskih panojev največjih formatov nagovarjajo
predvsem k nakupu. Vse druge zvrsti plakatov so
redkeje zastopane, uporaba plakata kot osnovnega
sredstva sporočanja pa je bolj redkost kot pravilo.
Kljub temu je plakat še vedno zanimiv, ne samo za
oblikovalce, zbiralce in ljubitelje. V svojih zbirkah
jih imajo tudi številni muzeji, ki plakate hranijo kot
pomembne muzejske predmete in dokumente. Kot
nosilci značilnosti časa, v katerem so nastali, so
plakati vizualna obogatitev muzejskih razstav. S
plakatom kot oblikovalskim izdelkom se ukvarjajo
muzeji oblikovanja in vizualnih komunikacij.
Slovenski Muzej arhitekture in oblikovanja (MAO)
tako hrani zbirko slovenskih plakatov, s pomočjo
katere raziskuje in predstavlja značilnosti razvoja
slovenskega plakata in skrbi, da se ohranijo dela
oblikovalcev vizualnih komunikacij kot pomembna
slovenska kulturna dediščina. Letos so v MAO
pripravili veliko pregledno razstavo slovenskih
plakatov (na ogled je do 1. novembra). Na razstavo
Stoletje plakata je kustosinja in avtorica razstave dr.
Cvetka Požar vključila tudi filmske plakate, nekateri
od njih so iz zbirke Slovenske kinoteke.
V sodelovanju obeh muzejev smo v Kinoteki pripravili
filmski program in spremljevalne dogodke, med njimi
tudi razstavo v Dvorani Silvana Furlana, kjer so na
ogled slovenski filmski plakati iz naše zbirke.
Kinoteko kot filmski muzej zanima prav vse, kar je
povezano s filmom in ustvarja filmsko dediščino,
zato vestno zbira in hrani tudi filmske plakate.
Zbirke ne gradijo le najboljši primerki, uspešni,
celo vrhunski oblikovalski izdelki. Prav tako pri
izboru nimajo prednosti komercialno uspešnejši
filmi ali bolj znani naslovi. Tudi od filmskih žanrov
noben nima posebnega statusa. Največja omejitev
pri sestavljanju zbirke filmskih plakatov pa je
zastopanost filmov v slovenski distribuciji (plakatov
tistih filmov, ki jih ne prikazujejo v Sloveniji, ni)
ter stališča slovenskih filmskih distributerjev in
producentov, kaj filmski plakat sploh je, čemu služi
in koliko energije (in sredstev) je vredno vložiti v
njegovo oblikovanje in produkcijo. Prav v tej zadnji
točki lahko začnemo iskati tudi enega od odgovorov
na vprašanje, zakaj slovenski filmski plakati kot
oblikovalski izdelki po svoji kakovosti tako nihajo.
Minuta za umor, 1962, r: Jane Kavčič
oblikovanje: Mario Vilhar
delno pojasnjujejo, zakaj filmski plakat po kakovosti
pri nas ni najmočnejša plakatna zvrst. Tudi po številu
gre za najslabše zastopano plakatno zvrst. Vsi
drugi kulturni plakati (gledališki, razstavni, glasbeni,
festivalski ...) so bili številčnejši in bolje zastopani,
enako velja tudi za druge zvrsti (tržni, turistični,
politični ...). Ob tako omejenem številu oblikovanih
plakatov na leto je bilo povsem nemogoče, da bi se
razvile posebne oblikovne značilnosti slovenskega
filmskega plakata, ki bi morda lahko celo vplivale
na druge. Nasprotno, oblikovalci so si pomagali z
oblikovno govorico drugih plakatnih zvrsti ali pa so
plakate oblikovali v skladu s svojo siceršnjo vizualno
"slovnico" in poetiko.
Plakate, ki so razstavljeni v Dvorani Silvana Furlana,
so oblikovali avtorji Grega Košak in Matjaž Klopčič
(Ti loviš!, 1961), Mario Vilhar (Minuta za umor,
1962), Niko Matul (Zarota, 1964), Jani Bavčer
V Kinotekini raznoliki zbirki plakatov je najbolj
(Nasvidenje v naslednji vojni, 1980), Zdravko
obvladljiva prav zbirka filmskih plakatov za slovenske Papič (Trije prispevki k slovenski blaznosti, 1983),
filme, saj slovenska filmska produkcija obsega
Radovan Jenko (Opre roma, 1983; Butnskala,
znano število celovečernih filmov, ki se vsako leto
1985), Novi kolektivizem (Veter v mreži, 1989;
poveča za številko, ki ne preseže števila prstov
Sladke sanje, 2001), Maja B. Jančič / Studio Botas
dveh rok. Večina filmov ima svoj plakat, nekateri pa (Oda Prešernu, 2001) in Zora Stančič (Rezervni
tudi po več jezikovnih ali celo oblikovnih različic. V
deli, 2003). Med njimi ni nobenega plakata Matjaža
povojnih letih, ko so postavljali zametke slovenske
Vipotnika, ki je oblikoval največ slovenskih filmskih
filmske produkcije, je do šestedetih let dvajsetega
plakatov. (V letu 1982 je oblikoval plakate za vseh
stoletja na leto nastal po en (1948, 1952, 1956,
šest filmov, ki so nastali v tistem letu, in dodatnega,
1957), največ po dva filma (1951, 1953, 1955,
sedmega, za distribucijo integralne verzije filma
1958, 1959), v letih 1949 in 1950 pa celo niti en.
Maškarada režiserja Boštjana Hladnika.) Vipotnik
V naslednjih letih jih je nastajalo sicer več, a redko
je tako najbrž edini slovenski oblikovalec, ki bi med
več kot pet na leto (izjema je bilo leto 1982 s šestimi svojimi deli lahko zbral dovolj del za razstavo, ki bi
filmi in leto 1987 s sedmimi). Šele po letu 2001 so
vsebovala le plakate za slovenske filme. To pa bo že
včasih posneli tudi več kot šest filmov na leto, leta
ena od prihodnjih razstav.
2008 celo deset. Te številke pomenijo, da se je v
Metka Dariš
Sloveniji na leto oblikovalo malo filmskih plakatov, in
.
spremljevalni dogodki:
pogovorni večer
Začetku filmskega programa v Slovenski kinoteki bo
sledil pogovor z dr. Cvetko Požar, muzejsko svetovalko,
kustosinjo in avtorico razstave Stoletje plakata v
Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Predstavila bo
tudi svojo knjigo Stoletje plakata: Plakat 20. stoletja
na Slovenskem, v kateri se na več kot 350 straneh
in v bogatem slikovnem gradivu ukvarja z razvojem
plakata kot medijem vidnega sporočanja in kot
poudarjene naloge grafičnega oblikovanja v
20. stoletju. Pogovor bo vodila Metka Dariš.
razstava
V Dvorani Silvana Furlana na Miklošičevi 28 bodo v
času filmskega programa razstavljeni tudi slovenski
filmski plakati iz Kinotekine zbirke.
voden ogled
V nedeljo, 13. septembra 2015 ob 11. uri, bo v
Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (Pot na Fužine
2, Ljubljana) voden ogled razstave Stoletje plakata
z Metko Dariš, vodjo muzejskega oddelka Slovenske
kinoteke.
z eno vstopnico na razstavo in v kino!
Z vstopnico razstave Stoletje plakata v Muzeju za
arhitekturo in oblikovanje si lahko v Slovenski kinoteki
ogledate filmsko predstavo iz rubrike Stoletje plakata
(in obratno!) Z vstopnico ogleda filma iz rubrike
Stoletje plakata v Slovenski kinoteki lahko obiščete
razstavo Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in
oblikovanje.
program
Butnskala, četrtek 3.9. ob 19.00
Minuta za umor, petek 4.9. ob 19.00
Lažnivka, torek 8.9. ob 19.00
Maškarada, sreda 9.9. ob 19.00
Oda Prešernu, četrtek 24.9. ob 19.00
film proti korupciji
od snowdena do kordeža s kpk in kinoteko
Komisija za preprečevanje korupcije v sklopu
preventivnih dejavnosti in v sodelovanju s Slovensko
kinoteko konec septembra v okviru Tedna boja proti
korupciji pripravlja 2. festival protikorupcijskega
filma. Na festivalu Film proti korupciji v Kinoteki bo
med 29. septembrom in 4. oktobrom prikazanih
sedem filmov na temo boja proti korupciji,
koruptivnih ravnanj, žvižgačev in lobiranja, posebna
projekcija pa bo namenjena tudi srednješolcem. Ob
nekaterih filmih bodo potekali pogovori z gosti.
Citizenfour
Laura Poitras, 2014
program
Podzemlje (Underworld), torek 29.9. ob 19.00
Citizenfour, sreda 30.9. ob 19.00
Do vrha in nazaj, četrtek 1.10. ob 19.00
Silkwood, četrtek 1.10. ob 21.30
Marčeve ide (The Ides of March), petek 2.10.
ob 19.00
Zadnji skavt (The Last Boy Scout), petek 2.10.
ob 21.00
Wall Street, sobota 3.10. ob 21.00
8
kinotečnik, september-oktober 2015
ozaveščanje je najboljše orožje za boj proti
korupciji
Namen festivala je ozaveščanje, ki je po besedah
namestnice predsednika Komisije za preprečevanje
korupcije (KPK) Alme Sedlar eno najmočnejših orožij
za uspešen boj proti korupciji.
Načini ozaveščanja so prepuščeni posameznim
državam oziroma ustanovam za boj proti korupciji
ter njihovi izvirnosti in znanju. Tako je Komisija
za preprečevanje korupcije lani v sklopu prvega
Tedna boja proti korupciji v sodelovanju s Slovensko
kinoteko prvič pripravila festival protikorupcijskega
filma, za katerega želimo, da bi postal tradicionalen,
v prihodnje pa bi ga radi zaradi velikega zanimanja
mednarodne javnosti razširili v mednarodni filmski
festival. Kakor smo ugotovili lani, ko smo ga pripravili
prvič, je ta festival edinstven, saj je po našem
védenju prvi tovrstni preventivni projekt ozaveščanja
na področju boja proti korupciji na svetu.
Sodelovanje s Slovensko kinoteko ocenjujemo kot
primer dobrega sodelovanja med neodvisno državno
institucijo in javnim zavodom. V Slovenski kinoteki
so filme izbrali po tematiki, pa tudi po tem, da na
različne načine predstavljajo koruptivno delovanje
in zlasti njegov vpliv na posameznika in družbo.
Festival Film proti korupciji bo odslej potekal vsak
prvi teden v oktobru, ko KPK praznuje – letos 11.
obletnico delovanja.
Komisija za preprečevanje korupcije
.
kinotečno branje
večer društva slovenskih režiserjev
henri langlois v knjižnici
foto: Peter Uhan
režiserji v dialogu
Večer slovenskih režiserjev –
podelitev Štigličevih nagrad februarja letos
Leto 2015 je očitno leto okroglih filmskih obletnic –
120 let od prvega javnega predvajanja filma,
20 let Slovenskega filmskega centra, 10 let Društva
slovenskih režiserjev … In DSR v sodelovanju s
Slovensko kinoteko ter Društvom slovenskih filmskih
ustvarjalcev že peto sezono zapovrstjo pripravlja cikel
Večerov Društva slovenskih režiserjev, zasnovanih kot
živahna in žanrsko raznolika srečanja ustvarjalcev z
različnih področij produktivne kinematografije, kjer
se krešejo iskre, se pogosto iskri in nemalokrat utrne
zamisel za nove skupne projekte.
Eden novejših programskih sklopov je Režiserji v
dialogu. Gre za razgibane pogovore dvojic filmskih
režiserjev, katerih tok in smer vodijo odlomki iz njunih
filmov, k neponovljivosti in izvirnosti vsakokratne
plovbe pa poleg sogovornikov dejavno prispeva tudi
občinstvo v dvorani.
24. septembra bosta sogovornika Maja Weiss
Braatz in Peter Braatz, 22. oktobra pa Rok Biček in
Olmo Omerzu.
Ob bok retrospektivi Spomin Henrija Langloisa v
dvorani Kinoteke naj vas opomnim, da je nekaj
literature o avtorjih, zastopanih v retrospektivi, na
Ime nagrade: bert
voljo tudi v knjižnici Slovenske kinoteke.
Izvor imena nagrade: po slovenskem igralcu
Ena osrednih figur dadaističnega in nadrealističnega
Bertu Sotlarju
gibanja, sodelavec in prijatelj Duchampa, Ernsta,
Nagrada: plastika (avtorsko delo Mihe Knifica)
Bretona, v zgodovini umetnosti sicer bolj poznan
Podeljuje se: za življenjsko delo na področju filmske kot slikar in fotograf, Man Ray, je del svojega
igre; do dvakrat letno, izmenjaje igralki in igralcu
umetniškega ustvarjanja posvetil tudi filmu. V knjižnici
Dosedanje nagrajenke/nagrajenci: Štefka Drolc,
imamo o njem dve knjigi: Man Ray (Roland Penrose)
Miha Baloh, Ivanka Mežan
in Man Ray: American artist (Neil Baldwin).
Naslednja podelitev: novembra 2015
Knjižica Erich von Stoheim (Denis Marion) je na voljo
v slovenščini. Publikacijo o tem velikem ameriškem
Ime nagrade: nagrada Franceta Štiglica za
režiserju in igralcu je leta 1964 kot prvo v zbirki izdala
življenjsko delo na področju filmske in televizijske predhodnica Slovenske kinoteke: Jugoslovanska
režije
kinoteka, dvorana v Ljubljani. V zbirki je nato, pozneje
Izvor imena nagrade: po slovenskem režiserju
sicer v okviru Ljubljanskih kinematografov, izšlo
Francetu Štiglicu
sedemintrideset knjižic o režiserjih, kot so na primer
Nagrada: plaketa in plastika v obliki znamenitih
John Ford, John Cassavetes, Jean Vigo ali Roberto
brkov Franceta Štiglica (avtorsko delo Mihe Knifica)
Rossellini.
Podeljuje se: za življenjsko delo na področju filmske Filmska kopija filma Pandorina skrinjica je za
in televizijske režije; letno
Langloisa predstavljala enega najljubših zakladov
Dosedanje nagrajenke/nagrajenci: Jože Pogačnik
v njegovi zbirki, glavna igralka Louise Brooks pa
Naslednja podelitev: februarja 2016
eno najljubših igralk. V trojezični (francoščina,
italijanščina, angleščina) biografiji in filmografiji
Ime nagrade: Štigličev pogled za izjemno režijo
Louise Brooks l'européenne tako najdemo tudi njegov
Trikrat v sezoni so Večeri DSR še posebej
Izvor imena nagrade: po improviziranem iskalu
tekst "Večja kot Garbo" in igralkino zahvalo Langloisu,
svečani – ob podelitvah nagrad posameznicam in
pogleda Franceta Štiglica, narejenem iz vžigalične
ker je v Francoski kinoteki pripravil retrospektivo
posameznikom, ki so s svojim delom neizbrisno
škatlice
njenih filmov (do takrat je bila malodane pozabljena
zaznamovali slovensko filmografijo. Najsi bo bert,
Nagrada: plaketa in plastika v obliki iskala pogleda – in prezrta).
nagrada za življenjsko delo na področju filmske
vžigalične škatlice (avtorsko delo Mihe Knifica)
Za konec še nekaj o samem Henriju Langloisu. Trois
igre, nagrada Franceta Štiglica za življenjsko delo
Podeljuje se: za izjemno režijo filma; najmanj dve in
cents ans de cinéma: écrits je izbor člankov, esejev
na področju filmske in televizijske režije ali Štigličev
največ pet nagrad letno za ustvarjanje v preteklem
in intervjujev, ki jih je Henri Langlois objavljal v
pogled za izjemno režijo, do zadnjega kotička
letu
francoskih filmskih revijah. Kot sam pravi, vse z enim
napolnjena dvorana Kinoteke takrat postane
Dosedanje nagrajenke/nagrajenci: Barbara
poglavitnim namenom: spodbujanje kinematografije.
srečevališče karseda raznorodne druščine, ki pa diha Zemljič (za film Panika), Matjaž Ivanišin (za film
Knjiga je posmrtno izšla pri reviji Cahiers du
v istem ritmu: ZA film.
Karpopotnik), Siniša Gačić (za film Boj za), Špela
cinéma in Francoski kinoteki. Musée du cinéma
Čadež (za film Boles), Rok Biček (za film Razredni
Henri Langlois: Palais de Chaillot je katalog pariške
Sezona, ki traja od septembra do junija in prinaša
sovražnik)
razstave predmetov, filmskih plakatov, fotografij ipd.,
deset srečanj, pa seveda ni v izključni domeni
Naslednja podelitev: februarja 2016
ki jih je Henri Langlois s sodelavci v kinoteki zbral za
filmskih in televizijskih režiserjev; svojo ustvarjalnost
njeno muzejsko zbirko. Ker pa je Francoska kinoteka
z nami delijo, razvijajo, prepletajo in tako vsak po
Dobrodošli!
neločljivo povezana z imenom Henrija Langloisa, je
svoje prispevajo k izjemnosti večerov še: glasbeniki, Brezplačne vstopnice so na voljo pri blagajni
tu še knjiga La Cinémathèque française: de 1936
igralci, kiparji, oblikovalci, voditelji, animatorji,
Kinoteke teden dni pred dogodki.
à nos jours. Kakor pove že naslov, gre za zgodovino
snemalci, skladatelji, fotografi …, skratka, gre za
Francoske kinoteke od nastanka do danes. Vse tri
večere, ki bogatijo vse – tiste na odru, v dvorani, na
knjige so na voljo v francoščini.
platnu, v projekcijski kabini ali v spominu.
Viki Bertoncelj
.
.
gostovanja in popotovanja
gostovanje kinotečnih
restavriranih filmov v ameriki
Film Paura in Citta je bil izvorno posnet na super
8-mm obračilni filmski trak. Zvok je bil posnet
ločeno na 1/4" magnetofonski trak. Predvajal se je
s hitrostjo 24 slik na sekundo. Zvok in slika sta bila
sinhronizirana ročno, pri čemer je bila referenčna 1
slika na filmu. Izvorno gradivo je bilo digitalizirano
v resoluciji slike 2k in povečano na 35-mm negativ.
Testno so bile narejene tri (2-minutne) poskusne
povečave, in sicer hladno, toplo in toplo+. Izbran je
bil vzorec, ki se je najbolj približal toploti in barvi
svetilnosti žarnice S8-mm projektorja.
Pri restavraciji sta bila upoštevana tako estetski
kot zgodovinski vidik, digitalno so bile odpravljene
zgolj večje poškodbe. Vse ostale sledi specifične
zgodovine nastanka in predvajanja filma so
ohranjene. Delo restavracije in digitalizacije je v letu
2014 opravila Slovenska kinoteka v laboratorijih La
Camera Ottica in CREA Univerze v Vidmu.
Paura in Cittá (1181 dni pozneje ali vonj po podganah)
Davorin Marc, 1984
Do nedavnega spregledano in slabo raziskano
področje filmskega opusa eksperimentalnega filma
postaja vse pomembnejši predmet raziskovanja tako
posameznikov kot za področje filma pomembnih
državnih ustanov. Spričo tega dejstva poskuša
Slovenska kinoteka čim bolj celovito zaobjeti bogato
zapuščino tega segmenta.
V prvem desetletju novega tisočletja smo v
Kinoteki začeli s projektom restavracije izbranih
del domače kinematografije. Za začetek smo se
osredotočili zgolj na nekaj raznolikih naslovov kratkih
9
eksperimentalnih del, posnetih na 8-milimetrski
filmski format, uveljavljenega režiserja domačega
avtorskega filma Karpa Godine in enega od
pionirjev slovenskega amaterskega filma, premalo
poznanega Vinka Rozmana. V letu 2013 smo se
lotili restavracije bogatega opusa Davorina Marca
(katerega filmografija obsega blizu dvesto del) ter
kratki film Paura in Cittá (1181 dni pozneje ali
vonj po podganah) (1984) uspešno restavrirali in
digitalizirali.
kinotečnik, september-oktober 2015
Kot rezultat prizadevanj za čim večjo vidnost
in prepoznavnost majhne, a pomembne zbirke
restavriranih del iz kinotečnega arhiva in plod
uspešnega sodelovanja z različnimi sorodnimi
ustanovami doma in po svetu se je v mesecu marcu
ameriškemu občinstvu, v sklopu širše programske
predstavitve avantgardnega filma s področja
nekdanje Jugoslavije z naslovom Avant-garde
Cinema from ex–Yugoslavia, 1950s-80s, predstavil
slovenski eksperimentalni film iz 60. in 70. let
prejšnjega stoletja.
Med 6. in 8. marcem so v New Yorku v prostorih
Antology Film Archives potekale projekcije kratkih
filmov slovenskih režiserjev Karpa Godine in
Davorina Marca. Prikazani so bili filmi Ugrizni me
že enkrat (1978/80), Ej klanje (1981), Piknik
(2013/14) in Paura in citta (1181 dni pozneje ali
vonj po podganah) avtorja Davorina Marca ter filmi
Pes (1965), Divjad (1965), A.P. (Anno passato)
(1966) in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk
(1970) avtorja Karpa Godine. Selekcijo in uvodno
predavanje je pripravil naš kolega, nekdanji urednik
programa v Slovenski kinoteki Jurij Meden, ki
trenutno deluje kot kurator v George Eastman House
v Rochestru. Projekciji je sledil Medenov pogovor z
Davorinom Marcem.
Predstavitev je požela veliko zanimanje in naletela
na topel odziv, tako pri občinstvu kot v strokovni
javnosti. Najbolj jih je navdušila kakovost restavracije
predvajanih del. Vse restavrirane in digitalizirane
filmske kopije je prispevala Slovenska kinoteka.
Predstavitev slovenskega eksperimentalnega filma
se je po projekciji v New Yorku nadaljevala 11. marca
v prostorih Pacifiškega filmskega arhiva na univerzi
Berkeley v Kaliforniji in 30. marca na univerzi v
Rochestru, 22. aprila v Cinematheque Quebecois v
Montrealu v Kanadi in 20. maja v Seattlu v okviru
Northwest Film foruma.
Bojana Živec
.
festival
kolofon
film
na
oko:
prva edicija mednarodnega
filmskega festivala za otroke in mlade
Ofsajd
Jafar Panahi, 2006
Letos se bo v Sloveniji prvič odvil Film
na oko, mednarodni filmski festival za
otroke in mlade. Potekal bo med 3. in 7.
oktobrom 2015, in sicer v enajstih krajih
po vsej Sloveniji, v desetih kinih Art kino
mreže: v Celju, Izoli, Sežani, Novi Gorici,
Škofji Loki, Domžalah, Slovenj Gradcu,
Rogaški Slatini, Krškem in na Ptuju, v
Ljubljani pa v Slovenski kinoteki.
re za filmski festival, namenjen otrokom
in mladim med šestim in osemnajstim
letom starosti, v okviru katerega bomo
predstavili izbor kakovostne evropske
in svetovne filmske produkcije. Filmski
program bomo pospremili s filmskovzgojnimi pogovori, delavnicami in gradivi,
ki bodo otrokom in mladim odpirali prostor
ustvarjalnega izraza, z njimi pa bodo
pridobivali tudi veščine ter znanja za
kritično motrenje popularnih medijskih in
umetniških vsebin.
V Slovenski kinoteki bodo zaradi
muzejskega značaja institucije na
programu filmi, ki jih otroci in mladi
pogosto označujejo kot "stare", seveda
pa gre za dela, ki so že razveseljevala
mnoge generacije otrok in mladih,
med katerimi so danes nekateri tudi
sami starši. Tako želimo z glavno temo
festivala – "odraščanje" – povezati
starše z otroki v čudovito kino-izkušnjo;
s filmi, predvajanimi s 35-mm filmskega
traku, pa vzbuditi razmišljanje o času
pred tehničnim preskokom v digitalno
prikazovanje. V sodelovanju z revijo Ekran
smo pripravili tudi filmsko-kritiški natečaj
Mlada filmska kritika, s katerim želimo
nove generacije spodbuditi k artikulaciji
in kritični presoji filmskih vsebin.
Več o tekmovalni naravi festivala in
njegovem programu sodobne filmske
produkcije za otroke in mlade v
drugih kinih na spletni strani
www.filmnaoko.si.
Rok Govednik
vodja festivala in programa
.
mednarodni simpozij filmske teorije jesenska filmska šola 2015
do zadnjega smeha: preston sturges
19. in 20. oktobra se z letošnjo Jesensko
filmsko šolo bližamo koncu klasične
komedije. Glavni objekt predavanj je
Preston Sturges, avtor, čigar filmi so
poslednji pomemben odblesk enega
najbolj bistvenih, edinstvenih, neponovljivo
duhovitih žanrov klasičnega Hollywooda.
Predavanja domačih in tujih filmskih
teoretikov ter filozofov bodo naslovila
mojstrovine, s katerimi je Sturges v
40. letih poskrbel za ponovni vzpon
ameriške komedije: Božič julija, Lady
Eve, Zgodba v letovišču, Sullivanova
potovanja, Čudež v Morgan's Creeku in
Nezvesto tvoja. Premislili bomo okoliščine
in konceptualne implikacije zatona
klasične komedije, "smrt smeha", ter
osrednje teme Sturgesovega filma: sreče,
uspeha, denarja, politike, pa tudi osrednje
filozofske teme prevare, seksualnosti,
ljubezni in fantazme.
.
kino na slovenskem
foto: Tomaž Škorjanc
bilo je nekoč v preboldu
Razstava filmskih plakatov
preddverje nekdanjega kina v Preboldu
Decembra 2014 je Kinoteka z Občino
Prebold in KUD Svoboda Prebold na
pobudo domačinke Katje Huš odprla
vrata v dvorano in projekcijsko kabino
nekdanjega kina v Preboldu. Projekt,
ki smo ga poimenovali Kino (o)živi! je v
mesto najprej prinesel štiri filmske nedelje
s projekcijami filmov, spremljevalno
razstavo filmskih plakatov iz zbirke
Kinoteke in številna srečanja, pogovore in
obujanja spominov. Zaradi dobrega obiska
nedeljskih projekcij in dogodkov pa smo
s projektom nadaljevali tudi v januarju in
februarju 2015. Ves ta čas je potekalo
tudi zbiranje informacij, dokumentov,
gradiva in spominov. Projekt Kino (o)živi! je
namreč del dlje trajajočega Kinotekinega
projekta Kino na Slovenskem, s katerim
popisujemo, raziskujemo, dokumentiramo,
fotografiramo in zbiramo filmsko tehniko,
dokumente in gradiva, pomembne za
zgodovino kinematografije na Slovenskem,
še posebej se posvečamo tudi
nematerialni filmski dediščini. Zanimajo
nas namreč spomini ljudi, ki se jih je film
dotaknil poklicno, ljubiteljsko ali zasebno.
V času od februarja smo tako zbirali,
pregledovali, popisovali in urejali zbrano
gradivo ter načrtovali prve predstavitve
zbranega gradiva. S Katjo Huš in Tanjo
Žohar smo pregledali vse filmske plakate,
ki so ostali na zaprašenih policah kina v
Preboldu in so bili nekoč uporabljeni za
promocijo filmov, ki so jih tam predvajali.
Izbor plakatov bo napovedoval obširnejšo
razstavo in publikacijo, s katerima bomo
Več o predavanjih si preberite v
kinotečnem programu.
Predavanja bodo potekala v
angleškem jeziku.
predstavili projekt Kino(o)živi!, predvsem
pa zanimive in pomembne zgodbe, ki
smo jih zbrali s pomočjo vseh sodelujučih
pri projektu. Odprtje razstave bo v
torek, 6. oktobra ob 18:30, v Občinski
knjižnici Prebold (Na bazen 1, Prebold).
Del zbranih plakatov bo vključen v
zbirko Slovenske kinoteke, večina pa bo
hranjena v Preboldu, v filmski muzejski
zbirki.
Metka Dariš
.
slovenska kinoteka
direktor: Ivan Nedoh
ivan.nedoh@kinoteka.si|01.43.42.500
muzejski oddelek
Metka Dariš
metka.daris@kinoteka.si|01.43.42.505
arhivski oddelek
Darko Štrukelj
darko.strukelj@kinoteka.si|01.43.42.510
raziskovalno-založniški oddelek
Andrej Šprah
andrej.sprah@kinoteka.si|01.43.42.529
knjižnica in mediateka
Viktor Bertoncelj
viktor.bertoncelj@kinoteka.si|01.43.42.530
ponedeljek, torek, četrtek 9–15h
sreda
10–18h
petek
9–14h
kinotečnik
ISSN: C503-7182
Partnerji projekta: Zgodovinsko in
urednika: Varja Močnik, Matevž Jerman
narodopisno društvo Prebold, Zgodovinski oblikovna zasnova: Metka Dariš, Tomaž Perme
arhiv Celje, Medobčinska splošna
oblikovanje: Tomaž Perme
knjiznica Žalec, Osnovna šola Prebold,
tisk: Delo
Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS,
naklada: 7.000
distribucija: DPG
Slovenski filmski center in Fivia.
.
Festival slovenskega filma bo potekal od 15. do 20. septembra v Portorožu, v sredo,
23. septembra, pa se nam lahko pridružite v Slovenski kinoteki na projekcijah
zmagovalnih filmov letošnje, 18. edicije festivala.
ekran
dvorana silvana furlana
pisarna programskega oddelka
program@kinoteka.si
uradne ure: 11.00–14.00
tel. 01.43.42.520, faks 01.43.42.521
Varja Močnik
varja.mocnik@kinoteka.si|01.43.42.522
Kaja Bohorč
kaja.bohorc@kinoteka.si|01.43.42.520
Matevž Jerman
matevz.jerman@kinoteka.si|01.43.42.523
Anja Naglič
anja.naglic@kinoteka.si|01.43.42.525
kurator Animateke Igor Prassel
igor.prassel@animateka.si
Marta Matičič
(eno uro pred prvo predstavo)
blagajna@kinoteka.si|01.43.42.524
cena vstopnice: 4 eur
kinotečna kavarna
Kinotečna kavarna se odpre eno uro pred
prvo projekcijo.
festival
fsf
izdajatelj: Slovenska kinoteka,
Miklošičeva 28, 1000 Ljubljana
tel. 01.43.42.510, faks 01.43.42.516
tajnistvo@kinoteka.si; www.kinoteka.si
sofinancira: Ministrstvo za kulturo
kinopolis
kinopolis vabi
k vpisu!
Postanite polnopravni kinopoličani in
se včlanite v ultimativni cinefilski klub!
Članstvo v klubu Kinopolis prinaša:
•petdeset odstotkov popusta pri nakupu
•vstopnic rednega programa Kinoteke
•(redna cena vstopnica je 4,00 eur,
•za člane 2,00 eur)
•trideset odstotkov popusta pri nakupu
•vseh kinotečnih publikacij.
•deset odstotkov popusta pri
•nakupovanju v Kinodvorovi Knjigarnici.
•člani brezplačno prejemajo Kinotečnik
•po pošti.
zahvale
Pri organizaciji programa so nam pomagali
naslednji posamezniki in organizacije,
za kar se jim najlepše zahvaljujemo:
Lojz Teršan, Tatjana Rezec Stibilj (Slovenski filmski
arhiv), Cvetka Požar (MAO), Samantha Leroy, Emilie
Cauquy (La Cinémathèque française), Patricia
Košir (Francoski inštitut v Sloveniji), Susan Oxtoby
(UC Berkeley Art Museum and Pacific Film Archive),
Bratko Bibič, Eduardo Raon, Petra Seliškar
(MakeDox), Regina Schlagnitweit, Alexander
Horwath (Österreichisches Filmmuseum), Alma
Sedlar, Boris Gramc (Komisija za preprečevanje
korupcije), Paolo Cherchi Usai, Ken Winokur,
Roger C. Miller, Terry Donahue (Alloy Orchestra),
Federica Dini (Cineteca del Friuli), Gary Vanisian,
Jugoslovenska kinoteka, Susan Ray, Marleen Labijt
(Eye Film Institute), Anne Morra (MoMA), Gordon
Nelson, Tara Merenda Nelson, Jelena Mikloš, Uwe
Reissig (Goethe-Institut Ljubljana), Fleur Buckley,
Rod Rhule (BFI), Stefan Stratil (Asifa Austria)
kinotečni red
Vstopnice so naprodaj pri blagajni
Izšla je nova številka revije Ekran,
v kateri je znova mogoče prebrati več
filmske vsebine kot kjer koli drugje.
www.ekran.si
10
kinotečnik, september-oktober 2015
cena
20 eur za študente, dijake, upokojence in
brezposelne
25 eur za delovne občane
Članarina velja leto dni od vpisa.
Včlanite se lahko pri blagajni Kinoteke.
.
Kinoteke uro pred začetkom prve
predstave.
Obiskovalce prosimo, naj prihajajo na
predstave pravočasno.
V dvorano Slovenske kinoteke ni
dovoljeno vnašati hrane ali pijače.
Prenosni telefoni morajo biti izključeni.