1. No category

oktober
2016
od
12. oktobra
režija Pablo Larraín
scenarij Guillermo Calderón, Daniel
Villalobos, Pablo Larraín
fotografija Sergio Armstrong
igrajo Alfredo Castro, Roberto Farías,
Antonia Zegers, Jaime Vadell, Alejandro
Goic, Alejandro Sieveking, Marcelo
Alonso, José Soza, Francisco Reyes
festivali, nagrade Velika nagrada
žirije – Berlin. Najboljša režija, igralska
zasedba in scenarij – Chicago.
Nominacija za zlati globus v kategoriji
najboljši tujejezični film. Najboljši film –
Austin Fantastic Fest. Najboljši scenarij
in igralci – Mar del plata. Najboljši
neameriški film po izboru spletnega
združenja filmskih kritikov OFCS.
Toronto. Karlovi Vari. San Sebastián.
Liffe.
distribucija Demiurg
Štirje možje, štirje nekdanji duhovniki,
prebivajo v odročni hiši v tihem obmorskem mestecu na čilski obali. Tja so jih
poslali, da bi se v osami in molku, skriti
pred očmi javnosti, odkupili za pretekle
grehe. V prisilni upokojitvi pod budnim
očesom skrbnice redovnice preživljajo
monoton dnevni režim. Dokler krhkega
ravnovesja vsakdanje rutine ne poruši
prihod novega člana.
Z veliko nagrado berlinske žirije
ovenčani film čilskega režiserja Pa­
bla Larraína (Ne!) je neusmiljena in
provokativna obsodba zločinske dvo­ličnosti katoliške Cerkve s primesmi
izvirno enigmatičnega psihološkega
trilerja.
Klub El Club
Čile, 2015, barvni, 1:2.35, 97 minut
»Vedno so me pretresale usode tistih
duhovnikov, ki jih je s pozicij odpoklicala cerkev sama, v skrivnostnih okoliščinah in brez vpletenosti širše javnosti.
Hodil sem v katoliške šole in spoznal
veliko spoštovanja vrednih duhovnikov
/…/. Prav tako sem spoznal duhovnike,
ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. A
spoznal sem tudi take, za katere nihče
ne ve, kam so izginili. Ti duhovniki so
pogrešani, možje vere in duhovni vodje,
ki so se pogreznili v zemljo. Upokojili so
jih v popolni tajnosti. /…/ Moj film govori o teh možeh v izgnanstvu, zato je to
film o klubu izginulih duhovnikov.«
- Pablo Larraín
»Drzen, direkten in klinično inteligenten
film, prav toliko izzivalen zaradi mračnega humorja kot zaradi upravičenega
besa, je v isti dih napet triler, agitacijska
družbena kritika in jedka moralna basen. Režijske samozavesti Larraína, ki
tu razširi obzorje svoje že tako odlične
pinochetovske trilogije (Tony Manero,
Post Mortem, Ne!), ni mogoče prehvaliti: to je njegov najboljši film doslej.«
odigrano komorno dramo, v kateri režiserjev divje politični glas zadoni jasneje
in glasneje kot kadarkoli poprej.«
- Scott Foundas, Variety
- Jessica Kiang, The Playlist
»/…/ mrko komičen in globoko svetoskrunski portret štirih duhovnikov,
izgnanih na obrobje svoje vere, kjer živijo
prej po zgledu Sopranovih kot po zapovedih Vatikana. Presenetljiv in provokativen
film režiserja, ki nikoli ne ubere lažje poti,
utrdi Larraínov sloves enega resničnih talentov sodobne kinematografije.«
- Jordan Mintzer, The Hollywood
Reporter
»Atipičen in naelektren peti celovečerec
Pabla Larraína /…/ bo že po zaslugi
svoje neprijetne tematike (in odpora do
izrekanja prenagljenih moralnih sodb)
naletel na veliko zadržanih gledalcev.
Toda tisti, ki si bodo drznili vstopiti v
Klub, bodo odkrili izvirno in briljantno
»Ne teisti ne ateisti ne bodo ostali ravnodušni ob Larraínovi izjemni žilici za like,
dialoge in narativni lok zgodbe, katere
dramatični obrati so proti koncu morda
res na meji verjetnega, toda film se izteče
v prepričljiv, pregrešno duhovit in provokativen finale.«
- Neil Young, Indiewire
»Medtem ko vztrajen veter biča naša
ušesa, se kamera Sergia Armstronga
sprehaja po goli, brezoblični pokrajini in
ustvarja učinek širokokotne agorafobije; puščoba že vse od filmov Slepa ulica
Romana Polanskega in Stalker Andreja
Tarkovskega ni delovala tako mogočno
in spokorniško.«
- Ryan Gilbey, The Guardian
od
19. oktobra
Ko imaš 17 let
Quand on a 17 ans
Francija, 2016, barvni, 1:1.85, 114 minut
režija André Téchiné
scenarij André Téchiné, Céline
Sciamma
fotografija Julien Hirsch
igrajo Sandrine Kiberlain, Kacey Mottet
Klein, Corentin Fila, Alexis Lore
festivali, nagrade Svetovna premiera
v tekmovalnem programu festivala v
Berlinu. Velika nagrada žirije – Outfest,
Los Angeles. Beograd. Sydney. Seattle.
Melbourne. Skopje.
distribucija FIVIA – Vojnik
Damien je razvajen sedemnajstletnik,
ki živi z materjo zdravnico v vojaški
bazi na jugu Francije, medtem ko je
oče na misiji. Sošolci ga zbadajo zaradi mehkužnosti, saj ima rad Rimbauda
in matematiko. Največji nasilnež pa je
Tom, posvojenec z bližnje kmetije. Med
fantoma že ob prvem srečanju vzklije
divje, telesno sovraštvo. Toda ko mora
Tomova mati nenadoma v bolnišnico,
se Damienova prijazno ponudi, da bosta Toma medtem sprejela pod svojo
streho. Napetost med najstnikoma
postaja iz trenutka v trenutek bolj naelektrena ...
André Téchiné v scenarističnem tan­
demu z režiserko Céline Sciamma
(Pobalinka, Banda punc) ponudi ču­
dovito otipljiv pogled na odraščanje
mladostnikov, ki skušata razumeti in
obvladati svoja čustva. Vasica na go­
ratem jugu Francije postane psiholo­
ška pokrajina odnosa, ki burno niha
med prezirom in privlačnostjo.
»Vedel sem, da bo film spregovoril o
dveh mladostnikih, zato je bila izbira Céline nemudoma na dlani. S filmi
Vodne lilije, Pobalinka in Banda punc
se je kot edina francoska filmarka lotila odraščanja iz resnično sveže perspektive. /…/ Vodilo naju je le eno: telesnost zgodbe. Kako napisati karseda
fizičen film, v katerem bi sleherni prizor
predstavljal trenutek akcije, kjer so liki
nenehno v pozoru in reagirajo, ne da
bi razumeli, kaj se jim dogaja, ne da bi
vedeli, kako naj se odzovejo, še zlasti
pa, kako naj svoje občutenje izrazijo z
besedami.«
- André Téchiné
»André Téchiné je z zgodbo o brsteči homoseksualni ljubezni /…/ pri več kot 70
letih ustvaril svoj najmladostnejši film
doslej.«
- Peter Debruge, Variety
»Iz tistega, kar je bilo že na papirju videti kot sila zanimivo sodelovanje, se je
izcimilo nekaj naravnost izjemnega: Ko
imaš 17 let je ultranaturalističen prikaz
razburkane adolescence, kjer se srečujejo nasilje in čutnost, boleča izguba in
nežno odkritje. Neizbežne so primerjave
z režiserjevim najbolj osebnim filmom
Les roseaux sauvages, prav tako študijo rušilne moči najstniškega poželenja
/…/. Stične točke pa gre iskati tudi z lucidnim pogledom, ki zaznamuje zgodbe
o odraščanju in spolni identiteti soscenaristke Céline Sciamma /…/. Toda Ko
imaš 17 let je film večjih razsežnosti in
bolj večplastnih odtenkov kot katerokoli
od teh tematsko sorodnih del. Intimen
epski film /…/.«
- David Rooney, The Hollywood
Reporter
»André Téchiné slovi po svojem daru za
ustvarjanje čustvenih bojnih polj, na katerih liki doživljajo spopade in sprave, ne
da bi režiser zdrsnil v sentimentalnost.
In tokrat je presegel samega sebe. /…/
Film, ki se odvije pred čudovito kuliso
južnofrancoske regije Midi-Pyrénées, je
hkrati ljubezensko pismo Téchinéjevi
rodni deželi. /…/ Liki se naučijo soočiti
s svojimi najglobljimi strahovi, ki jih presežejo v naravi. Lokacija sama postane
lik; letni časi se spreminjajo prav tako
drastično kot tisti, ki jih preživljajo.«
- Sean Gallen, The Upcoming
»Prispevek izjemnega vpogleda Céline
Sciamma v težave mladih, ki tipajo za
svojo družbeno in spolno identiteto, je
očiten, in skupaj s Téchinéjevo obvladovano vizijo in sijajnim vodenjem igralcev ustvari film zadržane silovitosti. /…/
Mladi švicarski igralec Kacey Mottet
Klein se je kot obetaven talent izkazal že
v filmih Dom in Otrok iz zgornjega nadstropja Ursule Meier, tu pa je z žilavo in
emocionalno pretanjeno predstavo najstniške zbeganosti dozorel v prepričljivega in pogumnega igralca.«
- Jonathan Romney, Screen Daily
Marguerite Marguerite
Francija/Češka/Belgija, 2015, barvni, 1:2.35, 127 minut
od
26. oktobra
režija Xavier Giannoli
scenarij Xavier Giannoli, Marcia
Romano
fotografija Glynn Speeckaert
igrajo Catherine Frot, André Marcon,
Michel Fau, Christa Théret, Denis
Mpunga, Sylvain Dieuaide, Aubert
Fenoy, Sophia Leboutte, Théo Cholbi
festivali, nagrade Cezar za najboljšo
igralko, kostumografijo, scenografijo
in zvok ter sedem nominacij, vključno
s kategorijami najboljši film, režiser
in scenarij. Svetovna premiera na
beneškem festivalu (nagrada Nazarena
Taddeija). Telluride. Stockholm.
Hongkong. Skopje.
distribucija FIVIA – Vojnik
Pariz, zgodnja 20. leta. Premožna Marguerite Dumont je strastna ljubiteljica
glasbe in opere. Na svojem dvorcu za
izbrane goste redno prireja recitale.
Toda pevka je povsem brez posluha
in nihče od licemernih povzpetnikov ji
tega ne želi odkrito povedati. Ko mladi,
izzivalni novinar objavi navdušeno kritiko njene zadnje predstave, se Marguerite kljub nasprotovanju moža odloči
izživeti svoje sanje in nastopiti pred
čisto pravim občinstvom v Pariški operi.
Razkošna in komična kostumska dra­
ma o strasti, ki jo podžiga velika laž,
premesti milje svojega navdiha, res­
nične zgodbe o ameriški bogatašinji
in nesojeni operetni divi Florence
Foster Jenkins, v Pariz dvajsetih let.
Štiri nagrade cezar, vključno z lovori­
ko za najboljšo igralko.
»Pred približno desetimi leti sem na radiu zaslišal nenavadno operno pevko, ki
je interpretirala Mozartovo arijo Kraljica
noči in pri tem neverjetno fušala. Bilo
je smešno in na neki način izjemno /…/.
Izvedel sem, da ji je bilo ime Florence
Foster Jenkins, živela pa je v Ameriki v
40. letih. /…/ Film je zelo svobodna interpretacija resnične osebe. /…/ Rad imam
like, ki so trmasti in obsedeni po naravi.
S svojo osebnostjo poganjajo ves film,
vdahnejo mu napetost, ritem in smer.
Marguerite živi svojo strast, doživlja
srečo in trpljenje, ki sta neizbežni del
življenja, posvečenega glasbi. Poje popolnoma neuglašeno, toda hkrati izraža
divjo željo. Takšna je kot mi vsi, saj vsi
potrebujemo iluzije.«
- Xavier Giannoli
»Zatisnite si ušesa in odprite srca: v
perfektno uglašeni komediji manir francoskega režiserja Xavierja Giannolija
si brezsramna pevka s preveč denarja in
premalo talenta kupi mesto pod žarometi
in spotoma razkrinka hipokrizijo svoje
priliznjene klike.«
- Peter Debruge, Variety
»/…/ Giannoli in Frotova poskrbita, da
Marguerite nikoli ne postane predmet
posmeha. Ravno nasprotno: uteleša nekakšno čudovito neukročenost – predanost glasbi, ki je zmožna preseči zadušljiva razočaranja resničnega življenja.«
- Mark Kermode, The Observer
»Marguerite se z navdušujočo veščino
loti grenko-sladke resnice, da si lahko
z denarjem kupiš marsikaj, le ljubezni
in talenta ne. Kostumski film s čudovito
scenografijo in popolno igralsko zasedbo /…/ do zadnjih trenutkov ohrani svojo napetost. In glasbena podlaga – tako
tista uglašena kot tista zafušana – je čudovita.«
- Lisa Nesselson, Screen Daily
»Bržkone noben umetniški milje ni predmet tolikšnega romantiziranja kot medvojni Pariz, čas, ko je bil nadrealizem
v polnem razmahu ter se je izgubljena
generacija zapisovala (in zapijala) v
zgodovino. Francoski film Marguerite,
ki se odvija leta 1921 tako na zabavah
visoke družbe kot na boemskih veseljačenjih, je razkošna kostumska drama, ki pa
vendarle ne izgublja časa z nostalgijo v
slogu Polnoči v Parizu. Celo avantgardni stremuhi s stranskih črt Giannolijevega zabavnega celovečerca prekipevajo
od sebičnega pohlepa.«
- Benjamin Mercer, The A.V. Club
»Predstava Catherine Frot, polna topline, humorja in upanja, poganja zgodbo
in privede celo do trenutkov, ki nasmejejo
na ves glas.«
- E Wolfe, The Village Voice
Naš vsakdan
Naša svakodnevna priča
BiH/Slovenija/Hrvaška, 2015, barvni, 1:1.85, 89 minut
režija in scenarij Ines Tanović
fotografija Erol Zubčević
igrajo Uliks Fehmiu, Emir
Hadžihafizbegović, Jasna Ornela Bery,
Nina Violić, Goran Bogdan, Vedrana
Seksan, Goran Navojec
festivali, nagrade Svetovna
premiera v Sarajevu. Kandidat
Bosne in Hercegovine za oskarja
za najboljši tujejezični film. Najboljši
film – Tuzla. Najboljši igralec (Emir
Hadžihafizbegović) – Festival SEE Berlin.
Najboljši igralec (Uliks Fehmiu) – Vilna.
Nagrada občinstva – Priština. Cottbus.
Göteborg. Sydney. FSF, Portorož.
distribucija Cinemania group
Skoraj štiridesetletni Saša pripada generaciji, ki ji je vojna vzela mladost, pa
tudi ambicije in upe za svetlo prihodnost. Njegova mlajša sestra Senada
je kot otrok prebegnila iz obleganega
Sarajeva in živi v Sloveniji. Oče in družinski glavar Muhamed se kot direktor
krčevito oklepa podjetja, ki je zastarelo in propada, ter ostro obsoja sinovo malodušje in brezdelje. V njunem
navzkrižnem ognju je mati Marija, ki se
v požrtvovalni skrbi za dom dobro zaveda, da je družina tisto najpomembnejše.
Filmska sevdalinka režiserke Ines
Ta­nović (omnibus Neke druge zgodbe) je presunljiv in čustveno pris­
ten, toda hkrati umirjen, humoren in
realističen portret sarajevske me­
ščanske družine v tranzicijski družbi.
Kandidat Bosne in Hercegovine za
od
28. septembra
oskarja v kategoriji najboljši tujeje­
zični film se ponaša z odlično igral­
sko zasedbo z različnih koncev nek­
danje Jugoslavije.
»To je film o generaciji v štiridesetih letih, ki je preživela vojno, ki ni dočakala
nikakršnega spektakularnega obdobja
miru in ki že dve desetletji išče svoje
mesto v družini in družbi. Kot avtorici
mi je najpomembnejše sporočilo: ko
začne ljudem življenje razpadati na poslovnem, zdravstvenem in čustvenem
področju, dojamejo, da je družina tisto,
kar je najpomembnejše, da je to pravzaprav človekova edina oaza.«
- Ines Tanović
»Režiserka in scenaristka Ines Tanović
ob pomoči sijajne igralske zasedbe z
vseh koncev nekdanje Jugoslavije zgodbi vdahne avtentična čustva in živahen
lokalni značaj. /…/ nevsiljivo nadroben
scenarij, ki se ponaša s toplino ter intimnostjo in gledalcu ne začne nikoli
presedati, sijajno upodobi občutek moralne izgubljenosti dežele med mučno
počasno tranzicijo iz stanja krize. Jasno
odrazi tudi stisko vse generacije 30- in
40-letnikov, ki jim je vojna vzela mladost in se čutijo ujete v zamrznjenem
življenju. Veliko pove že dejstvo, da bi
po odprtem koncu večina gledalcev z
veseljem preživela še poldrugo uro z
družino Susić.«
»Kljub navidezni vsakdanjosti zgodba
deluje zato, ker Tanovićeva mojstrsko izrablja prizore, dialoge in mizansceno, ki
so videti, kot bi bili posneti po resničnem
življenju.«
- Dan Fainaru, Screen Daily
»Kandidat Bosne in Hercegovine za tujejezičnega oskarja je grenko-sladka ansambelska drama o sarajevski meščanski
družini, ki se spopada z univerzalnimi
stiskami, povezanimi z denarjem, zdravjem in medgeneracijskimi konflikti. Toda
hkrati gre za izrecno bosansko zgodbo,
kar pomeni, da je v njej najti mnoge namige na odprte rane balkanskih vojn in
turbulentno tranzicijo v postkomunistično gospodarstvo /…/.«
»Film, ki s svojo tematiko ponuja vso
razsežnost katerekoli vojne, ki s svojimi
posledicami vpliva tako na spremembo
človeškega pogleda na svet kot na spremembo časa samega in vrednostnih sistemov v njem, film, ki s svojimi liki presega pogled v preteklost in na trenutke
objektivno analizira tudi sedanjost, film
ki s simbolnimi znaki nagovarja verjetnost boljše prihodnost. To je film Naš
vsakdan, subtilna epopeja, ki se sprehodi
med tradicijo in sodobnostjo, med življenjem in smrtjo, med lažjo in resnico, da
bi odkril pravo vrednost naših življenj.«
- Stephen Dalton, The Hollywood
Reporter
- žirija Festivala evropskega in mediteranskega filma v Piranu
- Alissa Simon, Variety
Maraton! Free to Run
Švica/Francija/Belgija, 2016, barvni, 1:1.85, 100 minut
od
4. oktobra
režija in scenarij Pierre Morath
fotografija Thomas Queille
nastopajo Philippe Torreton
(pripovedovalec), Bobbi Gib, Kathrine
Switzer, Noël Tamini, Fred Lebow, Steve
Prefontaine, Franck Shorter
festivali, nagrade Sydney. Docville,
Leuven. Docs Against Gravity, Varšava.
Festival neodvisnega filma, Buenos
Aires.
distribucija Demiurg
Od newyorških avenij do gorskih poti
v švicarskih Alpah, od Sao Paola do
Pariza, Pekinga ali Sydneyja. Po svetu
danes teče na milijone ljudi, moški in
ženske, vrhunski atleti in rekreativci.
Toda nekoč, pred petdesetimi leti, je
bila zgodba precej drugačna. Tek je bil
izključno privilegij moških. Odvijal se je
lahko le na stadionih, kjer so dolgo veljala stroga, nazadnjaška pravila. Pravico do teka si je bilo treba priboriti.
Maraton! razkriva polstoletno zgodo­
vino tekaškega gibanja, neverjetno
zgodbo nekoč marginalnega in mili­
tantnega dejanja upora proti konser­
vativnim tekaškim zvezam in širšim
družbenim predsodkom, ki je s ča­
som postalo globalna strast in nav­
sezadnje velik posel.
»Sam sem odkril tek leta 1985, pri 15
letih. /…/ Takrat je vedno več ljudi teklo,
tako vrhunski atleti kot običajni posamezniki, tako mladi kot stari. Sklepal
sem, da so vsi od nekdaj tekli na ta način – svobodno. /…/ Šele kasneje, konec
90. let, sem se med raziskovanjem za
neko knjigo zares poglobil v novejšo
zgodovino teka na dolge proge. Sprevidel sem, kako malo vem o tej neverjetni
in povečini neznani zgodbi popularnega teka /…/. Tekaški šport je doživel
lastno družbeno revolucijo – in tek
na dolge proge uteleša to uporniško
energijo bolje kot katerakoli druga disciplina! Snov je bila kot nalašč za film.
/…/ Za veliko sago o neverjetni zgodbi
svobodnega teka: od idealističnega in
militantnega rojstva 'jogginga' do prave eksplozije tekmovanj in množičnih
maratonov. In nekje globoko v ozadju
je bilo slutiti ta odraz širših družbenih
sprememb: od kontrakulturne družbene revolucije in gibanja za enakopravnost spolov v Evropi in Ameriki poznih
šestdesetih let do triumfa individualizma in potrošniške družbe v devetdesetih.«
- Pierre Morath
»Filozofska podstat odlično tempiranega
dokumentarca o revoluciji teka na dolge
proge Švicarja Pierra Moratha evocira
moto sosednje Francije: liberté, égalite, fraternité. Maraton! je sociozgodovinska študija, ki na podlagi intervjujev
z navdušenci in inovatorji, vključno z
ustanoviteljem revije Spiridon Noëlom
Taminijem in pionirsko maratonsko tekačico Kathrine Switzer, ilustrira, kako
so svoboda, enakopravnost in občutek
skupnosti privedli do demokratizacije
elitnega športa.«
»/…/ dokumentarni film /…/ uvede prizor moškega, ki se spominja poznih 60.
let, ko si imel srečo, če si med enournim
tekom po newyorškem Centralnem parku
srečal štiri ali pet drugih tekačev. Med
pripovedjo opazuje park z balkona nebotičnika, in če si predstavljate, kakšne
so tam cene nepremičnin, postanejo zaključni trenutki filma, ki govorijo o sporni odpovedi newyorškega maratona po
orkanu Sandy, še zlasti provokativni, saj
pokažejo, da tek v New Yorku vsekakor ni
šport za siromašne.«
- Serena Donadoni, The Village Voice
- Ed Gonzalez, Slant Magazine
»Kot kaže novi, presenetljivi dokumentarec, svet ni vedno pripadal tekačem.
/…/ kot zgoščena zgodovina ponuja izjemen vpogled, zlasti ko izpostavi, kako
pomembno vlogo je tek na dolge proge
odigral v gibanju za žensko enakopravnost.«
»Režiser Pierre Morath, od 15. leta tudi
sam navdušen tekač, je združil svojo izobrazbo zgodovinarja s strastjo do teka.
/…/ Maraton! je navdihujoč poklon teku
in pričevanje o transformaciji miselnosti
skozi desetletja.«
- Sheri Linden, Los Angeles Times
- Festival dokumentarnega filma
Docville
1001 noč As Mil e Uma Noites
Portugalska/Francija/Nemčija/Švica, 2015, 1:2.35, barvni
režija Miguel Gomes
scenarij Miguel Gomes, Mariana
Ricardo, Telmo Churro
fotografija Sayombhu Mukdeeprom,
Lisa Persson, Mário Castanheira
igrajo Crista Alfaiate, Adriano Luz,
Américo Silva, Rogério Samora, Carloto
Cotta, Fernanda Loureiro, Jing Jing
Guo, Chico Chapas, Quitério, Bernardo
Alves
festivali, nagrade Štirinajst dni
režiserjev, Cannes. Najboljši film
– Sydney. Najboljši film – Festival
evropskega filma, Sevilla. Nagrada
FIPRESCI – New Horizons, Wrocław.
Nagrada Evropske filmske akademije
za oblikovanje zvoka. Liffe.
distribucija FIVIA – Vojnik
Na Portugalskem, v evropski državi v
krizi, se filmski režiser odloči, da bo iz
bedne realnosti, v katero je pogreznjen,
zgradil izmišljene zgodbe. Ko pa v svojem delu ne uspe odkriti smisla, strahopetno pobegne in izziv naprti prelepi
Šeherezadi. Ta bo potrebovala veliko
poguma in zanosa, da ne bo kralja dolgočasila z zgodbami o nesrečni deželi.
Ko druga za drugo minevajo noči, se
nemir preveša v obup in nato v začaranost.
Portugalski auteur Miguel Gomes
(Tabu) je z monumentalno trilogijo
1001 noč (Nemiren, Obupan, Začaran)
po navdihu duha in strukture Šehere­
zadinih pripovedk stkal alegorično in
aktualno politično tapiserijo sodob­
ne Portugalske v primežu »politike
zategovanja pasu«.
9. oktobra
ob 21:00
Projekcija filma 1001 noč:
Nemiren 9. oktobra ob 21:00
za člane Kluba Kinodvor
prost vstop.
»Po filmu Tabu sem razmišljal, da bi šel
snemati v Mehiko. Nato pa se je Portugalska znašla v hudem primežu gospodarske krize in lahko sem videl, kako
se družba spreminja. Zato sem si rekel:
zdaj ne morem oditi, ostati moram tu in
nekaj narediti. Ker sem filmar, sem se
čutil dolžnega upodobiti trenutno dogajanje v moji deželi, v moji družbi. Nič
drugega mi ni preostalo. Prvi del filma
predstavlja začetek, zastavi načrt poskusa posneti dušo portugalske družbe v teku enega leta in hkrati ustvariti
zgodbe, ki bi po svojem nadrealističnem pridihu spominjale na Tisoč in eno
noč. Srečamo številne pripovedovalce,
različne zgodbe, in film ves čas spreminja smer. Drugi del je bolj mračen,
tu smo v peklu, film je najbolj nasilen,
vsebuje manj zgodb in te so daljše. V
tretjem delu se Šeherezada odzove na
drugi del, znajde se v krizi.«
- Miguel Gomes
»Monumentalen, pa vendar mil in lahkoten. /.../ do skrajnosti aktualen premislek
o tem, kaj danes pomeni posneti političen
film.«
izjemnega; protestni krik zoper sile, ki
so zadušile ogenj njegove dežele, in ljubezensko pesem tistim, ki skušajo njen
plamen znova zanetiti.«
- Dennis Lim, Film Comment
- Ben Nicholson, CineVue
»/…/ Miguel Gomes je pred tem posnel
Tabu, film o tem, kako se je Portugalska
iz mogočne kolonialistke prelevila v kolonijo, /…/ njegova 1001 noč – tridelni
antiepski epos (Nemiren, Obupan, Začaran), portret svinčene dobe in protest
proti njej – pa je film o varčevanju, ki
ne varčuje: traja 6 ur. In četudi bi trajal osem let, ne bi mogel parafrazirati
vseh krivic, ki jih je ustvarila politika
varčevanja, to morilsko kladivo neokapitalizma.«
»/…/ prepričan sem, da boste očarani
od prve do zadnje sekunde tega filma,
polnega presežne duhovitosti in dobrosrčnosti.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ 1001 noč daleč presega svoje posamične dele. /…/ Gomes je ustvaril
nekaj povsem unikatnega in naravnost
- Calum Marsh, The Village Voice
»Nadrealističen, omotičen, erotičen in še
tisoč drugih reči.«
- David Ehrlich, Time Out New York
Oktobra bosta na sporedu tudi
drugi in tretji del trilogije 1001
noč: Obupan ter 1001 noč:
Začaran. Datumi projekcij bodo
objavljeni v Kinodvorovem tedenskem urniku in na spletni strani.
na sporedu
Kapitan Fantastični
Captain Fantastic
ZDA, 2016, barvni, 1:2.35, 120 minut
režija in scenarij Matt Ross
fotografija Stephane Fontaine
igrajo Viggo Mortensen, George
MacKay, Frank Langella, Kathryn Hahn,
Samantha Isler, Annalise Basso, Nicholas
Hamilton, Shree Crooks, Charlie Shotwell
festivali, nagrade Svetovna premiera
na festivalu Sundance. Nagrada za
najboljšo režijo v sklopu Posebni
pogled – Cannes. Najboljši film – Seattle.
Nagrada občinstva – Karlovi Vari.
distribucija Cinemania group
Ben je predan oče in zagrizen zagovornik svojih idealov. V neokrnjeni divjini
ameriškega severozahoda, onkraj civilizacije, vzgaja in uri svojih šest otrok, da
bi lahko odrasli v izjemne osebe. Toda
ko mora družina po tragičnem dogodku zapustiti paradiž in se podati v svet,
so Benova predstava starševstva in nauki, ki jih odločno vceplja otrokom, pred
težko preizkušnjo.
Hkrati humorna in pretresljiva, zlasti
pa ganljiva drama o nekonvencional­
ni družini, ki mora zapustiti svoj dom
sredi ameriške divjine, da bi zaživela
v svetu, v katerega ne verjame. Na­
grada za najboljšo režijo v sklopu
Posebni pogled letošnjega Cannesa,
kjer je film požel stoječe ovacije.
na svetu ali pa morda najslabši. /…/
Moja mati je bila pristašinja alternativnih oblik bivanja. Ko sem bil otrok, se
temu ni reklo življenje 'onkraj udobij
civilizacije', toda živeli smo v komunah
v severni Kaliforniji in Oregonu, sredi ničesar, brez televizije in druge sodobne
tehnologije. Še posebej težko mi je bilo
v adolescenci. Ko so me začela privlačiti dekleta, sem bil ločen od svojih
vrstnikov. Moji prijatelji so živeli daleč
stran. V takšni situaciji se v filmu nahaja Bo, najstarejši sin, medtem ko je za
mlajše otroke tovrstno življenje še vedno pustolovščina.«
- Matt Ross
»Fascinira me problematika starševstva in starševske vzgoje. Ben se je
odrekel zunanjemu svetu in osebnim
ambicijam, da bi svoje življenje posvetil cilju postati kar najboljši oče. Toda
vprašanje je, ali je postal najboljši oče
»Viggo Mortensen v vlogi, za katero je
bil rojen. Ne v vlogi superjunaka, pač
pa superočeta, ki je odločen svoje otroke vzgajati po svoje /…/, enega najbolj
progresivnih filmskih patriarhov vseh
časov, preživele polovice kontrakulturne-
ga para, ki je sklenil zavreči kapitalizem
/…/, zapustiti življenje v velemestu in
vzgajati družino zunaj civilizacije. Toda
ko mati naredi samomor, se pravljica
obrne na glavo. In prav tu se resnično
začne Rossova čustveno pretresljiva družinska drama, ki preudarno tehta prednosti in slabosti divje nekonvencionalne
strategije vzgoje, medtem ko se žalujoči
oče in šest otrok spopadajo z idejo ponovne vključitve v omikano družbo. /…/
Ker je film ob vsem tem tudi sijajno videti in slišati – Rossov izjemen dosežek
je bil angažma Audiardovega direktorja
fotografije Stephana Fontaina (Prerok,
Rja in kost) –, gre za doživetje, ki je tako
blesteče in bogato kot malodane vsak široki kader tega filma.«
- Peter Debruge, Variety
»Ni si težko zamišljati Vigga Mortensena
kot dobrohotnega patriarha odmaknjene
puščavniške družine. Kot strog, a sočuten
glavar bi uril jato kakšnega pol ducata
otrok. Učili bi se boriti, a tudi misliti, in vsa druščina bi ob zvokih Bacha
praznovala rojstvo Noama Chomskega.
Nikakršnih neumnosti tipa 'okupirajmo
stavbe na zveznem zemljišču' se ne bi
šli; nobenih spolnih perverzij. Ta družina
bi bila kljub osami kulturno omikana in
moralno pokončna. Se vam zdi ta fantazija privlačna? Potem se razveselite:
Kapitan Fantastični prinaša te sanje na
veliko platno.«
- Russ Fischer, Indiewire
»Konfrontacija odpadniške družine Cash
s svetom onkraj njihovega gozda je, kot
bi pričakovali, nadvse smešna. Radoživ
scenarij in čudovito politično nekorekten
humor (beri: nekorekten z vidika konservativne mentalitete) vas čas poganjata
film.«
- Jasmin Valjas, The Upcoming
Mama
na sporedu
Slovenija/Italija/BiH, 2016, barvni, 1:1.85, 93 minut
avtor Vlado Škafar
fotografija Marko Brdar
montaža Jelena Maksimović, Vlado
Škafar
zvok Julij Zornik
producent Frenk Celarc
produkcija Gustav film, Transmedia,
SCCA/pro.ba, Arch Production
igrajo Nataša Tič Ralijan, Vida Rucli,
Gabriella Ferrari, Pierluigi Di Piazza
distribucija Gustav film
Filmska pesem o mami in hčeri. Mati
odpelje hčer v tujo deželo in jo zapre v
hišo v odročni vasici. Čeprav med seboj
ne govorita, je jasno, da ima hči samouničevalne težnje. Potovanje, ki se začne
kot materin poskus, da bi rešila svojega otroka, postane vse bolj čarobna
duhovna pustolovščina, na kateri mati
znova prebudi življenje v sebi.
Tretji del »trilogije o bolečini in lepo­
ti« Vlada Škafarja je doživel svetovno
premiero v sekciji Svetla prihodnost
filmskega festivala v Rotterdamu.
»Umetnost je zame najvišja oblika pogovora. Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu
najbolj leži na duši, se ne da povedati v
obraz ali v uho. Neposredno sporočilo
ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem. Ta
film je emanacija takega pogovora.«
- Vlado Škafar
»Škafarjev film se pravzaprav razvija
brez posebnih zapletov in skoraj brez
dialoga. Namesto tega gledamo mamo,
kako je – kako razmišlja, čuti in se spominja –, potopljena v svetlobo filma,
trepetajočo podnevi in ostro v soju sveč.
Prisotnost spomina je skoraj otipljiva: z
malo vzročnih povezav med večino posnetkov se Mama ne bere kot zgodba,
ampak bolj kot evokacija nekega razmerja. /…/ Kako izgubljena je ta mati v preteklosti? Ali pa smo mi izgubljeni z njo
– ne v preteklosti, ampak v spominjanju
preteklosti? Nekaj podob nas potisne še
globlje v ta krhki prostor vmesnega, notranjega časa: materin obraz, oškropljen
z vodo, ki se prelije v odsev njene hčerke,
in kasneje, materin samotni počitek na
travniku, ki za trenutek postane skupen,
ko se počasi prikaže podoba hčerinega
dremajočega telesa. Koliko ljubezni je
v spominu – in spomina v ljubezni? Pa
vendar ne gre za razpoloženjski film o
osamljeni duši. Mama zaplete in obogati
svojo čustveno komorno dramo – v kateri
skromno odmevajo filmi Bergmana, Tarkovskega in Sokurova – z uvedbo skoraj
dokumentarnega elementa, ki poskrbi
za razumljivejši kontekst doživljanja (do
sklepnega dejanja bolj duhovno kot fizično prisotne) hčerke.«
- Daniel Kasman, MUBI
»Njegovi filmi niso podobe v liričnem
smislu Tarkovskega ali greenawayevsko
razkričane. In niso godardovski filmski
eseji. Pa kljub temu jih lahko opišemo
kot vizualne meditacije in lirične refleksije, ki črpajo iz najintimnejših pretresov
posameznika kot bitja bolečine in lepote.
/…/ film ne zahteva le gledalca, ki je očiščen pričakovanj, ampak tudi gledalca, ki
filma ne gleda dobesedno, ki ga ne racionalizira, ampak ga gleda tako, kot bi bral
poezijo. In tudi te, povsem dobesedno, v
filmu ne manjka.«
- Ženja Leiler, Delo
»Pri filmu je najbolj osupljivo, koliko
psiholoških podrobnosti o njunem odnosu izvemo, ne da bi nam kaj zares povedal z besedami. Izraža se namreč skozi
vizualne motive ljudi, zgradb in še posebej narave (ki jo je prekrasno posnel
Marko Brdar), četudi simbolizem v filmu
nikoli ne deluje umetno ali prisiljeno.«
- Tina Poglajen, Indiewire
»Skozi zgodbo trpinčene in težavne hčere nam Škafar predstavi neskončno lepo,
brezkompromisno in vseobsegajočo silo
materinske ljubezni ter pri tem gledalca
postavi pred spoznanje, da med staršem in otrokom tako rekoč ni otipljivih
razlik /…/.«
- Jerica Šemerl-Harmel, Kevd'r
No Home Movie
No Home Movie
3. oktobra
ob 20:30
Belgija/Francija, 2015, barvni, 1:1.85, 115 minut
režija in fotografija Chantal Akerman
montaža Claire Atherton, Clémence
Carré
nastopajo Chantal Akerman, Natalia
Akerman, Sylvaine Akerman
festivali, nagrade Svetovna premiera
na festivalu v Locarnu. Toronto. New
York. AFI Fest, Los Angeles.
Chantal Akerman v nenačrtovanem
dokumentarnem filmu spremlja svojo
mater do zadnjih trenutkov njenega
življenja. Natalia Akerman je kot poljska
Židinja preživela internacijo v Auschwitzu in si nato v Bruslju ustvarila družino.
Kamera, odložena na to ali ono mizo,
jo snema v skrbno urejenem meščanskem stanovanju, med dnevnimi opravili, med kuhinjskimi obroki s hčerko
Chantal. Ko je ta v tujini, v New Yorku,
v Oklahomi, se pogovarjata po skypu.
Med njune pogovore se vrinjajo posnetki gole izraelske puščave.
Poslednje delo Chantal Akerman
(1950–2015) je intimen portret av­
toričinega odnosa z materjo Natalio,
ki vse od prelomne mojstrovine Jeanne Dielman, 23, Quai du commerce,
1080 Bruxelles, s katero je za vselej
spremenila podobo in misel o film­
ski umetnosti, predstavlja osrednjo
figuro v življenju in delu belgijske ci­
neastke.
»Že leta snemam povsod, takoj ko
zagledam kader. Brez kakšnega goto-
vega cilja, zgolj zaradi občutka, da bo
iz teh podob nekoč nastal film ali umetniška instalacija. Preprosto prepustim
se, ker si tega želim, in vodi me le vzgib.
Nikakršen scenarij, nikakršen zavesten projekt ali načrt. /…/ Prejšnjo pomlad sem s pomočjo Claire Atherton in
Clémence Carré zbrala približno 20 ur
podob in zvokov, ne da bi vedela, kam
me pot vodi. Nato smo začele klesati
material. Iz 20 ur jih je najprej nastalo
8, potem 6, nazadnje pa sta ostali dve.
In takrat sem ga zagledala, prepoznala
sem film in si rekla: seveda, to je film, ki
sem ga hotela narediti. Ne da bi si to
priznala. Če bi si morala priznati, če bi
se začela zavedati, kaj se dogaja, /…/
tega filma najbrž ne bi nikoli posnela.
Bilo bi me strah. Ali pa me ne bi bilo
dovolj strah. Kajti to je v prvi vrsti film
o moji materi, o materi, ki je ni več. /…/
Je tudi film ljubezni, film o izgubi, včasih
smešen, včasih strašen. Toda motren
iz spoštljive distance, vsaj tako mislim.
Film, v katerem se odvija prenos – diskreten, skorajda spontan, brez patosa
– iz neke kuhinje v Bruslju. Trenutno je
film seveda surov material, v grobih potezah, nekakšen art brut ali 'umetnost
obstrancev'. Toda nikoli ne sme postati dodelan, izgubil bi svojo moč. Na
trenutke je okoren, a v tem primeru je
okornost vrlina.«
- Chantal Akerman
»Chantal Akerman, ki jo po silovitosti
in izvirnosti lahko primerjamo z Godardom ali Fassbinderjem, zaseda bržkone
najpomembnejše mesto med evropskimi
režiserji svoje generacije.«
- J. Hoberman, The Village Voice
»Chantal Akerman je nagovarjala slehernega med nami, intimno, kot bi se z
vsakim pogovarjala iz oči v oči /…/. To je
film, ki tli v nas, ki živi v nas, kinematografija, ki smo jo podedovali, ki bo skozi
nas živela naprej. Mi smo njene sirote, a
hkrati smo njeni dediči.«
- Bérénice Reynaud, Senses of Cinema
»Skrajno intimen film, a tudi film izjemne
formalne preciznosti in lepote, je eno
tistih redkih umetniških del, ki so hkrati
osebna in univerzalna, ter prav tolikšna
mojstrovina kot temeljno delo avtoričine
kariere Jeanne Dielman.«
- Filmski festival v New Yorku
»Akermanova nas spusti v svoj svet in
nam skozi značilno kompleksno formo
dovoli doumeti svoje fragmentirano doživljanje doma.«
- Justine Smith, Indiewire
»Ko sem ga gledal prejšnji teden, je bil
presunljiv. Zdaj mi para srce.«
- J. Hoberman, The New York Times
Projekciji v okviru 22. Mednarod­
nega festivala sodobnih umetno­
sti Mesto žensk sledi pogovor z
režiserkino dolgoletno sodelavko,
montažerko Claire Atherton.
Tiha strast A Quiet Passion
Velika Britanija/Belgija, 2016, barvni, 1:2.35, 125 minut
režija in scenarij Terence Davies
fotografija Florian Hoffmeister
igrajo Cynthia Nixon, Jennifer Ehle, Keith
Carradine, Emma Bell, Duncan Duff,
Jodhi May, Catherine Bailey, Joanna
Bacon, Annette Badland
festivali, nagrade Svetovna premiera
na festivalu v Berlinu. Toronto. London.
distribucija FIVIA – Vojnik
Emily Dickinson je večino življenja preživela na posestvu staršev v mestecu
Amherst v Massachusettsu. Pisala je
dnevno, vsako noč, a je bil le neznaten
fragment te poezije objavljen v času
njenega življenja. Bila je plaha, a polna
iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Vsa groza
in lepota sveta sta tu skrčeni na samo
esenco pomena in ekspresije. Bila je
bržkone ena največjih pesnic.
Tiha strast v režiji poeta sodobnega
britanskega filma Terencea Daviesa
je pretanjena in pogosto humor­
na zgodovinska drama o življenju
in delu Emily Dickinson. In je hkrati
pretresljiv portret ženske, umetni­
ce uporniškega, neodvisnega duha
v primežu zadušljive patriarhalne in
krščanske morale.
»Dickinsonova je bila resnični genij in
močno pred svojim časom. Njene najboljše pesmi so zares veličastne. /…/
Svojo skrajno zgoščeno izraznost je
izpopolnjevala za zaprtimi vrati, brez
5. oktobra
ob 19:00
kompromisov, v privilegiranem razkošju
zasebnega sveta. To so pesmi izjemne
eksaktnosti in dostojanstva, globoke,
pritajene meditacije o smrtnosti, o minljivosti življenja in lepote, ki ju hkrati slavijo. Bila je skrajno sramežljiva, a imela
je živahen smisel za humor, rada se je
smejala /…/. Njena prijateljstva so bila
intenzivna, toda največjo srečo je občutila v družinskem krogu. To je bil vrelec
njene umetnosti.«
- Terence Davies
»Glede na obravnavane teme in tragične
okoliščine pesničinega življenja je Tiha
strast presenetljivo humoren film. Poživlja ga duhovit, dinamičen dialog /…/.
Po izostrenem čutu za konflikte položaja
žensk in razredne družbe pa je film prava
tiha mojstrovina.«
- Michael Pattison, Indiewire
»Že ob uvodnem prizoru, v katerem stroga učiteljica zašiljenega obraza pridi-
ga svojim varovankam o pomembnosti
vere in nevarnosti nekonformizma, nam
postane jasno, da smo v varnih rokah.
Drzne, pogosto frontalne, živim slikam
podobne kompozicije, brezhibno izbrani
obrazi, skrbno niansirana igra in občasno, a značilno elegantno gibanje kamere
– vse to se združi v subtilno obliko stilizacije, ki ni ravno naturalistična, toda
vselej prepričljiva /…/.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound
»Če Tiha strast po silovitosti postopoma
narašča, je to delno tudi zasluga Cynthie Nixon, ki s svojo predstavo duhovite,
inteligentne, uporniške, a tudi zadržane
in čustveno zmedene ženske ublaži Daviesov občasno zahteven formalizem /.../.«
- Lee Marshall, Screen Daily
»V Daviesovi značilni maniri postanejo
stvari klavstrofobično mrke, toda na pretanjen in ganljiv način – tu je režiser, ob
katerem vam lahko zastane srce, že če se
kamera za daljši hip ustavi na šopku cvetlic. Davies vedno snema, kot bi mu šlo za
lastno dušo – in tokrat ni nič drugače.«
- Jonathan Romney, The Observer
»Film podžiga zlasti Daviesova sposobnost, da vsak na videz še tako vsakdanji
trenutek napolni z nekakšnim intenzivnim žarom. Sleherni kader odlikujeta
čudovita kompozicija in osvetlitev, kar
od režiserja že pričakujemo, in igralci
izrečejo vsak stavek dialoga s popolnim
prepričanjem.«
- Andrew Pulver, The Guardian
Projekciji v okviru 22. Medna­
rodnega festivala sodobnih
umetnosti Mesto žensk sledi
pogovor v Kavarni. O delu Emily
Dickinson bodo razpravljali Miklavž
Komelj, Regina Guimarães, Metka
Krašovec, Veronika Dintinjana in
Tadeja Spruk.
Za zamudnike
Vsako nedeljo ob 19:00
9. oktobra
ob 19:00
2. oktobra
ob 19:00
Soba Room
Lenny Abrahamson, Irska/Kanada,
2015, barvni, 118 minut
igrata Brie Larson, Jacob Tremblay
distribucija Blitz Film & Video
Distribution
Potem ko petletni Jack in njegova
mama pobegneta iz tesnega ujetništva, v katerem je Jack preživel vse
svoje otroštvo, deček doživi vznemirljivo odkritje: za zidovi sobe obstaja zunanji svet. Pa tudi življenje, za katero je
ugrabitelj oropal njegovo mlado mater.
Napeta, pretresljiva in skrajno ganljiva
zgodba o neizmerni ljubezni med materjo in otrokom. Oskar in zlati globus
za najboljšo igralko.
»Ojdipska simbioza je njuna normalnost, njun način preživetja v mraku. Ko
končno posije sonce, ozaljšano s štiklom
The Mighty Rio Grande (via This Will
Destroy You), napetost ne izgine. Svoboda pride v paketu s 'sobo za paniko'. Toda
irska Soba ni Oldboy – ne, to ni film o
maščevanju, marveč film o integraciji.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Režiser se je uprl skušnjavi, da bi direktno pokazal vse grozote ujetništva
/…/. Celo ugrabitelj je prikazan kot čisto
po­vprečen človek, ki ima celo nekaj empatije in 'človeških' lastnosti. V času, ko
filmarji tako radi šokirajo občinstvo z
direktnim prikazom nasilja ali spolnosti,
je prav osvežujoče videti izdelek, ki stavi
na spretno in učinkovito uporabo filmske
govorice.«
- Jela Krečič, Delo
»Režiser Lenny Abrahamson s svojo nenehno presunljivo adaptacijo brezšivno
prevede roman Emme Donaghue v jezik
filma. Toda drama dolguje prav toliko
glavnima igralcema, Brie Larson in novincu Jacobu Tremblayu, ki s svojo niansirano igro iz nezaslišanih okoliščin napravita napeto in neverjetno prepričljivo
zgodbo o preživetju.«
- Eric Kohn, Indiewire
Družinski film
Rodinný film
Olmo Omerzu, Češka/Slovenija
Nemčija/Francija/Slovaška, 2015,
barvni, 95 minut
igrajo Daniel Kadlec, Jenovéfa Boková,
Karel Roden, Vanda Hybnerová, Eliška
Krenková, Martin Pechlát
distribucija Continental film
Eksistencialna pustolovščina, v kateri
Olmo Omerzu duhovito in lucidno analizira mehaniko družinskih odnosov in
vlogo družine v družbi. Film na Češkem
živečega slovenskega režiserja je po
svetovni premieri v San Sebastiánu
prejel tri prestižne mednarodne nagrade, med njimi nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI na festivalu Liffe.
»Družinski film je izrazito prefinjeno in
kontrolirano posneta družinska drama,
ki gledalcu ves čas spodmika njegova
pričakovanja, za povrh pa postreže še s
subverzivnimi črnohumornimi vinjetami.
/…/ Družinski film je delikaten in predvsem zelo precizen, če bi že morali najti
referenco morda malenkost hanekejevski
film, ki brez velikih besed mojstrsko razstavi na videz vsakdanjo družino na njene
posamezne dele, da bi jo na koncu pustil
pred odločitvijo, ali se bo sposobna oziroma sploh še želela sestaviti. Omerzu pa
je z njim potrdil, da ima potencial postati eden največjih evropskih avtorjev.«
- Ženja Leiler, Delo
»Družinski film je namreč eno tistih
redkih del, v katerih se prav vse zdi
na svojem pravem mestu, ki nas nikoli ne zapelje v slepo ulico in v katerem
pripoved nikoli ne stopica na mestu. Toda hkrati je tudi delo, ki nas že
prav presenetljivo pogosto preseneti.«
- Denis Valič, RA ARS
»Družinski film, mojstrovina slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je
eden tistih filmov, ki pokažejo, kako
kapitalizem otroke sili, da čim prej
zrastejo – in da se čim prej vključijo.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
Za zamudnike
16. oktobra
ob 19:00
23. oktobra
Maggie ima načrt
Maggie’s Plan
Rebecca Miller, ZDA, 2015, barvni,
98 minut
igrajo Greta Gerwig, Ethan Hawke,
Julianne Moore
distribucija FIVIA – Vojnik
Duhovita romantična komedija ameriške neodvisne filmarke Rebecce
Miller skozi ljubezenski trikotnik Grete Gerwig, Ethana Hawka in Julianne
Moore razgrne prisrčen in sofisticiran
pogled v zamotano drobovje sodobnih
ljubezenskih zvez.
»/…/ nadvse posrečen in svež je tudi
njen pristop h konvencijam žanra, saj v
zgodbi, ki nam predstavi mlado Maggie,
žensko, ki ima načrt dobiti moškega, ki
jo bo oplodil, in ga nato zavreči, ne sledi
utečenim smernicam žanra, razvijajočemu se odnosu med moškim in žensko, pač
pa se raje preko izrazite časovne elipse
posveti razvoju razmerja med dvema
ženskama, med Maggie in Georgette,
ambiciozno ženo Johna, moškega, s katerim je Maggie zanosila. Rebecca Miller
na ta način v kontekstu izrazito normativne in konvencijam zavezane produkcije ustvari posrečeno nekonvencionalno,
sveže in inventivno žanrsko delo, ki ga je
pravi užitek gledati.«
- Denis Valič, RA ARS
»Maggie ima načrt je pripoved o moškem, ki ga je ženska emancipacija zazibala v lenobno pasivnost in ki zataji
takoj, ko razmere od njega prvič zahtevajo – daleč od odločnosti – eno samo
samcato odločitev.«
- Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Glavni dovtip filma Maggie ima načrt
je v tem, da ga Maggie večino filma
pravzaprav nima. Millerjeva vodi svoj
material lahkotno, toda očitno ima žilico za živahen dialog pretirano izobraženih newyorških intelektualcev, ki mu
danes ni kos niti Woody Allen. /…/ Režiserkin izjemno bister scenarij je resnični načrt tega filma in igra Grete Gerwig
ga tudi izvrši.«
- Eric Kohn, Indiewire
Komuna Kollektivet
ob 19:00
Thomas Vinterberg, Danska/Švedska/
Nizozemska, 2016, barvni, 111 minut
igrajo Trine Dyrholm, Ulrich Thomsen,
Helene Reingaard Neumann, Martha
Sofie Wallstrøm Hansen
distribucija FIVIA – Vojnik
Danski režiser Thomas Vinterberg in
scenarist Tobias Lindholm (Lov) znova
združita moči v zgodbi o trčenju osebnih poželenj in idealov solidarnosti, ki
jih opeva življenje v komuni sredi sedemdesetih let. Humoren, nežen, a tudi
boleč portret idealistične generacije
je Trine Dyrholm prinesel srebrnega
medveda za najboljšo igralko na zadnjem Berlinalu.
»/…/ ko Erik Anni razkrije, da jo že nekaj
časa vara s svojo študentko (lepo, mlajšo, blond), mu prav ta ritualni kontekst
komune – revolucije, če smo že ravno
pri tem – omogoči, da ločitev izvede
brez običajnega sranja in vreščanja, saj
to, kar je med njima (zasebno), postane
skupna stvar (javno), ki jo lahko razreši
le demokracija, okej, glasovanje o tem,
kdo naj se iz te hiše izseli. Kar je kakopak namig, da je od levičarskega raja do
resničnostnega televotinga – od utopije
do deziluzije, od subverzivnega eksperimentiranja do rutinske monotonije, od
emancipacije do libertarne depresije –
običajno le korak.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Vinterberg je kontinuiteto s Praznovanjem ohranil tako, da je glavni vlogi podelil Ulrichu Thomsenu in Trine
Dyrholm. Njuna lika sta na koncu Praznovanja postala par in pobegnila pred
skupnostjo. V Komuni njuna lika skupnost najdeta in se razideta /…/. Vtis
premene, ki ga ustvari primerjava med
filmoma, je ustrezen, saj je Komuna tudi
film o premenah, o času, o prihajanjih in
odhajanjih, z vso zasanjanostjo, ki spada
zraven.«
- Dušan Rebolj, Nedeljske novice
Za zamudnike
FILMSKA SREČANJA
OB KAVI
september 2016
- maj 2017
Dopoldanski abonma s Heleno Koder. Pogovori v Kavarni.
sreda ob 10:00
in 15:00
Popoldanski abonma z Zojo Skušek. Pogovori na spletu.
30. oktobra
ob 19:00
Ovna Hrútar
Grímur Hákonarson, Islandija/Danska,
2015, barvni, 93 minut
igrajo Sigurður Sigurjónsson, Theodór
Júlíusson, Charlotte Bøving
distribucija Demiurg
V odročni vasici sredi prostranih islandskih planjav dva trmasta brata predano skrbita za svoji čredi ovac. Čeprav
živita drug ob drugem, že štiri desetletja nista spregovorila niti besede. Nato
pa Kiddijevo čredo prizadene nalezljiva
bolezen. Zmagovalec canske sekcije
Posebni pogled in lanskoletnega Liffa
je nežna, z zadržanim humorjem in globoko naklonjenostjo do podeželskega
življa prežeta drama o odtujenih bratih,
ki združita moči, da bi rešila tisto najpomembnejše.
»Hákonarson to tako rekoč staropisemsko bratovsko zgodbo gradi počasi, brez
velikih besed ali dramatičnih obratov.
Slika jo s podobami, polnimi pomenov,
to pa počne – kar je za atmosfero Ovnov
ključno – s stalnim humornim podtonom. Bridko-sladka komičnost daje filmu, večino časa razprostrtemu po mrzli
in neprijazni pokrajini, izrazito človeško
toplino. Poleg tega je Ovna film, ki se
nostalgično pokloni podeželju, ko ga je
še poganjala z naravo usklajena skrb
za živino in zemljo in ko je bil to trd,
velikokrat celo brutalen, a pristen način
življenja.«
- Ženja Leiler, Delo
»V Hákonarsonovih Ovnih je prav vse
na pravem mestu. Ta intimna, neznatna,
na videz odmaknjena zgodba je posneta
v najširšem filmskem formatu in s spretnim prepletom bližnjih in oddaljenih kadrov režiser doseže, da začutimo hkrati
absurdnost situacije, ki se ji moramo
smejati, in njeno prvinsko tragičnost.
/…/ Film Ovna je evropski film v najbolj
polnem pomenu te besede. Večnih tem in
motivov ne posnema, ampak jih odkriva
na mikro ravni v vsakdanjem življenju.«
- Matej Juh, RA ARS
19. oktobra ob 10:00 in 15:00
45 let 45 Years
Andrew Haigh, Velika Britanija, 2015,
barvni, 93 minut, distribucija
FIVIA – Vojnik
Kate in Geoff sta ravno sredi priprav na
45. obletnico poroke, ko ju preseneti novica, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah
po petih desetletjih odkrili popolnoma
ohranjeno truplo Geoffovega prvega
dekleta – Katye. Medtem ko se zabava
nezadržno približuje, se par spopada
s prej neznanimi čustvi. Tiho ganljiva
zgodba o krhkosti ljubezni in zakona s
sijajnima Charlotte Rampling in Tomom
Courtenayjem.
pogovor
z gostjo
Gostja Helene Koder v pogovoru po dopoldanski projekciji bo Majda Mramor,
specialistka klinične psihologije in gestalt izkustvena družinska terapevtka,
ki se večino poklicne dobe (blizu 30 let)
srečuje z družinami in verjame, da pot
do družinske sreče vodi prek spoštljivega, iskrenega partnerstva.
Na voljo so še mesta za vpis
v Popoldanski abonma!
Kinodvor. Program
Kinobalon. za otroke
www.kinodvor.org/kinobalon
in mlade
od
3. oktobra
sotni. Ko se začne pouk, pa se Jia spoprijatelji z Boro in njeno skupino deklet,
v kateri Sun ni dobrodošla. Prijateljstvo
je iz dneva v dan na večji preizkušnji in
napetost se stopnjuje z izključevanjem,
obrekovanjem, lažmi in izsiljevanjem.
Medtem Sun pri mlajšem bratcu preverja, zakaj se še vedno igra s prijateljem,
ki ga vztrajno tepe. Zakaj ga ne udari
nazaj? Bratec ji odgovori: »In kdaj bi se
potem igrala?« Bosta dekleti druga drugi oprostili?
Film ponuja vpogled v svet otroških
odnosov, na videz preprostih, pa ven­
dar polnih čustev.
8+
»Le redkim filmom je svet otrok uspelo
pričarati na tako živ in tankočuten način.
/…/ Najin svet zvede kompleksnosti odraslega življenja na njihov začetek in jih
pronicljivo predstavi prek izginjajoče nedolžnosti svojih mladih zvezd. Je majhno
čudo, ki svojo zapletenost zakrije z lahkotno enostavnostjo.«
»Očarljiv celovečerni prvenec Yoon Ga-eun o prijateljstvu med dvema desetletnicama osvetli družbena vprašanja, ki vplivajo
na otroke v Koreji tako v razredu kot zunaj njega. Film, ki poteka v rahločutnem
tempu in je vseskozi zanimiv, stvari nikoli
ne prižene do skrajnosti. /…/ A podobno
kot pri filmu Son-nim (medn. Sprout) ne
gre toliko za pripovedovano kot za način
pripovedovanja, saj Yoon Ga-eun zgradi
prisrčno zgodbo, podano skozi oči obeh
deklic. Medtem ko se večinoma izogiba
konfliktu, pretanjeno in tankočutno sledi njunemu prijateljstvu in tako doseže
enakomeren učinkovit ritem. Obe mladi
igralki sta opravili odlično delo in pomanjkanje izkušenj nadomestili z očitnim
naravnim talentom. Choi Soo-in še posebej izstopa kot glavna junakinja filma, ki
je prisiljena privzeti materinsko vlogo.
Yoon Ga-eun si zasluži vse spoštovanje,
da je izvabila tako močne interpretacije iz
večinoma tako mlade zasedbe.«
- Jason Bechervaise, Screen Daily
- Pierce Conran, Time Out
Najin svet U-ri-deul
3. oktobra ob 17:00
Yoon Ga-eun, Južna Koreja, 2016, 95 minut, v korejščini s slovenskimi podnapisi,
distribucija FIVIA – Vojnik
Termini: 3. 10. ob 17:00; 8. 10. ob 16:00;
9. 10. ob 15:00; 15. 10.; 16. 10.; 22. 10.;
23. 10.; 29. 10.; 30. 10. Projekcije, ki še
nimajo objavljenega časa predvajanja,
potekajo ob sobotah okrog 17. ure,
nedeljske pa okrog 15. ure. Točne ure
bodo objavljene v tekočem tedenskem
urniku.
festivali, nagrade
Berlinale 2016. Mednarodni filmski festival TIFF Kids 2016. Zlin 2016 – nagrada
žirije za najboljši film. Mednarodni filmski festival za otroke in mlade Tel Aviv
– posebna omemba žirije. Mednarodni
filmski festival za otroke in mlade Kino w
trampkach 2016. Far East Film festival,
Udine. Šanghaj 2016.
Desetletna deklica Sun v razredu nima
prave prijateljice. Tik pred novim semestrom na šolo pride Jia. Sun jo povabi k
sebi domov, kjer si lakirata nohte, rišeta
in se igrata s Suninim mlajšim bratcem.
Pohajkujeta po mestu, skačeta na trampolinu in se špricata ob potoku. Obe sta
veseli novega prijateljstva, ki jima je v
oporo, medtem ko so njuni starši od-
Na premieri bo z nami režiserka filma Yoon Ga-eun. Premiera je del programa 22. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Vstopnice
bodo v prodaji od 27. septembra.
8. oktobra ob 16:00
Po filmu se bo z mladimi obiskovalci pogovarjala Irena Matko Lukan, urednica
otroškega leposlovja in družinska terapevtka. Dogodek je del programa 22.
Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Vstopnice bodo v
prodaji od 27. septembra.
Ob filmu bo izšla 32. knjižica v zbirki Kinobalon, Najin svet, ter otrokom
predstavila film in teme, ki jih obravnava. Staršem priporočamo v
branje pedagoško gradivo o filmu, ki bo objavljeno na spletni strani.
ČAROVNICE! A SI UPAŠ?!
PODAJ SE Z NAMI V KUBOV NOČNI SVET IN SE
SRHLJIVO NAMASKIRAJ!
samo
31. oktobra
ob 10:00
Kubo in dve struni
Kubo and the Two Strings
od
8. oktobra
Travis Knight, ZDA, 2016, 101 minuta, v angleščini s slovenskimi podnapisi,
distribucija Karantanija cinemas, 9+
Nika
Slobodan Maksimović, Slovenija, 2016, 91 minut, v slovenščini, distribucija
Cinemania group, 11+
Termini: 8. 10. ob 11:00; 15. 10. ob
11:00; 22. 10. ob 11:00; 29. 10. ob 11:00.
najboljši prijatelj, trener Nani, obljubi, da
ji bo pomagal do prvenstva, če konča
šolo, Nika predlog sprejme.
Najstnica Nika obožuje dirkanje z gokarti. Za ta šport jo je navdušil oče, ki
se je ponesrečil z avtomobilom. Nika
živi z mamo Mojco in je z njo v sporu,
ker ji ne dovoli, da bi še naprej trenirala
karting. Preveč jo je namreč strah, da bi
po izgubi moža ostala še brez hčerke.
Toda mamina prepoved doseže ravno
nasproten učinek od želenega. Nika
skrivoma dirka, šprica pouk in se druži s svojo novo ljubeznijo. Ko ji očetov
»Glavna junakinja mora biti punca. Ker
ni zanimivo, da fant šraufa avto. Če ga
punca, je to nekaj drugega. Punca, ki
vozi gokart in sanja, da bi vozila formulo 1. Potem nama je prišla na misel Nina Jerančič, prva Slovenka, ki je
vozila gokart. Tako sva začela spletati
zgodbo.«
- Slobodan Maksimović
Pametni in dobrosrčni Kubo živi z
mamo ter s pripovedovanjem zgodb
navdušuje prebivalce obmorskega mesteca v starodavni Japonski. Z uporabo magije slika mogočne bitke, oživlja
bojevnike in premaguje pošasti. Kubo
niti ne sluti, da so njegove zgodbe
pravzaprav resnične … To spozna, ko
ponesreči prebudi maščevalnega duha,
ki poruši njegovo mirno življenje in ga
prisili v beg. Če želi svoji zgodbi napisati
srečen konec, mora s pomočjo magičnega instrumenta premagati bogove in
pošasti ter odkriti skrivnost pokojnega
očeta, največjega samuraja vseh časov.
Kinodvor. Mala dvorana. 31. oktobra od 11:45 do 13:30
Srhljiva maska
Če si zbral/a pogum za ogled filma, potem si zaslužiš nagrado! Vabimo te na
delavnico maskiranja, kjer se lahko preleviš v najbolj strašno faco noči čarovnic, z globokimi ranami s črvi, ali pa v skrivnostnega japonskega samuraja. Z
nami bo ekipa Cosmic Glitch. Ob ogledu filma je delavnica brezplačna, prijave
na kinobalon@kinodvor.org.
Vodnikova domačija Šiška, 31. oktobra od 15:30 do 18:00
Popoldne srhljivih zgodb
Delavnica pripovedovanja za otroke in starše, ki se ob 17. uri izteče v interaktivni pripovedovalski večer srhljivih zgodb. Več informacij na spletu.
Nedelja od 11:00 do 13:00,
Kinodvor. Mala dvorana.
Sezamov kotiček
Medtem ko si starši privoščijo zajtrk in
jutranji film na Zajtrku pri Kinodvoru,
otroci uživajo v igri. Kotiček je namenjen
predšolskim in osnovnošolskim otrokom.
2. 10. Zeleni krokodil. Iz embalaže
bomo naredili ličnega krokodila, ki mu
bodo iz trebuha zrasla zelišča. Naredite, sadite in doma dobro zalijte (s Špelo Poznič). 9. 10. Barvaste packarije.
Rdeča, modra in rumena, manjkata še
mavrična, zelena. In smo pripravljeni, da
iz barvastih packarij naredimo domači
lak za nohte (s Katjo Poznič). 16. 10.
Neonske zapestnice. V soju neonskih
luči bomo prepletali niti prijateljstva,
vse dokler naših rok ne bodo krasile zapestnice (z Ino Fakin). 23. 10. Otroški
suši. Na globusu bomo potovali v Južno Korejo in spoznali njene okuse. Umili
bomo roke, nadeli predpasnike, pogrnili
mizo in zavili suši (s Katarino Kozamernik). 30. 10. Preobrazba buče. Veliko,
debelo, rejeno oranžno bučo bomo
v kotičku preuredili v strašno, jezno,
črno okroglo pošast z ognjenimi očmi
... In pazi, da te ob vstopu v Kinodvor ne
prestraši! (z Alenko Novšak).
NA VOZNEM
REDU
Petek, 21. 10. 2016 ob 17:00
Vsako prvo sredo v mesecu ob 13:00
Kino v plenicah.
Za starše z dojenčki.
Oglejte si film z rednega sporeda na projekciji, ki je prilagojena tako, da nas lahko obiščete skupaj z dojenčkom.
5. 10. bo na sporedu film Kapitan Fan­
tastični (Captain Fantastic, Matt Ross,
ZDA, 2016, 120 minut).
predpremierno
od 1. do 6.
novembra
Gerardo Olivares, Otmar Penker,
Avstrija, 2015, 98 minut, 8+
mlade
TUDI:
Napovedujemo
Brata v vetru
Brothers of the Wind
mladi za
Naj te film
odpelje.
Deček Lukas reši mladega orla, ki je bil
vržen iz gnezda. Začetek še ene nepozabne zgodbe o prijateljstvu med človekom in živaljo, tokrat sredi idilične in
divje gorske narave.
Ko imaš 17 let
Quand on a 17 ans
André Téchiné, Francija, 2016,
114 min, v francoščini s slovenskimi
podnapisi, distribucija FIVIA – Vojnik
Poznaš občutek, ko nekoga ne preneseš? Vse na tej osebi ti gre na živce,
čeprav se ti sanja ne, zakaj. Podobno
se dogaja Damienu in Tomu, sedemnajstletnima srednješolcema. Napetost med njima se stopnjuje vse do
pretepa. Splet okoliščin pa ju prisili, da si poleg šolskih klopi delita še
streho nad glavo. A to ni edini preobrat v njunem življenju! Najprej vsak
zase, nato pa postopoma še skupaj
odkrivata, kako nas lahko osebe, ki
nas povsem odbijajo, tudi neustavljivo privlačijo.
Po projekciji se bomo o filmu, različnih nena(va)dnih življenjskih preobratih in pogumu soočiti se z njimi pogovarjali z Evo Gračanin in Martinom
Gramcem iz DIC Legebitra. Pogovor
bo vodil Ambrož Pivk, član filmskega
kluba Kinotrip.
Kapitan Fantastični
Captain Fantastic
Matt Ross, ZDA, 2016
Nika
Slobodan Maksimović, Slovenija,
2016
KINOTRIP
DOGAJANJE:
Film Ko imaš 17 let Kinotrip priporoča mladim od 15. leta dalje.
Projekcijo in pogovor pripravljamo z DIC Legebitra in Javnim zavodom Mladi zmaji.
Dan praznovanja art kina in raznovrstnosti
evropskega filma.
11:00
Art kino zajtrk / Sezamov kotiček:
Slavno neslavna Florence
Florence Foster Jenkins
Stephen Frears
15:00
Kinobalon / Mesto žensk:
Najin svet U-ri-deul
Yoon Ga-eun
16:00, 18:00, 20:00
Maraton! Free To Run
Pierre Morath / V Mali dvorani.
16:50
Kinobalon:
Mali princ The Little Prince
Mark Osborne
19:00
Za zamudnike:
Družinski film Rodinný film
Olmo Omerzu
21:00
Premiera!
1001 noč: Nemiren As Mil e Uma
Noites: Volume 1, O Inquieto
Miguel Gomes / Za člane Kluba
Kinodvor vstop prost.
9.
5
21.
21.
Poseben program bodo pripravili tudi v drugih kinematografih
Art kino mreže Slovenije.
Evropski art kino dan (European Art Cinema Day) je nastal na pobudo CICAE (International Art Cinema
Association) in Europa Cinemas.
PETEK,
PETEK,
novembra
Kinodvoru
Javni zavod Kinodvor
Kolodvorska 13
1000 Ljubljana Slovenija T: +386 1 239 22 13
M: +386 30 464 241
F: +386 1 239 22 16
E: info@kinodvor.org
http://www.kinodvor.org
Ljubezen in prijateljstvo
- Whit Stillman
Nina Peče Grilc, direktorica
T: +386 1 239 22 10
M: +386 40 632 574
E: nina.pece@kinodvor.org
Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana
Blagajna se odpre uro pred prvo
predstavo. Rezervacije in informacije:
01 239 22 17, blagajna@kinodvor.org
Koen Van Daele, pomočnik direktorice
za vodenje umetniškega programa
T: +386 1 239 22 11
M: +386 40 632 572
E: koen.vandaele@kinodvor.org
Petra Slatinšek, filmska vzgoja in mlada
občinstva (vodja programa, Kinobalon)
T: +386 1 239 22 20
M: +386 30 324 063
E: petra.slatinsek@kinodvor.org
Aliki Kalagasidu, vodja odnosov z
javnostmi
T: +386 1 239 22 14
M: +386 30 315 702
E: press@kinodvor.org
Tjaša Smrekar, trženje in vodenje
projektov
T: +386 1 239 22 18
M: +386 40 620 700
E: tjasa.smrekar@kinodvor.org
Maja Zrim, koordinatorka in
organizatorka kulturnega programa
T: +386 1 239 22 12
M: +386 30 322 551
E: maja.zrim@kinodvor.org
Tehnični oddelek :
Bojan Bajsič
T: +386 1 239 22 13
M: +386 40 548 879
E: bojan.bajsic@kinodvor.org